Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri nadomestilih se ne plačujejo prispevki za obvezno zavarovanje (207. člen ZPIZ-1), kljub temu bi bili lahko upoštevani pri izračunu pokojninske osnove (1. alineja 42. člena ZPIZ-1), vendar le ob izpolnjenem pogoju vključenosti v obvezno zavarovanje (2. alineja prvega odstavka 41. člena ZPIZ-1). Ker revident ni bil obvezno zavarovan, se tudi nadomestila ne more upoštevati pri določanju pokojninske osnove.
Revizija se zavrne.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 28. 8. 2013 in 14. 10. 2013 in za priznanje pravice do starostne pokojnine v znesku 378,90 EUR od 11. 5. 2013 dalje. Ugotovilo je, da je tožena stranka z izpodbijanima odločbama tožniku priznala pravico do starostne pokojnine v višini 303,95 EUR od 11. 5. 2013 dalje. Pri tem je tožena stranka upoštevala 23 let, sedem mesecev in 16 dni slovenske zavarovalne dobe ter en mesec zavarovalne dobe v BiH. Sodišče se je strinjalo s stališčem tožene stranke, da se v zavarovalno dobo ne šteje čas, ko je tožnik prejemal nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev. Tožnik v obdobju od 1994 do 2008 ni bil zavarovan v okviru obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, niti niso bili izpolnjeni drugi zakonski pogoji za posebno upoštevanje zavarovalne dobe.
2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da se v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 41. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) nadomestilo za invalidnost upošteva le, če je bil zavarovanec v času njegovega uživanja obvezno zavarovan. V skladu z drugim odstavkom 207. člena ZPIZ-1 se od nadomestil ne plačujejo prispevki.
3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je tožena stranka z odločbo z dne 11. 9. 2006 priznala pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 26. 11. 1998 dalje na podlagi ugotovljene invalidnosti III. kategorije. Na podlagi 3. člena ZPIZ/92 (Ur. l. RS; št. 12/92 in naslednji) je bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaradi invalidnosti III. kategorije. Izpodbijana sodba ne upošteva, da nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev iz ZPIZ/92 smiselno ustreza zakonski definiciji nadomestila za invalidnost iz ZPIZ-1 (41. in 42. člen). Poleg tega sodišče ni uporabilo določbe 4. alineje 189. člena ZPIZ-1. 4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
5. Revizija ni utemeljena.
6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).
7. Revizija zmotno meni, da pravica do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev samo po sebi pomeni, da je bil revident na podlagi pravice do tega nadomestila vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in da bi se mu moralo za to obdobje prejemanja nadomestila upoštevati kot obdobje zavarovanja. Določba 3. člena ZPIZ/92 le našteva zakonske pravice (med drugim pravico do nadomestil), ne ureja pa pogojev za vključitev v zavarovanje. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo določbo 41. člena ZPIZ-1, po katerem bi se nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev smiselno lahko obravnavalo kot nadomestilo zaradi invalidnosti, če bi bil revident v kritičnem obdobju obvezno zavarovan. Tako ne drži revizijska teza, da sodišče ni upoštevalo pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev po ZPIZ/92 kot možne podlage za določitev pokojninske osnove, ki je ZPIZ-1 ne pozna več. Vendar revident v času upravičenosti do nadomestila ni bil obvezno zavarovan (2. alineja prvega odstavka 41. člena ZPIZ-1). Pri nadomestilih se sicer ne plačujejo prispevki za obvezno zavarovanje (207. člen ZPIZ-1), kljub temu bi bili lahko upoštevani pri izračunu pokojninske osnove (1. alineja 42. člena ZPIZ-1), vendar le ob izpolnjenem pogoju vključenosti v obvezno zavarovanje (2. alineja prvega odstavka 41. člena ZPIZ-1). Ker revident ni bil obvezno zavarovan, se tudi nadomestila ne more upoštevati pri določanju pokojninske osnove.
8. Prav tako določbe 189. člena ZPIZ-1 ne omogočajo razlage, da bi se lahko v obravnavani zadevi čas izven delovnega razmerja štel v zavarovalno dobo. Določba 4. alineje tega člena govori o začasni nezmožnosti za delo (pri invalidnosti pa gre nasprotno za trajno nezmožnost) ali starševskem dopustu, zato se nadomestilo zaradi invalidnosti ne more upoštevati po tej določbi.
9. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.