Jedro

Predlagatelj je ob ugotovitvenem zahtevku, ki ga je postavil že v predlogu in ki ima podlago v 1. točki prvega odstavka 53. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, na prvem naroku za glavno obravnavo postavil še dajatveni zahtevek, ki ima podlago v drugem odstavku 53. člena ZDSS-1. Ta namreč določa, da sodišče v primerih iz 1. točke prejšnjega odstavka (to je takrat, ko ugotovi kršitev pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe) lahko glede na naravo razmerja na zahtevo posameznega udeleženca naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti. Sam zakon tako predvideva, da v kolektivnem delovnem sporu predlagatelj lahko, ob ugotovitvenem zahtevku na ugotovitev kršitev pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe, postavi tudi dajatveni zahtevek, da se nasprotnemu udeležencu naloži izpolnitev določene obveznosti npr. plačilo plače in podobno. Gre torej za uveljavljanje drugega zahtevka od obstoječega, kar v celoti ustreza definiciji spremembe tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP.

Stališče sodišča druge stopnje, da terjatev, o kateri je bilo odločeno z dajatvenim delom sodbe, ni zastarana, temelji na zmotni presoji, da predlagatelj z uveljavljanjem dajatvenega zahtevka na prvem naroku za glavno obravnavo ni spremenil tožbe.

Ob uveljavljanju terjatve na izpolnitev obveznosti iz Podjetniške kolektivne pogodbe na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 1. 2018 je petletni zastaralni rok že potekel. Ker je nasprotni udeleženec ugovarjal zastaranje terjatve, je ta del tožbenega zahtevka treba zavrniti.

Izrek

I. Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev, da se zavrne pritožba nasprotnega udeleženca zoper točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje.

II. Sicer se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek predlagatelja, ki se glasi: „Nasprotni udeleženec je dolžan odpraviti ugotovljeno kršitev na način, da delavcem plača razliko med že plačano 13. plačo za 2011 in 13. plačo za 2011 v skupnem obsegu, kot jo določa kolektivna pogodba ter jim uskladi plače za obdobje od novembra 2011 do maja 2012 v ustrezni višini.“

III. Predlagatelj mora v 15. dneh od odločitve te sodbe povrniti nasprotnemu udeležencu njegove revizijske stroške v znesku 171,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je nasprotni udeleženec kršil 111. in 114. člen Podjetniške kolektivne pogodbe s tem, ko ni plačal 13. plače ob koncu leta 2011 v skupnem obsegu, ki ga določa kolektivna pogodba, in ko od avgusta 2010 do maja 2012 ni uskladil plač v višini 5,1 %. Odločilo je, da je nasprotni udeleženec dolžan odpraviti ugotovljeno kršitev na način, da delavcem plača razliko med že plačano 13. plačo za 2011 in 13. plačo za 2011 v skupnem obsegu, kot ga določa kolektivna pogodba ter jim uskladi plače za obdobje od novembra 2011 do maja 2012 v ustrezni višini. Zavrnilo je višji zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh udeležencev zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 133/2018 z dne 23. 8. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je prišlo do zastaranja zahtevka za plačilo plač, ki ga je predlagatelj postavil 18. 1. 2011 in pri tem tudi do kršitve 184. člena ZPP.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je nasprotni udeleženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je predlagatelj 18. 1. 2018 ob že prej postavljenem ugotovitvenem zahtevku uveljavljal popolnoma drug, dajatveni zahtevek. Zato je takrat prišlo do spremembe predloga oziroma tožbenega zahtevka v smislu določbe 184. člena ZPP. Dajatveni zahtevek predlagatelja, po katerem je nasprotni udeleženec dolžan odpraviti ugotovljeno kršitev tako, da zaposlenim izplača pripadajočo 13. plačo, ki ga je predlagatelj postavil šele 18. 1. 2018, je bil takrat zastaran. V skladu z 206. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) oziroma 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) terjatve iz delavnega razmerja zastarajo v roku petih let. To pomeni, da je zahtevek za plačilo 13. plače za leto 2011 oziroma za plačilo poslovne uspešnosti za leto 2011, ki je sestavni del plače, zastaral 1. 1. 2017 oziroma potrditvah predlagatelja 18. 1. 2017, zato je bil zahtevek, ki ga je tožnik postavil 18. 1. 2018 zagotovo zastaran. Nasprotni udeleženec je zastaranje tega dela zahtevka na naroku 18. 1. 2018 izrecno ugovarjal, vendar se sodišči prve in druge stopnje do tega ugovora nista obrazloženo opredelili, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je odločilo, da mora nasprotni udeleženec plačati razliko med že plačano 13. plačo za leto 2011 in 13. plačo v skupnem obsegu, ki ga določa kolektivna pogodba. Kršitev pravice do izjave in kršitev 22. člena Ustave RS je podana, ker sodišči nista upoštevali dokazov, iz katerih izhaja izguba nasprotnega udeleženca v letu 2011, zaradi česar niso bili podani pogoji za izplačilo poslovne uspešnosti oziroma 13. plače. Zastaral je tudi dajatveni zahtevek, postavljen na naroku 18. 1. 2018, da se uskladijo plače za vtoževano obdobje od avgusta 2010 do maja 2012. Tudi do tega ugovora se sodišči nista opredelili, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je glede vsebine aneksov Podjetniške kolektivne pogodbe nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja o vsebini te listine in samo listino. Prav tako je nasprotje med tem, kar se navaja o trditvah nasprotnega udeleženca in njegovimi trditvami. Vrhovno sodišče bi predlog predlagatelja moralo zavreči, saj ga je vložil odvetnik po pooblastilu A. A., ki takrat v AJPES ni bil vpisan kot zakoniti zastopnik predlagatelja. Sodišči sta zato zmotno uporabili določbo 78. člena ZPP.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Zato so neupoštevni revizijski razlogi o neustreznem upoštevanju dokazov, o nasprotju med listinami in tem kar se v njihovi vsebini navaja v razlogih sodbe, o nedopustnem dopolnjevanju trditvene podlage, o nepravilni uporabi prvega odstavka 111. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, o prekoračitvi tožbenega zahtevka o nepravilni prevalitvi dokaznega bremena, o bistvenih kršitvah določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in o statusu zakonitega zastopnika predlagatelja, saj presegajo okvir dopuščene revizije.

7. Nasprotni udeleženec je z revizijo predlagal, da Vrhovno sodišče zavrne tudi zahtevek za ugotovitev, da je nasprotni udeleženec kršil 111. in 114. člen Podjetniške kolektivne pogodbe s tem, da ni plačal 13. plače ob koncu 2011 v skupnem obsegu, ki ga določa kolektivna pogodba in da od avgusta 2010 do maja 2012 ni uskladil plač v višini 5,1 %, o čemer je bilo odločeno s točko I izreka prvostopenjskega sodbe. Temu zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbo zoper takšno odločitev zavrnilo. Vendar pa vprašanje, ki je bilo dopuščeno s sklepom o dopustitvi revizije, ne omogočajo posega v ta del izpodbijane sodbe, saj se dopuščeno vprašanje nanaša izključno na tisti del sodbe, s katerim je bilo odločeno o dajatvenim zahtevku, ki je bil postavljen na prvem naroku za glavno obravnavo, ne pa tudi na tisti del sodbe, s katerim je bilo odločeno o ugotovitvenem zahtevku, ki je bil postavljen v predlogu. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 374. člena ZPP).

8. Glede na vprašanje, zaradi katerih je bila revizija dopuščena, so bistvene naslednje okoliščine dosedanjega poteka postopka: — predlagatelj je 24. 11. 2016 vložil predlog s katerim je zahteval, da sodišče ugotovi, da je nasprotni udeleženec kršil določilo Podjetniške kolektivne pogodbe s tem, da ob koncu leta 2011 (skupaj z decembrsko plačo) ni izplačal 13. plače, čeprav so bili izpolnjeni pogoji, ki jih predpisuje Podjetniška kolektivna pogodba v 114. členu in da je kršil določilo 111. člena Podjetniške kolektivne pogodbe s tem, ko ni uskladil plač v obdobju od avgusta 2010 do maja 2012 v višini 5,1 %; — na prvem naroku za glavno obravnavo 18. 1. 2018 je predlagatelj „modificiral“ tožbeni zahtevek tako, da je predlagal, da sodišče odloči, da je nasprotni udeleženec dolžan v 15. dneh po pravnomočnostmi sodne odločbe in ugotovljeni kršitvi kolektivne pogodbe le-to odpraviti na način, da se zaposlenim izplača pripadajoča 13. plača ter da se uskladijo plače v vtoževanem obdobju za odstotek, kot ga predlagatelj vtožuje; — nasprotni udeleženec je na naroku za glavno obravnavo 18. 1. 2018 navedel, da je predlagatelj na današnjem naroku svoj zahtevek oziroma predlog spremenil iz ugotovitvenega v dajatvenega, zato gre za bistveno spremembo, ki jo je glede zastaranja potrebno presojati ločeno in upoštevati kot nov predlog oziroma zahtevek; — nasprotni udeleženec je ob zaključku naroka za glavno obravnavo kršitve določb pravdnega postopka uveljavljal le v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov.

9. Zahtevek, ki ga je predlagatelj postavil na prvem naroku za glavno obravnavo, da naj nasprotni udeleženec ugotovljene kršitve določb Podjetniške kolektivne pogodbe odpravi tako, da delavcem izplača pripadajočo 13. plačo in uskladi plače v vtoževanem obdobju za odstotek kot ga predlagatelj vtožuje, pomeni spremembo tožbe v smislu 184. člena ZPP. V skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega.

10. Predlagatelj je ob ugotovitvenem zahtevku, ki ga je postavil že v predlogu in ki ima podlago v 1. točki prvega odstavka 53. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004)1, na prvem naroku za glavno obravnavo postavil še dajatveni zahtevek, ki ima podlago v drugem odstavku 53. člena ZDSS-1. Ta namreč določa, da sodišče v primerih iz 1. točke prejšnjega odstavka (to je takrat, ko ugotovi kršitev pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe) lahko glede na naravo razmerja na zahtevo posameznega udeleženca naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti. Sam zakon tako predvideva, da v kolektivnem delovnem sporu predlagatelj lahko, ob ugotovitvenem zahtevku na ugotovitev kršitev pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe, postavi tudi dajatveni zahtevek, da se nasprotnemu udeležencu naloži izpolnitev določene obveznosti npr. plačilo plače in podobno. Gre torej za uveljavljanje drugega zahtevka od obstoječega, kar v celoti ustreza definiciji spremembe tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP.

11. Res je sicer, kot ugotavlja sodišče druge stopnje, da sta ugotovitveni in dajatveni zahtevek iz 53. člena ZDSS-1 del istega spora in sta v neposredni medsebojni povezavi. Navedeno se kaže že v zakonski ureditvi, ki ugoditev dajatvenemu zahtevku predvideva ob ugoditvi ugotovitvenemu zahtevku. Vendar pa ta povezanost obeh zahtevkov ne pomeni, da ne gre za spremembo predloga, če predlagatelj potem, ko je bil nasprotnemu udeležencu vročen predlog, ki vsebuje le ugotovitveni zahtevek, predlog dopolni tako, da postavi še dajatveni zahtevek na podlagi drugega odstavka 53. člena ZDSS-1. Zmotno je torej stališče sodišča druge stopnje, da na podlagi drugega odstavka 53. člena ZDSS-1 podana zahteva predlagatelja, da se drugemu udeležencu naloži izpolnitev določene obveznosti, glede na naravo kolektivnih sporov in specifičnost razmerij, o katerih se odloča v kolektivnih delovnih sporih, nima značilnost spremembe tožbe. Glede tega, kdaj gre za spremembo tožbe, ZDSS-1 nima nekih posebnih pravil, ki bi odstopala od določbe 184. člena ZPP, po kateri gre za spremembo tožbe tudi v primeru uveljavljanja drugega zahtevka poleg obstoječega.

12. Stališče sodišča druge stopnje, da terjatev, o kateri je bilo odločeno z dajatvenim delom sodbe, ni zastarana, temelji na zmotni presoji, da predlagatelj z uveljavljanjem dajatvenega zahtevka na prvem naroku za glavno obravnavo ni spremenil tožbe, zaradi česar naj bi se vprašanje zastaranja presojalo glede na datum vložitve predloga. V skladu s 365. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 3/2001 s spremembami) se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovimi dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Kakšne terjatve imajo lahko stranke v kolektivnih delovnih sporih v zvezi z uresničevanjem pravic in obveznosti iz kolektivnih pogodb izhaja iz zakonske opredelitve vsebine kolektivnih delovnih sporov oziroma iz zakonske opredelitve načina odločanja sodišč v teh sporih. Če nasprotni udeleženec ne izpolnjuje obveznosti iz kolektivne pogodbe, ima predlagatelj v skladu s 53. členom ZDSS-1 na voljo tako zahtevek (terjatev) na ugotovitev kršitve pravic ali obveznosti kot zahtevek (terjatev) na izpolnitev obveznosti. Vsebino terjatve tako opredeljuje postavljeni zahtevek.

13. Z uveljavljanjem zahtevka za ugotovitev kršitve obveznosti iz kolektivne pogodbe v predlogu z dne 8. 8. 2016 ni moglo priti do pretrganja zastaranja glede zahtevka, da se nasprotnemu udeležencu naloži, da ugotovljene kršitve odpravi tako, da zaposlenim izplača pripadajočo 13. plačo za leto 2011 in uskladi plače v vtoževanem obdobju, saj ta zahtevek takrat še sploh ni bil postavljen, temveč ga je predlagatelj prvič uveljavljal šele na naroku za glavno obravnavo dne 18. 1. 2018. Tudi glede terjatev na plačilo, ki jih je možno uveljavljati v kolektivnih delovnih sporih, je treba uporabiti določbo 206. člena Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, 42/2008 s spremembami) o petletnem roku v katerem zastarajo terjatve iz delovnega razmerja. Obveznost plačila 13. plače za leto 2011 je po navedbah predloga zapadla v plačilo 15. 12. 2011, obveznost zadnjega od mesečnih prikrajšanj pri plači zaradi neupoštevanja uskladitve plač v višini 5,1 % pa 15. 6. 2012. Ob uveljavljanju terjatve na izpolnitev obveznosti iz Podjetniške kolektivne pogodbe na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 1. 2018 je petletni zastaralni rok že potekel. Ker je nasprotni udeleženec ugovarjal zastaranje terjatve, je ta del tožbenega zahtevka treba zavrniti. Pravočasno uveljavljanje zahtevka za ugotovitev kršitve Podjetniške kolektivne pogodbe ni moglo pretrgati zastaranje glede zahtevka, da je nasprotni udeleženec dolžan odpraviti ugotovljene kršitve tako, da delavcem plača 13. plačo za leto 2011 in da jim uskladi plače za obdobje od avgusta 2010 do oktobra 2011, saj gre za dva različna, čeprav med seboj povezana zahtevka.

14. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja, ali je zastaran dajatveni zahtevek, ki ga je predlagatelj uveljavljal na prvem naroku za glavno obravnavo, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge in prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo tisti del zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo v točki II izreka.

15. Delna sprememba sodb sodišč druge in prve stopnje ne vpliva na odločitev o stroških postopka pred sodišči prve in druge stopnje, saj je rezultat spora še vedno tak, da je predlagatelj z zahtevkom delno uspel (uspel je z ugotovitvenim delom zahtevka, zavrnjen pa je bil dajatveni del zahtevka) in je zato odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje, še vedno v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP.

16. Nasprotni udeleženec je z revizijo delno uspel, zato je upravičen do povrnitve uspehu sorazmernega dela utemeljeno priglašenih revizijskih stroškov. Za vloge in zastopanje v kolektivnih delovnih sporih pred sodiščem se v skladu s tarifno številko 16 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami) nagrada odmeri po 3. in 4. točki tar. št. 7 OT. Gre za neocenljivo zadevo, v takšnem primeru pa 3. točka tar. št. 7 OT določa nagrado v razponu od 400 do 1500 točk. Zadeva je bila rešena na enem naroku za glavno obravnavo in tudi sicer vsebinsko ni bila zahtevna; zato je Vrhovno sodišče nagrado za revizijo odmerilo v višini 600 točk. Nasprotni udeleženec je z revizijo uspel glede dajatvenega zahtevka, glede ugotovitvenega zahtevka pa je bila revizija zavržena. Zato je njegov revizijski uspeh treba oceniti kot polovičen. Celotni utemeljeno priglašeni revizijski stroški nasprotnega udeleženca znašajo 342,71 EUR (nagrada za revizijo 375,40 EUR, izdatki za stranko v višini 2 % od vrednosti storitve 5,51 EUR in 22 % DDV 61,80 EUR). Predlagatelj je nasprotnemu udeležencu dolžan povrniti polovico tega zneska, kar znaša 171,35 EUR.

1 Ta kot enega od načinov odločitve sodišča v kolektivnem delovnem sporu predvideva ugotovitev kršitve pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe.