Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica kršila navodila osebne zdravnice, oziroma da bi brez odobritve osebne zdravnice odpotovala iz kraja svojega bivanja. Na počitnice je odšla s predhodno odobritvijo svoje osebne zdravnice, kar pomeni, da je pridobila odobritev osebne zdravnice za odhod izven kraja bivanja skladno z določbo 2. odstavka 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici po 8. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, nezakonita.

Tožena stranka ni dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče. Glede na tožničin socialni položaj (ima tri majhne otroke, malo možnosti zaposlitve drugje, mož prejema nizko plačo), določbe 118. člena ZDR-1 o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita, ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč da ji še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja in da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v vsa obvezna zavarovanja ter ji priznati pravice iz delovnega razmerja. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožničin zahtevek, ki se je nanašal na obračun ter izplačilo plače za obdobje od 26. 10. 2014 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov in ki se je nanašal na obračun ter izplačilo regresa za letni dopust za leto 2014 oziroma za obračun ter izplačilo regresa za letni dopust za vnaprej (za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska regresa. V III. in IV. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških in naložilo toženi stranki, da tožnici povrne njene pravdne stroške v višini 765,55 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških (I., III. in IV. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da pritožbeno sodišče ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, da ugotovi prenehanje delovnega razmerja na podlagi sodbe sodišča, prizna tožnici delovno dobo brez povrnitve denarnega nadomestila za čas, ko je tožnica prejemala porodniško in bolniško nadomestilo, obenem pa ji naloži tudi plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, v 8 dneh in pod izvršbo. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ko je verjelo izpovedbi tožničine osebne zdravnice. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje bolj temeljito in vsaj s stopnjo verjetnosti ugotoviti resničnost predmetne izjave osebne zdravnice tožnice, za katero tožena stranka trdi, da le ščiti tožnico pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V izpovedbi tožničine osebne zdravnice so nejasnosti, njene navedbe so nasprotujoče, tako da vse to upravičeno vzbuja dvom v verodostojnost te izpovedbe. Tožena stranka zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpovedbo zdravnice še enkrat oceni. Nejasna in zmotna je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje v 5. točki izpodbijane sodbe glede mnenja direktorice Območne enote ZZZS ter pravnice ZZZS. Navedeni osebi sta ocenili le to, ali je bilo ravnanje zdravnice skladno z zakoni in ostalimi pravili, ki zavezujejo zdravnika pri delu. Poleg tega sta ocenili, ali je bilo ravnanje tožnice skladno z navodili osebne zdravnice. Menili sta, da tožeča stranka ni ravnala v skladu z navodili osebne zdravnice. To pomeni, da se mnenji direktorice in pravnice ZZZS nista nanašali na ravnanje tožnice v času zadržanosti od dela, temveč na njeno ravnanje glede na podana navodila osebne zdravnice ter na zakonitost ravnanja osebne zdravnice. Zato sodišče prve stopnje neutemeljeno odreka težo predmetnima izjavama. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navajalo tudi sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki pa je temeljila na drugačnem dejanskem stanju. Poleg tega sodišče povzema še starejšo sodno prakso, da tožnica očitanih kršitev ni storila, ker ni bilo ugotovljenih motenj zdravljenja. Takšno razlogovanje pa je v nasprotju s temeljnim načelom pravne varnosti za delodajalca, saj je delodajalec upošteval vsa dejstva, ki so mu bila znana v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Naknadna mnenja oziroma spremembe mnenja osebnih zdravnikov, ki špekulirajo z odgovornostjo, pa ne bi smelo spodkopati osrednjega, temeljnega pravnega načela pravne varnosti. Pritožba se v nadaljevanju sklicuje tudi na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 244/2011. Delodajalec je v primerjavi z delavcem v neenakopravnem položaju, delavec ne more biti absolutno varovan, celotno finančno breme ter odgovornost za neracionalno in pasivno ravnanje delavca pa se s tem prevali na delodajalca. Po stališču tožene stranke je sporna tudi interpretacija določbe Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja in sicer konkretno 233. člena na način, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. Zdravnik odobritve za določeno pot ne bi smel podati za nazaj v primerih, če se bolniku stanje ne poslabša. Takšna interpretacija določbe zgolj omogoča zdravnikom, da špekulirajo z odgovornostjo in delavcu, da gre po takšno odobritev, ko pride z dopusta, če ga tam slučajno kdo (delodajalec) opazi. Opisana interpretacija 233. člena Pravil pa je v nasprotju z načelom pravne varnosti. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko se kljub smiselnemu predlogu tožene stranke ni odločilo za sodno razvezo po 1. odstavku 118. člena ZDR (pravilno ZDR-1). Te svoje odločitve sodišče prve stopnje tudi ni ustrezno obrazložilo. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke in prokuristke tožene stranke izhaja, da s tožnico delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati zaradi porušenih odnosov med delavcem in delodajalcem. Prav takšnim primerom pa je namenjena določba 118. člena ZDR (ZDR-1). Zgolj enostranska izjava delavca, da želi nadaljevati z delom, ne more avtomatično pomeniti, da sodne razveze delovnega razmerja ni mogoče uporabiti. V zvezi z uporabo 118. člena ZDR (ZDR-1) je sodišče prve stopnje upoštevalo težke razmere tožnice (trije majhni otroci, majhna možnost zaposlitve drugje, mož prejema nizko plačo) ne pa tudi razmer pri toženi stranki, ki se zaradi slabih razmer na trgu tudi sama bori za preživetje. Slabo finančno stanje tožnice ne more iti v breme tožene stranke v smislu, da jo je ta primorana pozvati nazaj na delo.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožena stranka sicer v pritožbi uveljavlja tudi bistvene kršitve določb postopka, ki pa jih ne konkretizira, zato je pritožbeno sodišče v zvezi z tem uveljavljanim pritožbenim razlogom izpodbijani del sodbe preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jih opredeljuje 2. odstavek 350. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožena stranka tožnici nezakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 5. 9. 2013, zaradi česar je v nadaljevanju ugodilo njenemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, zahtevku za prijavo v socialna zavarovanja in zahtevku za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja (za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo). Ugotovilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 8. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), nezakonita, ker tožnica ni kršila navodil pristojnega zdravnika in ker je bila v času od 3. 8. 2013 do 7. 8. 2013 na počitnicah v Republiki Hrvaški (mesto A. na otoku B.) z odobritvijo pristojnega zdravnika. Iz podatkov spisa (pisni zagovor tožnice z dne 21. 8. 2013 - A9) izhaja, da je tožnica, ki je bila v bolniškem staležu (tožničina osebna zdravnica je ocenila, da bi bilo za tožnico, ki je noseča, glede na njene težave v času njenih prejšnjih nosečnosti, zanjo oziroma za plod škodljivo hoditi na delo in opravljati delo v lakirnici), na morje odšla z izrecno predhodno odobritvijo oziroma dovoljenjem osebne zdravnice, pri čemer je pisnemu zagovoru priložila tudi pisno izjavo svoje osebne zdravnice z dne 20. 8. 2013 (A10). Kljub temu, da iz te izjave tožničine osebne zdravnice izhaja, da je tožnici že 29. 7. 2013 dovolila, da odide za en teden na dopust na morje skupaj z možem in otroci (tožnica je bila na morju od 3. 8. 2013 do 7. 8. 2013), tožena stranka tega ni upoštevala in je tožnici kljub temu podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V tej izjavi je tožničina osebna zdravnica pojasnila tudi razloge za zapis teksta v tožničinem zdravstvenem kartonu o tem, da naj bi tožnica odšla na slovensko morje na lastno odgovornost. Glede na to, da je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da v času odsotnosti z dela iz zdravstvenih razlogov tožnica ni spoštovala navodil pristojnega zdravnika, oziroma da je bila brez njegove odobritve v času od 3. 8. 2013 do 7. 8. 2013 na počitnicah v tujini (v Republiki Hrvaški v mestu A. na otoku B.), je sodišče prve stopnje v postopku ugotavljalo, če je tožnica očitane kršitve dejansko storila. Kot je bilo že omenjeno, je tožnica zatrjevala, da je na dopust odšla s predhodno odobritvijo svoje osebne zdravnice dr. C.C., dr. med.. V dokaz tej svoji trditvi je vložila v spis pisni izjavi navedene zdravnice z dne 20. 8. 2013 in 21. 1. 2014 (A10, A12), predlagala pa je tudi njeno zaslišanje. Sodišče prve stopnje je dokaznemu predlogu tožnice ugodilo in osebno zdravnico tožnice zaslišalo. Ta je v svoji izpovedbi, podani na naroku za glavno obravnavo dne 10. 6. 2014, povsem jasno in nedvoumno izpovedala, da je tožnici, še preden je ta odšla na počitnice na Hrvaško, odhod na te počitnice dovolila in da tožnica njenih navodil ni kršila. Osebna zdravnica je prav tako pojasnila, zakaj je v zdravstvenem kartonu tožnice zapisala, da lahko na svojo odgovornost odide na slovensko morje. Ta zapis je bil namreč zabeležen zaradi imenovanega zdravnika oziroma zavarovalnice (v primeru zdravstvenih problemov tožnice bi lahko tožničino osebno zdravnico tožili bodisi tožničin mož, bodisi tožničin delodajalec, poleg tega pa tudi zavarovalnica). Sodišče prve stopnje je izpovedbi osebne zdravnice, ki jo je ocenilo kot prepričljivo in verodostojno, verjelo (enak opis dogodkov izhaja tudi iz izpovedbe tožnice), zato v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje glede navedene izpovedbe osebne zdravnice pritožbeno sodišče nima pomislekov. To pa pomeni, da je v zvezi s tem neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da osebna zdravnica ni izpovedovala po resnici, oziroma da je hotela s svojo izpovedbo zaščititi tožnico. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da bi bilo potrebno tožničin zahtevek zavrniti, ker je tožena stranka podala tožnici izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagala. Bistveno za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je, če je zanjo obstajal razlog iz člena 110/1 ZDR-1. Če tak razlog ni obstajal (kar je bilo ugotovljeno tudi v konkretnem primeru) je izredna odpoved nezakonita ne glede na dejstvo, da delodajalec v času podaje te odpovedi ni bil seznanjen z vsemi okoliščinami, ki bi lahko vplivale na obstoj tega razloga.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica kršila navodila osebne zdravnice, oziroma da bi brez odobritve osebne zdravnice odpotovala iz kraja svojega bivanja. Tožnica je odšla na počitnice na Hrvaško s predhodno odobritvijo svoje osebne zdravnice, kar pomeni, da je tožnica pridobila odobritev osebne zdravnice za odhod izven kraja bivanja skladno z določbo 2. odstavka 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 in nadalj.). Ker tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, čeprav je bilo dokazno breme v zvezi s tem na njej (člen 84/2 ZDR-1), je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je bilo dejansko stanje v zvezi z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi nepopolno ugotovljeno (iz dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka ne izhaja, da bi bil za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi razlog iz 8. alineje člena 110/1 ZDR-1 podan), dvom tožene stranke v verodostojnost izpovedbe tožničine osebne zdravnice pa tudi ne more izpodbiti pravilne odločitve prvostopenjskega sodišča o tem, da je tožnica spoštovala navodila osebne zdravnice, oziroma da je imela njeno odobritev za potovanje na počitnice na Hrvaško.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke glede 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri se je sodišče prve stopnje opredeljevalo do mnenj direktorice območne enote ZZZS (B6) in pravnice ZZZS (B12). V navedenih mnenjih sta direktorica območne enote ZZZS in pravnica ZZZS ocenjevali pravilnost postopanja osebne zdravnice (ki naj bi tožnici naknadno odobrila odhod v tujino, čeprav to v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno), to pa nima relevantnega vpliva na bistveno odločilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica odšla izven kraja bivanja s predhodno odobritvijo osebne zdravnice in da njenih navodil ni kršila. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke v zvezi z interpretacijo 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Iz stališča sodišča prve stopnje izhaja, da so za ugotavljanje morebitnih kršitev glede ravnanja zavarovanca odločilna tudi navodila pristojnega zdravnika, kar sicer izhaja tudi iz zgoraj omenjene določbe.

Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena navedba tožene stranke, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na napačne odločitve Vrhovnega sodišča RS (opr. št. VIII Ips 294/2006, VIII Ips 455/2007). Sodišče prve stopnje je navedeni odločbi Vrhovnega sodišča RS citiralo v zvezi z ugotovitvijo, da tudi pri potovanju tožnice na Hrvaško ni prišlo do nobenih motenj zdravljenja tožnice, v citiranih zadevah pa je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je glede presoje morebitnih spornih ravnanj delavca sprejemljiva tudi naknadna odobritev zdravnika oziroma njegova kasnejša strokovna presoja o tem, ali je delavec s svojim potovanjem kršil navodila za zdravljenje. V tem konkretnem primeru, kot je bilo že ugotovljeno, pa je prišlo do odobritve osebne zdravnice za potovanje tožnice pred tem potovanjem. V pritožbi se tožena stranka neutemeljeno sklicuje tudi na odločitev pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 244/2011 (ki je bila sicer v revizijskem postopku s sklepom VS RS opr. št. VIII Ips234/2011 z dne 17. 9. 2012 razveljavljena), saj je ta temeljila na drugačnem dejanskem stanju. V omenjeni zadevi namreč tožnica pred odhodom iz kraja bivanja ni imela odobritve pristojnega zdravnika, medtem ko je bilo v tem individualnem delovnem sporu ugotovljeno, da je bil tožnici predhodno odobren odhod izven kraja bivanja.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, s katero zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati na podlagi 118. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj je ugotovilo, da uporaba določbe 118. člena ZDR-1 v konkretnem primeru ne pride v poštev. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče (do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo, če bi se pisna in ustna navodila osebne zdravnice ujemala), prijava inšpektorjem za delo (za katero je tožena stranka zgolj sumila, da jo je podala tožnica) pa prav tako ne predstavlja okoliščine, zaradi katere ne bi bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja, še posebej ob dejstvu, da so prijave inšpektorjem v primeru kršitev pravic delavcev dopustne. Po drugi strani pa je upoštevalo tudi socialni položaj tožnice (ima tri majhne otroke, majhno možnost zaposlitve drugje, mož prejema nizko plačo), tako da je posledično povsem pravilno ugotovilo, da za uporabo določbe 118. člena ZDR-1 niso izpolnjeni zahtevani pogoji. Zaključilo je, da je glede na zgoraj ugotovljena dejstva in interes obeh pogodbenih strank še mogoče nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. To svojo odločitev je oprlo tudi na ugotovljeno dejstvo, da v času, ko je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki (več kot devet let - A16), drugih nesoglasij med njima ni bilo. Glede na to je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugodilo tudi delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na to, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v obvezna socialna zavarovanja in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja. V zvezi s pritožbeno navedbo, da enostranska izjava delavca, da želi nadaljevati z delovnim razmerjem pri delodajalcu, ni razlog za to, da sodišče ne bi uporabilo člena 118 ZDR-1, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v zvezi z uporabo citirane določbe presojalo vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na morebitno sodno razvezo, kot tudi interese obeh strank, kar jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. To pa pomeni, da je ta pritožbena navedba, s katero tožena stranka smiselno zatrjuje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede uporabe člena 118 ZDR-1, neutemeljena.

Ker je tožnica v tem individualnem delovnem sporu praktično v celoti uspela, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da ji je dolžna tožena stranka povrniti nastale pravdne stroške. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje te stroške tožnice odmerilo skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) in jih glede na 3. odstavek 154. člena ZPP naložilo v plačilo toženi stranki.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso relevantne (člen 360/1 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlog, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške postopka na podlagi člena 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (člen 155 ZPP).