Jedro

Nagib so predstave, ki vodijo stranko, da sklene pogodbo. Nagib mora zato biti nedopusten v trenutku, ko se pogodba sklepa. V kolikor po sklenitvi pogodbe nastopijo okoliščine, zaradi katerih ena izmed strank namena, ki ga je zasledovala s pogodbo, ne sme več doseči, ni mogoče zaradi teh naknadno nastalih okoliščin reči, da je nagib, ki ga je imela stranka v trenutku sklepanja pogodbe, nedopusten.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: “Ugotovi se, da je Pogodba o prodaji in odstopu terjatve z dne 5. 10. 2007, sklenjena med S., kot odstopnikom in družbo B., kot prevzemnikom, nična.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek znesek 715.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 10. 2007 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe“ zavrne.

- v III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati pravdne stroške v znesku 821,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 2.091,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da je Pogodba o prodaji in odstopu terjatve z dne 5. 10. 2007, sklenjena med S., kot odstopnikom in družbo B., kot prevzemnikom, nična (točka I. izreka sodbe), - toženi stranki naložilo, da je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 715.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 10. 2007 dalje do plačila (točka II. izreka sodbe), in - toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe plača pravdne stroške v znesku 12.197,82 EUR, v primeru z zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka, do plačila (točka III. izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava v celoti pritožila tožena stranka. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožeči stranki povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno je predlagala, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke in potrdi izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da se je na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju St 699/2013 z dne 23. 5. 2013 nad tožečo stranko dne 23. 5. 2013 začel stečajni postopek. Glavna obravnava je bila v obravnavani zadevi opravljena dne 12. 12. 2012 (r. št. 33), sodba odpravljena 11. 1. 2013 (r. št. 34), tožena stranka pa je pritožbo vložila dne 15. 2. 2013 (r. št. 40), tožeča stranka pa odgovor na pritožbo dne 28.3.2013. Glede na navedeno je v obravnavanem primeru pritožbeno sodišče kljub prekinitvi postopka odločilo o vloženi pritožbi, saj je razlog za prekinitev nastal po tem, ko je sodišče prve stopnje že opravilo vsa dejanja, oziroma po vložitvi pritožbe s strani tožene stranke.(1)

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru odločitev sprejelo upoštevajoč naslednjo dejansko stanje: - da sta pravdni stranki dne 5. 10. 2007 sklenili Pogodbo o prodaji in odstopu terjatve (v nadaljevanju Pogodba), s katero je tožena stranka kot odstopnik, tožeči stranki kot prevzemniku terjatve, odplačno odstopila svojo terjatev do dolžnika, družbo A. iz Pogodbe o okvirnem kreditu za tekoče poslovanje, št. 057922-17 z dne 17. 10. 2006, v višini 1.083.234,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2007 dalje, - da je bila s Pogodbo dogovorjena kupnina za odstopljeno terjatev v znesku 715.000,00 EUR v pogodbeno dogovorjenih rokih v celoti plačana toženi stranki, - da je obstajala terjatev družbe A. do tožeče stranke iz naslova plačila preostanka kupnine za nepremičnine v T. po Prodajni pogodbi z dne 10. 9. 2007 in da je bil v nadaljevanju izveden pobot te terjatve s terjatvijo odstopljeno na podlagi Pogodbe, - da je kavza oziroma podlaga Pogodbe bila ta, da tožena stranka tožeči odstopi svojo terjatev do družbe A., tožeča pa to terjatev kupi in jo prevzame, - da je bil bistven nagib oziroma interes tožeče stranke, ki je bistveno vplival na njeno odločitev, da je sklenila Pogodbo, pobot odplačno odstopljene terjatve z obveznostjo, ki jo je imela iz naslova prodaje nepremičnin v T., in sicer tako, da kupi po znižani ceni terjatve do A. in pobota svojo obveznost preostanka plačila kupnine za nepremičnine v T., - da sta pravdni stranki v času sklenitve pogodbe vedeli za slabo finančno stanje A. oziroma za njeno nelikvidnost in dejstvo, da pripravlja predlog finančnega prestrukturiranja, - da je tožena stranka s sklenitvijo pogodbe hotela še pred začetkom postopka, kot največji upnik družbe A., s poslovnimi manevri minimalizirati svojo izgubo.

7. Utemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da sam odstop terjatve in pobot odstopljene terjatve z nasprotno terjatvijo družbe A. ne predstavljata sama po sebi nedopustnega posla, oziroma da v obravnavanem primeru ni šlo za nedopusten nagib. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, to je kakšni so bili nagibi pravdnih strank pri sklepanju Pogodbe. Vendar je v nadaljevanju zmotno materialnopravno presodilo, da so navedeni nagibi nedopustni.

8. Nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost (prvi odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Če pa je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, je pogodba nična (drugi odstavek 40. člena OZ).

9. To, da je tožeča stranka terjatev pridobila zato, da jo pobota s terjatvijo, ki jo je družba A. imela do nje, ne predstavlja nedopustnega nagiba. To velja celo, v kolikor sta tožeča in tožena stranka ob sklenitvi pogodbe vedeli za slabo finančno stanje družbe A. Med pravdnima strankama je bilo v obravnavanem primeru nesporno, da se je nad družbo A. postopek prisilne poravnave začel 18. 10. 2007 (tako tožeča stranka na l. št. 34, tožena stranka na l. št. 12, tretji odstavek), dne 10. 3. 2008 pa se je začel stečajni postopek (tako tožeča stranka na l. št. 5, točka VI., tožena stranka na l. št. 13, drugi odstavek). Stečajni postopek je bil začet po 5. 10. 2007, ko je bila sklenjena Pogodba.

10. Sodišče prve stopnje je zaključek o nedopustnosti nagibov sprejelo na podlagi dejstev, ki so nastala po sklenitvi Pogodbe. Dejstvo, da sta pravdni stranki vedeli za slabo finančno stanje A. še ne pomeni, da sta pri sklepanju Pogodbe ravnali v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in imeli namen oškodovati ostale upnike družbe A. V trenutku, ko je bila pogodba sklenjena, o stečaju družbe A. še ni bilo govora. Z uspešnim finančnim prestrukturiranjem in potrditvijo prisilne poravnave bi družba lahko še naprej poslovala. Enakopravno obravnavanje upnikov v stečajnem postopku pa je urejeno z institutom izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Za sklepanje, da sta pravdni stranki v trenutku sklenitve Pogodbe vedeli, da bo šla družba A. v stečaj, oziroma da bi to morali z verjetnostjo predvideti, pa ni podlage. Okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje zato ne kažejo na sklenitev pogodbe z nedopustnim nagibom.

11. Nagib so predstave, ki vodijo stranko, da sklene pogodbo (prvi odstavek 40. člena OZ). Nagib mora zato biti nedopusten v trenutku, ko se pogodba sklepa. V kolikor po sklenitvi pogodbe nastopijo okoliščine, zaradi katerih ena izmed strank namena, ki ga je zasledovala s pogodbo, ne sme več doseči, ni mogoče zaradi teh naknadno nastalih okoliščin reči, da je nagib, ki ga je imela stranka v trenutku sklepanja pogodbe, nedopusten. V obravnavanem primeru nagib tožeče stranke kakor tudi tožene stranke v času sklenitve Pogodbe, glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ni mogel biti nedopusten. Vsaka stranka je pri sklenitvi pogodbe zasledovala svoj cilj, ki je bil v trenutku sklepanja pogodbe dopusten. Tožeča stranka, da svojo pridobljeno terjatev pobota s terjatvijo družbe A., tožena stranka pa je želela doseči čim večje poplačilo svoje terjatve, ki jo je imela do družbe A. Oba nagiba sta torej bila v trenutku sklepanja pogodbe dopustna. Pravdni stranki pa sta vsaka po svoje sprejeli določeno mero poslovnega tveganja glede možnosti za poplačilo njune terjatve. Tovrstno tveganje je pri takšnih poslih v navedenih okoliščinah tudi običajno. V kolikor bi bil pobot terjatev opravljen zunaj roka šestih mesecev pred dnem začetka stečajnega postopka, bi ta bil dovoljen (skladno z določili 118. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL).

12. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

13. Ker je sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari, je bilo potrebno posledično odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Stroške je sodišče odmerilo v skladu s 155. členom ZPP in veljavno Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/03, v nadaljevanju OT).

14. Za postopek pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo priglašeni strošek sodne takse za odgovor na tožbo v znesku 821,00 EUR. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo spremenilo tudi glede odločitve o stroških postopka, tako da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 821,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

15. Sodišče druge stopnje je toženi stranki za pritožbeni postopek priznalo 3750 točk (tar. št. 21/1 OT), 2 % pavšal za materialne stroške v višini 47,50 točke (tretji odstavek 13. člena OT), skupaj torej 3797,50 točke. To ob vrednosti ene točke 0,459 EUR znaša 1.743,05 EUR. K temu znesku pa je še potrebno prišteti 20 % DDV v znesku 348,61 EUR.

16. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 2.091,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Op. št. (1): Tako tudi sodba VSL I Cpg 116/2012 z dne 21. 2. 2013 in Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2005, stran 311.