Jedro

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja sicer v 244. členu določajo, da so odločbe, izdane s strani imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije, za zavarovance in njihove osebne zdravnike obvezne. To pomeni, da osebni zdravnik ne more ugotoviti pri zavarovancu začasne zadržanosti od dela zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katero je imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena. Iz navedene določbe izhaja tudi, da dajanje navodil o ravnanju v času zadržanosti spada v pristojnost tistega zdravnika ali komisije, ki ugotavlja oziroma odloča o začasni zadržanosti (odvisno ali gre za odsotnost do 30 ali nad 30 dni), kar pomeni tudi navodila v zvezi z odsotnostjo z doma oziroma kraja bivanja. Vendar pa je ob tem treba upoštevati določbo drugega odstavka 233. člena teh pravil, ki med drugim določa, da je „za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.“ Pravila ne določajo, da je osebni zdravnik v takšnem primeru vezan na prejšnja navodila imenovanega zdravnika oziroma, da so ta navodila dejanska ovira za dovolitev odhoda izven kraja bivanja s strani osebnega zdravnika. V tem primeru ni mogoče upoštevati določbe 244. člena Pravil, ki predpisuje le vezanost osebnega zdravnika na razlog začasne zadržanosti. Za odobritev odhoda izven kraja bivanja torej zadošča vnaprejšnja odobritev osebnega zdravnika. Iz tega izhaja, da je v končni fazi pristojna oseba v teh primerih osebni zdravnik. V skladu s tem lahko ta dovoli odhod iz kraja bivanja tudi v primeru, ko imenovani zdravnik ali zdravniška komisija odredita mirovanje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugodilo tožničinemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Zavrnilo je njen zahtevek v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo plače za obdobje od 26. 10. 2014 dalje in na obračun ter izplačilo regresa za letni dopust za leto 2014. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 244. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila, Ur. l. RS, št. 79/94 in nadaljnji), po kateri so odločbe, izdane s strani imenovanega zdravnika, za zavarovance in njihove osebne zdravnike obvezne. Iz izreka odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) z dne 23. 7. 2013 naj bi izhajalo, da je bila tožnici odsotnost z doma dovoljena le ob odhodu na zdravniški pregled ali predpisano terapijo. Pravnomočen naj bi postal le izrek upravne odločbe, kar naj bi pomenilo, da bi lahko le imenovani zdravnik Zavoda odredil odhod tožnice iz kraja bivanja, ne pa njen osebni zdravnik. Sodišče naj ne bi navedlo pravne podlage, zakaj je osebnega zdravnika tožnice štelo za pristojnega zdravnika, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče naj bi spregledalo, da ima tožničina zdravstvena kartoteka značaj javne listine. Zmotno naj bi sledilo izpovedbi osebne zdravnice, da je tožnici med bolniškim staležem ustno dovolila odhod na počitnice v tujino, čeprav je v zdravstveni karton napisala, da lahko na svojo odgovornost odide na slovensko morje. Glede na dokazno pravilo o resničnosti vsebine javne listine naj bi veljalo, da bi tožnica lahko odšla le na slovensko obalo. To dokazno pravilo naj bi bilo sicer možno izpodbijati, vendar bi v tem primeru tožnica morala doseči višji dokazni standard, česar pa ni storila. Sodbi nižjih sodišč naj ne bi imeli razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na zdravstveno kartoteko tožnice in zakonsko domnevo o njeni resničnosti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodišče navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih.

8. V postopku pred nižjimi sodišči je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica od 3. 6. 2013 dalje v bolniškem staležu in da bi morala po odločbi imenovane zdravnice z dne 23. 7. 2013 v času začasne zadržanosti z dela (od 31. 7. 2013 do 31. 8. 2013) biti doma in mirovati. Odsotnost z doma ji je bila dovoljena ob odhodu na zdravniški pregled ali predpisano terapijo. Tožnica je bila dne 29. 7. 2013 na pregledu pri osebni zdravnici, ki je v njen zdravstveni karton napisala, da „pacientka lahko, a na svojo odgovornost, odide na s. m.“ Tožnica je odpotovala na Hrvaško., kjer je bila od 3. 8. 2013 do 7. 8. 2013. Sodišče je ugotovilo, da ji je osebna zdravnica odhod na Hrvaško. dovolila ustno. Tožena stranka ji je dne 5. 9. 2013 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ker ni spoštovala navodil pristojnega zdravnika in je brez njegove odobritve odšla na počitnice v tujino.

9. Pravila sicer v 244. členu določajo, da so odločbe, izdane s strani imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije, za zavarovance in njihove osebne zdravnike obvezne. To pomeni, da osebni zdravnik ne more ugotoviti pri zavarovancu začasne zadržanosti od dela zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katero je imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena. Iz navedene določbe izhaja tudi, da dajanje navodil o ravnanju v času zadržanosti spada v pristojnost tistega zdravnika ali komisije, ki ugotavlja oziroma odloča o začasni zadržanosti (odvisno ali gre za odsotnost do 30 ali nad 30 dni), kar pomeni tudi navodila v zvezi z odsotnostjo z doma oziroma kraja bivanja. Vendar pa je ob tem treba upoštevati določbo drugega odstavka 233. člena Pravil, ki med drugim določa, da je „za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.“ Pravila ne določajo, da je osebni zdravnik v takšnem primeru vezan na prejšnja navodila imenovanega zdravnika oziroma, da so ta navodila dejanska ovira za dovolitev odhoda izven kraja bivanja s strani osebnega zdravnika. V tem primeru ni mogoče upoštevati določbe 244. člena Pravil, ki predpisuje le vezanost osebnega zdravnika na razlog začasne zadržanosti. Za odobritev odhoda izven kraja bivanja torej zadošča vnaprejšnja odobritev osebnega zdravnika. Iz tega izhaja, da je v končni fazi pristojna oseba v teh primerih osebni zdravnik. V skladu s tem lahko ta dovoli odhod iz kraja bivanja tudi v primeru, ko imenovani zdravnik ali zdravniška komisija odredita mirovanje (1).

10. Iz tožničinega zdravstvenega kartona izhaja, da je osebna zdravnica vanj zapisala navodilo, da lahko tožnica na svojo odgovornost odide na slovensko morje. Kljub temu zapisu je tožnica ves čas postopka zatrjevala, da je imela za odhod na hrvaško morje ustno dovoljenje osebne zdravnice, zaradi česar je kot dokaz predložila pisno izjavo osebne zdravnice z dne 20. 8. 2013 in predlagala tudi njeno neposredno zaslišanje. Sodišče je zaslišalo osebno zdravnico, ki je izpovedala, da je tožnica v resnici imela njeno dovoljenje za odhod na hrvaško morje, da pa je v zdravstveni karton zapisala slovensko morje zaradi imenovanega zdravnika oziroma zavarovalnice oziroma zato, ker se je bala eventualnih težav s kritjem zavarovalnih stroškov. Tudi iz pisne izjave osebne zdravnice z dne 21. 1. 2014 (list. št. 12) izhaja, da je tožnica izrecno vprašala zdravnico za dovoljenje za odhod na hrvaško morje, kar ji je ta tudi dovolila.

11. Tudi ob predpostavki, da je zdravstveni karton javna listina (kakor navaja tožena stranka), pri kateri se domneva njena resničnost, revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnica glede danih navodil uspešno dokazala, da je za svoj odhod na hrvaško morje imela predhodno dovoljenje osebne zdravnice. Tožnica je ravnala skladno s tem navodilom, pri čemer na to, kaj je zdravnica vpisala v karton, niti ne bi mogla vplivati, prav tako pa razlogi zdravnice za tak zapis (nepovezani s tožničinim zdravjem) ne morejo biti tožnici v škodo. Pravila tudi ne določajo, da morajo biti zdravnikova navodila pisna oziroma vpisana v zdravstveni karton.

12. Ker tožeča stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Enako v sodbi in sklepu VIII Ips 108/2007 z dne 22. 4. 2008