Jedro

Tožena stranka je za škodo v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so bile posledica kršitve pravic iz delovnega razmerja, odškodninsko odgovorna. Njeno ravnanje, ki je povzročilo škodo, je bilo protipravno, izdala je namreč sklep o prenehanju delovnega razmerja, katerega nezakonitost je bila pravnomočno ugotovljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku odškodnino v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2007 dalje (1. tč. izreka). V presežku (7.000,00 EUR in zakonske zamudne obresti za čas od 26. 11. 2004 do 20. 11. 2007) je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.079,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

Tožena stranka se pravočasno pritožuje zoper sodbo, smiselno zoper njen ugodilni del, iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek po temelju zavrne, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v izpodbijanem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi prvenstveno ugovarja pravnemu temelju zahtevka. Poudarja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje podala obširne navedbe v zvezi z ugovorom obstoja pravnega temelja, ki pa se jih sodišče prve stopnje sploh ni dotaknilo in ni navedlo argumentacije za zavrnitev. Pravni temelj nastanka delovnega razmerja je pogodba o zaposlitvi, zato govorimo o pogodbeni (pravnoposlovni) naravi delovnega razmerja, v katerem so tudi sicer prevladujoče prvine civilnega (obligacijskega prava). Določba 1. odst. 184. čl. ZDR napotuje na uporabo splošnih pravil civilnega prava glede povračila škode, ki nastane delavcu pri delu ali v zvezi z delom. Tako to določilo, kot tudi 140. čl. ZJU določata smiselno enako, da je odgovornost delodajalca vezana na ugotavljanje obstoja splošnih pogojev civilne odškodninske odgovornosti. Splošna pravila civilnega prava niso le pravila o neposlovni odškodninski odgovornosti, ampak tudi pravila o poslovni odškodninski odgovornosti. Za pravilno uporabo pravnih pravil v konkretnem primeru je tako odločilna opredelitev pojavne oblike predpostavke protipravnosti oz. škodljivega dejstva, saj se razne vrste odškodninske odgovornosti razlikujejo na prvem mestu prav po tej predpostavki (tako N. Plavšak, komentar OZ, str. 690). Pri poslovni odškodninski odgovornosti se protipravnost ravnanja kaže kot kršitev pogodbene obveznosti oz. obstoječega obligacijskega razmerja. Kršitev je dodatno pravno dejstvo, ki nastopi po veljavni sklenitvi pogodbe in v zvezi s pogodbo. Pri neposlovni odškodninski odgovornosti pa subjekta pred odgovornostjo nista v obligacijskem razmerju, ampak s kršitvijo obligacijsko razmerje šele nastane. Kršitev se kaže kot kršitev načela neminem laedere. Tožena stranka je tožniku res nezakonito odpovedala pogodbeno razmerje (delovno razmerje kot poslovno obligacijsko razmerje), vendar je sodišče prve stopnje prezrlo, da lahko delodajalec enostransko preoblikuje (spremeni ali ukine) delovno razmerje le pod predpostavko, da enostransko oblikovalno upravičenje uporabi pravilno (zakonito). Nepravilno izjavljeno odpovedno upravičenje nima pravnih učinkov, česar dejstvo, da je moral tožnik zoper toženo stranko vložiti tožbo z ugotovitvenim in izpolnitvenim tožbenim petitom ne negira, pač pa potrjuje. Z nezakonitim ravnanjem tožena stranka torej ni mogla doseči tistih pravnih posledic, ki jih zakon sicer veže na (pravilno) izjavo o odpovedi pogodbenega razmerja. Pogodbeno razmerje z nezakonito odpovedjo ni prenehalo, ampak je obstajalo še naprej ter je še naprej zavezovalo obe pogodbeni stranki. Kršitev tožene stranke se je najprej kazala kot neizpolnitev pogodbenih obveznosti ob dospelosti. Ker svojih obveznosti ni izpolnil niti tožnik, je delovno sodišče moralo vzpostaviti fikcijo, da je tožnik delal, četudi ni delal. Brez takšne fikcije bi namreč tožena stranka po pravilih obligacijskega prava, po tem, ko je sama izpolnila svojo obveznost, lahko zahtevala izpolnitev pogodbene obveznosti od tožnika. Celoten dejanski in pravni ustroj konkretnega primera torej nedvomno potrjuje, da gre vseskozi za poslovno obligacijsko razmerje in za kršitev le-tega, na kršitve pogodbenih obveznosti pa zakon veže civilne sankcije, ne pa nastanek novega neposlovnega obligacijskega razmerja. Kršitev, ki se kaže najprej kot neizpolnitev ob dospelosti, v končnem stanju pa kot izpolnitev pogodbene obveznosti z zamudo, je predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti po 2. odst. 239. čl. OZ. Izpolnitveni zahtevek je tožnik že uspešno iztožil, kakor tudi civilno sankcijo v obliki zamudnih obresti. Nepremoženjska škoda pa ni pravno priznana škoda v primeru poslovne odškodninske odgovornosti, zato je tožena stranka tožniku ni dolžna povrniti (243. čl. OZ). Tožena stranka izpodbija sodbo tudi pod predpostavko, da gre za neposlovno krivdno odškodninsko odgovornost. Pojma protipravnosti ravnanja organa tožene stranke, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila odločitev disciplinske komisije razveljavljena. Protipravnost bi bila lahko podana, če bi disciplinski organ ravnal šikanozno, da bi zavestno zlorabil pravice ali ni bila odločitev sprejeta na takšen način, ki pomeni grobo kršitev pravil postopka, česar vsega pa tožnik niti ni zatrjeval. Sam proces odločanja ne pomeni protipravnega ravnanja. Tožnik bi nadalje moral izkazati, da škoda izvira iz določenega protipravnega ravnanja tožene stranke. Ker tega ravnanja ni, niti ga tožnik ne zatrjuje, niti ga ni ugotovilo sodišče, vzročna zveza ne obstaja. Sodišče prve stopnje nadalje v sodbi povzema navedbe izvedenke vendar izvedeniškega mnenja ne rezimira v zvezi s svojo odločitvijo o obstoju škode ter zlasti glede na dosojeno višino odškodnine, zato se odločitev sodišča ne da preizkusiti. Ravno tako se ne opredeljuje do navedb tožene stranke, ki jih je podala na mnenje in dopolnitev mnenja v pripravljalnih vlogah, zato jih tožena stranka v pritožbi ponavlja. Iz dokazov izhaja, da so bili vsi tožnikovi stresni simptomi zdravljeni do te mere, da je bila stresna simptomatika umirjena. O duševnih bolečinah ni mogoče govoriti, če se nekdo le zaveda neugodne situacije. O duševnih bolečinah v pravnem smislu je možno govoriti šele, če se človek na zmanjšanje življenjskih aktivnosti tudi psihično odziva. Ta psihični odziv pa je bil pri tožniku zaradi zdravljenja umirjen oz. ublažen. Očitno je, da tožnikovo trpljenje ni trajalo tri leta, kot to zmotno ugotavlja sodišče. Prav z namenom, da ne bi psihično trpel, je tožnik obiskoval psihiatra in užival zdravila. Izvedenka ni pojasnila, kako je prišla do sklepa, da naj bi tožnikove duševne bolečine trajale tri leta, vse do ponovne zaposlitve tožnika pri toženi stranki. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditve tožene stranke, da posledice psihičnega stanja niso toliko odraz izreka disciplinskega ukrepa, kot odraz tožnikove osebnosti. Teh navedb sodišče ni pravno presojalo v kontekstu ugovorov tožene stranke. Takšna presoja bi bila nujna v smislu deleža odgovornosti tožene stranke. Sam potek disciplinskega postopka ne daje pravne podlage za dosojo odškodnine. Tožnik kljub pozivu tožene stranke višine odškodnine ni specificiral. Tudi odločitev sodišča v tem delu je nerazumljiva, nima razlogov, napačno je tudi uporabljeno določilo 179. čl. OZ, ki natančno določa pravno priznane oblike nepremoženjske škode. Odškodnina za „pretrpljene duševne bolečine“ kot abstraktni pojem oz. „psihične bolečine“, kot navaja sodišče, ki se ne nanaša na eno ob oblik, navedenih v 2. alineji, ni pravno priznana odškodnina. V tem delu je sodišče tudi prekoračilo tožbeni zahtevek. V vsakem primeru je višina odškodnine pretirana in v neskladju z veljavno sodno prakso. Tožnik v svojih navedbah sploh ni utemeljil podlage za ugoditev zahtevku iz naslova neugodnosti med zdravljenjem, njegov zahtevek je bil v tem delu nesklepčen, sodišče pa mu je kljub temu iz tega naslova odškodnino nepravilno priznalo. Pravno priznano škodo predstavlja duševno trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka na najrazličnejših prizadetostih na psihičnem ali telesnem področju. Priznava se, če je trajne narave. Pri tožniku je šlo za duševne bolečine v hujši obliki eno leto, v zmerni obliki pa do vrnitve na delo. V kolikor ta oblika škode ni trajne narave, se odškodnina priznava le v primeru, če to opravičujejo posebne okoliščine, ki pa v tožnikovem primeru niso podane, niti jih tožnik ni zatrjeval. Sodišče je napačno prisodilo tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče v tem delu ni upoštevalo Zakona o državnem pravobranilstvu (14. čl.). Tožena stranka bi prišla v zamudo kvečjemu po poteku 30 dni od predložitve zahtevka državnemu pravobranilstvu. Oporeka tudi višini dosojenih stroškov postopka.

Zoper pritožbo tožene stranke je tožnik vložil odgovor na pritožbo, v katerem prereka navedbe tožene stranke in vztraja, da je odločitev sodišča v ugodilnem delu pravilna in zakonita. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker naj bi sodišče v sodbi le povzemalo navedbe izvedenke, izvedeniškega mnenja pa ne rezimiralo v zvezi s svojo odločitvijo o obstoju škode ter zlasti glede na dosojeno višino odškodnine, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa po presoji pritožbenega sodišča ni podana. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do vseh odločilnih dejstev, tako v zvezi s temeljem kot višino odškodnine, iz obrazložitve je tudi jasno razvidno, v kakšnem kontekstu je pri svoji odločitvi upoštevalo izvedeniško mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. M.T., dr. med. z dne 22. 7. 2009 in 20. 10. 2009. Izvedeni dokaz z izvedeniškim mnenjem je sodišče prve stopnje korektno povzelo in umestilo v okvir dokazne ocene obrazložitve, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Prav tako pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se glede vseh navedb, ki jih podajo stranke, sodišču ni potrebno opredeljevati. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov in k opredeljevanju do vsake izjave ter vseh navedb strank. Tožena stranka je v postopku zahtevala dopolnitev izvedeniškega mnenja, njenemu predlogu je sodišče prve stopnje tudi sledilo in s sklepom z dne 8. 10. 2009 izvedenki naložilo, da se do pripomb tožene stranke opredeli. Izvedenka je v skladu s sklepom sodišča izdelala dopolnilno mnenje, glede katerega je tožena stranka z nadaljnjo pripravljalno vlogo izrazila zgolj svoja pravna stališča, ni pa zahtevala njegove ponovne dopolnitve (kar je v vlogi izrecno tudi zapisala - l. št. 130), niti ni zahtevala zaslišanja izvedenke na glavni obravnavi. V postopku je izvedenka izdelala analitično izvedeniško mnenje, z ustrezno dopolnitvijo glede na pripombe tožene stranke. V mnenju je natančno povzela podatke iz tožnikove zdravstvene dokumentacije, ki jo je pregledala ter jo strokovno argumentirala, pojasnila je ugotovitve ob tožnikovem zdravstvenem pregledu, ki ga je opravila dne 20. 7. 2009 na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje ... ter odgovorila na vsa strokovna vprašanja, ki jih je v zvezi s tožnikovo škodo postavilo izvedenki sodišče prve stopnje. Izvedeniško mnenje je prepričljivo v vseh pogledih, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, kljub nasprotnim interpretacijam tožene stranke, ki jih je podala v pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2009 in katere ponavlja v pritožbi. Tožena stranka izvedeniškega mnenja ne more omajati s pavšalnimi navajanji in ugibanji s področja psihiatrične stroke, saj niti ne dokazuje, da s takšnim strokovnim znanjem razpolaga. Strokovna dognanja izvedenke so objektivizirana z medicinsko dokumentacijo v spisu, mnenje pa je po presoji pritožbenega sodišča tudi sicer jasno, obrazloženo oziroma ima razumno pojasnjene razloge. Neutemeljen je zato očitek tožene stranke, da ni mogoče slediti zaključku izvedenke o obstoju vzročne zveze. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vprašanje obstoja elementov, ki sestavljajo pravno upoštevno vzročno zvezo, spada med dejanska vprašanja. Dilemo o obstoju vzročne povezanosti med nezakonitim ravnanjem tožene stranke in škodljivimi posledicami v obliki hudih duševnih bolečin je sodišče prve stopnje razrešilo s postavitvijo izvedenke, ki razpolaga z ustreznimi strokovnimi znanji. Njenemu mnenju o obstoju vzročne zveze je lahko sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Če se tožena stranka z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja, to ne pomeni, da obrazložitve o tem ni. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev, ki jih izraža 8. čl. ZPP.

Tožnik v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer smiselno za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo navede tožnik v tožbi, temveč na tožnikove navedbe o dejanskem stanju), pri čemer pa gre za škodo, ki naj bi mu jo kot delavcu pri delu oz. v zvezi z delom povzročil delodajalec - tožena stranka. Glede na takšno trditveno podlago je potrebno tožbeni zahtevek presojati na podlagi določbe 184. člena Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Navedena določba delodajalcu nalaga, da mora delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, torej po določbah Obligacijskega zakonika (OZ - Uradni list RS, št. 83/2001). Iz navedenega določila izhaja, da je delodajalec odškodninsko odgovoren tudi, če delavec utrpi škodo v povezavi z delom zaradi kršitev pravic iz delovnega razmerja.

Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena OZ, in ki glede na zgoraj navedeno določbo ZDR velja tudi za delodajalca, je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oz. nedopustno, 2) tožniku mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost tožene stranke za škodo.

Tožnik zatrjuje, da je utrpel nematerialno škodo v posledici kršitve njegovih pravic iz delovnega razmerja s strani tožene stranke. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka nedopustno ravnala, ko je tožniku dne 5. 8. 2004 izdala sklep disciplinske komisije, na podlagi katerega mu je prenehalo delovno razmerje. Nezakonitost navedenega sklepa je bila pravnomočno ugotovljena s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1040/2004 z dne 6. 4. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 878/2005 z dne 15. 3. 2007. Odločbe tožene stranke so bile razveljavljene, z učinkom pravnomočnosti pa je bilo ugotovljeno, da toženi stranki ni uspelo dokazati v disciplinskem postopku tožniku očitane kršitve ter s tem obstoja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovitev, da je bilo v tem obsegu ravnanje tožene stranke nezakonito, s tem pa tudi protipravno (nedopustno) v smislu določbe 131. člena OZ, se tako izkaže za logično in pravilno. Nikakršnega tehtnega razloga ni, da bi nedopustnost oz. protipravnost ravnanja, kot ene od temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti, ob tem, da vsa škoda (tako premoženjska kot nepremoženjska) izvira iz istega ravnanja oškodovalca, pri odločanju o odškodnini za nepremoženjsko škodo presojali po drugačnih kriterijih kot pri odločanju o odškodnini za premoženjsko škodo. Za nedopustno oziroma protipravno dejanje gre, če oškodovalec (delodajalec) prekrši pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca (delavca) in po presoji pritožbenega sodišča ni ovire, da delodajalec, ki z nezakonito odločitvijo poseže v pravice delavca iz delovnega razmerja, ne bi odškodninsko odgovarjal tudi za škodne posledice v delavčevi nepremoženjski sferi, seveda pod pogojem, da so kumulativno izpolnjene tudi vse druge temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje o nedopustnem posegu v tožnikove pravice iz delovnega razmerja.

Zaradi kršitve pravic delavca iz delovnega razmerja je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino za nepremoženjsko škodo samo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. Kršitev tako lahko predstavlja pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin. Za razliko od premoženjske škode se odškodnina za nepremoženjsko škodo priznava samo, če ji pravni red priznava pravno sankcijo. To pomeni, da lahko sodišče odškodnino prisodi samo za tisto nepremoženjsko škodo, ki je pravno priznana. Iz določbe 132. člena OZ izhajajo štiri oblike priznanih nepremoženjskih škod in sicer povzročene telesne bolečine, duševne bolečine, strah ter okrnitev ugleda pravne osebe. Obveznost plačila odškodnine pa lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem oškodovalca.

Tožena stranka je nedopustno ravnala, ko je tožniku brez dejanske osnove ter posledično v nasprotju z Zakonom o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Šele v letu 2007 je bil tožnikov položaj rešen (urejen) na način, ki ni bil v neskladju z določbami ZJU ter ZDR. Ugotovljeno dejansko stanje po sodišču prve stopnje, temelječe predvsem na mnenju sodne izvedenke, daje podlago za sklep, da je posledice v zdravstvenem stanju tožnika mogoče pripisati nedopustnemu ravnanju tožene stranke.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da je nedopustno ravnanje tožene stranke pri tožniku zaradi doživljanja kršenja svojih pravic povzročilo hude duševne bolečine, ki so se kazale v preokupiranosti z občutki krivice, depresivnim razpoloženjem, poudarjeno psihično odzivnostjo, naspečnostjo, tesnobnostjo, precejšnjo izgubo telesne teže, zmanjšano sposobnostjo za dejavno odzivanje na vsakodnevne preizkušnje. Tožnik je trpel hujšo prilagoditveno motnjo s poudarjeno anksioznostjo in splošno resignacijo, zaradi česar je bila njegova življenjska aktivnost zmanjšana. Opustil je veliko prejšnjih socialnih aktivnosti in rekreacije, v družinskih odnosih se je umikal vase, ali pa je vstopal v konflikte. Zaradi navedenega zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnik doživljal duševne bolečine. Tožnik je zaradi takšnega zdravstvenega stanja potreboval zdravniško pomoč. Napoten je bil k psihiatrinji, predpisana mu je bila terapija z zdravili helex in serotax. Tožnik je hude duševne bolečine doživljal leto dni v veliki intenzivnosti, zmerno pa so trajale do njegove ponovne vrnitve na delo v letu 2007. Zmanjšanje življenjske aktivnosti je pri tožniku vzročno povezano z doživljanjem stresa in prilagoditvenimi motnjami ter z izgubo notranjega duševnega ravnovesja v okoliščinah, ki jih je doživljal stresno. Zaradi občutja, da so kršene njegove pravice, se je na stres odzival z zdravstvenimi motnjami.

Glede na predstavljene dejanske zaključke sodišča prve stopnje, je pravilna tudi njegova pravna presoja, da sta izpolnjeni tudi nadaljnji temeljni predpostavki odškodninske odgovornosti - obstoj pravno priznane škode v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo. Z ačasno zmanjšanje življenjske aktivnosti glede na ustaljeno sodno prakso se lahko prizna le izjemoma, kar pomeni, da mora biti zmanjšanje življenjske aktivnosti močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali pa morajo biti podane posebne (neobičajne) okoliščine. Ob ugotovitvi, da je začasno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti trajalo približno dve leti, v tem obdobju pa je tožnik trpel hude duševne bolečine, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je obravnavani primer takšen, da je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine za začasno zmanjšanje svoje življenjske aktivnosti.

Zmanjšanje življenjskih aktivnosti je pravni pojem, ki ga sodišče uporablja na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev o omejitvi oškodovančevih življenjskih aktivnosti, ki jih je pred škodnim dogodkom oškodovanec lahko opravljal in bi jih po rednem teku stvari zmogel enako kvalitetno in z isto stopnjo duševne angažiranosti opravljati tudi v bodoče. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje z izvedenko medicinske stroke to omejitev in njeno obliko prepričljivo ugotovilo ter tožniku pravilno prisodilo odškodnino v višini 8.000,00 EUR.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Škoda, za katero tožnik vtožuje odškodnino in za katero mu je sodišče prve stopnje odškodnino tudi priznalo (psihične bolečine) ni pravno priznana, kot to pravilno zatrjuje tožena stranka. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode je zakonodajalec opredelil v 132. členu OZ, oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju, je omejil le na taksativno navedene primere v členih 179. do 182. OZ. Pri tem je OZ vpeljal numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Tožnik uveljavlja škodo iz naslova utrpljenih psihičnih bolečin, neugodnosti pri zdravljenju in zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Iz tožnikovih dejanskih navedb ter ugotovljenega dejanskega stanja po sodišču prve stopnje, je celotno škodo, ki jo uveljavlja tožnik, mogoče uvrstiti le v eno od oblik nepremoženjske škode, ki so navedene v navedenih členih. To so duševne bolečine, ki so bile vzrok zmanjšanju življenjskih aktivnosti, in ki so obenem pomenile zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je navedeno obliko nepremoženjske škode po nepotrebnem (in tudi nepravilno) razmejilo, vendar pa ta nepravilnost ni vplivala na zakonitost same odločitve. Glede na ugotovljene posledice protipravnega dejanja tožene stranke, ki so se izrazile v pravno zavarovani tožnikovi nepremoženjski sferi, je odškodnino odmerilo pravilno in v skladu s sodno prakso.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Presoja, ali je bil ta pravni standard ustrezno uporabljen, pomeni tako individualni preizkus dosojene odškodnine za posamezne oblike škode in celotne prisojene odškodnine kot tudi primerjalni preizkus z upoštevanjem v sodni praksi znanih primerov. Pri presoji upošteva sodišče merila iz 1. odstavka 179. člena OZ (subjektivna merila) in dodatna merila iz 2. odstavka 179. člena OZ (objektivna merila): pomen prizadete dobrine in namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Po oceni pritožbenega sodišča je tožniku odmerjena odškodnina v skladu z ugotovljenim subjektivnim doživljanjem tožnika samega in v skladu z objektivno obstoječimi okoliščinami o obsegu in intenzivnosti škode. Odmerjena odškodnina je v času sojenja pri sodišču prve stopnje pomenila znesek 8,36 EUR (povprečna mesečna neto plača v RS je meseca decembra 2009 znašala 957,14 EUR) ter je bila po presoji pritožbenega sodišča z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami ustrezno uvrščena v širši okvir prisojenih odškodnin. Sodišče prve stopnje je tako, v primerjavi z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi, pravilno ovrednotilo tožnikovo duševno trpljenje in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Kot vzrok škode se lahko upošteva le človekovo ravnanje, ne pa stanje oškodovanca. Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode večji, to ne vpliva na vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom. Predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja (protipravnega ravnanja) pri ugotavljanju vzročne zveze je upoštevna le v razmerju do škodnega dogodka, ni pa materialnopravne opore za omejevanje neposlovne odškodninske odgovornosti zaradi morebitnega večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanca (tako Vrhovno sodišče v svoji odločbi z dne 18. 6. 2009- II Ips 1198/2008). Iz izvedenega dokaznega postopka (predvsem izvedeniškega mnenja prof. dr. M.T., dr. med.) izhaja, da je šele škodni dogodek povzročil manifestacijo duševnih motenj pri tožniku, zato tožena stranka neutemeljeno izpostavlja, da je škodna posledica le odraz tožnikove osebnosti oz. je bil tožnik za takšno stanje osebnostno predisponiran, zaradi česar tožena stranka ni dolžna kriti celotne škode. Glede na prej navedeno materialnopravno izhodišče, je torej celoten obseg škode v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Ali bi do te posledice prišlo tudi, če škodnega dogodka ne bi bilo, glede na takšno materialnopravno naziranje niti ni pomembno. Pomembno je, da je do škodnega dogodka prišlo in da je ta sprožil vse kasnejše tožnikove težave. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da o višini odškodnine odloči na podlagi pravil o deljeni vzročnosti, kot to zmotno meni tožena stranka.

Zmoten je tudi pritožbeni očitek, ki se nanaša na prisojene zakonske zamudne obresti. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da bi prišla v zamudo kvečjemu po poteku 30 dni od predložitve zahtevka državnemu pravobranilstvu. Sodna praksa je enotna o tem, da predhodni predlog državnemu pravobranilstvu po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/1997 in nadaljnji), da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka, v postopku pred sodišči ni procesna predpostavka. Tako ni mogoče šteti, da stranka, ki se ni predhodno obrnila s svojim zahtevkom na državno pravobranilstvo v skladu s 14. členom ZDPra, tega ne more uveljavljati v pravdi. Ker takšen predlog državnemu pravobranilstvu ni procesna predpostavka, ni ovire, da tožnik zahtevka v sodnem postopku zoper toženo stranko (Republiko Slovenijo) ne bi uveljavljal, ne da bi pred tem v skladu s 14. čl. ZDPra predlog naslovil na državno pravobranilstvo. Obveznost plačila tožene stranke in njena plačilna zamuda tako ni v nikakršni povezavi z obveznostjo državnega pravobranilstva, da predlagatelja obvesti o stališču do njegovega predloga. Državno pravobranilstvo je v skladu s 1. čl. ZDPra le zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih s tem zakonom, pred sodišči in upravnimi organi, medtem ko je dolžnik v konkretnem razmerju Republika Slovenija. Kdaj dolžnik pride v zamudo, pa določa 299. čl. OZ, ki ga je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje tudi glede obrestnega zahtevka materialnopravno pravilna, zato sodišče druge stopnje soglaša z obrazložitvijo, kot jo je podalo sodišče prve stopnje.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka. Tožena stranka se glede odmere stroškov za pripravljalno vlogo nepravilno sklicuje na tar. št. 19/1 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadaljnji). Ker gre za individualni delovni spor, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 2. tč. tar. št. 15, po kateri se za obrazložene vloge med postopkom priznava 75 % iz tč. 1. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja za priglašene stroške odgovora na pritožbo tožnika, ker navedbe v njem niso bistveno prispevale k rešitvi zadeve (155. čl. ZPP).