Jedro

V spisu se ob predložitvi zadeve pritožbenemu sodišču ni nahajala pritožba zagovornika zoper sodbo, temveč se je nahajala le pritožba obtoženca. Na pritožbeni javni seji opravljeni dne 3.8.2023 je odvetniški kandidat zagovornikovega substituta zatrjeval, da je tudi zagovornik vložil pritožbo in sicer z datumom 19.5.2023, in se zavezal, da bo v roku treh dni posredoval dokazilo o vloženi pritožbi. Z dopisom poslanim 3.8.2023 je nato zagovornik posredoval svojo pritožbo in navedel, daje bila pritožba poslana z navadno pošto v maju 2023. Pri tem ni posredoval nobenega dokazila o vloženi pritožbi in s tem ni izkazal, da je dejansko vložil pritožbo. Breme dokazovanja vložitve pravočasne pritožbe je namreč na samem zagovorniku.

Izrek

I. Pritožba obtoženca se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zagovornika se kot prepozna zavrže. III. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen enega let in petih mesecev zapora in denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 2,00 EUR, skupaj 400,00 EUR. V izrečeno zaporno kazen mu je vštelo pripor. Na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 mu je izreklo kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas treh let. Odvzelo mu je osebni avtomobil in mobilni telefon s SIM kartico ter mu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Glede pritožbe obtoženca:

2. Zoper sodbo se pritožuje obtoženec zaradi odločbe o sankciji ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo vse relevantne okoliščine pri odmeri kazni in pritožbene trditve obtoženca ne držijo. Upoštevalo je težo očitanega kaznivega dejanja, predvsem dejstvo, da je obtoženec že na Hrvaškem v avtomobil, ki ga je tudi sam vozil, prevzel štiri tujce, jih nato pripeljal čez državno mejo v Slovenijo in prevažal še po ozemlju Slovenije. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo višino predpisane kazni. Kot olajševalno okoliščino je upoštevalo priznanje obtoženca, pri čemer je potrebno upoštevati, da so ga policisti zasačili neposredno ob izvrševanju kaznivega dejanja in je priznanje sicer pospešilo kazenski postopek, ni pa prispevalo k odkrivanju storilca. Obtoženec v pritožbi izpostavlja svoje slabo zdravstveno stanje, vendar je že sodišče prve stopnje dalo pravilno težo slabšemu zdravstvenemu stanju obtoženca in slednje upoštevalo kot olajševalno okoliščino. Obtoženec je kljub takšnemu zdravstvenemu stanju izvršil očitano kaznivo dejanje. Obtoženec tudi navaja, da se želi vrniti k družini in jih čim prej videti. Ob odločitvi za izvršitev kaznivega dejanja je moral obtoženec računati na možnost priprtja, prestajanja zaporne kazni in s tem na to, da ne bo mogel biti v neposrednem stiku z družino. Pri odmeri višine dnevnega zneska denarne kazni je sodišče prve stopnje upoštevalo nižje prejemke obtoženca in dnevni znesek odmerilo le na 2,00 EUR, obtoženec pa ni izkazal razlogov za izrek še nižjega dnevnega zneska. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo denarno in zaporno kazen.

5. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče po uradni dolžnosti opravilo v mejah iz 383. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni pokazal nikakršnih nepravilnosti, zaradi česar je bilo ob vsem zgoraj navedenem potrebno pritožbo obtoženca zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi na podlagi 391. člena ZKP.

Glede pritožbe zagovornika:

6. V spisu se ob predložitvi zadeve pritožbenemu sodišču ni nahajala pritožba zagovornika zoper sodbo, temveč se je nahajala le pritožba obtoženca. Sodbo sodišča prve stopnje je prejel obtoženec s prevodom 16.5.2023 in zagovornik 15.5.2023. Pri tem je zagovornik s posebno vlogo z dne 9.7.2023 smiselno zahteval, da se zagovornika in obtoženca obvesti o seji pritožbenega sodišča. Na pritožbeni javni seji opravljeni dne 3.8.2023 je odvetniški kandidat zagovornikovega substituta zatrjeval, da je tudi zagovornik vložil pritožbo in sicer z datumom 19.5.2023, in se zavezal, da bo v roku treh dni posredoval dokazilo o vloženi pritožbi. Z dopisom poslanim 3.8.2023 je nato zagovornik posredoval svojo pritožbo in navedel, da je bila pritožba poslana z navadno pošto v maju 2023. Pri tem ni posredoval nobenega dokazila o vloženi pritožbi in s tem ni izkazal, da je dejansko vložil pritožbo. Breme dokazovanja vložitve pravočasne pritožbe je namreč na samem zagovorniku. Kljub navedenemu je pritožbeno sodišče preverilo prejete pošiljke in sicer tudi pri sodišču prve stopnje ter ugotovilo, da se v spisovnem gradivu pritožba ne nahaja. Glede na navedeno je pritožba, ki jo je 3.8.2023 zagovornik poslal sodišču prve stopnje, prepozna, saj je podana po poteku roka 30 dni za pritožbo, kot je ta predpisan v prvem odstavku 366. člena ZKP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo v skladu s 389. členom ZKP.

Glede stroškov pritožbenega postopka:

7. Čeprav je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženca zavrnilo in pritožbo zagovornika zavrglo, je obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, saj bi s plačilom sodne takse bilo ogroženo njegovo vzdrževanje, ker je brez premoženja ali dohodkov in bo moral prestati še zaporno kazen in plačati denarno kazen.