Jedro

Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne preizkuša pravilnosti dokazne presoje in ali so v pravnomočni sodbi pravilno in popolno ugotovljena pravno relevantna dejstva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru je bila C.L. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero ji je bila izrečena pogojna obsodba ter določena denarna kazen 800 EUR s preizkusno dobo dveh let. Obsojenki so bili naloženi v plačilu tudi stroški kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenki naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti „zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona“ ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru na zahtevo predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, saj zgolj izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. 4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojenki in njenemu zagovorniku, ki se je o njem tudi izjavil in poudaril, da so bile v zahtevi izpostavljene konkretne kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, zaradi česar predlaga enako kot v zahtevi.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Vložnikovi ugovori zoper pravnomočno sodbo so pretežno usmerjeni v kritiko obeh izvedenskih mnenj izvedencev cestno prometne stroke, R.K. in prof.dr.I.P.; njuni mnenji zavrača kot neprepričljivi. Prvemu očita, da se opira na podatke policijske skice, ki da so nepravilni, saj naj bi po mnenju strokovnjakov družbe D.d.o.o. (ki ju je med postopkom angažirala obramba) do trčenja med vozili prišlo 31,30 m nižje, kot izhaja iz policijske skice in zato domnevno na obsojenkinem voznem pasu. Ne sprejema tudi pojasnil in razlogov, s katerimi je ta izvedenec kot nepravilne zavrnil ugotovitve omenjenih strokovnjakov. Podobno zahteva tudi izvedencu prof.dr.I.P. očita, da je strokovno mnenje podal samo na podlagi ugotovitev policije, ne da bi upošteval podatke o mestu trčenja, na katere se sklicuje obramba. Opozarja tudi na razlike v obeh izvedenskih mnenjih (predvsem glede hitrosti vožnje in trčenja ter preglednosti cestišča), ki naj bi bili po mnenju zahteve pomembni, kot tudi na nasprotja znotraj izvedenskega mnenja. Vse to bi po navedbah zahteve sodišče moralo razčistiti, tudi z računalniško simulacijo vožnje obeh vozil, saj naj bi bilo za voznika tovornjaka tako rekoč dokazano, da je vozil tudi po levem voznem pasu.

7. Na podlagi navedenih trditev, ki so v zahtevi podrobneje obrazložene, vložnik zatrjuje kršitev tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, ker obsojenki naj ne bi bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njeno korist (česar vložnik ne konkretizira) ter kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ker je sodišče neutemeljeno sledilo izvedenskima mnenjema K.R. in I.P. in ker ni razčistilo nasprotij v njunih mnenjih, ki nasprotujeta „listinskim dokazom“.

8. Iz navedenega jasno izhaja, da vložnik s takšnimi navedbami ne konkretizira in utemelji zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč izključno graja ugotovljeno dejansko stanje, to je strokovnost in zanesljivost obeh izvedenskih mnenj ter dokazno oceno sodišča, ki se pri ugotovitvi mesta trčenja med drugim opira tudi na ugotovitve obeh izvedencev in jih ocenjuje kot skladne ter prepričljive. Po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi ne preizkuša pravilnosti dokazne presoje in ali so v pravnomočni sodbi pravilno in popolno ugotovljena pravno relevantna dejstva.

9. Iz enakih razlogov vložnik zahteve tudi ne more uspeti s sklicevanjem na kršitev kazenskega zakona „v smislu druge alineje 372. člena ZKP“. Kot navaja, spričo dinamičnosti prometa obsojenki ni mogoče šteti v škodo, če je s svojim ravnanjem poskušala preprečiti prometno nezgodo. Na opisan način se vložnik smiselno in v nasprotju z ugotovitvami izpodbijane sodbe, sklicuje na obsojenkino domnevno ravnanje v skrajni sili, pri čemer kršitev kazenskega zakona uveljavlja na podlagi drugačnega dejanskega stanja, kot ga ugotavlja pravnomočna sodba.

10. Po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal v tem postopku, bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.