Jedro

Prvostopenjsko sodišče obdolženki ni kršilo niti zgoraj navedenih določb ZKP, kot tudi ne določb Ustave. Pritožba ne pove, kateri so tisti nejasni razlogi, ki bi naj tudi bili v pretežni meri s seboj v nasprotju. Preizkus, ki ga je opravilo sodišče druge stopnje pa je pokazal, da ima izpodbijana sodba jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in da ti s seboj niso v nasprotju. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče obdolženki sodilo v nenavzočnosti, ni kršilo pravice do obrambe, saj utemeljeno ni sprejelo obdolženkinega opravičila, kot tudi ne opravičila njenega zagovornika. Obdolženka opravičila ni podkrepila z nobenim zdravniškim potrdilom, zagovornik pa niti ni navedel, pred katerim sodiščem bi naj imel naroke, niti ni predložil pisnih dokazil (vabil za naroke). Sicer pa je obdolženka že bila zaslišana, tako obdolženka kot tudi njen zagovornik sta bila seznanjena z izvedenskimi mnenji in dala nanje pripombe. Ni moč zato zatrjevati, da obdolženka ni imela primernega časa in možnosti za pripravo obrambe, saj je nenazadnje potrebno upoštevati še, da sta obdolženka in njen zagovornik že v fazi opravljanja posameznih preiskovalnih dejanj bila seznanjena z zaključki izvedenca prometne stroke dr. R.K., da sta v ugovoru zoper kaznovalni nalog predložila izvedensko mnenje družbe D.E. d.o.o., kakor tudi, da sta tako izvedenec dr. R.K. kot tudi izvedenec dr. I.P. strokovno obrazložila, zakaj zaključkov izvedenskega mnenja, ki ga je predložila obdolženka, ni moč upoštevati. Tako se pokaže, da zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve Ustave v škodo obdolženke niso podane.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. C.L. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženka je dolžna plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. C.L. za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ) in ji po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v njej pa ji določilo denarno kazen v višini 800,00 EUR in preizkusno dobo dveh let. Če bo pogojna obsodba preklicana, bo morala obdolženka izrečeno kazen plačati v roku šestih mesecev, v primeru neizterljivosti pa se bo izvršila tako, da se bo za vsakih začetih 41,73 EUR določil en dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka v višini 1.430,68 EUR in na 300,00 EUR odmerjeno povprečnino.

Proti taki sodbi se je pritožil zagovornik obdolženke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe ter še odloči, da stroški obdolženke in njenega zagovornika bremenijo proračun.

Pritožba ni utemeljena.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožba uveljavlja iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj zatrjuje, da izpodbijana sodba v pretežnem delu temelji na nejasnih razlogih, ki so v pretežni meri s seboj v nasprotju; pa tudi iz drugega odstavka istega člena, saj navaja, da so obdolženki bile kršene pravice obrambe, ko ji je sodišče sodilo v njeni nenavzočnosti, čeprav je izostanek z glavne obravnave opravičil. S takšnim ravnanjem sodišča pa je po mnenju pritožbe bil obdolženki kršen še 29. člen Ustave Republike Slovenije (Ustava), saj obdolženka ni imela primernega časa in možnosti za pripravo svoje obrambe in ji tudi ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njeno korist. V nadaljevanju pa pritožba uveljavlja kot pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka okoliščine, da postavljeni izvedenec ni odgovoril na vsa vprašanja obrambe. Vendar je potrebno na tem mestu povedati, da s tem pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem obrazlaga in tudi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tudi sicer posebej uveljavlja.

Prvostopenjsko sodišče obdolženki ni kršilo niti zgoraj navedenih določb ZKP, kot tudi ne določb Ustave. Pritožba ne pove, kateri so tisti nejasni razlogi, ki bi naj tudi bili v pretežni meri s seboj v nasprotju. Preizkus, ki ga je opravilo sodišče druge stopnje pa je pokazal, da ima izpodbijana sodba jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in da ti s seboj niso v nasprotju. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče obdolženki sodilo v nenavzočnosti, ni kršilo pravice do obrambe, saj utemeljeno ni sprejelo obdolženkinega opravičila, kot tudi ne opravičila njenega zagovornika. Obdolženka opravičila ni podkrepila z nobenim zdravniškim potrdilom, zagovornik pa niti ni navedel, pred katerim sodiščem bi naj imel naroke, niti ni predložil pisnih dokazil (vabil za naroke). Sicer pa je obdolženka že bila zaslišana, tako obdolženka kot tudi njen zagovornik sta bila seznanjena z izvedenskimi mnenji in dala nanje pripombe. Ni moč zato zatrjevati, da obdolženka ni imela primernega časa in možnosti za pripravo obrambe, saj je nenazadnje potrebno upoštevati še, da sta obdolženka in njen zagovornik že v fazi opravljanja posameznih preiskovalnih dejanj bila seznanjena z zaključki izvedenca prometne stroke dr. R.K., da sta v ugovoru zoper kaznovalni nalog predložila izvedensko mnenje družbe D.E. d.o.o., kakor tudi, da sta tako izvedenec dr. R.K. kot tudi izvedenec dr. I.P. strokovno obrazložila, zakaj zaključkov izvedenskega mnenja, ki ga je predložila obdolženka, ni moč upoštevati. Tako se pokaže, da zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve Ustave v škodo obdolženke niso podane.

Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona pritožba ne obrazlaga. Iz vsebine pritožbenih navedb pa je moč zaključiti, da ga uveljavlja v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon nepravilno uporabi, ali pa ga sploh ne uporabi. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga je zato ostalo povsem brez temelja. Kršitev, na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolženki očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženkinega zagovornika pa še dodaja: Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja zagovor obdolženke, da je oškodovanec s tovornim vozilom zapeljal na njen vozni pas ter povzročil prometno nesrečo. Graja prvostopenjsko sodišče, ker dejanskega stanja ni razčistilo, saj ni sledilo predlogu obrambe, da bi se izvedenca prometne stroke, ki ga je postavilo sodišče, soočilo z izvedenci družbe D. in ker postavljena izvedenca nista odgovorila na številna vprašanja, ki jih je postavila obramba.

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženke, ampak izpovedbam oškodovanca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Pritožba povsem spregleda, da je prvostopenjsko sodišče za pravilno ugotovitev vzrokov prometne nesreče določilo kar dva izvedenca prometne stroke, ki sta na podlagi vseh razpoložljivih podatkov in na podlagi stroke brez dvoma ugotovila, da je obdolženka pripeljala delno po nasprotnem prometnem pasu in s sprednjim delom vozila trčila v prednji del oškodovančevega tovornjaka in tako povzročila kritično situacijo in prometno nesrečo. Predvsem je potrebno poudariti, da sta izvedenca pravilno določila mesto trčenja, še predvsem izvedenec dr. P., ki je svoje mnenje podprl še s skicami računalniških simulacij. Zato ni moč pritrditi ugotovitvam izvedencev družbe D., da je obdolženka vozila pravilno po svojem voznem pasu in da je oškodovanec zapeljal na nasprotno vozišče. Takšnim zaključkom tudi nasprotujejo fotografije prometne nesreče, saj bi se potem moralo oškodovančevo tovorno vozilo ustaviti izven gozda. Res sta izvedenca dr. R. in dr. P. izračunala različni hitrosti vožnje obeh udeležencev prometne nesreče, vendar pa je potrebno poudariti, da ta okoliščina ni odločilna in na sam vzrok prometne nesreče ni imela nobenega vpliva.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika obdolženke ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato njegova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženkino korist. Sodišče prve stopnje ji je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa ji določilo primerno visoko denarno kazen, kot tudi primerno dolgo preizkusno dobo.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95. in prvega odstavka 98. člena ZKP.