Jedro

Zaradi zapisa v prijavi prostega delovnega mesta, da obstaja možnost podaljšanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni mogoče sklepati, da ni šlo za začasno povečan obseg dela. Začasno povečan obseg dela kot razlog za sklenitev obeh pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnico je tožena stranka dokazala, zaradi česar tožbeni zahtevek za ugotovitev, da se šteje, da je tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek (1) za ugotovitev, da je tožena stranka dne 30. 6. 2008 tožnici nezakonito prekinila delovno razmerje, ki je bilo sklenjeno zaradi opravljanja del na delovnem mestu „priprava in montaža lesne galanterije II“in za ugotovitev, da je med strankama prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zaradi česar se šteje, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas, ter da ji je tožena stranka od 30. 6. 2008 nezakonita razvezala tedaj veljavno pogodbo o zaposlitvi, (2) da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na njeno delovno mesto „priprava in montaža lesne galanterije II“ in ji od 1. 7. 2008 dalje vzpostaviti delovno razmerje, obračunati in izplačati plače in ostale prejemke iz naslova delovnega razmerja, od njih odvesti pripadajoče davke, prispevke in akontacijo davka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, ter tožnici v delovno knjižico vpisati delovno dobo in ji priznati vse ostale pravice iz naslova delovnega razmerja, vključno s pripadajočim delom regresa za letni dopust, vse v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, in (3) da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je tožnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da ni prišlo do transformacije delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposliti za nedoločen čas, ker je izkazano, da tožnica sploh nikoli ni opravljala dela, ki naj bi bilo začasne narave, niti ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi niti v času trajanja delovnega razmerja, in da je direktorica tožene stranke izpovedala, da so konec leta 2006 pri toženi stranki imeli potrebo po zaposlitvi dveh delavcev za določen čas 12 mesecev, zato je nelogično in nezakonito, da je tožena stranka s tožečo sklenila pogodbo o zaposlitvi zgolj za določen čas šestih mesecev. Če je tožena stranka že izkazala potrebo po delovnem razmerju za 12 mesecev, bi že iz tega razloga morala s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi za toliko časa. Navaja, da je tožena stranka že v razpisu potrebe po delavcih na Zavodu RS za zaposlovanje izrecno navedla, da obstaja možnost podaljšanja zaposlitve, kar posredno dokazuje, da ne gre za začasno naravo dela. Navaja, da tožena stranka delavki J.D., ki se je s tožnico hkrati zaposlila na istem delovnem mestu, po več kot treh letih še vedno podaljšuje pogodbo o zaposlitvi za določen čas, čeprav je več kot očitno, da sedaj dela na tožničinem delovnem mestu, ki je trajne narave. Trajna narava dela oziroma potreba po trajnem opravljanju dela je razvidna tudi iz izpovedi direktorice tožene stranke, ki je že v svojih razgovorih s toženo stranko in kandidatko J.D. napovedala, da bo na razpisanem delovnem mestu ostala le ena delavka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožničinih navedb, da ni opravljala del, ki so jih opravljali delavci, angažirani na začasnih gradbenih delih v Črnomlju, temveč je neprekinjeno delala le na svojem delovnem mestu. Tudi to dokazuje, da ni šlo za delovno mesto, ki bi bilo začasne narave. Nadalje je po mnenju tožeče stranke nelogična in neprepričljiva izpoved direktorice tožene stranke, da je s tožnico že ob nastopu dela podpisala pogodbo o zaposlitvi, nato pa jo poslala na zdravniški pregled, ki je bil opravljen šele 12. 1. 2007. Zgolj iz previdnosti opozarja, da je tožena stranka nezakonito ravnala, tudi če bi veljala njena verzija dogodkov, saj se šteje pogodba za sklenjeno, ko jo podpišeta obe stranki. Torej je začela veljati šele ob podpisu oziroma ob vročitvi pogodbe tožnici, ne pa že takrat, ko je tožnica pričela z delom. Zatrjevana investicija tožene stranke v Črnomlju in s tem povezana selitev njenega obrata nima nobenega vpliva na nezakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožečo stranko. Na Suhorju in pozneje v Črnomlju sta delala dva delavca na razrezu hlodovine, zato ta dela niso in ne morejo biti zamenljiva z delom tožene stranke. Tudi oba stroja za pomoč pri delu na delovnem mestu, ki ga je opravljala tožnica, sta obratovala že od spomladi 2007 dalje, zato ne vzdrži kritične presoje navedba, da je tožničino delo postalo nepotrebno dne 30. 6. 2008. Tudi stroj za vijačenje kolutnikov nima nobene zveze z deli, ki jih je opravljala tožnica, zato zaradi njegove uvedbe v delo konec leta 2007 delo tožnice ni moglo postati odvečno. Direktorica tožene stranke je izpovedala, da je tudi ob sklepanju druge pogodbe o zaposlitvi vedela, da bo za nedoločen čas potrebovala le eno delavko. Če pa je tožena stranka menila, da želi prekiniti delovno razmerje z eno od delavk, bi to morala storiti po postopku ugotavljanja trajnih presežkov ali na podlagi ocenjevanja nesposobnosti, nikakor pa ne na podlagi poteka nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Stališče predstavlja tudi kršitev materialnega prava, saj delodajalcu omogoča, da hkrati zaposli dva delavca za določen čas, nato pa čez čas enemu od izvajalcev noče več podaljšati delovnega razmerja. Gre za samovoljo, saj delodajalcu potem sploh ni treba več sklepati pogodbe o zaposlitvi s poskusnim delom oziroma delavcu odpovedati pogodbe zaradi poslovnega razloga oziroma razloga nesposobnosti. Opozarja tudi, da pri toženi stranki ne gre za podjetje, ki bi bilo v finančnih ali drugih poslovnih težavah, kar izhaja iz evidenc AJPES-a, k temu pa prispeva tudi zelo „fleksibilno prerazporejanje“ delavcev za določen čas. Ker se obseg dela pri toženi stranki v preteklih letih ni zmanjševal, temveč ravno nasprotno, ni resnih in utemeljenih razlogov za prekinitev pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena s pravilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki ter jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica dne 3. 1. 2007 podpisala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2007 (priloga A1), saj je takrat pričela delati, zato tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi pogodba o zaposlitvi pričela veljati šele sredi januarja 2007, ko je direktorica tožene stranke tožnici izročila en izvod pogodbe o zaposlitvi, po opravljenem zdravniškem pregledu dne 12. 1. 2007. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi upoštevalo prepričljivo izpoved direktorice tožene stranke, da je tožnica podpisala pogodbo o zaposlitvi takoj po novoletnih praznikih, istega dne pa ji je direktorica vročila tudi obvestilo o dolžini letnega dopusta v letu 2007 (priloga B11). Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni nastal pravni položaj, ko bi bilo mogoče po določbi drugega odstavka 10. člena Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami, v nadaljevanju: ZDR) domnevati, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, ker naj pogodba o zaposlitvi za določen ne bi bila sklenjena ob nastopu dela. Ker je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj šteje za dokazano, da je bila pogodba podpisana dne 3. 1. 2007, ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih očitkov o nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi dela brez sklenjene pisne pogodbe. Tudi glede podpisa druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 7. 2007 (priloga A2) je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj šteje, da je bila podpisana pred iztekom prve pogodbe o zaposlitvi, in ne kasneje, kot je to zatrjevala tožnica, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Po določbi 3. alineje prvega odstavka 52. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če gre začasno povečan obseg dela. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se po določbi 54. člena ZDR šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala začasno povečan obseg dela. Upoštevalo je izpoved direktorice tožene stranke, ki je natančno pojasnila obstoj tega razloga. Tožena stranka je v letu 2005 začela z investicijo v lastne proizvodne prostore v Semiču, saj je imela delavnico v Suhorju v najemu, sedež podjetja pa je bil v domači (direktoričini) stanovanjski hiši. V Semiču so gradili tri objekte, pri čemer so se gradbena dela pričela v prvi polovici leta 2005 in trajala do konca leta 2006. Ker so veliko del izvedli v lastni režiji, tako da so dela opravljali delavci, zaposleni pri toženi stranki, je tožena stranka potrebovala delavce v proizvodnji do zaključka investicijskih del. Ker je tožnica delala na delovnem mestu „priprava in montaža lesne galanterije“, medtem ko so bili ostali delavci angažirani tudi na investicijskih delih, ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožnica ni opravljala dela, ki bi bilo začasne narave. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožena stranka razvijala več strojev, med drugim stroj za zabijanje čepkov in za vijačenje kotnikov, na katerih je (kasneje) delala tožnica in ki so avtomatizirali proizvodnjo. Selitev proizvodnje iz Suhorja v Semič ter dodatno postavljanje dveh šotorov, ki jih je tožena stranka kupila v maju 2007, katerih demontaža, betoniranje temeljev in ponovna montaža je trajalo dva meseca, je sodišče prve stopnje pravilno štelo za začasno povečan obseg dela.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila selitev v Semič in dodelava stroja za zabijanje čepkov izvedena do izteka prve pogodbe o zaposlitvi tožnice, torej do 30. 6. 2007. Ker pa sta dva delavca tožene stranke (Š. in D.) z 31. 5. 2007 odpovedala pogodbi o zaposlitvi, pozneje pa je to storil še en delavec, se je tožena stranka utemeljeno odločila za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico od 1. 7. 2007 do 30. 6. 2008. Ker je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da je sledila še selitev proizvodnje v Črnomelj, pri kateri so sodelovali tudi delavci tožene stranke, je tudi ob sklenitvi druge pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki obstajal začasno povečan obseg dela. Zato sta bili tudi po stališču sodišča druge stopnje obe pogodbi o zaposlitvi za določen čas sklenjeni zakonito, v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 52. člena ZDR ter posledično ni prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v smislu določbe 54. člena ZDR.

Na zgornje ugotovitve ne more vplivati dejstvo, da je tožena stranka v prijavi potrebe po delavcu z dne 17. 11. 2006 (priloga C1) navedla, da za opravljanje del montaže lesnih izdelkov v lesni galanteriji zaposli dva delavca za določen čas dvanajstih mesecev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj zaradi tega, ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za čas šestih mesecev, takšna pogodba ni nezakonita, saj ni bila sklenjena za čas do preselitve proizvodnje, temveč do določenega datuma. Zaradi zapisa na prijavi, da obstaja možnost podaljšanja zaposlitve, tudi ni možno sklepati, da ni šlo za začasno naravo dela, saj je bistveno, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obstajal razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. S tem v zvezi se zato pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da je J.D. še vedno zaposlena za določen čas, oziroma da je direktorica tožene stranke v razgovoru s tožnico dejala, da bo „dolgoročno“ na tem delovnem mestu delala le ena delavka. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je bilo tožničino delo sprva fizično oziroma ročno, uporabljala je le kladivo, zaradi izdelave dveh strojev pa je postalo delovno mesto predpriprave, na katerem je delala tožnica, praktično v celoti avtomatizirano, kar je tudi po stališču pritožbenega sodišča vplivalo na to, da tožena stranka ni več potrebovala dveh delavk na delovnem mestu „priprava in montaža lesne galanterije II“.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP.