Jedro

Terjatev, ki jo tožnik uveljavlja proti tretjemu iz naslova vlaganj, spada v skupno premoženje zakoncev, kar pomeni, da je bilo zajeto v sporazum, ki sta ga zakonca sklenila po 64. čl. ZZZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožene stranke same nosijo stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da so mu toženci dolžni povrniti 75.000,00 EUR in sicer toženki M. E. in S. E. vsaka znesek 18.750,00 EUR, S. M. pa znesek 37.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Ker tožnik z zahtevkom ni uspel, mu je naložilo, da solidarno povrne tožencem stroške pravdnega postopka v višini 2.668,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnik in prvotoženka od 1986. leta živela skupaj, najprej v izvenzakonski skupnosti, 1995. pa sta se poročila, 1994. leta pa začela s sporno gradnjo in se v hišo vselila leta 2007. 27. 11. 1996 je mati prvotoženke, tretja tožena stranka, z darilno pogodbo prvotoženki podarila ¼ sporne nepremičnine, darilo pa je v naravi predstavljalo zgornjo etažo stanovanjske stavbe. 25. 2. 2008 sta tožnik in prva toženka v skladu z določbami 64. člena ZZZDR pri notarju sklenila sporazum o delitvi skupnega premoženja, na podlagi katerega je prvotoženka pridobila v izključno last do ¼ solasten delež nepremičnine ter vse premičnine, tožnik pa je dobil svoje osebne stvari. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta s tem sporazumom zakonca dokončno rešila vsa medsebojna premoženjska vprašanja, tudi glede sporne nepremičnine. Zaradi tako sklenjenega sporazuma po mnenju sodišča prve stopnje tožnik ni upravičen do denarne terjatve zoper prvo toženko. Po mnenju sodišča je obstoj ali neobstoj tožnikove terjatve predhodno vprašanje za utemeljenost tožbenega zahtevka proti staršema (drugo in tretje toženke); ker da ne vzdrži logična razlaga, da bi se tožnik odrekel terjatvi iz naslova vlaganj le proti toženki (torej le z relativnim učinkom), nato pa da bi lahko isto terjatev na isti dejanski podlagi uveljavljal proti ostalim osebam, le na drugi pravni podlagi. Terjatev iz naslova skupnega vlaganja zakoncev lahko le obstoji ali pa ne obstoji, tožnik pa jo je s tem, ko jo v spornem sporazumu ni uveljavil, posledično prepustil prvotoženki, saj ji je pustil lastninsko pravico na nepremičnini, ne da bi od nje zahteval izplačilo denarja, ki ga sedaj zahteva. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da sporazum, ki sta ga zakonca sklenila pri notarju (64. člen ZZZDR, 47. člen ZN) ne nasprotuje prisilnim predpisom in zato ni ničen.

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, v kateri navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. V obširnih pritožbenih navedbah izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da sporazum, ki je bil sklenjen pri notarju ni ničen, in v potrditev nepravilnosti zaključkov navaja številna dejstva, povzema navedbe iz svojih vlog ter svojo izpovedbo in izpovedbo prve toženke. Sodišču očita bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni odgovorilo na njegove pomembne trditve in ni izvedlo predlaganih dokazov v zvezi z zatrjevanjem ničnosti spornega sporazuma, sodba pa tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišču očita, da ni opravilo celotne dokazne ocene, ni ugotavljalo njegove volje in je napačno zaključilo, da sta z zakoncem s podpisom sporazuma rešila vsa njuna sporna vprašanja v zvezi z obsegom in delitvijo skupnega premoženja. V tem delu sodišču očita tudi napačno dokazno oceno. Sodišču pa očita tudi napačno dokazno oceno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v delu, ko je zavrnilo zahtevke proti drugi in tretji toženki in ki so se nanašali na vlaganje v stanovanjsko hišo B. .... Ta zahtevek je temeljil na določbah 48. člena SPZ in 90. člena OZ. Sodišču očita, da se ni ukvarjalo s tem, ali je bilo s sporazumom, ki ga je sklenil s prvotoženko, rešeno tudi vlaganje zakoncev v nepremičnino ostalih dveh tožencev. Tudi v tem delu sodišču očita nasprotje in absolutno bistveno kršitev. Prav tako izpostavlja dejstvo, da stanovanjska hiša na naslovu B. ... ni bila predmet sporazuma in urejanja strank, s tem sporazumom pa se tudi ni odpovedal obligacijskim zahtevkom zoper tožene stranke. Drugo in tretje tožena stranka nista bili stranki tega sporazuma, zato sporazum tudi ni mogel učinkovati nanju. V pritožbi povzema navedbe iz druge pripravljalne vloge in poudarja, da sta z ženo s sporazumom uredila le lastništvo zemljišča, ne pa skupnega premoženja, ter da se je z gradnjo stanovanjske hiše povečal delež tudi ostalih dveh tožencev kot zemljiškoknjižnih lastnikov nepremičnine. Sodišču še očita, da se nepravilno sklicuje na sodno prakso (II Ips 829/2008). Ponavlja in izpostavlja, da ni nikoli in v nobenem pravnem aktu podal izjave, da bi vse pravice in zahtevke zoper starša bivše žene prepustil prvi toženki in se ni nikoli odpovedal svojim pravicam. Ničnost sporazuma je utemeljeval s tem, da ni obstajala njegova kavza, da sporazum nasprotuje moralnim predpisom, razen tega pa tudi ne vsebuje dogovora strank o delitvi najpomembnejšega dela skupnega premoženja zakoncev, to je stanovanjske hiše na naslovu B. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodba v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno in nadaljnjo odločitev. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Nasprotne stranke so vložile odgovor na pritožbo, v katerem predlagajo, da sodišče pritožbo zavrne, navajajo, da tožnik na zadnji glavni obravnavi ni ugovarjal bistvenih kršitev, zato jih sodišče v skladu z določbo 286.b ZPP ne sme upoštevati, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev, saj je sodba obrazložena.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je pravočasno zatrjeval: v času trajanja skupnega življenja sta s prvotoženko na zemljišču njenih staršev (ostalih dveh tožencev) zgradila samostojno stanovanjsko hišo, katere vrednost brez zemljišča ocenjuje na 150.000,00 EUR za ½ njegovega vložka se je povečala vrednost nepremičnine in so toženci v višini solastnih deležev z njegovimi vlaganji neupravičeno obogateni, sam pa je prikrajšan, zato so mu dolžni neupravičeno pridobljeno vrednost v višini 75.000,00 EUR vrniti (s predlogom, da to ugotovi izvedenec gradbene stroke) v stanovanjsko hišo je vlagal svoje delo in sredstva vse od 1996 do razveze zakonske zveze in ima pravico na podlagi 48. člena SPZ in 190. člena OZ zahtevati vrnitev tistega, kar je vložil stanovanjska hiša ni bila predmet sporazuma pri notarju, s sporazumom pa se ni odpovedal zahtevkom zoper tožence, ostala dva toženca pa niti nista bili stranki sporazuma v tem postopku uveljavlja obligacijski zahtevek iz naslova vlaganj če sodišče meni, da je notarski zapis pomemben, potem uveljavlja ničnost le-tega z obširnimi navedbami o tem, zakaj je notarski zapis ničen stanovanjska hiša predstavlja skupno premoženje, soustvarjal ga je trinajst let, delež obeh je enak, vsakega ½, delitev ni bila opravljena v skladu s SPZ, niti fizično niti civilno, zato je sklenjen sporazum ničen (bil je izigran, ne obstoji njegova kavza, je nemoralen...) Tožene stranke so takšno trditveno podlago prerekale in zatrjevale, da sta stanovanjsko hišo gradila drugo in tretje tožnica, hčeri sta sicer podarila ¼ te nepremičnine, ki v naravi predstavlja zgornjo etažo stanovanjske stavbe, le-to pa sta ji podarila zato, da je lahko najela kredit za stroške življenja, odplačilo avtomobila in za življenje. Toženci še navajajo in zatrjujejo, da niti tožnik niti prva toženka nista imela toliko sredstev, da bi lahko z njimi zgradila nepremičnino.

Pritožnikove obširne in ponavljajoče se pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da sta zakonca s sklenitvijo sporazuma po 64. členu ZZZDR rešila skupno premoženje in da sporazum ni ničen, niso utemeljene. Zaključki sodišča prve stopnje so v tem delu v sodbi izčrpni in pravilni. V sporazumu je izrecno navedeno, da sta ga zakonca sklenila v skladu s 64. členom ZZZDR in zaradi prenehanja zakonske zveze, navedeno da ¼ nepremičnin (parcela ... vložek ... k.o. K.) predstavlja posebno premoženje toženke, navedeno katero premoženje sta pridobila in kako si ga delita. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo vse pomembne okoliščine, ocenilo dokaze - izjavo notarja, sporazum ter izpovedbi strank, zato je pravilno zaključilo, da tak sporazum ne more biti ničen. S tem pa je pravilno uporabilo določbo 86. člena OZ. Ničnost je najstrožja sankcija, ki je predpisana za neveljavnost pogodb. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sklenjen sporazum ni v nasprotju z ustavo niti s prisilnimi predpisi niti z moralnimi načeli. Obširne pritožbene navedbe, s katerimi izpodbija zaključke in sicer sklicevanje na drugačno vsebino sporazuma, na drugačno pravo voljo, da s sporazumom ni bilo zajeto premoženje, da pisna izjava notarja (s katero je potrdil le to kar je zapisal) ne more nadomestiti izpovedb strank, da bi moral sporazum vsebovati tudi dogovor o vzgoji in varstvu otrok, da ne vsebuje pravilne kavze, da nasprotuje moralnim predpisom, ne morejo izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. O dopustni podlagi govori 39. člen OZ, ki v drugem odstavku pove, kdaj podlaga ni dopustna (če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli) in v tretjem odstavku predpisuje sankcijo ničnosti. Teh okoliščin pa tožnik ni dokazal. Okoliščine, ki jih tožnik izpostavlja in zaradi katerih meni, da je sporazum ničen, bi lahko bile le razlog za izpodbijanje sporazuma zaradi napake volje po 94. členu OZ (grožnja, ali bistvena zmota ali zmota v nagibu), le tega pa bi moral izpodbijati v roku, ki je določen v 99. členu OZ.

Še vedno velja pravno mnenje, ki je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Slovenije 29. 5. 1985 (1). Pismen in po sodniku overjen sporazum o delitvi skupnega premoženja zakoncev iz prvega odstavka 64. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ne pomeni le sporazumno določitev deležev zakoncev na skupnem premoženju in delitev tega premoženja, ampak tudi soglasje zakoncev o obsegu premoženjske mase, ki je skupno premoženje, torej o tem, kaj sploh spada v skupno premoženje. Zato pozneje, po sporazumni razvezi zakonske zveze, ni mogoče v pravdi ugotavljati, ali neko premoženje, ki je bilo sicer pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, ni pa bilo zajeto v sporazumni delitvi skupnega premoženja zakoncev, čeprav sta razvezana zakonca ob sklenitvi omenjenega sporazuma zanj vedela, spada v njeno skupno premoženje. To enako pa velja tudi za pismen in po notarju overjen sporazum o delitvi skupnega premoženja, v skladu z določbami Zakona o notariatu. To pa pomeni, kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se šteje, da sta zakonca s sklenitvijo sporazuma uredila vse premoženje, ki sta ga pridobila v času skupnega življenja (ZZZDR člen 51/2).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da sporazum ni ničen iz razlogov, ker v njemu manjka dogovor zakoncev glede vzgoje in varstva skupnih otrok. Tako teorija kot sodna praksa sta enotni o tem, da mora biti v obliki izvršljivega notarskega zapisa sklenjen le dogovor zakoncev o delitvi skupnega premoženja, o tem kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja in o preživljanju zakoncev, ne pa tudi dogovor o varstvu, vzgoji, preživljanju otroka in o otrokovih stikih.

Tudi pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da je nepremičnina v sporazumu izrecno omenjena, češ da stranki nista vedeli, da si razdeljujeta tudi to nepremičnino, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe tožniku odgovorilo na to, saj je bil tožnik tisti, ki je notarju naročil, kakšna vsebina naj bo zapisana v sporazumu in je prvotoženka le pristala na takšno vsebino. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bila v času, ko sta stranki sklepali ta sporazum, hiša že zgrajena, saj sta jo zakonca že uporabljala, v njej živela, zato ne morejo držati pritožbene navedbe o tem, da se sporazum nanaša samo na zemljišče, ne pa tudi na objekt. Pritožnik tudi neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da sklenjen sporazum ne more veljati za njegov zahtevek zoper ostala dva toženca ker nista bila stranki sporazuma, zato se sporazum nanju ne more širiti. V tem delu so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je obstoj oziroma neobstoj tožnikove terjatve iz naslova skupnega premoženja zakoncev zoper bivšo ženo, predhodno vprašanje in pogoj za utemeljenost njegovega zahtevka proti staršema prvotoženke in da zato tudi proti njima tožbeni zahtevek ni utemeljen, pravilni.

Bistvo sporazuma, ki ga zakonca skleneta po 64. členu ZZZDR (ob že citiranem načelnem mnenju) je v tem, da predstavlja tudi soglasje zakoncev o obsegu premoženjske mase, ki je skupno premoženje, torej o tem, kaj sploh spada v skupno premoženje. Skupno premoženje je enoten pravni pojem, zato se mora deliti istočasno in po enakih kriterijih ter deležih. Iz tega pa sledi (kot je že bilo navedeno), da kasneje, po sklenitvi sporazuma, ni mogoče v pravdi ugotavljati ali neko premoženje, ki je bilo sicer pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in sta zakonca za njega vedela, ni pa bilo zajeto v sporazumni delitvi skupnega premoženja zakoncev, spada v njuno skupno premoženje. Tožnik v tej pravdi zatrjuje, da sta z bivšo ženo na zemljišču ostalih dveh tožencev, zgradila stanovanjsko hišo in na podlagi tega zahteva plačilo vrednosti vlaganj v nepremičnino, s tem pa zatrjuje terjatev iz skupnega premoženja, pa tudi da sta z ženo lastnika stanovanjske hiše. Ne glede na nedoslednost trditev (ali vlaganje v tujo nepremičnino ali pridobitev lastninske pravice) pa po sklenitvi sporazuma po 64. členu ZZZDR tega ne more več zahtevati. Terjatev, ki jo uveljavlja spada v skupno premoženje kar pomeni, da je bila zajeta v sporazumu in da je ni več mogoče uveljavljati. Tudi Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 123/2011 z dne 25. 10. 2012 v točki 7 navedlo, da je sodišče druge stopnje pravilno opredelilo vsebino skupnega premoženja (da v skupno premoženje spada terjatev v višini povečanja vrednosti nepremičnine, ki je nastala z vlaganji v nepremičnino tretjega). Sodišče prve stopnje je nedvoumno ugotovilo, da tožnik zahteva plačilo iz naslova skupnih vlaganj z bivšo ženo, torej terjatev. Glede na navedeno pa so zaključki sodišča prve stopnje pravilni, pritožba pa tudi v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tako ob navedeni pravni podlagi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo, določbo 64. člena ZZZDR, absolutno bistvenih kršitev določb postopka pritožbeno sodišče ni našlo, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu s 353. členom ZPP zavrniti.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165, 154/1). Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tožene stranke same nosijo te stroške (ZPP člen 155).

Op. št. (1): Poročilo VSS 1/85, stran 18