Jedro

V 2. alineji prvega odstavka 41. člena ZPIZ-1 je določeno, da se nadomestilo za invalidnost (torej tudi nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev) upošteva le v primeru, če je bil zavarovanec v času uživanja navedenih pravic obvezno zavarovan. Tožniku je bilo nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev priznano šele z odločbo z dne 11. 9. 2006, in sicer za nazaj za čas od 26. 11. 1998. V spornem obdobju pa tožnik ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar pomeni, da mu nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev ni mogoče upoštevati pri odmeri pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 8. 2013 in št. ... z dne 14. 10. 2013, ter da je tožnik upravičen do starostne pokojnine v znesku 378,90 EUR na mesec od 11. 5. 2013 dalje. Nadalje je odločilo, da se stroški zastopanja tožnika po odvetniku krijejo iz proračuna.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu, zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve navaja, da sporno obdobje, ko je tožnik prejemal nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ne spada v pokojninsko dobo. Tožnik meni, da je tako razlogovanje nepravilno. Od 26. 11. 1998 dalje mu je bilo namreč priznano nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. VIII Ips 245/2013 z dne 10. 3. 2014 odločilo, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) ne pozna več nadomestila plače zaradi čakanja invalida III. kategorije na ustrezno zaposlitev. Tovrstno nadomestilo plače, ki ga je prej urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji), sedaj vsebinsko nadomešča nadomestilo za invalidnost iz 94. člena ZPIZ-1. Invalidi III. kategorije, ki jim je bilo nadomestilo plače zaradi čakanja na ustrezno zaposlitev priznano na podlagi določb ZPIZ/92, so to nadomestilo obdržali v času veljavnosti ZPIZ-1. Tako je mogoče zaključiti, da je tožnik od uveljavitve ZPIZ-1 oziroma tudi v spornem obdobju bil prejemnik nadomestila za invalidnost oziroma je bil izenačen s prejemniki le-tega. V skladu z določbo drugega odstavka 100. člena ZPIZ-1, se denarna nadomestila iz 94. člena, ki se po 41. členu štejejo v pokojninsko osnovo, obračunajo enako, kot velja za obračun plač pri delodajalcu, vendar tako, da se jih poveča s povprečno stopnjo davkov in prispevkov. Sodišče je tako napačno ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju od leta 1994 do 2008 ni bil prijavljen v zavarovanje, čeprav je naknadno prejemal nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Tožena stranka je bila dolžna tožniku za čas prejemanja nadomestila, le-tega povečati s povprečno stopnjo davkov in prispevkov in ga prijaviti v zavarovanje. Tožnik ni dolžan trpeti posledic nezakonitih ravnanj oziroma opustitve tožene stranke. Vse navedeno pa pomeni, da je bil tožnik v spornem obdobju vključen v obvezno ali prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj je pridobil pravico na podlagi invalidnosti v skladu z veljavno zakonodajo (ZPIZ/92), ter da se to obdobje všteje v pokojninsko dobo ter upošteva pri odmeri pokojnine. V skladu s 4. alinejo 189. člena ZPIZ-1 se v zavarovalno dobo šteje tudi čas zadržanosti od dela zaradi začasne nezmožnosti za delo ali starševskega dopusta po prenehanju delovnega razmerja ali drugega razmerja, ki je bilo podlaga za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če je zavarovanec v tem času prejemal nadomestilo plače. Med strankama pa je nesporno, da je tožnik v spornem obdobju prejemal nadomestilo plače. Sodišče tako napačno zaključuje, da sporno obdobje ne spada v zavarovalno dobo. Glede bistvenih kršitev določb postopka pa tožnik navaja, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodba se namreč ne opredeli do navedb tožnika v njegovi laični tožbi oziroma vlogah, niti do njegovega zaslišanja. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da toženi stranki naloži izdajo novega upravnega akta. Priglaša tudi stroške pritožbe in pa prosi za taksno oprostitev.

3. Tožnik je tudi sam vložil pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da sodišče njegovega primera ni konkretno in vsebinsko obravnavalo ter da ni razčistilo vseh dokazov oziroma ni upoštevalo relevantnih dejstev, na katere se je tožnik skliceval v svojih vlogah. Sodišče ni upoštevalo dokumentacije iz katere je razvidno, kdo je odgovoren, da ima tožnik manjšo pokojninsko osnovo in manjši odmerni odstotek. Iz zaključka sodišča izhaja, da pravice na podlagi invalidnosti ne vplivajo na odmero pokojnine. Tako razlogovanje pa je po mnenju tožnika v nasprotju z zakonskimi predpisi. Že v svojih vlogah je opozarjal, da je nastala praznina, ki jo je potrebno zapolniti s primerjavo zavarovancev, ki so na poklicni rehabilitaciji, niso pa zaposleni in se jim ne plačujejo prispevki iz obveznega zavarovanja, pa se jim kljub temu ves ta čas šteje v pokojninsko dobo. Tožnik opozarja na krivice, ki so mu bile storjene zaradi krivdnega in škodljivega ravnanja tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnik. Sodišče se je namreč opredelilo do bistvenih navedb tožnika, sodba pa vsebuje odločilne razloge za odločitev in se je tako tudi da preizkusiti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 10. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 8. 2013. Z omenjeno odločbo je tožena stranka tožniku priznala pravico do starostne pokojnine od 11. 5. 2013 dalje v znesku 303,95 EUR na mesec. Iz odločbe izhaja, da je tožena stranka upoštevala, da je tožnik do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnil 63 let starosti in da je dopolnil v Sloveniji 26 let, 7 mesecev in 16 dni (319 mesecev) pokojninske dobe, v BiH pa 1 mesec in 7 dni. Nadalje je pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine upoštevala tudi dodano dobo v trajanju 10 let, 7 mesecev in 25 dni.

7. Iz izpisa pokojninske dobe, ki je bilo kot priloga posredovano tožniku skupaj s prvostopenjsko odločbo so razvidna obdobja, ko je bil tožnik prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, vendar pa v tem času ni bil obvezno zavarovan. ZPIZ-1 v drugem odstavku 193. člena za take primere določa, da se za izpolnitev pogojev pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine, poleg pokojninske dobe upošteva tudi čas, v katerem je bil zavarovanec prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo, za kar pa v spornem primeru ne gre. Gre za dodano dobo, ki pa na odmero pokojnine nima nobenega vpliva.

8. Naslednje, kar je odločilno za presojo sporne zadeve pa je odgovor na vprašanje, ali je potrebno pri odmeri pokojnine upoštevati tudi nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, ki je bilo tožniku priznano z odločbo št. ... z dne 11. 9. 2006 in sicer za čas od 26. 11. 1998 dalje. Glede omenjenega vprašanja je potrebno uporabiti določbo 41. člena ZPIZ-1, kjer je urejena vštevnost nadomestil v pokojninsko osnovo. Kot je bilo že pojasnjeno, je bilo tožniku priznano nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, kot ga je poznal ZPIZ/92, medtem ko ZPIZ-1 takega nadomestila ne pozna več. Določa pa podobno nadomestilo in sicer gre za nadomestilo za invalidnost, ki je omenjeno tudi v 2. alineji prvega odstavka 41. člena ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem tožnika, da samo poimenovanje nadomestila ni odločilno. Odločilno pa je, ali je bil tožnik v času prejemanja tega nadomestila zavarovan. V 2. alineji prvega odstavka 41. člena ZPIZ-1 je namreč izrecno določeno, da se nadomestilo za invalidnost (torej tudi nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev) upošteva le v primeru, če je bil zavarovanec v času uživanja navedenih pravic obvezno zavarovan. Kot je bilo ugotovljeno že v postopku pred sodiščem prve stopnje, je bilo tožniku nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev priznano šele z odločbo z dne 11. 9. 2006 in sicer za nazaj za čas od 26. 11. 1998. Za nazaj pa tožnik ni bil vključen v zavarovanje. Iz potrdila Zavoda RS za zaposlovanje z dne 16. 6. 2010, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, izhajajo obdobja, ko je bil tožnik prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Ni pa bil tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar pomeni, da mu tudi nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev ni mogoče upoštevati pri odmeri pokojnine. Prejemanje nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev pa tudi ne predstavlja podlage za vključitev v obvezno zavarovanje. Nenazadnje pritožbeno sodišče zgolj še opozarja, da se skladno z drugim odstavkom 207. člena ZPIZ-1 prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne plačujejo od nadomestil iz invalidskega zavarovanja. V bistvu enako je bilo določeno tudi v drugem odstavku 229. člena ZPIZ/92. 9. Glede pritožbenih navedb in sicer, da naj bi tožena stranka ravnala krivdno, pri čemer tožnik opozarja predvsem na postopek v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, pa pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno ni odločilno za rešitev sporne zadeve. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo izpodbijani odločbi tožene stranke, ki se nanašata na priznanje pravice do starostne pokojnine in pa odmero pokojnine. Predmet presoje torej ni bilo vprašanje morebitne odškodninske odgovornosti tožene stranke, zato so pritožbene navedbe v smeri krivdne odgovornosti tožene stranke za rešitev sporne zadeve pravno irelevantne. Kako se odmeri pokojnina je določeno v že citiranih predpisih, ki jih je tako tožena stranka, kot tudi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, pa pritožbeno sodišče ni odločalo, kajti skladno z 71. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) se v socialnih sporih o pravicah iz socialnega zavarovanja, sodne takse ne plačujejo.