Jedro

Obramba se je s tem, ko se je na javni seji strinjala, da se po prekinitvi seje ta nadaljuje v odsotnosti strank, odpovedala pravici do obveščanja o nadaljevanju seje.

Če stranka od višjega sodišča v pritožbi, ki jo je treba zavreči, zahteva, da jo slednje obvesti o pritožbeni seji, obveščanje strank ni potrebno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen enega leta in petih mesecev zapora, v katero se mu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 všteje čas odvzema prostosti od 12. 12. 2022 od 20.46 ure dalje, ter stransko denarno kazen v višini 400,00 EUR. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obsojencu izreklo varnostna ukrepa odvzema osebnega vozila in odvzema mobilnega telefona. Na podlagi 48.a člena KZ-1 mu je izreklo izgon tujca iz države za dobo treh let, pri čemer se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja te kazni. Obsojencu je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Višje sodišče v Kopru je obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, zagovornikovo pritožbo pa kot prepozno zavrglo. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, kršitev določb kazenskega postopka v zvezi z odmerjeno kazensko sankcijo in izrečenimi varnostnimi ukrepi ter zaradi kršitev določb 2., 12., 14., 21., in 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) in 5., 6., 8., 13. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) vložil obsojenčev zagovornik. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu zniža kazen zapora na eno leto, denarno kazen pa na 200,00 EUR, hkrati pa odloči, da se mu telefon in osebni avtomobil ne vzameta.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti. Strinja se z ugotovitvijo višjega sodišča, da je zagovornik svojo pritožbo vložil prepozno. Posledično je njegova zahteva za varstvo zakonitosti v pretežnem delu ne izpolnjuje pogoja materialne izčrpanosti iz petega odstavka 420. člena ZKP. Ne držijo zagovornikove navedbe, da obsojenčeva pritožba ni bila prevedena ter da višje sodišče ni upoštevalo zagovornikove zahteve, da se njega in obsojenca obvesti o javni seji pritožbenega senata. Zagovornikov substitut in obsojenec sta bila prisotna na seji 3. 8. 2023, na kateri se je substitut strinjal, da se ta prekine in nadaljuje ob morebitni pridobitvi dokazila o vložitvi zagovornikove pritožbe, do česar pa ni prišlo. Kolikor pa zagovornik v zahtevi oporeka višini izrečene kazni, po tožilkini oceni uveljavlja razlog, s katerim pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenčevemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil, vztrajal pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti ter Vrhovno sodišče obvestil o obdolženčevi smrti. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče pridobi dokazila o smrti, kjer je obsojenec prebival, in ustavi kazenski postopek. Obsojencu odgovor ni bil vročen, ker je po tem, ko je bila zahteva za varstvo zakonitosti že vložena, umrl. B.

5. Iz spisa izhajajo naslednja procesno relevantna dejstva: - Obsojenec je zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru dne 11. 5. 2023 vložil pritožbo, ki jo je napisal v ruskem jeziku. Okrožno sodišče je pritožbo poslalo v prevod sodnemu tolmaču, ki je prevod dostavil dne 19. 5. 2023 (red. št. 140 spisa).

- Z dopisom z dne 10. 7. 2023 je obdolženčev zagovornik zahteval razpis javne pritožbene seje, kjer bo lahko obramba predstavila pritožbo. O seji, razpisani za dne 3. 8. 2023 sta bila obveščena tako zagovornik kot obsojenec. Slednji se je je udeležil, namesto zagovornika pa je bil kot substitut na seji prisoten pri njem zaposleni odvetniški kandidat. Tako obsojenec kot substitut sta na javni seji podala pojasnila k obsojenčevi pritožbi. Odvetniški kandidat je na seji navajal, da je bila vložena tudi pritožba zagovornika z dne 19. 5. 2023. Po ugotovitvi, da je ni v spisu, je bila seja prekinjena.

- Zagovornik je pritožbo poslal 3. 8. 2023. Višje sodišče je opravilo nadaljevanje seje dne 17. 8. 2023, o kateri strank ni obveščalo, ter na njej sprejelo izpodbijano odločbo. Vročena je bila tako zagovorniku kot obsojencu, ki jo je v prevodu prejel 25. 8. 2023. 6. Glede na povzeto se za neutemeljene izkažejo zagovornikove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče obsojenčeve pritožbe ni prevedlo v slovenščino, ter da obsojenec ni prejel sodbe višjega sodišča. Zagovornik ne more uspeti niti z zavzemanjem za ustavitev kazenskega postopka, ker da je obsojenec umrl. Določba 139. člena ZKP, po kateri se kazenski postopek s sklepom ustavi, če obdolženec med njim umre, se namreč nanaša le na primere, ko smrt nastopi pred pravnomočnostjo sodbe.1 Pravnomočnost sodbe je skladno s prvim odstavkom 129. člena ZKP nastopila 18. 8. 2023, ko je sodišče prve stopnje prejelo spis z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje. Obsojenec je bil na prestajanju kazni do 22. 9. 2023, ko je bil pogojno odpuščen. Obsojenec ni umrl, preden bi sodba postala pravnomočna, zato ni podlage za ustavitev kazenskega postopka.

7. Neutemeljen je tudi očitek, da se obramba ni mogla udeležiti seje pritožbenega senata. Višje sodišče se je na zagovornikov dopis z dne 10. 7. 2023, v katerem je prvič zahteval obvestilo o seji, skladno s prvim odstavkom 378. člena ZKP ustrezno odzvalo z obveščanjem strank. Na seji 3. 8. 2023 sta obsojenec in odvetniški kandidat predstavila glavne poudarke obsojenčeve pritožbe (tretji odstavek 378. člena ZKP) in vztrajala pri stališču, da je odmerjena kazen previsoka, s čimer je bila obrambi pred sodiščem druge stopnje zagotovljena kontradiktornost postopka. Odvetniški kandidat je na seji zatrjeval, da je zagovornik zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil (pravočasno) pritožbo ter se zavezal, da bo obramba o tem posredovala ustrezna dokazila. Na seji se je izrecno strinjal, da se ta nadaljuje v odsotnosti obsojenca in njegovega zagovornika. Z možnostjo izjave o obsojenčevi pritožbi na javni seji je bila torej uresničena zahteva za obveščanje o seji, ki jo je zagovornik podal z dopisom z dne 10. 7. 2023, zahtevi o nadaljevanju seje ob prisotnosti strank pa se je obramba izrecno odpovedala.

8. Naknadna zagovornikova zahteva za obveščanje o seji pa višjega sodišča ni obvezovala, da bi stranke o seji (ponovno) obveščalo. Zahtevo za obveščanje o seji je zagovornik namreč ponovno podal v pritožbi, ki je na sodišče prispela dne 3. 8. 2023 in jo je višje sodišče kot prepozno zavrglo. Ugotovilo je namreč, da (ne glede na navedbe na pritožbeni seji), obramba ni dokazala, da je bila pritožba vložena pravočasno. Odločitve o zavrženju pritožbe zagovornik v zahtevi ne izpodbija, meni pa, da bi njega in obsojenca sodišče moralo obvestiti o drugi seji senata pritožbenega sodišča, ki je potekala 17. 8. 2023, saj je to zahteval v svoji pritožbi. Očitek ni utemeljen. Ker je navedeno zahteval v pritožbi, ki jo je bilo treba zavreči, višjemu sodišču skladno z devetim odstavkom 378. člena ZKP o seji ni bilo treba obveščati strank. Postopanje višjega sodišča, ki se na zagovornikov drug, prepozen, predlog za opravo javne seje ni odzvalo z obveščanjem strank, je bilo torej skladno z določbami kazenskega postopka.

9. Zavrženje zagovornikove pritožbe ima za posledico, da je večina njegovih navedb iz zahteve za varstvo zakonitosti materialno neizčrpana. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni uveljavljal v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Tudi če je navedbe zagovornik podal v pritožbi, ki je bila vložena prepozno in zato zavržena, pogoj materialne izčrpanost ni izpolnjen. Vrhovno sodišče se zato ni opredelilo do navedb o tem, da obsojenec ni izpolnil vseh znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, saj da ni šlo za ukvarjanje s prevozi tujcev, da so podani pogoji za posebno omilitev kazni, da je obsojenec invalid, kar izhaja iz zdravstvene dokumentacije iz julija 2023, in da odmera kazni obsojencu odstopa od siceršnjih odločitev sodišč za primerljiva kazniva dejanja. Materialno neizčrpane so tudi navedbe o kršitvah iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, o neustreznem prevajanju v ruski namesto moldavski jezik, o neustavnosti novele KZ-1G ter glede izrečenih varnostnih ukrepov.

10. Kolikor pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti vztraja pri navedbah in obdolženčeve pritožbe, da je sodišče pri odmeri kazni premalo upoštevalo njegovo zdravstveno stanje, družinske in premoženjske razmere ter stisko, v kateri je dejanje izvršil, zagovornik izpodbija primernost odmere kazenske sankcije, kar pa ni predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom.2 Z navedbami namreč uveljavlja zgolj pritožbeni razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP, ne pa kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti niso utemeljene, v večini pa so materialno neizčrpane ali pa z njimi zagovornik uveljavlja razlog, ki ni predmet presoje z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je bil obsojenec brez zaposlitve, dohodkov in premoženja, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

13. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 27735/2016 z dne 15. 4. 2021. 2 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 64/2004 z dne 3. 3. 2005, I Ips 64/2007 z dne 11. 10. 2007, I Ips 27/2009 z dne 16. 4. 2009, I Ips 100/2010 z dne 7. 9. 2020, I Ips 95491/2010 z dne 29. 9. 2016, I Ips 51056/2018 z dne 30. 6. 2022 idr.