Jedro

Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo (pravnomočno) odločeno.

Z izdajo sodbe, s katero je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo glede omejitve gibanja tožnika, je v upravnem sporu pravnomočno odločeno, saj v upravnem sporu glede ukrepa omejitve gibanja, izrečenem po določbah ZMZ-1, ni pritožbe na Vrhovno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep št. 2142-814/2016/31 (1313-20) z dne 20. 12. 2016 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s katerim je bilo tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito na podlagi četrte in pete alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) omejeno gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni (v nadaljevanju center) od ustne naznanitve dne 19. 12. 2016 od 10:15 ure do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III)(1), ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Sodišče prve stopnje je hkrati zavrnilo tudi pritožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zavrnjeno začasno odredbo pojasnilo, da glede na to, da tožba ni utemeljena, ni bilo nedopustno poseženo v tožnikovo pravico do osebne svobode. Tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal težko popravljive škode v zvezi z 19. členom Ustave RS in 6. členom Listine EU o temeljnih pravicah. V predlogu za izdajo začasne odredbe je zatrjeval le, da je izpodbijani akt nezakonit, kar pa ni opredelitev težko popravljive škode. Navedb, da se v centru počuti izredno slabo in da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti, med zaslišanjem ni potrdil. Zavrnitev navedenega predloga narekuje tudi načelo sorazmernosti med javno koristjo in upravičenim interesom tožnika.

3. Tožnik je zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe vložil pritožbo.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadržalo izvršitev izpodbijanega sklepa in tožnika izpustilo iz Centra za tujce.

6. Začasno odredbo je v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

7. Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je med drugim torej, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo (pravnomočno) odločeno. V obravnavani zadevi pa je z izdajo sodbe, s katero je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo glede omejitve gibanja, v upravnem sporu pravnomočno odločeno, saj v upravnem sporu glede ukrepa omejitve gibanja, izrečenega po določbah ZMZ-1, ni pritožbe na Vrhovno sodišče(2). In ker je, kot že navedeno, začasno odredbo mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe, tožnik za odločitev o tej pritožbi nima pravnega interesa, saj si pravnega položaja ne more izboljšati.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zoper sklep kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 352. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1. (1) Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

(2) Ker ZMZ-1 ne vsebuje specialne določbe, ki bi zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, predvidevala vložitev pritožbe na Vrhovno sodišče, se uporabljajo določbe ZUS-1. Ta pa v prvem odstavku 73. člena določa, da je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, pritožba dovoljena (le), če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno.