Jedro

Tožnik ni navedel, kaj konkretno se je prav njemu zgodilo, zakaj naj bi bil prav on konkretno preganjan. Manjkajo konkretni dogodki, ki bi se nanašali prav nanj. Drugi ključni razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito pa je v tem, da je tožena stranka na podlagi informacij ugotovila, da niti v okraju Sar-e Pul niti v okraju Gosfandi varnostna situacija ni tako kritična, da bi to utemeljevalo podelitev subsidiarne zaščite.

Potrebno je razlikovati pokrajino Sar-e Pol in znotraj te pokrajine okraj Sar-e Pul in okraj Gosfandi. Varnostna situacija je v različnih okrajih različna in v okrajih Gosfandi in Sar-e Pul varnostna situacija ni taka, da bi bil vsak civilist, ki bi se zgolj nahajal na ozemlju teh okrajev bil v nevarnosti, da mu grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1, na kar dovolj zgovorno kaže zemljevid, iz katerega je razvidno, da v teh dveh okrajih talibani niso prisotni.

V primeru tožnikove vrnitve ne bi šlo za razseljeno osebo, kajti le pri slednjih je relevantno vprašanje, ali je razumno pričakovati, da se v nekem drugem kraju lahko naselijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji za priznanje mednarodne zaščite med drugim navedel, da tam kjer živi, ne vedo, kdo je policija in kdo so teroristi. Ponoči si ne upajo od doma, ker je nevarnost, da te ubijejo. Sedaj je oče prodal nekaj stvari in ga poslal na pot. Osebno ni bil ogrožen, njemu osebno se ni nič zgodilo, se je pa zgodilo drugim šiitom. Pred nekaj meseci so bili ustreljeni trije bratranci, ko so hodili po cesti. Sedaj so tam talibani, pripadniki Islamske države in ostale oborožene skupine. Vsi se borijo proti vsem. Afganistan je država v vojni in lahko te doleti to, kar je njegove bratrance. Na vprašanje glede preganjanja je odgovoril, da je preganjan kot šiit. Njega niso nikoli novačili, da bi se pridružil v bojih. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka natančno povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

2. V nadaljevanju tožena stranka med drugim ugotavlja, da je iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru mogoče sklepati, da naj bi bil v izvorni državi verbalno preganjan s strani sošolcev in učiteljev, a se je pri kasnejših njegovih navedbah izkazalo, da ga učitelji niso verbalno nadlegovali oziroma da mu učitelji niso govorili, da kot Hazar ne sme hoditi v šolo. Tožena stranka ne more slediti njegovim navedbam, da se učitelji niso ukvarjali s pripadniki hazarske narodnosti, saj v nasprotnem primeru ne bi uspešno zaključil 8. razredov osnovne šole v Afganistanu, kot to sam zatrjuje. Tožnik je tudi spreminjal izjave glede dokazil, ki jih je priložil v postopek. Enkrat je navedel, da mu je slike posredoval njegov bivši sošolec in prijatelj. Ob tem je bil soočen, da iz teksta, h kateremu so bile priložene slike, izhaja, da mu je slike poslala družina in ne bivši sošolec. Nato je pojasnil, da slik ni posredoval pooblaščenki, ampak zakoniti zastopnici in da ni dejal, da bi mu jih poslala družina, ampak mu jih je posredoval znanec. Prav tako je bil soočen s kontradiktornostjo v zvezi s tem, kje naj bi nastale. Na to je navedel, da to niso bile edine slike, ki jih je poslal. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da ne držijo navedbe, da je v tožnikovem okraju Gosfandi ves čas nevarno. Iz poročil izhaja ravno obratno, da je situacija v okraju Gosfandi zelo dobra, saj se je v obdobju od 1. 9. 2015 do 21. 5. 2016 zgodil zgolj en incident. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kot svoj glavni razlog za odhod iz izvorne države izpostavil zgolj en razlog in to je varnostna situacija, saj je tam ves čas nevarno. Navedel je, da šiiti nimajo pravice hoditi v šolo, nadlegujejo jih prebivalci, da o talibanih sploh ne govori. Ker je navajal zgolj splošne podatke, je bil pozvan, naj navede razloge, ki se nanašajo izključno nanj osebno. Na vprašanje, ali je imel kakršnokoli izkušnjo oziroma osebni stik s talibani, je odgovoril, da s talibani ni imel težav. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v zvezi s tem ni doživel nobene osebne izkušnje in njegovemu strahu pred talibani, ki jih ni nikdar srečal, manjka subjektivni element. V kolikor bi bil v domačem okolju dejansko ogrožen zaradi novačenja s strani talibanov in bi imel v zvezi s tem kakšne posredne ali neposredne izkušnje, bi to zagotovo sam od sebe izpostavil. Poleg tega je tožena stranka pregledala tudi informacije in si pridobila zemljevid, ki prikazuje, koliko ozemlja približno nadzorujejo talibani oziroma sporne okraje v Afganistanu. Iz pridobljenega zemljevida je jasno razvidno, da niti okraj Sar-e Pul niti Gosfandi nista varnostno sporna okraja in tudi nista okraja, kjer bi bili prisotni talibani. Tožnik je tudi trdil, da je bil verbalno nadlegovan s strani sunitov, ki živijo v njegovem mestu. Ko je bil soočen z dejstvom, da je pri podaji prošnje navedel, da so šiiti ogroženi s strani države, je navedel, da ni mislil tako, ampak je mislil, da so ogroženi preko Arbaki enote. Vendar je sam zase navedel, da osebno kot šiit ni bil preganjan s strani Arbakov in da z njimi ni imel ničesar. Veliko je le slišal o njihovem obnašanju. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik navajal zgolj splošna dejstva, ki jih je slišal od drugih in nikoli ni bil preganjan s strani Arbaki enote. Glede verbalnega nadlegovanja s strani sunitov tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni navajal nobenih osebnih okoliščin, ki bi bile lahko povezane z njegovo šiitsko pripadnostjo, temveč je navajal le splošne razmere oziroma je sam trdil, da se mu pravzaprav ni nič zgodilo zaradi tega, ker je šiit. Tožnik ni v zadostni meri izkazal subjektivnega strahu pred preganjanjem. Dejanja, ki jih opisuje tožnik, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja. Njegov subjektivni strah ni izkazan s konkretnimi in neposrednimi grožnjami, kajti strah kot psihično stanje mora biti oprt na konkretne okoliščine. Tožnik pa ni z ničemer utemeljil, kaj se je osebno njemu zgodilo in prav tako ni navedel nobene konkretne okoliščine oziroma podrobnosti, ki bi kazale na njegovo ogroženost. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami in ne da na splošno navaja težave, ki jih imajo pripadniki njegove narodnosti. Tožnik pa ni konkretno navedel, kakšne težave naj bi imel zaradi svoje narodnosti, navedel ni nobenih konkretnih dogodkov v povezavi s tem. Glede na to, da ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje niti ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, tožena stranka ugotavlja, da tožnik v izvorni državi ni bil izpostavljen preganjanju niti mu ni to neposredno grozilo, pa tudi v prihodnje njegov subjektivni strah pred preganjanjem ni izkazan, zaradi česar ni upravičen do statusa begunca.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Tožnik ni dokazal, da obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve niti mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni v izvorni državi. V nadaljevanju je tožena stranka preverjala, ali bi tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo lahko utrpel resno škodo, ki bi pomenila resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve povzema informacije o stanju v izvorni državi in je še zlasti preverila varnostno situacijo v okraju Gosfandi, kjer naj bi tožnik ves čas živel, preden je zapustil izvorno državo, in v okraju Sar-e Pul, kjer sedaj živita oče in brat. Iz sodbe upravnega sodišča, ki je prejšnjo odločbo odpravilo, namreč izhaja, da je sedaj bistvena varnostna situacija v okraju Sar-e Pul. Pri tem tožena stranka še navaja, da je bil tožnik v prejšnjem postopku še mladoletnik, sedaj pa je že polnoleten. Nazadnje je živel v okraju Gosfandi, oče in brat pa šele nekaj mesecev živita v okraju Sar-e Pul. Tožena stranka podrobno povzema, kaj izhaja iz informacij v izvorni državi. Med drugim iz poročil EASO izhaja, da se je v okraju Gosfandi od 1. 9. 2015 do 21. 5. 2016 zgodil zgolj en incident, v okraju Sar-e Pul pa 77 incidentov. Okraj Gosfandi je označen za miren del province Sar-e Pul, kar izhaja tudi iz tabele o številu varnostnih incidentov, ki kaže, da naj bi se od 1. januarja do 31. avgusta 2015 v celotni provinci Sar-e Pul zgodilo le 129 varnostnih incidentov. Provinca Sar-e Pul je ena izmed varnejših provinc v Afganistanu, saj so v primerjalnem obdobju ostale province mnogo bolj obremenjene z varnostnimi incidenti. Tako je v enakem obdobju v provinci Nanghar zabeleženih 1.901 varnostnih incidentov, v provinci Kunar 1.470, v provinci Helmand 1.828, v provinci Lahgman 852 in v provinci Wardag 359 incidentov. Nadalje tožena stranka navaja, da so tudi pooblaščenci tožnika svoje pripombe in komentarje posredovali toženi stranki. Vendar so tudi ti našli zelo malo poročil glede varnostne situacije v okraju Sar-e Pul, kar kaže na to, da tam ne prihaja do incidentov, ki bi kazali na slabo varnostno situacijo. Pooblaščenci niso priložili informacij, ki bi se nanašale na okraj Gosfandi. Priložili so le nekaj informacij, ki se nanašajo na celotno provinco Sar-e Pul. Niti ena informacija pa se ne nanaša na varnostne razmere v okrajih Sar-e Pul in Gosfandi. Opisujejo zgolj splošne razmere v provinci Sar-e Pul in v ostalih provincah. Tožnik je sam zatrjeval, da ni imel nikoli nobene osebne izkušnje s talibani in tudi ni zatrjeval, da bi bila njegova starša kadarkoli v neposrednem stiku s talibani. Vedno je odgovoril, da se njemu osebno ni nič zgodilo. Tožnik je na osebnem razgovoru sicer navedel, da je bil s strani sunitov nadlegovan, vendar je šlo zgolj za verbalno nadlegovanje, saj so mu govorili, da je smešen po videzu, da je njegova vera drugačna, da smešno moli in da je brezveren. Ni pa mogoče iz njegovih izjav ugotoviti, da bi bil v izvorni državi izpostavljen fizičnemu nadlegovanju. Iz njegovih izjav je bilo mogoče sklepati, da so ga učitelji verbalno nadlegovali, a se je v nadaljevanju izkazalo, da ga niso oziroma mu niso govorili, da kot Hazar ne sme hoditi v šolo, zato tožena stranka dvomi v njegove navedbe, da bi imel zaradi svoje narodnosti in vere kakršnekoli težave v izvorni državi. Tožnik je kot dokazila predložil tudi slike in video posnetke, glede katerih pa tožena stranka ugotavlja, da niso konkretno vezani na tožnikov primer, saj prikazujejo splošne razmere v Afganistanu. Iz nobenega posnetka ne izhaja, da bi se ti dogodki dogajali v provinci Sar-e Pul oziroma v okraju Gosfandi. Na posnetkih niso razvidni dan, mesec, leto in kraj nastanka in tudi ne njihovi avtorji. Ni mogoče z gotovostjo identificirati oseb, ki se pojavljajo na posnetkih. Kažejo sicer samomorilske akcije in njihove žrtve, vendar pa ni razvidna situacija, zakaj in kje natančno je do samomorilskih akcij oziroma nasilja prišlo. Iz proučenih informacij sicer izhaja, da prihaja do varnostnih incidentov tako v provinci Sar-e Pul kot tudi drugod v Afganistanu, vendar zaradi odsotnosti dokaza o tem, kje in kdaj so bile predložene slike posnete, ni mogoče slediti navedbam, da so vse slike, ki jih je tožnik predložil, posnete v njegovi provinci. Tožena stranka zaključuje, da kljub temu, da na območju province Sar-e Pul potekajo občasni oboroženi spopadi, je teh spopadov v primerjavi z ostalimi provincami še vedno zelo malo. Tožena stranka ne zanika, da v provinci Sar-e Pul ne bi prihajalo do posamičnih varnostnih incidentov, vendar pa stopnja nasilja ni taka, da bi dosegla prag resne škode, kot ga opredeljuje Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Samovoljno nasilje v provinci Sar-e Pul nima takšnih razsežnosti, da bi se ga lahko ali po obsegu ali njegovih oblikah označilo za sistematično znašanje nad civilisti in bi doseglo tako visoko stopnjo, kot je potrebna za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi tretjega odstavka 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka se pri tem opira tudi na stališče sodbe Sodišča Evropske unije C-465/07, ki je navedlo, da se lahko resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost prosilca izjemoma šteje za dokazano, ko samovoljno nasilje doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo civilist samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Obstoj takšne škode je mogoče priznati le v izjemnih situacijah, obstajati morajo resni in utemeljeni razlogi in tudi samo tveganje mora biti utemeljeno. Tožena stranka pojasnjuje, da tožnik tudi na poti iz Kabula, kamor bi bil najverjetneje vrnjen, ne bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo in tudi tega ni zatrjeval. V okraj Sar-e Pul je možno potovati preko province Bamyan, s katerim so vzpostavljene redne letalske linije iz Kabula in nazaj. Provinci Bamyan in Sar-e Pul sta eni izmed najbolj varnih provinc v Afganistanu. Tožnik pa tudi ni navedel, da bi imel na teh poteh kakšne težave.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je v odločbi zmotno navedeno, da ni predložil nobenega dokaza. Tožena stranka je sicer omenila naknadno predložena dokazila, vendar zavzela napačno stališče, da ta dokazila nimajo nobene dokazne vrednosti. Na primer slika št. 3 prikazuje umrlega šiitskega otroka, ki je ubit s strani oborožene skupine, kar potrjuje navedbo tožnika, da bi lahko kot šiit naletel na samomorilske napade in bil ubit. Tovrstna dokazila potrjujejo tožnikove navedbe o mogočem preganjanju zaradi veroizpovedi tožnika v njegovi izvorni državi. Stališča tožene stranke o neprepričljivosti izjav so nekonkretizirana in nasprotujejo sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 1105/2017-18, ki toženo stranko zavezuje k ustrezni konkretizaciji lastnih stališč. Po mnenju tožnika je konkretizacija tožene stranke še vedno premalo pretehtana. Tožniku je grozila neposredna nevarnost, saj v nasprotnem primeru ne bi bil prosilec za mednarodno zaščito in bi ostal v Afganistanu. Ponovno se tudi očita, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj, čeprav je ob splošno znanih dejstvih sodišče ugotovilo, da povezave z zatrjevanim strahom pred preganjanjem tožnika v tej zvezi ne vidi. Tožena stranka tudi nepravilno sklepa, da tožnik v postopku ni predložil nobenih listinskih dokazov. Spregleda vsa dokazila, ki jih je predložil tožnik. Tožnik je predložil zadostne dokaze za vse svoje izjave. Dejstvo na podlagi teh dokazov je, da v pokrajini Sar-e Pul prihaja do obsežnih varnostnih incidentov. Prav tako je tudi dejstvo, da so lokalne oblasti neučinkovite in ne znajo zaščititi svojega prebivalstva. Talibani napadajo šiitske vasi in so prebivalci, ki so drugačne narodnosti in verske pripadnosti, pod nenehno grožnjo. Iz predhodne sodbe je razvidno, da je potrebno situacijo presojati tudi glede na varnostne okoliščine, ki vladajo v Afganistanu, kjer vladajo talibani in šele nato presoditi utemeljeni strah tožnika. Tožena stranka je nezadostno ugotovila stopnjo nasilja na območju Afganistana. Tožnik je v Afganistanu doživel dejanska preganjanja v smislu psihičnega nasilja in diskriminacije v šoli ter upravno nasilje na podlagi svoje narodnosti in verske pripadnosti. Moral se je seliti iz svoje vasi. Tožena stranka se tudi ni opredelila do novega dejstva, da je oče tožnika umrl in da se tožnik v Afganistan nima več kam vrniti. Lahko bi tožnika tožena stranka vsaj še enkrat povabila na osebni razgovor in ga predočila z novim dejstvom. V kolikor je oče tožnika umrl, kar zatrjuje tožnik v dopisu, potem bi bilo razumno pričakovati, da se v del, kjer je živel oče, ne more več nastaniti in bi bilo potrebno ugotoviti možnost njegovih nastanitev v Afganistanu. Kot sedaj že polnoleten bi bil lahko izpostavljen tudi novačenju v različne oborožene skupine. Tožnik nato ponovno povzema informacije o izvorni državi, kot izhajajo iz dopisa Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij z dne 5. 12. 2017. Tožena stranka teh informacij ni upoštevala. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje oziroma podrejeno, naj odločbo odpravi in prošnji za priznanje mednarodne zaščite tožnika ugodi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni priložil dokazil, ki se neposredno nanašajo nanj, ampak fotokopije in naslove videoposnetkov, ki so objavljeni na internetu. Ni uspel pojasniti, kako priložena dokazila nanj osebno vplivajo, saj ni vedel niti kdaj in kje so ti posnetki nastali. Tožena stranka meni, da je tožnik zgolj posplošeno navajal, kakšen je položaj šiitov in ni navedel, zakaj konkretno naj bi bil preganjan zaradi šiitske narodnosti. Z ničemer ni izkazal, da bi bil v Afganistanu preganjan zaradi šiitske narodnosti. Ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil lahko nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je šiitske narodnosti, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Tožnik pa je sam navedel, da se mu zaradi šiitske narodnosti do danes ni popolnoma nič zgodilo in da osebno ni bil preganjan. Tožena stranka tudi navaja, da s podatkom o smrti očeta v času odločanja ni razpolagala, hkrati pa pojasnjuje, da ta podatek ne bi mogel vplivati na drugačno odločitev, saj je tožnik polnoleten. Tožena stranka se tudi ne strinja, da ni upoštevala informacij, posredovanih s strani pooblaščencev tožnika, saj se je opredelila do popolnoma vseh informacij, ki so jih podali pooblaščenci dne 5. 12. 2017. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da tožena stranka ni ugotovila dostopa do zaščite, varnosti potovanja in zakonitosti potovanja iz Kabula, kamor bi bil tožnik vrnjen, in naprej do mesta Sar-e Pul. Prav tako ni ugotovljeno, ali se lahko razumno pričakuje, da se bo v provinci Sar-e Pul nastanil. 7. Tožba ni utemeljena.

8. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar je odločbo tudi podrobneje povzelo v obrazložitvi te sodbe.

9. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, češ da naj bi bile zmotne ugotovitve tožene stranke, da tožnik ni predložil nobenega dokazila, ki bi se nanašal prav na njegovo preganjanje v izvorni državi. Tožena stranka je namreč natančno pojasnila, da iz omenjenih dokazil niso razvidni dan, mesec, leto in kraj nastanka in tudi ne njihovi avtorji ter da ni mogoče z gotovostjo identificirati oseb, ki se pojavljajo na posnetkih. Kažejo sicer samomorilske akcije in njihove žrtve, vendar pa ni razvidna situacija, zakaj in kje natančno je do samomorilskih akcij oziroma nasilja prišlo. Torej je tožena stranka dovolj natančno obrazložila, zakaj se navedeni dokazi ne nanašajo na prav tožnikovo preganjanje in je odločba v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti. Tožnik sicer v tožbi kot primer navaja sliko umrlega šiitskega otroka in navaja, da bi bil lahko tudi sam tako ubit, vendar pa je tožena stranka pojasnila, da ta dokazila ne dokazujejo, kje in kdaj naj bi se to dogajalo in zato ne morejo služiti kot zadosten dokaz. Zgolj dokazila, ki govorijo o preganjanju zaradi veroizpovedi na splošno tudi po mnenju sodišča ne zadostujejo za dokaz, da je bil prav tožnik konkretno preganjan, če iz dokazil ni razvidno, kje in kdaj so se zgodili dogodki, na katere se slike nanašajo. Tožena stranka je tudi dovolj natančno pojasnila, zakaj meni, da gre za nekatere kontradiktornosti v izjavah tožnika, saj je pri tem na straneh 10 in 11 odločbe navedla dovolj konkretne dogodke, ki kaže na nasprotujoče si izjave in je odločba tudi v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti. Torej ne drži tožbena navedba, da so stališča tožene stranke nekonkretizirana.

10. Ni se mogoče tudi strinjati s tožbeno navedbo, da že iz razloga, ker je tožnik prosilec za mednarodno zaščito, izhaja, da mu je grozila neposredna nevarnost in da bi v nasprotnem primeru živel v Afganistanu. Če bi tako stališče obveljalo, potem bi lahko za vsakega prosilca veljalo, da ker je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, je s tem izkazal, da mu je grozila nevarnost. Ko prosilec vloži prošnjo, se lahko začenja preverjati, ali mu je dejansko grozila neposredna nevarnost, ni pa že zgolj vložena prošnja dokaz za to, da je do nevarnosti prišlo.

11. Glede tožbenega očitka, da je neutemeljeno očitanje, da tožnik ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito, pa sodišče pojasnjuje, da ni ključni razlog za zavrnitev prošnje v tem, da tožnik ni za zaščito zaprosil takoj, ampak je ključnega in bistvenega pomena predvsem to, da tožnik ni navedel, kaj konkretno se je prav njemu zgodilo, zakaj naj bi bil prav on konkretno preganjan. Manjkajo torej konkretni dogodki, ki bi se nanašali prav na tožnika. Drugi ključni razlog pa je v tem, da je tožena stranka na podlagi informacij ugotovila, da niti v okraju Sar-e Pul niti v okraju Gosfandi varnostna situacija ni tako kritična, da bi to utemeljevalo podelitev subsidiarne zaščite.

12. Tožnik v tožbi tudi navaja, da je predložil zadostne dokaze za vse izjave, tudi takšne, iz katerih je razvidno, da je v svoji državi lahko preganjan na podlagi narodnosti in verske pripadnosti in da je dejstvo, da iz dokazov izhaja, da v pokrajini Sar-e Pul prihaja do obsežnih varnostnih incidentov, da večino vasi nadzorujejo talibanski borci. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je iz celotne odločbe dovolj jasno razvidno, da je potrebno razlikovati pokrajino Sar-e Pol in znotraj te pokrajine okraj Sar-e Pul in okraj Gosfandi. Varnostna situacija je v različnih okrajih različna in tožena stranka je dovolj podrobno obrazložila, da v okrajih Gosfandi in Sar-e Pul varnostna situacija ni taka, da bi bil vsak civilist, ki bi se zgolj nahajal na ozemlju teh okrajev bil v nevarnosti, da mu grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1, na kar dovolj zgovorno kaže zemljevid, pridobljen v upravnem postopku, iz katerega je razvidno, da v teh dveh okrajih talibani niso prisotni. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da se tožena stranka ni opredelila do varnostnih razmer v smislu navodil iz sodbe št. I U 1105/2017. V točki 45 navedene sodbe, ki jo tožnik izpostavlja, je navedeno, da je v konkretnem primeru vprašanje, ali je to nasilje v predelu, kamor bi se morebiti tožnik lahko vrnil, tako razširjeno in intenzivno, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem. Tožena stranka je v ponovljenem postopku na to vprašanje odgovorila, saj je ugotavljala, v katerih okrajih so talibani prisotni in v katerih niso in je na podlagi pridobljenih informacij, konkretno na podlagi že omenjenega zemljevida ugotovila, da v obeh okrajih (Gosfandi in Sar-e Pol) znotraj province Sar-e Pul niso prisotni. Torej posledično temu tudi ni utemeljen strah pred morebitnim bodočim preganjanjem tožnika v primeru, če bi se vrnil v ta dva okraja. Glede navedb o psihičnem nasilju in diskriminaciji v šoli pa je tudi tožena stranka v zadostni meri obrazložila, da se je izkazalo, da učitelji tožnika niso nadlegovali in da je lahko naredil 8-letno osnovno šolo.

13. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnikov oče umrl in da bi bilo treba preveriti, kakšne so možnosti nastanitve v Afganistanu, pa sodišče pojasnjuje, da nazadnje v mestu Sar-e Pul ni živel le njegov oče ampak tudi brat. V primeru tožnikove vrnitve ne bi šlo za razseljeno osebo, kajti le pri slednjih je relevantno vprašanje, ali je razumno pričakovati, da se v nekem drugem kraju lahko naselijo. V primeru vrnitve bi se torej tožnik vrnil domov. Glede varnostne situacije v okraju Gosfandi in Sar-e Pul pa je tožena stranka ugotovila, da sta oba okraja dovolj varna, da bi se lahko tožnik vrnil. S tem v zvezi sodišče glede na očitek, da se tožena stranka ni opredelila do iskanja varnega preživetja tožnika, pojasnjuje, da je vprašanje iskanje varnega preživetja relevantno pri tistih prosilcih za azil, kjer gre za razseljene osebe, torej pri tistih, ki se v svoj kraj ne morejo vrniti.

14. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da bi bil tožnik v primeru vrnitve soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1 zaradi posledic notranjega spopada in da bi bil kot polnoleten izpostavljen novačenju različnih oboroženih skupin, saj je bilo že pojasnjeno, da varnostna situacija v obeh omenjenih okrajih ni taka, da bi obstajala nevarnost resne škode v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Pojasnjeno je bilo tudi, da v obeh okrajih, v katera bi se lahko vrnil tožnik, ni prisotnosti talibanov. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da tožena stranka ni upoštevala informacij tožnikovih pooblaščencev, ki jih je tožnik v tožbi še enkrat navedel. Tožena stranka je v svoji odločbi zavzela stališče do teh informacij in se do njih zelo natančno opredelila na strani 22 izpodbijane odločbe.

15. Glede varnosti poti v primeru tožnikove vrnitve pa je tožena stranka tudi dovolj podrobno obrazložila, da je v okraj Sar-e Pul možno potovati preko province Bamyan, s katerim so vzpostavljene redne letalske linije iz Kabula in nazaj, pri čemer sta provinci Bamyan in Sar-e Pul eni izmed najbolj varnih provinc v Afganistanu.

16. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.