Jedro

Pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno uveljavljati, če je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje oprta na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje. Na podlagi pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v prvostopenjski sodbi (prvi odstavek 75. člena ZUS-1) je torej predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje (in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 2142-742/2016/73 (1312-06) z dne 6. 12. 2017, s katero je zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. V obrazložitvi sodbe je ob sklicevanju na razloge omenjene odločbe navedlo, da iz predloženih dokazil ni razviden kraj in čas njihovega nastanka, zaradi česar iz njih ne izhaja, da bi bil tožnik, katerega izjave si tudi sicer nasprotujejo, v izvorni državi (Afganistan) preganjan. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožniku ne grozi neposredna nevarnost že zato, ker je prosilec za mednarodno zaščito, saj bi moral konkretno navesti razloge preganjanja. Presodilo je še, da tožniku v okrajih Gosfandi in Sar-e Pul ne grozi resna škoda, saj tam ni talibanov, in da se v svoj kraj lahko varno vrne, zaradi česar ne bi bil razseljena oseba.

3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti upravnega akta ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da sodišče prve stopnje ni preizkusilo dejanskega stanja v okviru tožbenih navedb, saj se je le sklicevalo na razloge odločbe tožene stranke. Zato meni, da v postopku niso ugotovljene resnične dejanske okoliščine, ki so pomembne za odločitev. To pomeni, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo, saj bi bil kot polnoleten izpostavljen novačenju različnih oboroženih skupin na celotnem področju izvorne države. Po pritožnikovem mnenju se tožena stranka tudi ni opredelila do spremenjenih okoliščin in mu, tako kot sodišče prve stopnje, ni dala možnosti, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upravni organ pravilno in popolno ugotovil in ocenil dejansko stanje, ki vpliva na pritožnikovo pravico do priznanja mednarodne zaščite. Sklicevalo se je na ugotovitve upravnega organa, s tem pa so razlogi izpodbijane odločbe postali razlogi sodbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). To pomeni, da je dejansko stanje, ki ga je sodišče upoštevalo pri izdaji sodbe, lahko le dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (60. člen ZUS-1).

7. Z izpodbijano sodbo je bila torej potrjena pravilna uporaba merila iz 20. člena ZMZ-11 glede pogojev za priznanje statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite. Sodba namreč temelji na ugotovitvah upravnega postopka o neobstoju trditvene podlage glede razlogov preganjanja in varnosti okrajev Gosfandi ter Sar-e Pul, saj tam ni talibanov. Glede na navedeno po presoji sodišča prve stopnje pritožnik v primeru vrnitve ne bi bil razseljena oseba2 in kljub dopolnjeni polnoletnosti3 ne bi bil izpostavljen novačenju oboroženih skupin, zaradi česar tudi ne bi utrpel resne škode (28. člen ZMZ-1).

8. Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje je bila torej oprta na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. V takem primeru pa ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku se namreč omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe upravnega sodišča, zato je upravni akt v to presojo vključen le posredno (ker je bil predmet presoje sodišča prve stopnje) in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu.4 Upoštevaje navedeno je na podlagi pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v prvostopenjski sodbi (prvi odstavek 75. člena ZUS-1) predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje (in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta).

9. V pritožbi v upravnem sporu je mogoče uveljavljati razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja le, če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje, do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo.5 Posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ZMZ-1 ne določa. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru zato ni dopusten.

10. Sodišče prve stopnje je brez glavne obravnave ugotovilo, da je tožena stranka pravilno presodila obstoj dejstev po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi tudi ustrezno vsebinsko presojani. Navedeni preizkus6 upoštevnega dejanskega stanja7 je po presoji Vrhovnega sodišča pravilen. Na mestu, kjer se pritožnik ne strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, gre torej za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.8

11. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno ponavljanje navedb v zvezi z izpostavljenostjo novačenju različnih oboroženih skupin na celotnem področju izvorne države in neupoštevanjem spremenjenih okoliščin v zvezi s pritožnikovo starostjo.

12. Pritožnik v tožbi torej ni izkazal nobenih razumnih in utemeljenih razlogov za navedeno pomanjkljivost izjav v zvezi z razlogi preganjanja (in s tem obstoj resne škode), zaradi česar se sodišču prve stopnje v okviru nadzora ni pojavil dvom v pravilnost ali popolnost že ugotovljenega dejanskega stanja. V tem primeru bi namreč moralo oceniti, ali so pomanjkljivosti takšne, da jih je treba odpraviti v ponovljenem upravnem postopku. Če bi menilo, da je tako, bi bili podani pogoji za odpravo izpodbijanega akta tožene stranke (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Glede na navedeno torej ni bila kršena pritožnikova pravica do izjave, saj se je o ugotovitvah in dejstvih, ki so bila odločilna za odločitev, imel možnost izjaviti že v postopku pred toženo stranko.9

13. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 (1) Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. (2) Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. (3) Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. 2 Zato v obravnavani zadevi ni bistvena presoja o vprašljivi razumnosti pričakovanja, da se bo pritožnik naselil v okraju Sar-e Pul (primerjaj z določbo 29. člena ZMZ-1). 3 Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pravilno obravnavala tudi dejstva in okoliščine glede pritožnikove dopolnjene polnoletnosti (glej tudi četrto alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1). 4 Učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo zoper upravni akt se stranki zagotavlja v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje. 5 Tako Vrhovno sodišče že v sodbah I Up 499/2005 z dne 1. 4. 2009, I Up 1557/2006 z dne 27. 5. 2009, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017. 6 V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje dejansko stanje lahko le preizkušalo, torej le nadzorovalo, ali je v predhodnem (upravnem) postopku ugotovljeno dejansko stanje skladno s podatki upravnih spisov, ali so uporabljeni dokazi pravilno presojeni, ali so dejstva v bistvenih (za odločitev pomembnih) točkah popolnoma ugotovljena ter, ali je iz ugotovljenih dejstev narejen pravilen sklep glede dejanskega stanja, na katero se akt opira. Pri preizkušanju gre za nadzor, ki temelji na splošnočloveškem izkustvenem bogastvu, zakonih logičnega mišljenja in sodniškem strokovnem znanju (glej Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 373, točka 4.1.). 7 7. točka obrazložitve te sodbe. 8 Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da tudi sklicevanje na tožbene navedbe v pritožbi, nanašajoče se na odločitev organa prve stopnje, ne more pripeljati do uspeha v pritožbenem postopku, saj je sodišče prve stopnje na te očitke materialnopravno že pravilno odgovorilo. 9 Prosilec ima pravico, da se njegovo izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena ZMZ-1, ugotovi na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, v zakonitem postopku in ob pravilni razlagi materialnega prava. V nasprotnem primeru bi lahko upoštevno zatrjeval tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja enako varstvo pravic osebam prav v postopkih, v katerih državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.