Jedro

Pri toženi stranki je prenehala potreba po delu enega učitelja matematike, medtem ko je A. A. zasedala delovno mesto pomočnika ravnatelja. Navedeni delovni mesti nista primerljivi, saj je pomočnik ravnatelja vodstveni delavec šole, ki za razliko od učitelja praviloma opravlja vodstvene naloge. Dejstvo, da ima lahko pomočnik ravnatelja v okviru svoje delovne obveznosti tudi določeno število ur pouka ter da je A. A. to obveznost izpolnila s poučevanjem zgolj treh ur matematike tedensko, ne zadostuje za zaključek, da gre za primerljivi deli. Nepravilno je tudi stališče tožnice, da bi se morala kategorija primerljivih delavcev razširiti na najširši krog potencialnih kandidatov, katerim je skupni imenovalec dejanska ali potencialna možnost poučevanja matematike. To bi pomenilo, da bi lahko bila pogodba o zaposlitvi odpovedana delavcu, ki dejansko opravlja delo na drugem delovnem mestu, čeprav se potreba po njegovem delu ni v ničemer spremenila, kar ni sprejemljivo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 8. 2014, da tožnici pogodba o zaposlitvi z dne 4. 7. 2008 na delovnem mestu učitelj matematike in informatike ni prenehala, temveč še traja ter da ji je tožena stranka dolžna zagotavljati pravice po tej pogodbi. Hkrati je razveljavilo pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 8. 2014 ter toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna in izplača razlike v plači od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 7. 2008, do ponovnega nastopa dela po tej pogodbi. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga, vendar v postopku določitve presežnega delavca ni pravilno oblikovala skupine primerljivih delavcev, izmed katerih je enemu odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ker je prenehala potreba po delu enega učitelja matematike, bi morala v tej skupini upoštevati tudi A. A., ki je sicer zasedala delovno mesto pomočnika ravnatelja, vendar je tri ure tedensko poučevala matematiko, zaradi česar je ostalo na razpolago manj ur matematike za ostale učitelje tega predmeta.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da je pravilna presoja sodišča prve stopnje glede obstoja utemeljenega poslovnega razloga, zmotna pa presoja glede nepravilnega oblikovanja skupine primerljivih delavcev. Tožnica in A. A. nista primerljivi delavki, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ker slednje ni upoštevala v skupini primerljivih delavcev.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, o podrednem tožbenem zahtevku, ki je bil podan v tožbi, pa ni odločalo. S tem naj bi kršilo načelo dispozitivnosti, saj bi moralo odločati v mejah postavljenega zahtevka. Napačno naj bi bilo tudi stališče sodišča druge stopnje, da je tožena stranka dokazala obstoj resnega in utemeljenega odpovednega razloga. Manjše število dijakov lahko (ne pa nujno) predstavlja poslovni razlog za podajo odpovedi. Tožena stranka je ure matematike v šolskem letu 2014/15 dodelila povsem novemu učitelju, pomočnici ravnatelja A. A., hkrati pa tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi pomanjkanja ur pri matematiki, zato odpovedni razlog ni resen in utemeljen. Tožena stranka lahko ne bi imenovala pomočnice ravnatelja, če je ocenila, da ji ne more zagotoviti dovolj ur pouka zaradi manjšega obsega vpisa. Poleg tega naj bi s tem, ko je ure matematike dodelila A. A., ni pa je upoštevala na seznamu presežnih delavcev, ravnala diskriminatorno in neenakopravno do tožnice. Tožena stranka naj tudi ne bi dokazala, da je prenehala potreba po tožničinem delu. Pogodbo o zaposlitvi je imela sklenjeno za poučevanje matematike in informatike. Potreba po poučevanju informatike ni prenehala, zato bi lahko še naprej opravljala svoje delo. Ne strinja se z zaključkom sodišča druge stopnje, da z A. A. nista primerljivi delavki. Kategorija primerljivih delavcev bi se morala razširiti na najširši krog potencialnih kandidatov, katerim je skupni imenovalec dejanska ali potencialna možnost poučevanja matematike. Kršeno naj bi bilo načelo enakosti, saj bi se moral postopek voditi tako, da imajo vsi delavci enake možnosti obdržati zaposlitev.

4. Tožena stranka je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnica je v tožbi postavila primarni in podredni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je primarnemu tožbenemu zahtevku ugodilo, zato o podrednem zahtevku ni odločalo. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, o podrednem zahtevku pa ni odločilo. Kljub izostanku odločitve sodišča druge stopnje o podrednem zahtevku zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Za odpravo takšne specifične napake v prej izdani sodbi je predvidena izdaja dopolnilne sodbe na podlagi 325. člena ZPP. Sodbo lahko dopolni samo tisto sodišče, ki je napako zagrešilo, in sicer le na predlog stranke, ki je vezan na 15 dnevni prekluzivni rok od prejema sodbe (prvi odstavek 325. člena ZPP). Takšnega predloga tožnica ni podala. V tem primeru se v skladu s sodno prakso šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena (1).

8. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katera je revizijsko sodišče vezano, je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 7. 2008 na delovnem mestu učitelj matematike in informatike. Pri toženi stranki se je v šolskem letu 2014/15 glede na šolsko leto 2013/14 zmanjšal obseg vpisa dijakov, zaradi česar je prenehala potreba po delu enega učitelja matematike. Tožena stranka je pri izbiri presežnega delavca uporabila kriterije Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPVIZ, Ur. l. RS, št. 52/94 s spremembami) in kot presežno delavko določila tožnico. Dne 29. 8. 2014 ji je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala. V skupino primerljivih delavcev, izmed katerih je bila kot presežna delavka izbrana tožnica, ni bila vključena A. A., ki je bila pri toženi stranki zaposlena od leta 2008 in je od 30. 8. 2013 zasedala delovno mesto pomočnika ravnatelja ter poleg tega v šolskem letu 2014/15 tri ure tedensko poučevala matematiko.

9. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13) je podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

10. Dejstvo, da je tožena stranka v šolskem letu 2014/15 posamezne ure matematike na novo dodelila pomočnici ravnatelja A. A. samo po sebi še ne pomeni, da ugotovljen odpovedni razlog (prenehanje potrebe po delu enega učitelja matematike zaradi manjšega obsega vpisa dijakov) ni utemeljen v smislu drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Prerazporeditev dela v okviru obstoječega kadra predstavlja organizacijsko odločitev, ki je v pristojnosti delodajalca in v katero sodišče (razen izjemoma) ne more posegati. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče lahko presoja le, ali ne gre zgolj za navidezen razlog, kar pa iz ugotovljenih dejstev ne izhaja. A. A. namreč v šolskem letu 2014/15 ni nadomestila tožnice, saj je bila pri toženi stranki zaposlena že dalj časa pred podajo odpovedi tožnici, na drugem delovnem mestu kot tožnica ter je v šolskem letu 2014/15 poučevala zgolj manjše število ur matematike. Organizacijsko rešitev, ki je v pristojnosti delodajalca, predstavlja tudi odločitev tožene stranke o imenovanju pomočnika ravnatelja. Ta je bila tudi sicer sprejeta že leto dni pred podajo odpovedi tožnici, zato je ni mogoče povezovati z vprašanjem utemeljenosti izpodbijane odpovedi.

11. Za presojo, ali je prenehala potreba po tožničinem delu ni odločilen ugovor, da se potreba po poučevanju informatike ni spremenila in bi zato lahko še naprej opravljala delo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učitelja matematike in informatike ter da je prenehala potreba po poučevanju matematike, delo pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi ni bilo več mogoče. Tožena stranka jo je zato upravičeno odpovedala in tožnici ponudila v podpis novo pogodbo za delovno mesto učitelja informatike in računalništva.

12. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da tožena stranka seznama primerljivih delavcev ni oblikovala nepravilno, ker v njem ni upoštevala delavke A. A. Pri toženi stranki je prenehala potreba po delu enega učitelja matematike, medtem ko je A. A. zasedala delovno mesto pomočnika ravnatelja. Navedeni delovni mesti nista primerljivi, saj je pomočnik ravnatelja vodstveni delavec šole, ki za razliko od učitelja praviloma opravlja vodstvene naloge. Dejstvo, da ima lahko pomočnik ravnatelja v okviru svoje delovne obveznosti tudi določeno število ur pouka ter da je A. A. to obveznost izpolnila s poučevanjem zgolj treh ur matematike tedensko, ne zadostuje za zaključek, da gre za primerljivi deli. Nepravilno je tudi stališče tožnice, da bi se morala kategorija primerljivih delavcev razširiti na najširši krog potencialnih kandidatov, katerim je skupni imenovalec dejanska ali potencialna možnost poučevanja matematike. To bi pomenilo, da bi lahko bila pogodba o zaposlitvi odpovedana delavcu, ki dejansko opravlja delo na drugem delovnem mestu, čeprav se potreba po njegovem delu ni v ničemer spremenila, kar ni sprejemljivo.

13. Neutemeljeno je tožničino sklicevanje na sodbo VS RS VIII Ips 425/2008 z dne 24. 5. 2010. Sodišče druge stopnje je v sodbi Pdp 893/2007 z dne 30. 5. 2008 zavzelo stališče, da bi morala tožena stranka tožnico, ki je bila učiteljica praktičnega pouka, primerjati ne le z ostalimi učitelji praktičnega pouka, temveč tudi z učitelji, ki so poučevali ekonomske predmete, ker da bi tožnica lahko poučevala tudi te predmete. Revizijsko sodišče je v sodbi VIII Ips 425/2008 z dne 24. 5. 2010 takšen zaključek ocenilo kot zmoten in navedlo, da je potrebno v skupino primerljivih delavcev uvrstiti delavce, ki opravljajo tisto delo, glede katerega je prenehala potreba po opravljanju pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tudi ob upoštevanju tega stališča ni podlage za uvrstitev A. A. na seznam primerljivih delavcev, saj potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (za delovno mesto pomočnik ravnatelja) ni prenehala.

14. Prav tako je neutemeljen ugovor, da je bilo ravnanje tožene stranke diskriminatorno ter da je predstavljalo kršitev načela enakosti. Določba 6. člena ZDR-1, ki ureja prepoved diskriminacije, med drugim določa, da mora delodajalec delavcu v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitve zagotavljati enako obravnavo ne glede narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino. Za kršitev diskriminacije po tem členu sta torej značilna dva elementa: neenaka obravnava in nedopusten razlog neenake obravnave, ki ga predstavljajo primeroma naštete osebne okoliščine (2). Tožnica zgolj pavšalno zatrjuje, da je bila neenako obravnavana, ne da bi navedla, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. Takšno pavšalno zatrjevanje ne zadostuje za zaključek, da je prišlo do kršitve prepovedi diskriminacije iz 6. člena ZDR-1. Glede na to, da tožnica in A. A. nista primerljivi delavki, pa tudi sicer ni podana kršitev načela enakosti.

15. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): prim. sodbe VS RS II Ips 177/2015 z dne 10. 9. 2015, II Ips 213/2012 z dne 26. 11. 2014, II Ips 344/2010 z dne 21. 11. 2013 Op. št. (2): prim. sodba VS RS VIII Ips 230/2015 z dne 23. 2. 2016