Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pri odmeri denarnega povračila na podlagi 118. člena ZDR-1 pravilno uporabilo materialno pravo.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pri odmeri denarnega povračila na podlagi 118. člena ZDR-1 pravilno uporabilo materialno pravo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 10. 10. 2016, sklenjena med tožnico in tožencem za delovno mesto natakarice, za 20 ur tedensko, sklenjena za nedoločen čas in jo razvezalo z dnem 1. 12. 2017. Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več ali drugače (I. točka izreka). Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja tožnice pri tožencu na delovnem mestu natakarice za nedoločen čas od 1. 1. 2017 še za nadaljnjih 20 ur tedensko in jo razvezalo z 1. 12. 2017. Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ki jo je tožnici podal toženec, ki je tožnico z 31. 3. 2017 odjavil iz socialnih zavarovanj (III. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožnico prijavi v socialna zavarovanja, ji uredi vpis delovne dobe pri matični evidenci in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2017 do 31. 3. 2017 še za nadaljnje 4 ure, upoštevajoč plačilo 402,48 EUR bruto, za čas od 1. 4. 2017 do 1. 12. 2017 pa za poln delovni čas, upoštevajoč plačo za poln delovni čas v višini 804,96 EUR bruto (pomotoma še enkrat označeno kot III. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici izplača plačo v višini minimalne plače za čas od 1. 4. 2017 do 1. 12. 2017, v neto znesku od zneska 804,96 EUR bruto mesečno (IV. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici obračuna denarno povračilo namesto reintegracije v višini 4.024,80 EUR bruto ter po obračunu in plačilu pripadajočih davkov in prispevkov za socialno varnost tožnici izplača neto znesek (V. točka izreka). Odločitev temelji na stališču, da je prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, saj je tožnica na delu ostala tudi po izteku časa, za katerega je bila pogodba tudi sklenjena. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sicer sklenjena za polovični delovni čas, vendar je tožnica dejansko delala polni delovni čas, zato se šteje, da je do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju za polni delovni čas. Dodatni razlog za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas je, da v pogodbi o zaposlitvi sploh ni bil naveden zakoniti razlog za sklenitev takšne pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženca in razveljavilo ugodilni del IV. točke izreka prvostopenjske sodbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del prvostopenjske sodbe. V tem delu je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje toženec predlaga dopustitev revizije glede naslednjih pravnih vprašanj: ‒ ali je zahtevek tožnice, kot ga je ta podala v tožbi in v spremembi tožbe z dne 20. 6. 2019 sploh sklepčen, ali je dovolj jasen in razumljiv, da je na njegovi podlagi sploh mogoče odločati, ali pa bi sodišče moralo takšen zahtevek zavreči; ‒ ali je sodišče pravilno dovolilo spremembo tožbe in ali sodba v tej zvezi vsebuje razloge o odločilnih dejstvih ter ali odločitev sodišča predstavlja poseg v pravno varnost, glede na to, da je bila sprememba tožbe dovoljena, ne da bi pri tem bilo s strani sodišča jasno navedeno, o kateri spremembi tožbe je govora, upoštevaje pri tem, da je tožnica tekom postopka svoj zahtevek večkrat spreminjala in je tako spremembo tožbe podala v vlogi z dne 20. 6. 2019, kot tudi v sedmi pripravljalni vlogi z dne 19. 9. 2019, ko je pod točko XIX. navajala, da podaja spremembo tožbe, v nadaljevanju pa, da postavlja poleg postavljenega zahtevka še podredni zahtevek, medtem ko je iz izreka sodbe razbrati, kot da je sodišče odločalo o obeh zahtevkih; ‒ ali je bila tožba podana pravočasno, glede na to, da je tožnica šele v spremenjenem zahtevku zahtevala transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas, za 20 ur tedensko in po 1.1. 2017 še ugotovitev delovnega razmerja za preostali delovni čas, 20 ur tedensko oz. ali je tožnica s tem, ko je dne 28. 4. 2017 podala nesklepčen zahtevek, ki ga je korigirala šele v ponovljenem postopku (pri čemer nesklepčnosti tožnica sploh ni odpravila), toženec pa je na nesklepčnost opozarjal vse od odgovora na tožbo dalje, tožbo (sploh takšno, ki je bila sposobna za obravnavanje) podala pravočasno; ‒ ali bi tožnica pred vložitvijo tožbe morala postopati v skladu z določili 200. člena ZDR-1 in torej predhodno pisno pozvati delodajalca k odpravi zatrjevanih nepravilnosti, kar je procesna predpostavka za vložitev tožbe, saj je takšno stališče zavzela tudi sodna praksa, kot to izhaja iz sodbe VDSS opr. št. Pdp 524/2016 z dne 22. 9. 2016; ‒ ali je sodišče glede na vsebino odločitve pod točko I. sodbe, ko je bil del tožničinega zahtevka (kar zahteva več ali drugače) zavrnjen, lahko v nadaljevanju sprejelo odločitev, kot izhaja iz točke II. sodbe, glede na to, da je tožnica pod točko I. zahtevala tako ugotovitev, da je pogodba za 20 ur tedensko sklenjena za nedoločen čas in da je bila v delovnem razmerju še za nadaljnjih 20 ur tedensko, kar torej pomeni, da je sodišče ta drugi del zahtevka že pri točki I. zavrnilo in mu ne more delno ugoditi potem v okviru točke II. izreka sodbe; ‒ ali sodišče lahko glede istega obdobja pri istem delodajalcu razsodi, da je bila sklenjena pogodba za nedoločen čas za 20 ur tedensko, hkrati pa potem ugotovi, da je za to isto obdobje obstajalo delovno razmerje za še nadaljnjih 20 ur tedensko; ‒ ali je pritožbeno sodišče s tem, ko se ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na predhodni dve alineji, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in ali je s tem poseglo v pravico tožnika do učinkovitega pravnega sredstva; ‒ ali je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnico prijaviti v socialna zavarovanja, ji urediti vpis delovne dobe in priznati vse pravice iz delovnega razmerja tudi v času, ko je bila tožnica v bolniškem staležu oz. je bila na materinskem dopustu; ‒ ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo oziroma ali je ravnalo v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) ko je razveljavilo le IV. točko izreka prvostopne sodbe oziroma tako imenovani reparacijski del sodbe (s katerim je tožencu naložilo plačilo plače v višini minimalne plače za čas od 1. 4. 2017 do 1. 12. 2017, v neto znesku od zneska 804,96 EUR bruto mesečno skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi), medtem ko pa je pustilo v veljavi (drugo) III. točko izreka sodbe, s katero je toženi stranki naložilo, da tožnico prijavi v socialna zavarovanja, ji uredi vpis delovne dobe pri matični evidenci in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2017 do 31. 3. 2017 za še nadaljnje 4 ure in od dne 1. 4. 2017 do dne 1. 12. 2017 za polni delovni čas, upoštevajoč plačo 804,96 EUR bruto; ‒ ali je sodišče napravilo ustrezno dokazno oceno in sprejelo odločitev, ki je materialnopravno pravilna glede na izvedene dokaze in ali je pri presoji posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj ravnalo v skladu z določili ZPP in ali je bilo zasledovano načelo enakosti in enakega varstva pravic, ki ju zagotavlja že Ustava RS; ‒ ali je okoliščino, da je tožnica že konec meseca marca 2017 vrnila ključe lokala res mogoče šteti za nebistveno, ker naj ne bi pomenila nujno, da je tožnica vedela, da ji bo konec marca 2017 prenehalo delovno razmerje, saj naj bi tožnica pojasnila, da je ključe predala, ker je zaradi nosečnosti pričakovala daljši bolniški stalež in nato še porodniški dopust, kar je skrajno nenavadno, saj je bila (glede na izvedene dokaze in podatke spisa) tožnica praktično tik na začetku nosečnosti; ‒ ali je mogoče za "dejanskega delodajalca" tožnice šteti kogarkoli drugega kot toženca glede na to, da je toženec posloval v pravnoorganizacijski obliki samostojnega podjetnika, oziroma ali bi toženčeva mati sploh lahko dajala kakšne veljavne zaveze; ‒ ali je bila materialnopravno pravilna odločitev sodišča o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem 1. 12. 2017, glede na to, da je lokal prenehal obratovati že z oktobrom 2017, ko je bila najemna pogodba odpovedana (o čemer obstaja listina v spisu) in je logično, da se toženec od tedaj dalje ni več ukvarjal z gostinsko dejavnostjo in delovnega mesta natakarice ni bilo več, še sploh ker je bila tožnica zaposlena ravno na delovnem mestu natakarice v PE A.; ‒ ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča, ki je brez kakršnekoli podlage v trditvah tožnice in brez da bi se ta razlog uveljavljal kot razlog nezakonitosti pogodbe za določen čas, sprejelo odločitev, da iz vseh pogodb izhaja, da so bile sklenjene za določen čas, v nobeni od njih pa ni bil naveden razlog sklenitve za določen čas, ki pa ga naj ne bi bilo mogoče razbrati iz samih pogodb, zato naj bi bil manjkajoči razlog v nasprotju z določilom prvega odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in naj zato bi šlo za situacijo, kjer se delovno razmerje za določen čas transformira v delovno razmerje za nedoločen čas, zaradi tega naj bi bil zahtevek utemeljen tudi iz tega razloga, še zlasti upoštevaje dejstvo, da gre za protispisne zaključke, glede na to da iz pogodb izhaja, da je razlog za njihovo sklepanje v tem, da se je odprlo novo delovno mesto natakarice v PE A., ker pa se je delo opravljalo v najetem lokalu, ko se je delalo praktično mesečno in se je vsak mesec preverjalo, če bo lahko zaposlitev ponujena še naprej in zato je tudi prišlo do krajših zaposlitev; ‒ ali je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici glede na okoliščine konkretnega primera (trajanje zaposlitve pri toženi stranki - leto in tri mesece, bolniški stalež vse od začetka nosečnosti in nameravano koriščenje bolniškega staleža vse do poroda; zato naj bi po lastnih trditvah tožnica vrnila ključe; razveza pogodbe s sodbo sodišča na dan 1. 12. 2021, ko je bila dejavnost izbrisana iz registra, da je bila že vse od septembra 2017 dalje na porodniškem dopustu) priznalo previsoko denarno povračilo namesto reintegracije v višini 4.024,80 EUR, torej v višini petih bruto plač, glede na to, da je takšna odločitev tudi v nasprotju s siceršnjo sodno prakso (npr. VSRS sodba VIII Ips 236/2017 z dne 30. 5. 2018, sodbo VDSS Pdp 558/2017 z dne 20. 7. 2017 in sodbo VDSS Pdp 74/2018 z dne 7. 2. 2018) in ali je sodišče pri odločanju o tej višini uporabilo pravilne kriterije, glede na to, da je npr. v sodbi Pdp 74/2018 z dne 7. 2. 2018 obrazložilo, da pri odločanju o višini povračila ni relevantno število otrok, kot tudi ne zaposlitvena situacija itd. ‒ ali je pritožbeno sodišče z navajanjem, da je bila tožnica pri tožencu zaposlena cca 2 leti (kar je bila ena od bistvenih okoliščin za odločanje o višini denarnega povračila namesto reintegracije), čeprav je bila glede na čas sodne razveze pogodbe (1. 12. 2017) pri tožencu zaposlena največ 1 leto in 3 mesece, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in posledično napačno uporabilo materialno pravo glede določanja višine denarnega povračila.

4. Predlog je utemeljen.

5. V skladu s prvim odstavkom 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti če je praksa višjih sodišč neenotna; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja da so razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP podani glede vprašanja, ki je navedeno v izreku, zato je na podlagi drugega odstavka 367. c člena ZPP revizijo dopustilo v tem obsegu.

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.