Jedro

Nedopustnost nagibov, zaradi katerih sta stranki sklenili Pogodbo, je treba presojati glede na okoliščine, ki so obstajale v trenutku sklepanja pogodbe in ne kasneje. Nagib namreč ne more postati nedopusten zaradi okoliščin, ki se pokažejo po sklenitvi pogodbe, temveč mora biti nedopusten že v fazi njenega sklepanja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba o prodaji in odstopu terjatve z dne 5. 10. 2007, sklenjena med pravdnima strankama, nična. Toženi stranki je naložilo plačilo 715.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe ter za plačilo 715.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje stranski intervenient na strani tožeče stranke vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne ter potrdi prvostopenjsko sodbo.

4. Revizija je bila vročena pravdnima strankama. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Pravdni stranki sta 5. 10. 2007 sklenili Pogodbo o prodaji in odstopu terjatve (v nadaljevanju Pogodba), s katero je tožena stranka tožeči stranki odplačno odstopila terjatev do stranskega intervenienta iz Pogodbe o okvirnem kreditu za tekoče poslovanje v višini 1,083.234,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

- Za odstopljeno terjatev je bila dogovorjena kupnina 715.000,00 EUR, ki jo je tožeča stranka v celoti plačala toženi stranki.

- Stranski intervenient je imel terjatev do tožeče stranke iz naslova preostanka plačila kupnine po pogodbi o prodaji nepremičnin z dne 10. 9. 2007. - Tožeča stranka je pobotala terjatev, pridobljeno s Pogodbo, s terjatvijo stranskega intervenienta za plačilo preostanka kupnine.

- Bistven nagib oziroma interes tožeče stranke, ki je vplival na njeno odločitev za sklenitev Pogodbe, je bil pobot pridobljene terjatve z njeno obveznostjo plačila preostanka kupnine, ki jo je imela do stranskega intervenienta. S Pogodbo je pridobila terjatev po nižji ceni kot je znašala njena obveznost iz naslova plačila preostanka kupnine.

- Pravdni stranki sta ob sklepanju Pogodbe vedeli za slabo finančno stanje stranskega intervenienta. Nad stranskim intervenientom se je 18. 10. 2007 začel postopek prisilne poravnave, 10. 3. 2008 pa stečajni postopek.

7. Tožeča stranka je trdila, da je Pogodba nična, ker je odpadla podlaga obveznosti. Navajala je, da je bil njen namen pri sklenitvi pogodbe pridobiti terjatev do stranskega intervenienta po znižani ceni, da bi jo tako lahko pobotala s svojo višjo obveznostjo plačila preostanka kupnine. S tem bi prihranila 354.380,81 EUR. Ta namen je bil zaradi začetka stečajnega postopka nad stranskim intervenientom izjalovljen, saj na podlagi 118. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) pobot ni imel več učinka. Trdila je, da je bil namen tožene stranke, da s sklenitvijo Pogodbe obide določbe insolvenčne zakonodaje ter pride do boljšega poplačila svoje terjatve kot v stečajnem postopku.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da podlaga pogodbene obveznosti ni odpadla, da pa je pravdni stranki pri sklepanju Pogodbe vodil nedopusten nagib. Tožeča stranka je Pogodbo sklenila zaradi pobotanja svoje terjatvijo z nasprotno terjatvijo stranskega intervenienta, kar po stališču prvostopenjskega sodišča nasprotuje 118. členu ZPPSL, za tak nagib pa je tožena stranka vedela. Presodilo je, da so pri sklepanju Pogodbe tudi toženo stranko vodili nedopustni nagibi, saj je z namenom, da bi prišla do ugodnejšega poplačila svoje terjatve do stranskega intervenienta, terjatev prodala tožeči stranki po bistveno nižji ceni. S tem naj bi oškodovala druge stečajne upnike stranskega intervenienta.

9. Sodišče druge stopnje je glede nedopustnega nagiba za sklenitev Pogodbe drugače kot prvostopenjsko sodišče presodilo, da v trenutku sklenitve Pogodbe pravdni stranki nista mogli zagotovo vedeti, da bo nad stranskim intervenientom začet stečajni postopek v roku šestih mesecev po izvedenem pobotanju terjatve tožeče stranke z nasprotno terjatvijo stranskega intervenienta. Pojasnilo je, da so okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče sprejelo zaključek o nedopustnem nagibu pravdnih strank, nastale po sklenitvi Pogodbe.

10. Stališče sodišča druge stopnje, da nagibi pogodbenih strank, ki so ju vodili pri sklepanju pogodbe, niso nedopustni, je pravilno. Pogodba je nična, če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti (drugi odstavek 40. člena OZ). Nedopustnost nagibov, zaradi katerih sta stranki sklenili Pogodbo, je treba presojati glede na okoliščine, ki so obstajale v trenutku sklepanja pogodbe in ne kasneje. Nagib namreč ne more postati nedopusten zaradi okoliščin, ki se pokažejo po sklenitvi pogodbe, temveč mora biti nedopusten že v fazi njenega sklepanja. Ker v trenutku, ko sta pravdni stranki sklepali Pogodbo, ni bilo jasno, ali se bo nad stranskim intervenientom začel stečajni postopek oziroma kdaj se bo ta začel, dejstvo, da je želela tožena stranka priti do boljšega poplačila svoje terjatve do stranskega intervenienta kot bi bilo poplačilo v stečajnem postopku, ne more predstavljati nedopustnega nagiba. Enako velja za nagib tožeče stranke, da izvede pobotanje odkupljene terjatve s svojo obveznostjo do stranskega intervenienta. Če se nad slednjim ne bi začel stečajni postopek oziroma če bi se začel kasneje, bi bil namreč pobot dovoljen. Tudi sicer pa je tako v primeru Pogodbe kot tudi v primeru pobotanja nasprotnih terjatev mogoče govoriti kvečjemu o izpodbojnih pravnih poslih. Ker ZPPSL določa izpodbojnost pravnih poslov,(1) ki so bili sklenjeni v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, je uspešno uveljavljanje njihove ničnosti že pojmovno izključeno.

11. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek o očitnem nesorazmerju med obveznostmi pogodbenih strank. Navedeno bi bilo lahko kvečjemu razlog za izpodbojnost pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja (118. člen OZ), razveljavitvenega zahtevka pa tožeča stranka ni postavila.

12. Stranski intervenient v reviziji sodišču druge stopnje očita zagrešitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se je opredelilo le do nedopustnega nagiba za sklenitev Pogodbe kot razloga za njeno ničnost, ne pa tudi do ničnosti pogodbe zaradi odpadle podlage. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo tudi morebitno ničnost Pogodbe zaradi odpadle podlage pogodbene obveznosti, sodišče druge stopnje pa je zaključek o neutemeljenosti tožbenega zahtevka naredilo izključno na presoji, da nagibi pravdnih strank za sklenitev Pogodbe niso bili nedopustni. Do odpadle podlage kot samostojnega razloga za ničnost Pogodbe se sodišče druge stopnje ni opredelilo.

13. Očitek je utemeljen. V okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje s strani pritožbenega sodišča mora slednje prvostopenjsko sodbo preizkusiti v delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, oziroma v delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem mora po uradni dolžnosti paziti tudi na pravilno uporabo materialnega prava ter na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP. Zoper prvostopenjsko sodbo se je pritožila le tožena stranka, ki stališča sodišča prve stopnje o tem, da Pogodbi ni odpadla podlaga ter da zato Pogodba ni nična, ni izpodbijala, saj je v tem delu prvostopenjsko sodišče pritrdilo njenim argumentom. Kljub temu pa bi moralo sodišče druge stopnje v okviru preizkusa materialnega prava po uradni dolžnosti (preden je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje) preizkusiti tudi, ali je Pogodba morda nična po 39. členu OZ zaradi odpadle podlage pogodbene obveznosti. Ker je sodišče prve stopnje ničnost presojalo na obeh pravnih podlagah (tako na odpadli podlagi kot na nedopustnem nagibu), mora pravnomočna zavrnitev tožbenega zahtevka temeljiti na zavrnitvi obeh pravnih podlag. Ker pritožbeno sodišče ni preizkusilo stališča prvostopenjskega sodišča glede odpadle podlage, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba sodišča druge stopnje v tem delu nima razlogov.

14. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo obstoj opisane kršitve, se do ostalih revizijskih navedb glede zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z nedopustnostjo nagiba za sklenitev Pogodbe ter vprašanjem, ali je Pogodbi odpadla pravna podlaga, ni opredeljevalo.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP drugostopenjsko sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču druge stopnje.

16. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče druge stopnje v okviru preizkusa materialnega prava po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) opredeliti še do pravilnosti stališča prvostopenjskega sodišča o neodpadli podlagi pogodbene obveznosti kot razlogu za ničnost Pogodbe.

17. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej 4. 4. 16. oddelek ZPPSL.