Jedro

Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in priznanje pravice do reintegracije in reparacije ne pomeni, da po prenehanju delovnega razmerja ni nastopil primer možnega konkuriranja delavca in s tem obveznost delodajalca, da zaradi spoštovanja zaveze iz pogodbe o zaposlitvi delavcu izplača pripadajoče nadomestilo oziroma odškodnino. To pomeni, da je tožena stranka, kljub temu da je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dolžna tožniku plačati s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe toženi stranki naložilo, da izplača tožniku odškodnino zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule v znesku 9.757,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega, v 1. točki izreka izpodbijane sodbe navedenega zneska odškodnine v plačilo do plačila in plača tudi predpisane dajatve. Kar je tožnik zahteval več iz naslova odškodnine (1,32 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti nad prisojenimi zneski in iz naslova dajatev, ki jih je tožnik zahteval v presežku nad prisojenimi zneski), je zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka izpodbijane sodbe). V 2. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe je odločilo o pravdnih stroških in jih naložilo v plačilo toženi stranki.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bilo določilo v zvezi s konkurenčno klavzulo iz 12. člena pogodbe o zaposlitvi v celoti veljavno tudi v primeru, ko je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati določbe drugega odstavka 38. člena novega ZDR in v zvezi z 49. členom novega ZDR ugotoviti, da je bil novi ZDR za tožnika ugodnejši kot določbe pogodbe o zaposlitvi glede konkurenčne klavzule. V konkretnem primeru to pomeni, da tožena stranka ni mogla zakonito uveljavljati spoštovanje konkurenčne klavzule tožnika ob prenehanju delovnega razmerja, zato tožnik tudi ni upravičen do izplačila odškodnine za spoštovanje te klavzule. Tožena stranka je prepričana, da bi ji sodišče v primeru, če bi tožnik določbo o konkurenčni klavzuli iz 12. člena pogodbe o zaposlitvi kršil, odreklo pravno varstvo, ker je drugi odstavek 38. člena novega ZDR v zvezi z 49. členom novega ZDR za tožnika ugodnejši, kot pa je bila določba 12. člena pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se tudi ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da ni odpadla pravna podlaga za izplačilo odškodnine tožniku zaradi ponovne vzpostavitve delovnega razmerja tožniku na podlagi sodbe prvostopenjskega sodišča opr. št. III Pd 1015/2003 z dne 10. 2. 2004. Ker je tožnik v tem postopku z ugotovitvijo nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, posledično pa tudi z reintegracijo in reparacijo uspel, za isto obdobje ne more biti upravičen tudi do odškodnine za spoštovanje konkurenčne klavzule.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih tožena stranka le pavšalno navaja v pritožbi, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odškodnino zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, dogovorjeno v 12. členu pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil s toženo stranko (A11). Iz 21. člena te pogodbe izhaja, da je veljala in se je uporabljala od 20. 5. 2002 dalje. Iz 2. člena te pogodbe je razvidno, da je bil tožnik pri toženi stranki v rednem delovnem razmerju za nedoločen čas s polnim delovnim časom in da se ga imenuje za direktorja podružnice Celje za čas dveh let, od 20. 5. 2002 do 19. 5. 2004. Nadalje je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik iz delovnega mesta direktorja razrešen s sklepom uprave tožene stranke z dne 21. 5. 2003 (A12), dne 15. 8. 2003 pa mu je zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov prenehalo delovno razmerje. V 12. členu pogodbe o zaposlitvi je bila med tožnikom in toženo stranko dogovorjena konkurenčna klavzula z navedbo medsebojnih pravic in obveznosti obeh pogodbenih strank. V drugem odstavku 12. člena pogodbe o zaposlitvi je bila dogovorjena odškodnina, ki jo mora tožena stranka izplačati tožniku zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule (prvi odstavek 12. člena pogodbe o zaposlitvi). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, s takšno ugotovitvijo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da so bili za izplačilo odškodnine tožniku s strani tožene stranke izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa 12. člen pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je konkurenčno klavzulo spoštoval, toženi stranki je predložil pisno izjavo, da ni zaposlen, odškodnina za nespoštovanje konkurenčne klavzule pa po 12. členu pogodbe o zaposlitvi ni bila pogojena z razlogom prenehanja delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje torej ugotovilo, da je bil tožnik upravičen do plačila odškodnine za spoštovanje konkurenčne klavzule, ker ta konkurenčna klavzula tudi ni bila obremenjena z neekvivalentnostjo medsebojnih dajatev in ker višina osnove za izračun te odškodnine (30 % povprečne plače, izračunane na osnovi treh zadnjih izplačanih plač tožnika pred prenehanjem delovnega razmerja) niti ni bila sporna, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku po višini tako, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega dela sodbe. Pravilna je nadalje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do vtoževane odškodnine tudi glede na peti odstavek 12. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da velja opredeljena odškodnina samo v času imenovanja tožnika na delovno mesto podružnice Celje. Glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas (2. člen pogodbe o zaposlitvi) tožnik pa se je dogovoril s toženo stranko opravljati delo direktorja v mandatnem obdobju dveh let, je potrebno 12. člen pogodbe o zaposlitvi glede na namen konkurenčne klavzule razlagati tako, da je ta veljala (in ščitila toženo stranko pred konkurenčnim ravnanjem tožnika) za primer prenehanja delovnega razmerja tožnika kot direktorja. Dejstvo, da je bil tožnik najprej razrešen, kasneje pa mu je bila nezakonito redno odpovedana pogodba o zaposlitvi v posledici te razrešitve (kar izhaja iz sodbe prvostopenjskega sodišča opr. št. III Pd 1015/2002 z dne 10. 2. 2004 – A17, B3, delno potrjene s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1340/2004 z dne 18. 7. 2006) na njegovo pravico do vtoževane odškodnine ne vpliva.

V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da je bila določba 12. člena pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sicer sklenjena pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), manj ugodna za tožnika od določbe drugega odstavka 38. člena ZDR, zaradi česar naj po stališču tožene stranke ne bi imela pravnega učinka (glede na 49. člen ZDR), pritožbeno sodišču ugotavlja, da je v zvezi s tem pravnim vprašanjem v tem individualnem delovnem sporu Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 439/2007 z dne 23. 3. 2009 (s katerim je reviziji tožnika ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje), zavzelo stališče, da v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi konkurenčna klavzula ni bila v nasprotju s takrat veljavnimi določbami 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 41/90, 5/91, 71/93). Vrhovno sodišče RS je v citiranem sklepu navedlo, da konkurenčna klavzula, kot je bila dogovorjena v 12. členu pogodbe o zaposlitvi, ni bila izven okvirov načel pravne in socialne države, kot je ta okvir v zvezi s konkurenčno klavzulo opredelilo Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992. ZDR, ki je pričel veljati 1. 1. 2003 pa obstoječih pogodb o zaposlitvi in v njih dogovorjenih konkurenčnih klavzul ni razveljavil. To pomeni, da je dogovorjena konkurenčna klavzula v obsegu, kot izhaja iz 12. člena pogodbe o zaposlitvi, pravno veljavna. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi zatrjuje, da konkurenčna klavzula ni veljala, ker tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po njegovi volji ali krivdi. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga potem, ko je bil tožnik predhodno razrešen. Ta odpoved pa je bila nezakonita.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je s tem, ko je tožnik v postopku ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pred pristojnim sodiščem uspel (posledično pa so mu bile priznane vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pripadajočo plačo) odpadla pravna podlaga za izplačilo odškodnine. Zahtevek za izplačilo nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zahtevek za izplačilo odškodnine zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule namreč temeljita na različnih dejanskih in pravnih podlagah. S plačilom nadomestila plače delavcu, ki mu delovno razmerje preneha nezakonito, se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred nezakonitim ravnanjem tožene stranke. Osnovni namen priznanja tega nadomestila je torej povračilo škode in vzpostavitev stanja, kot je bilo pred protipravnim ravnanjem delodajalca. Odškodnina, ki jo delodajalec dogovori z delavcem za spoštovanje konkurenčne klavzule (delavec je zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule začasno omejen pri pravici do proste izbire zaposlitve) pa pomeni ustrezno materialno nadomestilo delavcu zaradi spoštovanja te pogodbene obveznosti. Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in priznanje pravice do reintegracije in reparacije ne pomeni, da po prenehanju delovnega razmerja (tudi če je bilo to prenehanje nezakonito) ni nastopil primer možnega konkuriranja delavca in s tem obveznost delodajalca, da bivšemu delavcu zaradi spoštovanja zaveze iz pogodbe o zaposlitvi izplača pripadajoče nadomestilo oziroma odškodnino. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 280/2006 z dne 20. 11. 2007 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1212/2005 z dne 17. 3. 2006. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali v zvezi z njim. Ker odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.