Jedro

Tožnikovo ravnanje v dogodkih (poskus izpraznitve gasilnega aparata 27. 5. 2016, pretep z drugim prosilcem 25. 6. 2016, poškodovanje detektorja kovin, metanje drugega pohištva zaradi prepovedi vnosa alkohola 21. 7. 2016, odrivanje betonskega smetnjaka, ki se je razbil 7. 8. 2016), po presoji sodišča kaže na nesodelovanje tožnika v postopku.

Glede tožnikove navedbe, da za navedena ravnanja tožnika obstaja kaznovalno pravo, je že Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 pojasnilo, da je toženka upravičena izreči v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Prav tako je za to podlaga v 4. točki 84. člena ZMZ-1, ki predvideva odvzem prostosti zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti. Sodišče poudarja, da toženka v tem postopku ni izrekla ukrepa zaradi kaznovanja za storjena kazniva dejanja, kot zmotno meni tožnik, temveč zaradi varstva javnega reda. Po mnenju sodišča so dejanja, ki jih je v izpodbijanem sklepu opisala toženka in ki jih tožnik na glavni obravnavi ni zanikal, dovolj resne narave, da predstavljajo podlago za uporabo 4. alineje 84. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III)(1) v povezavi s 4. in 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in četrtim odstavkom istega člena ter 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v prvi točki izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1983 v kraju Mohammedia, državljan Maroka, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, 6230 Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013. V drugi točki izreka izpodbijanega sklepa je navedla, da se prosilca pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 19. 12. 2016 od 10:15 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka navaja, da je prosilec 2. 8. 2016 (pravilno 15. 4. 2016-opomba sodišča)(2) zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po preverjanju v bazi Eurodac je bilo ugotovljeno, da je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo, ilegalno vstopil v EU preko Republike Hrvaške. Na zahtevek toženke 28. 4. 2016 je pristojni organ Republike Hrvaške 27. 6. 2016 podal odgovor, da je za obravnavanje prošnje odgovorna Republika Hrvaška. Sklep o predaji prosilca Republiki Hrvaški je Upravno sodišče RS 3. 8. 2016 razveljavilo in vrnilo toženki v ponoven postopek. Toženka je vložila pritožbo, o kateri na Vrhovnem sodišču RS še ni odločeno.

3. Toženka navaja določbe drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter določbe 4. in 5. alineje prvega 84. člena ZMZ-1, ki jih citira. Toženka navaja, da iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III izhaja, da pristojni organ v tovrstnih primerih odloča po prostem preudarku. Toženka navaja, da je tožnik skozi celoten čas nastanitve v azilnem domu na oddelku za samske moške zelo pogosto verbalno in fizično napadal tako nastanjene prosilce, kot tudi zaposlene v azilnem domu, in je večkrat kršil 19. člen Pravilnika o hišnem redu azilnega doma. Tožnik je bil tudi večkrat zaveden v policijskih evidencah zaradi prekrškov in kaznivih dejanj, kot so poškodovanje tujih stvari, pretepi, kršenje javnega reda in miru ter velika tatvina, za kar je bil pravnomočno obsojen, za kar navaja podatke. Od 24. 8. 2016 do 12. 9. 2016 je bil priprt v Zavodu za prestajanje kazni zapora v Ljubljani, nato je bil izpuščen in nastanjen v azilnem domu, 16. 9. 2016 pa je bil ponovno priprt, zaradi storitve kaznivega dejanja velike tatvine, za kar je bil tudi pravnomočno obsojen. Kazen je prestal in iz zapora prišel v azilni dom in dva dni kasneje je ob prihodu v azilni dom popolnoma uničil zapornico in grozil varnostnikom, ki so ga pridržali do prihoda policije ter v tem času uničil še stole. Policisti, ki jih je prav tako verbalno napadel, so ga odpeljali na 12 urno pridržanje. Prosilca na Republiko Slovenijo ničesar nič ne veže, tu nima službe ne svojega bivališča ne družine. Obstaja velika verjetnost, da bo Republiko Slovenijo zapustil pred predajo odgovorni državi članici, hkrati pa bi se mu, kolikor se mu gibanje ne omeji, omogočilo nadaljevanje storitev kaznivih dejanj. Z omejitvijo gibanja na Center za tujce bi se preprečila ponovitvena nevarnost. Na podlagi vsega navedenega je toženka utemeljeno prepričana, da je tožnik izrazito begosumen, omejite gibanja pa je nujno potrebna zaradi varstva osebne in premoženjske koristi.

4. Toženka ob sklicevanju na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 ugotavlja, da je potrebno v obravnavani zadevi presoditi, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III in zagotovil varovanje premoženja in osebne varnosti. Najprej preverja, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, ter v zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja zaradi povečanja prosilcev za mednarodno zaščito opravljata dva varnostnika in en receptor. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil le-ta na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda.

5. Toženka svojo odločitev, da se za prosilca uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, opira tudi na sodno prakso (sodbi Upravnega sodišča RS I U 1624/2014-11 z dne 16. 10. 2014, I U 1623/2014-11 z dne 16. 10. 2014). Navaja, da je o tem odločalo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014). Iz slednje izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju, da je prosilec prehajal meje držav na nedovoljen način, bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje velike tatvine v RS in samo 2 dni po izpustitvi iz zapora, ponovno uničeval inventar azilnega doma in grozil varnostnikom, toženka meni, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III, poleg tega pa bi s svojim vedenjem bil stalna grožnja splošni varnosti v azilnem domu in nevarnost za lastnino MNZ. Toženka navaja tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, ki ga citira. Pridržanje za namen predaje bo trajalo od ustne naznanitve 19. 12. 2006 od 10:15 ure do predaje oz. mora biti predaja v primerih pridržanja opravljena najkasneje v 6-tih tednih od prejema odgovornosti ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe.

6. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Toženka ni navedla razlogov, zakaj obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik pobegnil. Razlogi, da tožnika v Republiki Sloveniji ničesar ne veže, niso razlogi znatne nevarnosti po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III. Znatna nevarnost, da bi tožnik zapustil Republiko Slovenijo, ne obstaja. Upravno sodišče RS je v zadevah I U 801/2016 in I U 1102/2016 navedlo, da je treba standard znatne nevarnosti treba razlagati bližje standardu "velike nevarnosti". Toženka je prekoračila meje prostega preudarka. Nepravilno je uporabila drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III. Tožnik je že več kot pet mesecev seznanjen z dejstvom možnosti predaje Republiki Hrvaški, pa vse do sedaj ni pobegnil. Utemeljitev z uporabo 4. in 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni pravilna. Ravnanje tožnika 27. 5., 25. 6., 21. 7. in 7. 8. 2016 po Pravilniku o hišnem redu in ostalih dejanj, ne predstavljajo resne grožnje temeljnemu interesu države, ki se nanaša predvsem na mednarodno komponento medsebojnega mirnega sožitja. Vse ostale navedbe ravnanj niso predmet razlage 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj za to obstaja kaznovalno pravo. Ukrep toženke ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov, saj tožnik ni begosumen in bi lahko počakal v azilnem domu. Z izpodbijanim sklepom se neupravičeno posega v pravico do osebne svobode tožnika. Ukrep, ki v praksi pomeni odvzem prostosti za prosilce, po ZMZ-1 ni dopusten.

7. Hkrati s tožbo tožnik predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišču predlaga, da se do pravnomočnosti odločitve stanje uredi, tako da mora toženka takoj po prejemu odločitve prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce. Izvrševanje tega ukrepa bo tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode ni mogoče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz 1. odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi (sodba Upravnega sodišča RS I U 1289/2014, odločba Ustavnega sodišča RS Up 729/03). Osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, mora RS zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Tožnik navaja razloge, iz katerih izhaja, da brez izdaje začasne odredbe nima možnosti učinkovitega sodnega varstva. Toženka je v zadevi I U 1145/2015 že izkazala, da ne namerava spoštovati navodil Upravnega sodišča RS o izpustitvi prosilca, če ni podana začasna odredba. Tožnik tudi v primeru, če bi izrečeni ukrep sodišče zgolj nadomestilo z milejšim, predlaga izdajo začasne odredbe (I U 1289/2014). Sodišču predlaga, da sklep toženke odpravi in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in toženki naloži, da nemudoma preneha izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku v Centru za tujce.

8. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja določbe drugega in petega odstavka 28. člena in točko n) 2. člena Uredbe Dublin III, ki jih citira. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 26/2016. Navaja določbe 3. alineje prvega odstavka in prve in tretje alineje 2. odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Citira določbo četrte alineje 84. člena ZMZ-1, ki med drugim določa tudi razloge, kadar je to nujno potrebno zaradi osebne varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Tožnik je večkrat verbalno kot fizično napadel tako prosilce kot zaposlene v azilnem domu. V času nastanitve je večkrat kršil 19. člen Pravilnika o hišnem redu azilnega doma v alinejah, ki govorijo o izražanju verske, nacionalne, spolne, politične nestrpnosti ali druge nestrpnosti v kakršnikoli obliki, žaljivem ali nasilnem odnosu do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, vnašanju in uživanju alkoholnih pijač, neupoštevanj časa prihoda in odhoda. Tožnik je bil 20. 5. 2016 pridržan zaradi kršitve Zakona o varstvu javnega reda in miru, 10. 8. 2016 je bil prijet pri tatvini v Trgovini H& M, kjer je bilo ugotovljeno, da je izvršil tatvino tudi 8. 6. 2016, 23. 8. 2016 je državljanki Kraljevine Španije ukradel kovček. Toženka prilaga dopise policijskih postaj. Tožnik je 21. 7. 2016, v času razgrajanja v azilnem domu, razbil okvir za detektor kovin, kar je razvidno iz zapisnika ter varnostnega poročila. Tožnik je azilnem domu večkrat razgrajal, žalil in poskušal napasti zaposlene, kar je razvidno iz poročil 27. 5., 25. 6., 21. 7., 7. 8. in 18. 12. 2016. Slednjega dne, ko je tožnik bival v azilnem domu le dva dni, ker je pred tem ravno zaključil prestajanje zaporne kazni, je tožnik ukrivil zapornico in prevrnil mizo in klop ter se do prihoda policistov vedel arogantno in žaljivo ter enemu policistu pljunil v obraz ter se tudi, ko so ga policisti namestili v policijsko vozilo, še ni pomiril. Toženka nasprotuje izdaji začasne odredbe, za kar navede razloge, med drugim, da tožnik ni zatrjeval nastanek kakšne težko popravljive škode in da je vsebina tožbenega zahtevka enaka vsebini zahteve za izdajo začasne odredbe. Navaja sodno prakso Vrhovnega sodišča RS I Up 59/2013 ter izpostavlja problematiko v zvezi z izdajanjem začasnih odredb v teh postopkih. Med drugim navaja, da se v primeru omejitve gibanja ne more izdati začasna odredba za odložitev izvršitve, saj bi bila s tem nesorazmerno prizadeta javna korist, za kar navaja razloge.

K I. točki izreka

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce, Postojna, do predaje odgovorni državi članici.

11. Izpodbijani sklep temelji na določbi 84. člena ZMZ-1 in na drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III. Slednji določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

12. Prvi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti in premoženjske varnosti (4. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) in v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 pa določa, da se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

13. Na podlagi kratke izpovedbe tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi o razmerah v Centru za tujce ter na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in v tožbi, sodišče pritrjuje tožbenim navedbam tožnika, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče jasno zapisalo že v primerljivih zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.(3) Vrhovno sodišče je v slednji zadevi sprejelo stališče, da je tožena stranka na podlagi določb Uredbe Dublin III v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico »upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem ni nepomembno, da Uredba Dublin III določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Recepcijske direktive.(4) Ta direktiva v navedenih določbah ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja tudi v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov, člen 10 Recepcijske direktive). Nadalje je navedlo, da »je pri uporabi pooblastila za pridržanje iz člena 28 Uredbe Dublin III pomembno upoštevati, da je skladno s točko (n) člena 2 te uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije, na podlagi katerih se bo presojala nevarnost pobega posameznega prosilca. Ker z vidika Uredbe Dublin III ni predpisano, da je ta pojem treba urediti z določenim zakonom (npr. ZMZ), je v prosti presoji zakonodajalca, v katerem zakonu bo ta pojem opredelil, seveda na način in po vsebini, ki omogoča njegovo ustrezno uporabo v okviru člena 28 Uredbe Dublin III.« Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je opredelitev pojma »nevarnosti pobega« izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki je predpis z upravnopravno sorodnega področja, in presodilo, da tudi uporaba navedene določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi. Pri tem je presodilo, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Glede na obrazloženo so v slovenski zakonodaji določeni objektivni kriteriji, na podlagi katerih je mogoče določiti, kdaj gre pri prosilcu za nevarnost pobega. Vrhovno sodišče je v zgoraj citirani zadevi obenem navedlo, da ni razlogov za dvom v to, da so določbe Uredbe Dublin III in Recepcijske direktive glede pridržanja skladne z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah ter drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki so zagotovljene v Evropski uniji ter da je zato sklicevanje pritožnika na to, da je izrek ukrepa na podlagi Uredbe Dublin III v neskladju z 19. členom Ustave RS, za navedeni primer neupoštevno. Enako po mnenju sodišča velja tudi za obravnavani primer.

14. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu po presoji sodišča pravilno ugotavljala izpolnjevanje pogoja znatne nevarnosti pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, in sicer glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz 68. člena ZTuj-2. Pri tem je utemeljeno zaključila, da je pri tožniku podana znatna nevarnosti, da bo, če ne bo pridržan v Centru za tujce, Slovenijo samovoljno zapustil in iz države pobegnil ter tako onemogočil postopek predaje po Uredbi Dublin III, pri čemer na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dejanja in izjave v postopku.

15. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, in slednjega tožnik tudi na glavni obravnavi ne zanika, da je tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, kar ustreza objektivni okoliščini, kot jo opredeljuje 3. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in ki (med drugim) utemeljuje tožnikovo znatno begosumnost v tem postopku.

16. Tožnikovo ravnanje v dogodkih, ki ga je v tem postopku izpostavila toženka, česar tožnik na zaslišanju niti ne zanika, in tudi ni znal ničesar povedati v svoj zagovor glede konkretnih dogodkov 27. 5., 25. 6., 21. 7. in 7. 8. 2016 (poskus izpraznitve gasilnega aparata 27. 5. 2016, pretep z drugim prosilcem 25. 6. 2016, poškodovanje detektorja kovin, metanje drugega pohištva zaradi prepovedi vnosa alkohola 21. 7. 2016, odrivanje betonskega smetnjaka, ki se je razbil 7. 8. 2016), pa po presoji sodišča kažejo na nesodelovanje tožnika v postopku. Vsi ti dogodki po presoji sodišča ustrezajo objektivni okoliščini »nesodelovanja v postopku«, kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in ki (med drugim) utemeljuje tožnikovo znatno begosumnost v tem postopku. Tudi dejstvo, da je tožnik nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo, in dejstvo, da nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji, saj tu nima ne službe ne svojega bivališča ne družine, predstavljata naslednji okoliščini, ki utemeljujeta nevarnost pobega tožnika, saj ju kot milejši objektivni kriterij določata 1. in 3. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Navedene okoliščine po presoji sodišča utemeljujejo zaključek, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, Slovenijo zapustil ter tako onemogočil postopek predaje po Uredbi Dublin III. Tožbeni očitek, da obrazložitev tožene stranke o tožnikovi begosumnosti ni zadostna, po presoji sodišča ni utemeljen. Glede na povedano je pri tožniku zaradi njegovih ravnanj mogoče utemeljeno sklepati, da pri njem obstaja znatna nevarnost pobega. Tožnik je sicer na glavni obravnavi na vprašanja pooblaščenca odgovarjal, da namerava počakati na odločitev pristojnih organov v Republiki Sloveniji in da kljub sorodnikom v tujini ne namerava zapustiti Slovenije, vendar pa sodišča s svojimi izjavami ni prepričal. Sodišče namreč njegovo izpovedbo v tem delu ocenjuje za izrazito neverodostojno, saj je bilo na zaslišanju očitno, da so njegove izjave namenjene temu, da bi se izognil ukrepu, ki ga je zoper njega odredila tožena stranka. Tako je na primer tudi na začetku zaslišanja, ko je bil vprašan o odnosih med njim in zaposlenimi ter drugimi prosilci, povedal, da se z vsemi razume odlično, nato pa je ob postavljanju podvprašanj povedal, da prihaja med njimi do konfliktov. Glede na navedeno sodišče njegovi izpovedbi ni moglo v celoti verjeti in mu tudi v delu, kjer je zatrjeval, da si želi ostati v Republiki Sloveniji, ni sledilo. Na podlagi vseh prej obrazloženih okoliščin, ki ob smiselni uporabi določb ZTuj-2 lahko utemeljujejo begosumnost prosilca v postopku, sodišče tako pritrjuje toženi stranki, da je pri tožniku podana znatna begosumnost v smislu 28. člena Uredbe Dublin III in ga je zaradi tega potrebno pridržati.

17. Toženka je kot razlog za izrek ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce navedla poleg 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi razlog iz 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, da je bila omejitev gibanja nujno potrebna tudi zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti. Za ta razlog je toženka navedla okoliščine konkretnih dogodkov, glede katerih je bil tožnik tudi zaslišan. Tožnik v tej zvezi ni dal konkretnih razlogov, s katerimi bi zanikal te dogodke. Tožnik na zaslišanju na začetku navaja, da se je z vsem osebjem v azilnem domu dobro razumel in da se je dobro razumel tudi z ostalimi prosilci v azilnem domu, ter da ni diskriminacije in da ni bilo razen glede obleke, nobenega problema. Nato pove, da je bil le en konflikt z varnostniki. Glede predočenih konkretnih dogodkov, da mu je 27. 5. 2016 varnostna služba preprečila izpraznitev gasilnega aparata v azilnem domu in da je bil vidno razburjen, da naj bi se 25. 6. 2016 pri prostorih recepcije pretepli z drugim prosilcem, 21. 7. 2016 naj bi poškodoval detektor kovin in metal drugo pohištvo zaradi prepovedi vnosa alkohola v azilni dom, 7. 8. 2016 pa naj bi razburjen in pod vplivom alkohola pred oddelkom samskih moških odrinili betonski smetnjak, ki se je pri tem razbil, tožnik teh dogodkov ni zanikal, pa je na zaslišanju izjavil, da gre za rasizem, ker je ženskam dovoljen vnos pijače v azilni dom, moškim pa ne in da varnostniki potem takoj pokličejo policijo. Tudi konkretnega dogodka, kateremu je sledilo ustno naznanilo ukrepa, 18. 12. 2016 glede zvite zapornice tožnik ni zanikal, kljub izrecnemu vprašanju na glavni obravnavi, kaj ve povedati o tem dogodku. Tožnik je na zaslišanju navajal, da je bil 19. 12. 2016 razburjen, ker ni v azilnem domu dobil tablet, ki jih prejema in da je psihični bolnik. Povedal je tudi, da prihaja v azilni dom specialno k njemu zdravnik, ki mu predpisuje zdravila, kot jih je navedel. Po presoji sodišča tožnik na zaslišanju ni bil prepričljiv, da je bil tega dne razburjen le zaradi tega, ker naj ne bi imel tablet. Tožnik tudi glede ostalih dogodkih ni imel ničesar povedati v svoj zagovor. Tudi tožnikova izjava, da ga je 19. 12. 2016 nasilno napadel varnostnik in ga povlekel proč od kamere ter mu pri tem zlomil očala, ni prepričljiva. Da pa je bil tožnik nasilen do oseb in premoženja izhaja iz uradnih beležk toženke, in sicer iz Poročil o delu v azilnem domu za 27. 5, 25. 6., 21. 7., 7. 8. in 18. 12. 2016, ki so tudi sestavni del upravnega spisa, in obrazložitve toženke. Sodišče ne dvomi v verodostojnost in resničnost teh zapisov, ki so sestavljeni s strani varnostne službe azilnega doma za vsak dan posebej in redno, kamor varnostna služba po urah in minutah natančno vpisuje dogajanje konkretnega dne v azilnem domu in kjer so dejansko zabeleženi vsi dogodki konkretnega dne. Iz teh zabeležk oz. "Poročil o delu v AD" izhajajo dogodki, kot so opisani v obrazložitvi toženke. Tako ne gre za osamljen primer oz. le za en problem, ki se zgodil z varnostniki, ker naj bi tožnik razburjen, ker mu niso dali tablet, temveč sodišče sledi razlogom toženke, da gre na strani tožnika za ogrožanje osebne varnosti in premoženja, kar je eden od zakonskih dejanski stanov iz 4. točke prvega odstavka ZMZ-1 za izrek izpodbijanega ukrepa, ob ugotoviti, tako kot v obravnavanem primeru, da ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člana ZMZ-1, kar je pravilno pojasnila toženka in se sodišče z njenimi razlogi strinja. Sodišče pa nima razlogov za dvom v resničnost "Poročil o delu v AD", tožnikove izjave na zaslišanju pa niso potrdile nasprotnega. Tožnik teh dogodkov tudi ni izrecno zanikal, izjava tožnika, da je razlog za razburjenost pri zadnjem dogodku zaradi pomanjkanja tablet, pa po presoji sodišča ni prepričljiva. Iz upravnega spisa izhaja, da tako ne gre za osamljen primer in sodišče tudi ne dvomi, da gre za ukrep, ki je nujno potreben zaradi varstva osebne varnosti in premoženjske varnosti, kot navaja tudi toženka.

18. Glede tožnikove navedbe, da za navedena ravnanja tožnika obstaja kaznovalno pravo, je že Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 pojasnilo, da je toženka upravičena izreči v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Prav tako je za to podlaga v 4. točki 84. člena ZMZ-1, ki predvideva odvzem prostosti zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti. Sodišče poudarja, da toženka v tem postopku ni izrekla ukrepa zaradi kaznovanja za storjena kazniva dejanja, kot zmotno meni tožnik, temveč zaradi varstva javnega reda. Po mnenju sodišča so dejanja, ki jih je v izpodbijanem sklepu opisala toženka in ki jih tožnik na glavni obravnavi ni zanikal, dovolj resne narave, da predstavljajo podlago za uporabo 4. alineje 84. člena ZMZ-1. 19. Tožena stranka je ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega z upoštevanjem načela sorazmernosti pravilno presodila tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma in je tako tožniku utemeljeno omejila gibanje na območje Centra za tujce. Tožniku bo namreč le tako onemogočeno, da bi samovoljno zapustil ozemlje Republike Slovenije in s tem preprečil izvedbo postopka po Uredbi Dublin III. Po stališču Vrhovnega sodišča RS presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja sicer res ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar pa je Vrhovno sodišče RS navedlo tudi, da je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016).

20. Glede na opisane varnostne razmere v azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, pa je toženka pravilno presodila in dovolj natančno obrazložila, da ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega pridržanja v azilnem domu, temveč se sodišče strinja, da je samo s pridržanjem na območju Centra za tujce, kjer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da tožnik ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije pred dokončanjem postopka predaje po Uredbi Dublin III. Strožji ukrep je skladen z določbami Recepcijske direktive, ki v 10. členu pod določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilcev v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja tožnika v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati.

21. Glede na povedano je pri tožniku zaradi njegovih ravnanj in izjav v postopku mogoče utemeljeno sklepati, da pri njem obstaja znatna nevarnost pobega in s tem razlog za ukrep po 5. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, utemeljena pa je tudi ugotovitev toženke, ki se nanaša na razlog izrečenega ukrepa zaradi nujne potrebnosti zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti iz 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 22. Glede na vse obrazloženo je odločitev toženke pravilna in zakonita, zato je bilo potrebno tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrniti kot neutemeljeno.

K II. točki izreka

23. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

24. V konkretnem upravnem sporu je sodišče pod točko 1. izreka ugotovilo, da je tožba neutemeljena, kar pomeni, da toženka ni nedopustno posegla v pravico tožnika do osebne svobode, tožnik pa ni izkazal težko popravljive škode v zvezi z 19. členom Ustave RS in 6. členom Listine EU o temeljnih pravicah. Druge težko popravljive škode pa tožnik v pisni zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izkazal niti je ni zatrjeval. Tožnik namreč v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja samo argumente za to, da je izpodbijani akt nezakonit, kar pa ni opredelitev škode in škoda tudi kako drugače ni izkazana. Tožnik sicer v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da se tožnik v Centru za tujce počuti izredno slabo in da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Iz zaslišanja na glavni obravnavi je tožnik izjavil, da je zadovoljen z osebjem, tako tudi sta tam zdravnik in sestra, ki mu dnevno pomagata, kar pomeni, da je poskrbljeno za zdravniško oskrbo. Glede razmer v Centru za tujce je tožnik povedal tudi, da ima možnost sprehoda 3 do 4 ure na dvorišču, da so v sobi trije, da je poskrbljeno za internet, telefon in prostor, kjer lahko gleda TV in se pogovarja. Zato po mnenju sodišča načelo sorazmernosti med javno koristjo in upravičenim interesom tožnika govori za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Sodišče je to odločitev sprejelo na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. opomba (1) : Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

opomba (2) : Gre za očitno napako tožene stranke pri datumu vložitve prošnje za mednarodno zaščito, saj je tožnik na glavni obravnavi povedal, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil že 15. 4. 2016. Omenjeni datum je skladen z navedbo tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da je pristojnemu organu Republike Hrvaške dne 28. 4. 2016 posredovala prošnjo za ponovni sprejem prosilca, zaradi česar je sodišče v tej zadevi štelo, da je bila prošnja za mednarodno zaščito vložena že 15. 4. 2016. Ker je bila prošnja za mednarodno zaščito torej vložena še pred začetkom veljavnosti ZMZ-1, se za postopke sodnega varstva ob upoštevanju 125. člena ZMZ-1 uporabljata določbi 74. in 74. člena ZMZ.

opomba (3) : Odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 26/2016 je bila sicer izdana še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.

opomba (4) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) oz. t. i. Direktiva o sprejemu oz. Recepcijska direktiva.