Jedro

Tožena stranka je iz naslova napak na fasadi v postopku na prvi stopnji pravočasno (prvi odstavek 286. člena ZPP) uveljavljala jamčevalno sankcijo sorazmernega znižanja plačila po 640. členu OZ.

Tožena stranka na tem mestu ni pravočasno (sodno) uveljavljala pravice (jamčevalnega zahtevka) za izplačilo denarnega zneska v višini (ocenjenih) stroškov, potrebnih za odpravo konkretne napake glede fasaderskih del, pri čemer je bila na toženi stranki (naročniku del) pravica, da pravočasno izbere ustrezen jamčevalni zahtevek. Istočasno kumuliranje teh zahtevkov namreč ni dopustno.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I in III izreka razveljavi v delu, kolikor je ugotovljeno, da obstoji terjatev tožnika do toženca v višini 590.847,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.7.2008 dalje, in kolikor je odločeno, da mora toženec v petnajstih dneh plačati tožniku 590.847,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.7.2008 dalje, pri čemer se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sklep o stroških se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do toženca v višini 1.303.229,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.7.2008 dalje. Prav tako je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženca zoper tožnika v višini 394.836,36 EUR s pp, spričo česar je odločilo, da mora toženec tožniku v petnajstih dneh plačati 1.303.229,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.7.2008 dalje.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženec tožniku v petnajstih dneh povrniti 13.838,53 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu, pri čemer je predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da so določena dela (transport odvečnega materiala po točki 4 Tabele 1, dobava in polaganje geotextila točka 5 Tabele 1 in plačilo takse za odlaganje odvečnega materiala na deponiji točka 6 Tabele 1) nujna nepredvidena dela v smislu 653. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Potrebo po polaganju geotextila pod nasip gramozne tamponske blazine je potrdil izvedenec M.F.. Vendar to še ne pomeni, da je bilo to delo nujno. Nujnost del naj bi izhajala tudi iz pisnega mnenja izvedenca S.V., pri čemer pa sodišče sploh ni pojasnilo iz katerega dela mnenja tega izvedenca naj bi to izhajalo. V tem delu je sodba pomanjkljiva, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je tožeča stranka pravočasno obvestila toženo stranko o nujni opravi omenjenih del. V tej zvezi se je sodišče naslonilo na vsebino zapisnikov operativnih sestankov, prav tako pa tudi na izpovedbe v dokaznem postopku zaslišanih prič, pri čemer pa ni pojasnilo, iz izjav katerih prič, naj bi to izhajalo. Tudi v tem delu se sodbe ne da preizkusiti. Pri tej odločitvi je sodišče očitno spregledalo določbo 652. člena OZ in prvi odstavek 653. člena OZ. Za vsak odmik od gradbenega načrta mora izvajalec imeti pisno soglasje naročnika. Za dela, ki jih je opravil brez takega soglasja, ne more zahtevati povečanja dogovorjene cene. Nikakršnega soglasja, zagotovo pa ne pisnega, tožeča stranka za opravo omenjenih nepredvidenih del od tožene stranke ni imela. Za nujna dela, ki jih je bilo potrebno izvesti, še preden bi bilo moč pridobiti soglasje od naročnika, pa v konkretnem primeru zagotovo ne gre, saj že sama nepredvidena dela niso bila nujna, prav tako pa njihova kasnejša izvršitev ne bi povzročila nikakršne nevarnosti ali škode za kogarkoli. V konkretnem primeru bi tožeča stranka lahko pridobila soglasje za izvedbo omenjenih del, pa tega soglasja ni pridobila. V tej zvezi je treba upoštevati tudi določbo 8. člena Pogodbe za nadomestno gradnjo mestne osnovne šole. Enako velja tudi za dela v zvezi s kanalizacijo in prestavitvijo VN priključka in vodovoda. Po oceni pritožbe tožeča stranka tudi ni upravičena do plačila za fasaderska dela. Toženkin zahtevek za znižanje kupnine je usmerjen v varstvo načela enake vrednosti dajatev, ki je temeljno načelo dvostranskih odplačnih poslov. Pri tem je zahtevek za znižanje kupnine iz naslova stvarnih napak treba razumeti kot zahtevek, naj se kupnina zniža za toliko, da kupec ni prikrajšan z nakupom stvari z napako. S pomočjo izvedenca bi zato v obravnavni zadevi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, koliko stroškov bi toženec imel z odpravo napake. Tega pa sodišče ni ugotavljalo, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V tej zvezi sodišče tudi ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedena, zato je zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki zadeva plačilo za tlake v športni dvorani. Če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo oz. posebno rabo, za katero jo je tožena stranka kupovala, in je bilo tožeči stranki znano, da stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile med pravdnima strankama dogovorjene, je vrednost te stvari lahko le nič. Tlaki v športni dvorani ne služijo svojemu namenu. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da vrednost športnega poda v veliki dvorani ni enaka nič, je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje in v tej vlogi predlagala, da sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka se je pritožila tudi zoper sklep o pravdnih stroških, pri čemer je navedla, da bi moralo sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka najprej ugotoviti delež uspeha v pravdi glede temelja in višine terjatve in nato določiti višino priznanih potrebnih stroškov tožnika in jih zmanjšati za njegov delež neuspeha.

Pritožba tožene stranke zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba tožene stranke zoper sklep o stroških pa je v celoti utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi zoper sodbo ni konkretno izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje glede določenih prisojenih plačil (plačilo po šestnajsti začasni situaciji v znesku 317.065,52 EUR in natečene zamudne obresti v znesku 42.884,73 EUR; plačilo za zemeljska dela po 1., 2. in 3. točki Tabele 1 v znesku 116.430,65 EUR in natečene zamudne obresti v znesku 34.012,99 EUR; plačilo za keramičarska dela v višini 74.516,21 EUR s pripadajočimi obrestmi) oz. glede ugotovitve, da ne obstoji terjatev toženca zoper tožnika v višini 394.836,36 EUR s pp (točka II izreka), spričo česar je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo preizkusilo le v mejah razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Ob tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo denarni znesek za izvedbo gradbenih del po Pogodbi za nadomestno gradnjo mestne osnovne šole, in sicer 108.113,21 EUR in natečene zamudne obresti v višini 6.025,98 EUR za fasaderska dela, za polaganje tlaka v športni dvorani pa 16.447,65 EUR in natačene zamudne obresti v višini 916,75 EUR (za športni pod PVC) ter 46.666,92 EUR in natečene zamudne obresti v višini 2.601,11 EUR (za parketarska dela). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna in zakonita, pri čemer jo pritožbeni argumenti ne morejo z ničemer omajati. Pritožbeni očitki glede stvarnih napak na tlakih v športni dvorani (stvar nima lastnosti, ki so potrebna za njeno običajno rabo oz. posebno rabo, za katero jo je tožena stranka kupovala, kar je bilo tožeči stranki znana, oz. nima dogovorjenih lastnosti ali odlik, zato je vrednost te stvari enaka nič) so povsem posplošeni in že zato pravno neupoštevni. Sicer pa je sodišče prve stopnje na tem mestu prepričljivo ugotovilo (tudi s pomočjo strokovnega znanja sodnih izvedencev), da je športni pod v veliki dvorani (zaradi neizpolnjevanja standardov, neravnin, lastnosti ublažitve udarcev, odboja žoge in zvena tega odboja) za 51,30% manj vreden in je zato tožeči stranki v tem obsegu tudi ustrezno znižalo plačilo (640. člen OZ). Ker tožena stranka v postopku na prvi stopnji (enako tudi v pritožbenem postopku) sploh ni ponudila konkretnega procesnega gradiva, da je zaradi omenjene napake delo (športna dvorana) neuporabno, je sodišče prve stopnje povsem upravičeno omenjeno stvarno napako presojalo skozi jamčevalno sankcijo znižanja plačila. V tej zvezi je treba še upoštevati, da tožena stranka zaradi omejene napake tudi ni odstopila od pogodbe po 638. členu OZ.

Tudi kar se tiče napak na fasadi spornega objekta, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka iz tega naslova v postopku na prvi stopnji pravočasno (prvi odstavek 286. člena ZPP) uveljavljala jamčevalno sankcijo sorazmernega znižanja plačila po 640. členu OZ. Pritožbeno sodišče na podlagi vpogleda v spisovno gradivo ugotavlja, da tožena stranka na tem mestu sploh ni pravočasno (sodno) uveljavljala pravice (jamčevalnega zahtevka) za izplačilo denarnega zneska v višini (ocenjenih) stroškov, potrebnih za odpravo konkretne napake glede fasaderskih del, pri čemer je bila na toženi stranki (naročniku del) pravica, da pravočasno izbere ustrezen jamčevalni zahtevek. Istočasno kumuliranje teh zahtevkov namreč ni dopustno. Iz teh razlogov je tudi v tem delu sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba (s pomočjo sodnega izvedenca bi bilo potrebno ugotavljati, koliko stroškov bi imel toženec za odpravo napake na fasadi), niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Glede plačila za zemeljska dela je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo za dobavo in polaganje geotextila Polyfelt TS 60 pod nasip gramozne tamponske blazine (točka 5 Tabele 1 v tožbi) znesek 13.292,23 EUR (brez DDV) oz. 15.950,67 EUR (z 20% DDV), in sicer v okviru nujnih nepredvidenih zemeljskih del. Nujnost teh del ne izhaja le iz ocene izvedenca M.F. (izvedensko mnenje inštituta z dne 27.2.2012), marveč tudi z pisnega dela izvedenskega mnenja S.V., ki se nahaja v prilogi (A17). Zato ne drži pritožbeni očitek, da je v tem delu sodba pomanjkljiva do te mere, da se je sploh ne more preizkusiti. Sicer pa tožena stranka v tej zvezi v postopku na prvi stopnji te postavke sploh ni pravočasno (odgovor na tožbo, prva pripravljalna vloga, prvi narok za glavno obravnavo) in konkretno grajala, zlasti v smeri, da ni šlo za nujno (izvedba brez poprejšnjega soglasja naročnika) nepredvideno delo. Zato so pritožbene navedbe na tem mestu pravzaprav prepozne in zato nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede prisojenega zneska v višini 712.382,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.7.2008 zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pač pa je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari, ki se nanaša na plačilo za določena zemeljska dela (plačilo za odvoz materiala na oddaljenejšo deponijo v netu znesku 83.226,21 EUR in taksa v neto višini 157.298,45 EUR, skupaj z DDV 288.629,59 EUR ter natečene zamudne obresti v višini 88.977,32 EUR (1)) in na plačilo za dela v zvezi s kanalizacijo in prestavitvijo VN priključka in vodovoda (plačilo 165.030,27 EUR z DDV in natečene zamudne obresti v višini 48.210,45 EUR) v skupni vrednosti 590.847,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.7.2008 dalje. V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je šlo za nepredvidena dela (česar ne izpodbija niti obravnavana pritožba), nepopolna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila omenjena dela tudi nujna. Sodišče prve stopnje se je namreč na tem mestu zadovoljilo že s tem, da je ugotovilo, da je tožnik toženca obvestil o določenih pojavih (o nepričakovani težji naravi zemljišča) in storjenih ukrepih (transport na bolj oddaljeno deponijo in plačilo dodatne takse), spričo česar ima po oceni sodišča prve stopnje v konkretnem primeru izvajalec pravico do pravičnega plačila za nepredvidena dela, ki jih je bilo potrebno opraviti (tretji in četrti odstavek 653. člena OZ). Vendar pa se mora izvajalec strogo držati gradbenega načrta (pogodbeno dogovorjenih del), kar pomeni, da mora imeti za vsak odmik od tega načrta pismeno soglasje naročnika, sicer ne more zahtevati povečanja dogovorjene cene (prvi in drugi odstavek 652. člena OZ, 8. člen Pogodbe v prilogi A2). Le v primeru, če gre za dodatno delo, ki ga je moral izvajalec nujno in nemudoma opraviti spričo nepričakovanih okoliščin (brez poprejšnjega soglasja naročnika, zato da stavba ne bi bila ogrožena - prvi in drugi odstavek 653. člena OZ), ima izvajalec pravico zahtevati pravično plačilo za takšno dodatno (nujno) nepredvideno delo po četrtem odstavku 653. člena OZ. Zgolj izvedba notifikacijske dolžnosti po tretjem odstavku 653. člena OZ namreč ni dovolj za uveljavitev pravice do pravičnega plačila za nepredvidena dela, ki jih je bilo treba zaradi nujnosti opraviti brez poprejšnjega soglasja naročnika, na kar upravičeno opozarja obravnavana pritožba.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje v obravnavani zadevi nepopolno ugotovljeno, upoštevaje ob tem tudi upravičeno pritožbeno kritiko, da sodišče prve stopnje sploh ni konkretno opredelilo prič, iz izjav katerih izhaja, da so bile predmet prvih operativnih sestankov predvsem ugotovitve izvajalca v zvezi z nepričakovano težjo naravo zemljišča in v zvezi z nameravanimi ukrepi. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče odločitev o glavni stvari delno razveljavilo, je bilo potrebno ugoditi tudi pritožbi tožene stranke zoper sklep o pravdnih stroških. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

op. št. 1: Sem spadajo tudi natečene zamudne obresti od dobave in polaganja geotextila, ki jih ni bilo mogoče razločiti od zamudnih obresti za omenjena zemeljska dela.