Jedro

Drugi odstavek 114. člena PKP je določal izplačilo 13. plače v višini mesečne mase zadnje izplačane plače, pod predpostavko, da so bili za izplačilo 13. plače izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 114. člena PKP. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da so bili ti pogoji iz prvega odstavka 114. člena PKP izpolnjeni (saj je nasprotni udeleženec delavcem del te 13. plače za leto 2011 izplačal), je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da je nasprotni udeleženec kršil 114. člen PKP, ker 13. plače ob koncu 2011 ni izplačal v višini, kot jo je določala PKP.

Dejstvo, da je bilo usklajevanje izhodiščnih plač po panožni kolektivni pogodbi urejeno drugače, manj ugodno od usklajevanje po PKP, ne pomeni, da nasprotni udeleženec določbe 111. člena PKP ni bil dolžan spoštovati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijanega dela sodbe ugotovilo, da je nasprotni udeleženec kršil 111. in 114. člen Podjetniške kolektivne pogodbe s tem, ko ni plačal 13. plače ob koncu 2011 v skupnem obsegu, ki jo določa kolektivna pogodba, in ko od avgusta 2010 do maja 2012 ni uskladil plač v višini 5,1 %. V II. točki izreka je naložilo nasprotnemu udeležencu, da je dolžan odpraviti ugotovljeno kršitev na način, da delavcem plača razliko med že plačano 13. plačo za 2011 in 13. plačo za 2011 v skupnem obsegu, kot jo določa kolektivna pogodba, ter jim uskladi plače za obdobje od novembra 2011 do maja 2012 v ustrezni višini. V III. točki izreka je zavrnilo, kar je zahteval predlagatelj več, tj. ugotovitev, da je nasprotni udeleženec kršil Podjetniško kolektivno pogodbo, ker ni plačal 13. plače ob koncu 2011 v tistem deležu, v katerem je bila ta kot delovna uspešnost plačana (prva alineja III. točke izreka), da se nasprotnemu udeležencu naloži plačilo 13. plače za 2011 v višini, v kateri je bila že plačana (druga alineja III. točke izreka) in da se nasprotnemu udeležencu naloži uskladitev plač za obdobje od avgusta 2010 do oktobra 2011 (tretja alineja III. točke izreka). V IV. točki izreka je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe (razen glede zavrnitve predloga, da se nasprotnemu udeležencu naloži uskladitev plače za obdobje od avgusta 2010 do oktobra 2011 - tretja alineja III. točke izreka) in glede odmere pravdnih stroškov se pritožuje predlagatelj iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, napadeno sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku ter predlagatelju prizna pravdne stroške, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da naj bi predlagatelj (pravilno nasprotni udeleženec) že delno izplačal 13. plačo v obliki delovne uspešnosti. Ni dvoma, da so bili glede na določbo Podjetniške kolektivne pogodbe izpolnjeni pogoji za izplačilo 13. plače. Ne strinja se z ugotovitvijo naslovnega sodišča, da je delovna uspešnost, ki je bila izplačana določenim zaposlenim (niti ne vsem zaposlenim), isto kot izplačilo 13. plače. Nasprotni udeleženec je eno od podjetij, ki delujejo v okviru A.. Zaposlenim v vseh podjetjih v holdingu je bila izplačana 13. plača, nekaterim pa poleg tega tudi dodatek za delovno uspešnost. Izjema so zgolj delavci pri nasprotnem udeležencu. Pri tem poudarja, da niso točne navedbe nasprotnega udeleženca, da so lahko zaradi računalniškega programa 13. plačo prikazovali le kot delovno uspešnost. Plače se namreč za vsa podjetja v holdingu obračunavajo enako, v nekaterih podjetjih pa so pri izplačilu prikazovali tudi 13. plačo. Delovna uspešnost se ne more zamenjevati z izplačilom 13. plače, zato je njegov zahtevek po izplačilu 13. plače utemeljen. Tudi odločitev o stroških ni pravilna, saj je predlagatelj uspel z ugotovitvijo kršitve oziroma nespoštovanja Podjetniške kolektivne pogodbe s strani nasprotnega udeleženca. Zato bi mu moral nasprotni udeleženec povrniti vse priložene stroške oziroma vsaj stroške za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju predloga, s katero je predlagatelj uspel. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev, da sam krije svoje pravdne stroške, se pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe (I. in II. točka izreka) spremeni tako, da predlog predlagatelja zavrže, oziroma da ga v celoti zavrne s stroškovno posledico. V pritožbi najprej povzema dosedanji potek postopka v tem kolektivnem delovnem sporu in odločitev sodišča prve stopnje skupaj z bistvenimi deli obrazložitve izpodbijane sodbe, s katero se v ugodilnem delu ne strinja. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni vpogledalo v listine spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV P 2683/2016, s čimer je bila nasprotnemu udeležencu odvzeta pravica do izjave. B.B. je bil kot predsednik predlagatelja v AJPES vpisan šele z datumom 14. 9. 2016, pred tem datumom pa predlagatelj v AJPES ni imel vpisanega zakonitega zastopnika. V septembru 2012, oktobru 2012, avgustu 2014 in septembru 2014 predlagatelj ni imel zakonitega zastopnika. B.B. torej ni mogel biti zastopnik predlagatelja, zato ni mogel podajati predlogov oziroma se pogajati s predlagateljem (pravilno nasprotnim udeležencem). Ker glede tega sodba ni obrazložena, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je neobrazloženost sodbe tudi posledica neizvedbe dokaza s pričami in nevpogleda v listine spisov I Pd 124/2015 in I Pd 783/2016, s čimer je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je dejansko stanje v zvezi s tem ostalo nepopolno ugotovljeno. Razen tega niti B.B. niti pooblaščenec C.C. nista izkazala, da upravičeno uveljavljata skupinski interes iz 47. člena ZPP (pravilno ZDSS-1). Prav tako niso bile podane procesne predpostavke za sprožitev tega spora. Ne glede na to, da je bil B.B. na dan vložitve predloga vpisan v AJPES kot zakoniti zastopnik predlagatelja, bi moralo sodišče prve stopnje postopek prekiniti do zaključka spora, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani opr. št. IV P 2683/2016. V zvezi s 13. plačo bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati direktorja nasprotnega udeleženca in D.D.. Ker tega ni storilo je bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in napačno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako je napačno razlagalo drugi odstavek 114. člena PKP glede višine 13. plače, saj tega ni zahteval niti predlagatelj. Sodišče prve stopnje je odločalo mimo zahtevka predlagatelja in s tem kršilo 2. člen ZPP. Izrek sodbe je nejasen in nerazumljiv, s tem pa tudi neizvršljiv. Ker je imel nasprotni udeleženec v letu 2011 izgubo, pogojev za izplačilo 13. plače v 100 % višini mase plač za november 2011 ni bilo. Tudi glede usklajevanja plač predlagatelj ni predhodno predlagal mirne rešitve spora. Ker pogajanja na dan vložitve predloga še niso bila zaključena, bi bilo treba predlog zavreči kot preuranjen. Nasprotni udeleženec je zatrjeval, da so se plače usklajevale (v zvezi s tem je v spis vložil več aneksov), zato so drugačni zaključki sodišča prve stopnje napačni. V zvezi s tem je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotni udeleženec je prerekal višino predlagane uskladitve plač, predlagatelju pa je v zvezi s tem delom zahtevka očital nezadostno trditveno podlago. Predlagatelj tudi ni predlagal uskladitve plač za 5,1 % ob tem, da sploh ni jasno, kakšna je bila višina cen življenjskih stroškov. Tudi v zvezi s to odločitvijo je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek (2. člen ZPP) in kršilo prvi odstavek 7. člena ZPP ter 212. člen ZPP, saj predlagatelj ni navajal ustreznih dejstev, na katera je opiral zahtevek in zanje predlagal dokazov. Prav tako ni bil upoštevan drugi odstavek 57. člena ZDSS-1, ki določa, da se zahteva izrecna zahteva posameznega udeleženca za izpolnitev posamezne obveznosti. Predlagatelj ni dokazal, da je rast življenjskih potrebščin dosegla ali presegla 2 % rast od zadnjega usklajevanja v letu 2009, sodišče prve stopnje pa je samo nedopustno dopolnjevalo dokazno in trditveno breme predlagatelja. Poleg tega je treba upoštevati, da so bile plače po Kolektivni pogodbi za cestni potniški promet nižje od plač pri nasprotnem udeležencu. To pomeni, da je v vtoževanem obdobju obstajal predpis, ki je urejal usklajevanja plač v cestnem potniškem prometu, zato drugega odstavka 111. člena PKP sploh ni mogoče uporabiti. Ker se sodišče prve stopnje to tega ni opredelilo, je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede podanega ugovora zastaranja nasprotnega udeleženca. Dajatveni zahtevek je bil postavljen šele 18. 1. 2018, tj. po izteku 5-letnega zastaralnega roka. S postavitvijo dajatvenega zahtevka je prišlo do spremembe tožbe, zato je situacija drugačna od primerov, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v zadevah II Ips 342/2014, II Ips 204/2013 in II Ips 919/2017. Zato bi moralo sodišče prve stopnje dajatveni zahtevek zaradi zastaranja zavrniti. Priglaša pritožbene stroške.

4. Nasprotni udeleženec je podal tudi odgovor na predlagateljevo pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev te pritožbe in potrditev dela sodbe, ki ga je s pritožbo izpodbijal predlagatelj. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja nasprotni udeleženec v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem kolektivnem delovnem sporu enkrat že odločalo in predlog predlagatelja zaradi pomanjkanja procesne predpostavke predhodne mirne rešitve spora zavrglo ter odločilo, da je dolžan predlagatelj povrniti nasprotnemu udeležencu njegove pravdne stroške (sklep opr. št. X Pd 1410/2016 z dne 13. 4. 2017). Predlagateljevi pritožbi je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. X Pdp 405/2017 z dne 25. 10. 2017 ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ugotovilo je, da je bila izpolnjena procesna predpostavka predhodno začetega, a neuspešno zaključenega postopka za mirno rešitev tega kolektivnega delovnega spora in napotilo sodišče prve stopnje k vsebinski odločitvi v tem kolektivnem delovnem sporu.

8. Predlagatelj je v predlogu z dne 24. 11. 2016 predlagal ugotovitev kršitve 114. člena Panožne kolektivne pogodbe (PKP - A6), ker nasprotni udeleženec ob koncu leta 2011 skupaj z decembrsko plačo ni izplačal 13. plače, čeprav so bili zanjo izpolnjeni pogoji, in ugotovitev kršitve 111. člena PKP, ker nasprotni udeleženec ni uskladil plač v obdobju od avgusta 2010 do maja 2012 v višini 5,1 %. Zahteval je tudi povrnitev pravdnih stroškov. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 1. 2018 je podal modifikacijo predloga, tako da je dodal novo točko, na podlagi katere bi moral nasprotni udeleženec v 15 dneh po pravnomočno ugotovljenih kršitvah PKP ti kršitvi odpraviti tako, da se zaposlenim izplača pripadajoča 13. plača in da se uskladijo plače v vtoževanem obdobju za odstotek, kot ga predlagatelj vtožuje.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je predlog predlagatelja delno utemeljen, ker je nasprotni udeleženec delavcem predlagatelja izplačal le del 13. plače za leto 2011 (namesto celotne 13. plače) in ker v obdobju od maja 2010 do maja 2012 izhodiščnih plač ni uskladil v višini 5,1 %. Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da izpolni svojo obveznost iz 111. člena PKP in da izpolni neizpolnjeni del svoje obveznosti iz 114. člena PKP, pri čemer je ugotovilo tudi, da je bil predlog v delu naložitve uskladitve plač za obdobje od avgusta 2010 do oktobra 2011 zastaran, zaradi česar ga je v tem delu zavrnilo. Bistvene dejanske ugotovitve in pravni zaključki sodišča prve stopnje, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, so: - B.B. je bil v času, ko je pooblastil odvetnika C.C. za zastopanje v tem kolektivnem delovnem sporu, zakoniti zastopnik predlagatelja, zato je imel pooblaščenec predlagatelja veljavno pooblastilo za zastopanje; - procesna predpostavka za vsebinsko odločanje v tem kolektivnem delovnem sporu je bila izpolnjena; - delavcem nasprotnega udeleženca je bil izplačan le del 13. plače za leto 2011, zato so upravičeni še do izplačila preostalega dela te plače; - nasprotni udeleženec ni uskladil izhodiščne plače za obdobje od avgusta 2010 do maja 2012 v višini 5,1 %, čeprav so bili za to uskladitev izpolnjeni pogoji, zato je dolžan uskladiti te plače za obdobje od novembra 2011 do maja 2012 v ustrezni višini, predlog za uskladitev plač za obdobje od avgusta 2010 do oktobra 2011 pa je bil zastaran; - v zvezi z usklajevanjem izhodiščnih plač ni bistveno, da je kolektivna pogodba za cestni in potniški promet (Panožna kolektivna pogodba; Ur. l. RS, št. 35/2009 in nadalj., ki se je uporabljala v spornem obdobju) določala nižjo plačo kot PKP oziroma manj ugodno usklajevanje plač; - neutemeljen je ugovor zastaranja nasprotnega udeleženca v zvezi z dajatvenim delom predloga.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo svojo odločitev ter svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke, zato so neutemeljene pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca o pomanjkljivo obrazloženi sodbi. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na te dejanske ugotovitve in pravne zaključke, s katerimi soglaša, le sklicuje in v nadaljevanju odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe obeh udeležencev tega kolektivnega delovnega spora.

- K pritožbi predlagatelja

11. Neutemeljena je pritožbena navedba predlagatelja, v kateri očita sodišču prve stopnje enačenje izplačila delovne uspešnosti z delom izplačila 13. plače. Sodišče prve stopnje namreč v izpodbijani sodbi ni zavzelo stališča, da se kot del izplačila 13. plače šteje tudi izplačilo delovne uspešnosti, temveč je ugotovilo, da je nasprotni udeleženec s spornimi izplačili (B25) delavcem dejansko izplačal del 13. plače (kar potrjujeta tudi sklepa skupščine družbe A. z dne 17. 11. 2011 in dopis zakonitega zastopnika nasprotnega udeleženca z dne 2. 12. 2011, naslovljen na A. - E. - obračun plač; A1, B12). Ker je ugotovilo, da je bil s temi izplačili delavcem nasprotnega udeleženca izplačan del 13. plače za leto 2011, je utemeljeno zaključilo, da ni bistveno, pod kakšno postavko so bili ti zneski delavcem izplačani. Pritožbene navedbe predlagatelja o tem, da delovna uspešnost ni bila izplačana vsem delavcem, je neupoštevna pritožbena novota, saj predlagatelj ni izkazal, da tega dejstva (za katerega sicer ni ponudil nobenih dokazov) ni mogel uveljavljati pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

- K pritožbi nasprotnega udeleženca

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek nasprotnega udeleženca, da odvetnik C.C. ni imel veljavnega pooblastila za zastopanje predlagatelja v tem kolektivnem delovnem sporu. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je odvetnika C.C. pooblastil za zastopanje predlagatelja v tem kolektivnem delovnem sporu B.B., ki je bil v času podajanja tega pooblastila v evidenci AJPES vpisan kot zakoniti zastopnik predlagatelja. Na dejstvo, da je bil B.B. v času, ko je za zastopanje v tem kolektivnem delovnem sporu pooblastil odvetnika C.C., zakoniti zastopnik predlagatelja, vpisan v AJPES, ne vplivajo stališča, zavzeta v individualnih sporih, na katere se sklicuje nasprotni udeleženec, niti spor glede razveljavitev volitev z dne 19. 8. 2016 in izvolitve ter imenovanja B.B. kot predsednika predlagatelja, ki je v času odločanja sodišča prve stopnje tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. IV P 2683/2016. Ker rešitev tega spora ni mogla vplivati na dejstvo, da je bil B.B. v času podajanja pooblastila zakoniti zastopnik predlagatelja, nasprotni udeleženec neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek v tem kolektivnem delovnem sporu prekiniti do rešitve spora, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (saj odločitev v tem sporu ne predstavlja predhodnega vprašanja v zvezi z veljavnostjo pooblastila, ki ga je B.B. dal odvetniku C.C. za zastopanje v tem kolektivnem delovnem sporu). Ker odločitev v sporu, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ne more vplivati na dejstvo, da je bil B.B. v času, ko je pooblastil odvetnika C.C. za zastopanje, zakoniti zastopnik predlagatelja in ker stališča, zavzeta v postopkih individualnih delovnih sporov, ki jih navaja pritožba nasprotnega udeleženca, niso bistvena za ugotovitev, da je bil B.B. zakoniti zastopnik predlagatelja v času podaje pooblastila, so neutemeljeni pritožbeni očitki nasprotnega udeleženca, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ker ni vpogledalo v listine teh spisov) in po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ker naj tega ne bi dovolj dobro obrazložilo). Glede na to, da je iz podatkov spisa razvidno, da je bil predlagatelj eden od podpisnikov PKP, je lahko predlog v tem kolektivnem delovnem sporu vložil na podlagi prvega odstavka 47. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), zato mu ni bilo treba še posebej izkazovati, da upravičeno uveljavlja skupinski interes (drugi odstavek 47. člena ZDSS-1), kot to zmotno navaja nasprotni udeleženec v pritožbi.

13. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba nasprotnega udeleženca, da za vsebinsko obravnavanje predloga v tem kolektivnem delovnem sporu ni bila izpolnjena procesna predpostavka predhodne mirne rešitve spora (23. člen ZDSS-1). Ker je 11. člen PKP tudi v zvezi s postopki mirnega reševanja spora zaradi kršenja PKP napotoval na Zakon o kolektivnih pogodbah (ZKolP; Ur. l. RS, št. 43/2006 in nadalj.), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je glede na 20. člen ZKolP tudi za reševanje sporov v zvezi s kršitvijo PKP obvezen le postopek pogajanj, do katerega je prišlo, vendar pa se ta pogajanja med predlagateljem in nasprotnim udeležencem niso uspešno zaključila (A3, B9, B21, B22, B10). Ob zgoraj ugotovljenem je bila tudi po zaključku pritožbenega sodišča izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o predlogu predlagatelja. Ker je med predlagateljem in nasprotnim udeležencem dejansko prišlo do pogajanj glede kršitve 111. in 114. člena PKP, po zaključku pritožbenega sodišča ni bistveno, v kakšnem svojstvu se je teh pogajanj udeleževal tudi B.B.. To pomeni, da za ugotovitev, ali je za vsebinsko odločanje v tem kolektivnem sporu podana procesna predpostavka mirnega reševanja spora, ni pomembno, ali je bil B.B. v času pogajanj zakoniti zastopnik predlagatelja. Bistveno je, da je do pogajanj prišlo in da se ta niso uspešno zaključila. Ker so pogajanja med predlagateljem in nasprotnim udeležencem potekala že v letu 2014 (B21, B22) in ker iz podatkov spisa ne izhaja, da bi se ta uspešno zaključila do vložitve predloga v tem kolektivnem delovnem sporu (24. 12. 2016) je bil izpolnjen pogoj za ugotovitev, da postopek pogajanj ni bil uspešen (drugi odstavek 23. člena ZDSS-1). Glede na to nasprotni udeleženec neutemeljeno navaja v pritožbi, da bi bilo treba predlog predlagatelja zavreči, bodisi zaradi pomanjkanja procesne predpostavke, bodisi zaradi preuranjenosti. Ob tem je treba po stališču pritožbenega sodišča omejitev dostopa do sodišča in pravico do sodnega varstva (ki jo zagotavlja že 23. člen Ustave RS - Ur. l. RS/I, št. 33/1999 in nadalj.) razlagati restriktivno. Obstoj procesne predpostavke kot pogoja za dopustnost sodnega varstva pa pomeni omejitev pravice do sodnega varstva.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba nasprotnega udeleženca, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o 13. plači zmotno razlagalo določbo 114. člena PKP. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je drugi odstavek 114. člena PKP določal izplačilo 13. plače v višini mesečne mase zadnje izplačane plače, pod predpostavko, da so bili za izplačilo 13. plače izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 114. člena PKP. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da so bili ti pogoji iz prvega odstavka 114. člena PKP izpolnjeni (saj je nasprotni udeleženec delavcem del te 13. plače za leto 2011 izplačal), je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da je nasprotni udeleženec kršil 114. člen PKP, ker 13. plače ob koncu 2011 ni izplačal v višini, kot jo je določala PKP. Posledično je nasprotnemu udeležencu utemeljeno naložilo, da delavcem izplača še razliko med prejeto in pripadajočo 13. plačo za leto 2011. Glede na to, da je nasprotni udeleženec že sam ugotovil, da so bili pogoji za izplačilo 13. plače izpolnjeni (vendar je delavcem ni izplačal v pripadajoči višini) se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da za 13. plačo ni bilo izpolnjenih pogojev po prvem odstavku 114. člena PKP. Zato sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v zvezi s tem, ali so bili za izplačilo 13. plače izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 114. člena PKP, ni zaslišalo zakonitega zastopnika nasprotnega udeleženca in priče D.D.. Ker je predlagatelj v predlogu uveljavljal ugotovitev kršitve 114. člena PKP zaradi neizplačila celotne 13. plače, posledično pa tudi izplačilo te plače (narok za glavno obravnavo dne 18. 1. 2018, sodišče pa mu je prisodilo manj (le razliko med prejeto in pripadajočo plačo), s tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka, kot to zmotno navaja nasprotni udeleženec v pritožbi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je pisni izrek izpodbijane sodbe razumljiv, sam s seboj ni v nasprotju, prav tako pa je skladen s 53. členom ZDSS-1, zato v zvezi s tem izrekom sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ne drži pritožbena navedba nasprotnega udeleženca, da naj bi predlagatelj v okviru svojih navedb trdil, da bi se morala 13. plača izplačati v višini 50 % sredstev povprečne eno mesečne plače izplačanih plač, saj je predlagatelj v tem delu navedb le povzemal vsebino sklepa skupščine A. z dne 17. 11. 2011 (kar je razvidno iz točke II njegovega predloga).

15. Po zaključku pritožbenega sodišča je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na vprašanje kršitve 111. člena PKP o usklajevanju izhodiščnih plač. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nasprotni udeleženec izhodiščnih plač v obdobju od maja 2010 do maja 2012 ni uskladil, oziroma da bi se morale te izhodiščne plače (glede na pavšalno prerekanje s strani nasprotnega udeleženca) uskladiti za 5,1 %. V zvezi z usklajevanjem izhodiščih plač je nasprotni udeleženec zatrjeval, da je do tega usklajevanja prišlo s sklenitvijo več aneksov k PKP (B15, B16, B17, B18, B19), vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se s temi aneksi bruto izhodiščne plače (ki jih je opredeljeval 107. člen PKP) niso uskladile. S temi aneksi so se spremenili plačni razredi v III., IV. in V. tarifnem razredu, določil se je nov dodatek za stalno ogroženost s strani potnikov pri kontroli prevoznih izkazov (B15, B17), spremenila se je določba PKP o solidarnosti pomoči (B16), poleg tega pa so se spremenile tudi določbe PKP v zvezi s plačano odsotnostjo z dela ter prevozom na delo in z dela (B18, B19). Iz teh aneksov pa ne izhaja, da bi se z njimi uskladile izhodiščne plače. To ne izhaja niti iz člena 3 aneksa št. 1 (B15) na katerega se izrecno sklicuje nasprotni udeleženec v pritožbi, saj ta določba govori o dodatku, torej o dodatku za stalno ogroženost s strani potnikov pri kontroli prevoznih izkazov (kar je bil poleg sprememb plačnih razredov za III., IV. in V. tarifni razred) predmet tega aneksa.

16. Ker je predlagatelj že v predlogu zatrjeval in uveljavljal, da bi se morala izhodiščna plača uskladiti za 5,1 % (kar jasno izhaja iz njegovega predloga z dne 24. 11. 2016) je neutemeljena pritožbena navedba nasprotnega udeleženca o prekoračitvi tožbenega zahtevka oziroma o tem, da naj bi sodišče prve stopnje preseglo mejo postavljenega zahtevka. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem nasprotnega udeleženca, da predlagatelj ni dokazal, da bi rast cen življenjskih potrebščin dosegla ali presegla 2 % rast od zadnjega usklajevanja v letu 2009, je treba ugotoviti, da je nasprotni udeleženec v postopku najprej zatrjeval (in dokazoval z aneksi), da je do uskladitve izhodiščnih plač prišlo, na prvem naroku za glavno obravnavo pa je kot ključno izpostavil, da glede na dejstvo, da je usklajevanje izhodiščnih plač urejala tudi Panožna kolektivna pogodba, usklajevanje teh plač po PKP niti ni bilo potrebno. Ob takšnih navedbah nasprotnega udeleženca (da je do uskladitve izhodiščih plač prišlo oziroma da uskladitev teh plač glede na Panožno KP sploh ni bila potrebna), ta v pritožbi neutemeljeno očita predlagatelju, da ni dokazal obstoja pogojev za usklajevanja izhodiščih plač iz drugega odstavka 111. člena PKP. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je bilo usklajevanje izhodiščnih plač po Panožni kolektivni pogodbi urejeno drugače, manj ugodno od usklajevanje po PKP, ne pomeni, da nasprotni udeleženec določbe 111. člena PKP ni bil dolžan spoštovati. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba nasprotnega udeleženca, da določba o usklajevanju izhodiščnih plač po drugem odstavku 111. člena PKP sploh ni uporabljiva, ker je bilo to urejeno v Panožni kolektivni pogodbi. Panožna kolektivna pogodba namreč ni predpis, ki ga omenja prvi odstavek 111. člena PKP. Pod pojmom predpis je razumeti enostranski akt delodajalca v smislu splošnega predpisa oziroma drug enostranski oblastveni akt, sprejet s strani pristojnega organa, ne pa kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, ki je sklenjena za območje cele države. Ker se je do vpliva Panožne KP na usklajevanje izhodiščnih plač sodišče prve stopnje opredelilo v 26. točki obrazložitve, je v zvezi s tem neutemeljen očitek nasprotnega udeleženca o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dajatveni zahtevek, ki ga je predlagatelj podal na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 1. 2018, ni zastaral. Predlagatelj je predlog v tem kolektivnem delovnem sporu za ugotovitev kršitve določb PKP podal pravočasno, ugotovitveni zahtevek in dajatveni zahtevek sta del istega spora in sta v neposredni medsebojni povezavi. Glede na to je za presojo zastaranja dajatvenega zahtevka tudi po zaključku pritožbenega sodišča odločilno, da je bil ugotovitveni zahtevek vložen pravočasno. Pri tej svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi na 53. člen ZDSS-1, ki določa način odločitve sodišča prve stopnje v primeru, ko se v kolektivnem delovnem sporu ugotovi utemeljenost zahtevka o kršitvah pravic iz kolektivne pogodbe. Predlagatelj je glede na določbo drugega odstavka 53. člena ZDSS-1 zahteval, da sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu naloži izpolnitev določene obveznosti. Takšna zahteva predlagatelja, ki je bila podana naknadno, po prvotno postavljenem zahtevku za ugotovitev kršitve pravic iz kolektivne pogodbe, glede na naravo kolektivnih delovnih sporov in specifičnost razmerij, v katerih se odloča v kolektivnih delovnih sporih, nima značilnosti spremembe tožbe, v zvezi s katero bi začel teči poseben zastaralni rok, neodvisen od zastaralnega roka za prvotno postavljeni ugotovitveni zahtevek. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja nasprotnega udeleženca utemeljeno presojalo ob upoštevanju datuma vložitve predloga, tj. 24. 11. 2016. - K odločitvi o stroških postopka

18. Zoper odločitev o stroških postopka sta se pritožila tako predlagatelj kot nasprotni udeleženec. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z ozirom na delni uspeh udeležencev v tem kolektivnem delovnem sporu utemeljeno odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je uspeh strank v tem kolektivnem sporu približno polovičen, zato je odločitev o stroških postopka utemeljeno oprta na drugi odstavek 154. člena ZPP, ki med drugim določa, da lahko sodišče glede na doseženi uspeh strank odloči, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi. Ker se stroški odmerjajo glede na končni uspeh strank v postopku (z izjemo t. i. separatnih stroškov) je neutemeljena pritožbena navedba predlagatelja, da bi mu bil dolžan nasprotni udeleženec povrniti vsaj stroške za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katero je uspel. Glede na to, da je nasprotni udeleženec odločitev o pravdnih stroških sodišča prve stopnje izpodbijal le neobrazloženo, je sodišče prve stopnje odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s pritožbo nasprotnega udeleženca presojalo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da odločitev sodišča prve stopnje ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je v skladu z določbami materialnega prava.

19. Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbi obeh strank zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker predlagatelj in nasprotni udeleženec s pritožbama nista uspela, odgovor na pritožbo nasprotnega udeleženca pa tudi ni pripomogel k rešitvi tega kolektivnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in 155. člen ZPP).