Jedro

V predmetni zadevi gre za vmesno varnostno preverjanje osebe, ki ima dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, ki se opravi v primeru, če obstaja sum varnostnega zadržka iz 27. člena ZTP, ali pa če gre za eno od situacij iz 1. odstavka 25.c člena ZTP.

Pravila ZUP na podlagi 4. člena ZUP se v tej javno-pravni zadevi uporabljajo „smiselno“; zaradi narave sporne stvari, ima tožena stranka pri odločanju o preklicu dovoljenja za dostop do tajnih podatkov zelo široko polje proste presoje. To pomeni, da sodišče strogo presoja uporabo procesnih določil; medtem ko nadzora nad pravilnostjo aplikacije dejanskega stanja na zakonski dejanski stan ne izvaja strogo, ampak v oceno tožene stranke poseže samo v primeru, če ugotovi, da je ocena povsem očitno nerazumna.

Tožeča stranka je sprejela darilo v obliki denarja v nasprotju z določili Uredbe o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije je na podlagi 25.b člena Zakona o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 50/2006-UPB2 in št. 9/2010; v nadaljevanju ZTP) na predlog Policije, v postopku vmesnega varnostnega preverjanja za A.A. zaradi obstoja varnostnega zadržka iz 27. člena ZTP, odločilo, da se dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti ZAUPNO, št. 203-1218/2004-5, z veljavnostjo od 14. 5. 2004 do 14. 5. 2014, izdano A.A., zaradi obstoja varnostnega zadržka iz četrte alineje drugega odstavka 27. člena ZTP, prekliče. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je policija dne 11. 10. 2010 Ministrstvu za notranje zadeve podala predlog za uvedbo postopka vmesnega varnostnega preverjanja za javnega uslužbenca A.A. Predlagatelj je v obrazložitvi svojega predloga navedel, da je preverjana oseba kot uradna oseba – višji policist specialist v Centru za varnost in zaščito pri opravljanju javne naloge sprejemala darila v zvezi z opravljanjem službe, s tem pa kršila določila prvega odstavka 11. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/2007-UPB3, 65/2008 in 74/2009; v nadaljevanju: ZJU), ravnala v nasprotju z določili Uredbe o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril (Uradni list RS, št. 58/2003; v nadaljevanju: uredba) in usmeritvami generalnega direktorja policije o sprejemanju daril javnih uslužbencev, št. 269-14/2006/15 (2021-1) z dne 13. 11. 2006. Z opisanim dejanjem je preverjana oseba po mnenju predlagatelja tudi kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlogi), saj je z opustitvijo dolžnega ravnanja v zvezi z opravljanjem službe kršila določila 14. člena pogodbe o zaposlitvi, št. 1002-970/2006/66 z dne 15. 6. 2006, kjer je navedeno, da se mora javni uslužbenec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca, med temi dejanji pa so kot kršitev opredeljena tudi nezakonita dejanja z namenom pridobivanja koristi zase ali za druge osebe. Zaradi navedenih dejanj obstaja po mnenju predlagatelja pri preverjani osebi zadržek iz četrte alineje drugega odstavka 27. člena ZTP, in sicer utemeljen dvom v njeno verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov. Skladno z določbo 25.b člena ZTP se opravi vmesno varnostno preverjanje pri osebi, ki ima dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, če je podan sum varnostnega zadržka. Preverjana oseba je v razgovoru pojasnila, da je od leta 2001 opravljala naloge vodje skupine za neposredno fizično varovanje. Vodja varovanja je tudi v neposrednem stiku s predstavniki tujih varnostnih služb, ki sodelujejo pri varovanju tuje delegacije. Preverjana oseba je povedala, da vodja varovanja običajno ob odhodu tujih varovanih oseb prejme zahvalo predstavnikov tuje varnostne službe, ali njihovega protokola in ob tem včasih prejme tudi simbolična darila za sodelujoče osebe v varovanju. Simbolična darila, kot so svinčniki, miniaturne denarnice, kravate ali kravatne igle, so pogosto opremljena z logotipom varnostne službe tuje države ali urada predsednika. Pojasnila je tudi, da je običajna zahvala šejkov iz bogatih držav lahko tudi denar. V primeru varovanja katarske delegacije se je prvič srečala s primerom, da je bil kot darilo izročen denar. Po navedbi preverjane osebe je običajna praksa, da se vodja varovanja po zaključenem varovanju sestane z vsemi varnostniki, ki so sodelovali pri varovanju, na tako imenovani „odpravi dela“, kjer se opravi skupna analiza poteka varovanja in kjer sodelujoče seznani s prejetimi darili in jih razdeli mednje. Preverjana oseba je pojasnila, da je bilo med sodelavci veliko negodovanja, ker B.B., ki je bil vodja varovanja katarske delegacije v preteklosti s prejetimi darili ni ravnal transparentno in jih je izročal tudi osebam, ki niso bile udeležene pri konkretnem varovanju. Preverjana oseba je tudi povedala, da ji je B.B. ob odhodu katarske delegacije z letališča omenil, da naj ostalim varnostnikom pojasni, da jih bo o morebitnih darilih obvestil kasneje. B.B. jo je še istega dne popoldan poklical po telefonu in ji dejal, da je le on prejel darilo, ostali pa ničesar. Zaradi dvoma v resničnost izjave mu je preverjana oseba omenila, da bo to preverila pri C.C., uslužbencu Protokola RS. B.B. je preverjano osebo istega dne ponovno poklical po telefonu z obljubo, da „bo že nekaj uredil“. Naslednjega dne ji je ob prihodu v službo dejansko izročil nekaj kuvert z naročilom, da jih „razdeli med fante“. Preverjana oseba jih je še istega dne v Hotelu Č., kjer so opravljali varovanje druge tuje varovane osebe, izročila osebam, katerih inicialke so bile zapisane na kuvertah. V kuverti, ki jo je prejela sama, je bilo 500 EUR. Ostale kuverte, v katerih so bile različne vsote denarja, je tožnik izročil sodelavcem D.D., E.E., F.F. in G.G. Po izjavi preverjane osebe so navedeni ob odpiranju kuvert podvomili, da je B.B. mednje res razdelil ves prejeti denar. Primerjati so začeli med sabo bankovce, ki so bili še povsem novi in neuporabljeni, in takrat ugotovili, da med njimi po serijskih številkah manjka 35 številk, hkrati pa so vedeli, da je B.B. najprej zanikal, da bi karkoli prejel. Povedala je, da so začeli sumiti, da je B.B. od katarske delegacije prejel večjo količino denarja in jo najprej zatajil, potem pa, ko ga je preverjana oseb soočila z dvomi o resničnosti njenih izjav, poskušal pridobiti molk sodelavcev o prejemu daril. Preverjana oseba je že takoj takrat prisotne seznanila, da bo o tem seznanila vodjo referata H.H. in zahtevala razčiščevanje ne samo glede daril, ki so bila izročena ob obisku delegacije Katarja, temveč tudi vseh predhodnih dogodkov s prejšnjih varovanj. G.G. je o tem istega dne, v petek 23. 7. 2010, po telefonu obvestil vodjo referata H.H., ki je bil takrat še na dopustu. Takoj v ponedeljek 26. 7. 2010 sta G.G. in preverjana oseba s postopkom razdelitve denarja seznanila vodjo referata H.H., ki je o tem obvestil neposrednega vodjo CVZ in obljubil, da bodo zadevo razjasnili. Po navedbi preverjane osebe je vodja referata H.H. šele po objavi novice v medijih odredil sodelujočim v akciji naj napišejo uradne zaznamke o poteku varovanja. Hkrati sta mu izrazila dvome, da je stvar poštena in ali je to sploh prav. Vodja referata H.H. jima je dejal, da bo potrebno zadevo razčistiti ob pristojnosti B.B. in jo rešiti znotraj kolektiva. Na razgovoru, ki sta ga imela z G.G. pri vodji H.H. ju le ta ni opozoril na to, da denarja ni dovoljeno prejeti kot darilo in da je takšno darilo treba vpisati v obrazec o sprejetih darilih in ga izročiti Policiji. Povod za nadaljnje ukrepanje je bila šele objava o tem dogodku v medijih v začetku septembra 2010. Do takrat ni vodstvo nikomur od prejemnikov daril postavilo nobenih zahtev niti usmeritev, kaj naj naredijo s prejetimi darili. Po tej objavi je H.H. zahteval od vseh sodelujočih pri varovanju katarske delegacije, da napišejo uradni zaznamek o poteku varovanja. Preverjana oseba je izjavila, da ni imela posebne slabe vesti, saj je o vsem v zvezi z darili obvestila že neposredno po poteku varovanja svojega vodjo, zato je napisala le formalni uradni zaznamek brez navedb o darilih. Na vprašanje zakaj je denar, ki ga je prejela kot darilo, zadržala v nasprotju z uredbo in usmeritvami policije in ga je izročila Policiji šele 20. 9. 2010, je preverjana oseba pojasnila, da od predpostavljenih H.H. in I.I. ni prejela nobenih navodil, kaj storiti z denarjem. Po vročitvi opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi se je odločila, da prejeti denar izroči vodji referata H.H. Pojasnila je, da se ne spomni, da bi na kakšnem sestanku ali izobraževanju bili uslužbenci tega referata posebej seznanjeni s predpisi glede sprejemanja daril javnih uslužbencev. Darila je vedno prevzemal vodja varovanja, zato je menila, da bo on tudi odločil, kaj je potrebno z njimi storiti. Glede na to, da je o prejemu in vsebini daril takoj po zaključenem varovanju obvestila vodjo referata H.H., je pričakovala jasna navodila, kako ravnati z njimi in s tem izkazala, da ni imela namena zatajiti prejetega denarja. Priča H.H., vodja Referata za varovanje določenih domačih in tujih oseb v CVZ, je 4. 3. 2011 na zapisnik potrdil, da ga je preverjana oseba po njegovi vrnitvi z dopusta obvestila, da so varnostniki skupaj z njo od katarske delegacije prejeli nekaj denarja in da sumijo, da ga je B.B. prejel še veliko več. Priča J.J. je 29. 3. 2011 na razgovoru (št. 0220-883/2010/27(154-06) povedal, da mu je D.D., dne 23. 7. 2010, med varovanjem tuje delegacije, pred Hotelom Č. pri Kranju, izročil 200 EUR in povedal, da je to dar katarske delegacije in da mu je ta denar izročila preverjana oseba. Ker prejeta darila niso bila izročena na odpravi varovanja v prisotnosti vseh sodelujočih, se mu je porodil dvom o korektnosti in pravilnosti prejema tega denarja, zato ga je prvi naslednji delovni dan vrnil D.D. Priča B.B. je glede dejanskega prejema daril izjavil, da je on osebno od predstavnika katarske delegacije prejel zapestno uro ter tri ali štiri kuverte s skupno 2300 EUR. Izjavil je tudi, da ga je preverjana oseba po zaključenem varovanju kar nekajkrat klicala in poizvedovala, koliko denarja je dobil zanje. Ta denar je razdelil v več kuvert, nanje napisal začetnice imen posameznih sodelujočih pri varovanju in jim po njihovih zadolžitvah namenil različne zneske, od 500 do 200 EUR. Vse kuverte z denarjem je predal preverjani osebi, da jim jih razdeli. B.B. je tudi izjavil, da ga je preverjana oseba že med potekom varovanja večkrat vprašala „Ali smo kaj dobili1/2“ Prav tako ga je preverjana oseba takoj po končanem varovanju večkrat vprašala, če so kaj dobili. Policisti CVZ G.G., F.F. in E.E. so v izjavah na zapisnik (št. 0220-883/2010/33(154-06), št. 0220-883/2010/35(154-07), št. 0220-883/2010/ 34(154-07) pri upravnem organu potrdili, da so od preverjane osebe 22. 7. 2010 v Hotelu Č. prejeli denar, darilo katarske delegacije, in sicer G.G. 300 EUR, F.F. 300 EUR in E.E. 400 EUR. Predlagatelj je predlog dopolnil z opozorilom preverjani osebi pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V opozorilu je med drugim navedeno, da je preverjana oseba po zaključku varovanja od vodje varovanja B.B. prejela nekaj kuvert z denarjem, darilom katarske delegacije. Zase je zadržala 500 EUR, ostale kuverte z denarjem pa je razdelila med policiste neposrednega fizičnega varovanja in sicer: E.E. 400 EUR, G.G. in F.F. po 300 EUR, K.K., L.L., M.M. in N.N. pa po 200 EUR Iz zapisnika o zasegu predmetov, št. 269-37/2010/46 (23111-01) z dne 20. 9. 2010, pa je razvidno, da je preverjana oseba H.H., vodji Referata za varovanje določenih domačih in tujih oseb, izročila 500 EUR, ki jih je 22. 7. 2010 prejela od vodje varovanja B.B. B.B. je tudi zatrdil, da so se sodelujoči kasneje dogovorili, da bodo prejem daril zanikali, zato ni sestavil naročenega uradnega zaznamka o poteku varovanja in je v poročilu o prejetih darilih ob varovanju zapisal, da daril niso prejeli. Ugotovljeno je bilo, da ni bila zagotovljena dosledna in ustrezna seznanitev večine zaposlenih z usmeritvami policije glede prejema daril. Nadrejeni so bili s prejemom daril v primeru akcije sicer seznanjeni, vendar niso pravočasno in ustrezno ukrepali. Kljub temu, da so zaposlenim bili dostopni obrazci o sprejetih darilih (obrazec POL-3), pa po ugotovitvah poročila o nadzoru v CVZ in njegovih oddelkih in referatih ni bil pred objavo konkretnega primera prejema daril v medijih izpolnjen noben obrazec. Predlagatelj je upravni organ seznanil, da je zoper preverjano osebo bila podana kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Na zaprosilo upravnega organa je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije z dopisom opr. št. Ktr-SO-78/10-KD-17 z dne 4. 5. 2011, obvestilo upravni organ, da je zoper A.A. še v teku predkazenski postopek na podlagi prijave nepravilnosti policistov Centra za varovanje in zaščito, Uprave za policijske specialnosti, GPU. Tožilstvo je v odgovoru še pojasnilo, da v navedenem kazenskem postopku odločitev tožilstva še ni sprejeta. Organ se nato sklicuje na 11. člen ZJU, 3. in 2. člen členu Uredbe. Generalni direktor policije je v skladu z uredbo izdal usmeritve policije, ki veljajo od 1. 1. 2007 dalje. V njih je določeno, da mora javni uslužbenec v primeru prejema darila, ki ni darilo zanemarljive vrednosti, najkasneje v petih dneh od prejema darila izpolniti obrazec POL – 3 in ga predložiti za vpis v seznam daril, ki se vodi na obrazcu POL – 3/1 (seznam daril). Usmeritev vsebuje tudi opozorilo, da kršitev dolžnosti in omejitev v zvezi s sprejemanjem daril predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar je podlaga za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V postopku vmesnega varnostnega preverjanja je bilo ugotovljeno, da je preverjana oseba preko vodje varovanja B.B. kot darilo katarske delegacije sprejela denar v višini 500 EUR, kar je nedopustno, saj v skladu s 3. členom uredbe javni uslužbenec ne sme sprejeti darila, če se kot darilo izroča denar. Preverjana oseba je s prejemom denarja kršila predpise o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev, ki opravljajo javne naloge, glede prejemanja daril v zvezi z opravljanjem službe, kar predstavlja tudi kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Preverjana oseba je sicer 26. 7. 2010 vodjo referata obvestila o prejemu denarja, vendar je 1. 9. 2010 v uradnem zaznamku prejem darila oziroma denarja zanikala, saj je navedla, da o domnevnih darilih in dogodkih v zvezi s tem ne ve povedati ničesar, saj ni videl, da bi kdo komu kar koli dajal. Preverjana oseba je prejeti denar vodji referata H.H. izročila šele 20. 9. 2010. Njen zagovor, da je to storila skoraj dva meseca po njegovem prejemu, ker ni prejela nobenih navodil, kaj storiti z denarjem, je za upravni organ neprepričljiv in mu pri odločanju ni sledil. Če bi preverjana oseba resnično želela prej izročiti prejeti denar, bi to v vsakem primeru lahko storila tudi brez izrecnih navodil predpostavljenega. Da ni imela tega namena kaže tudi to, da je bilo njeno začetno obveščanje predpostavljenih predvsem namenjeno razčiščevanja, ali je B.B. od katarske delegacije prejel denar in ali ga je pošteno in pravično razdelil med sodelavce. Tudi njene navedbe v uradnem zaznamku z dne 1. 9. 2010, da o domnevnih darilih in dogodkih v zvezi s tem ne ve ničesar, vzbujajo utemeljen dvom v resničnost njene izjave, da ni imela namena zatajiti prejetega denarja. Upravni organ šteje za verodostojno tudi navedbo iz uradnega zaznamka I.I., O.O. in H.H. (št. 269-37/2010/21 (231-01) z dne 3. 9. 2010, da je B.B. na razgovoru z njimi izjavil, da so se sodelujoči v varovanju katarske delegacije dogovorili, da bodo prejem daril zanikali. Tak dogovor potrjuje tudi izjava preverjane osebe v njenem uradnem zaznamku, z dne 1. 9. 2010 in navedba B.B. v poročilu o prejetih darilih, da od katarske delegacije niso prejeli daril. Dejstvo, da je preverjana oseba denar sprejela in ga zadržala, kljub temu, da je to v nasprotju s predpisi, nekaj časa celo prikrivala njegov prejem, delodajalcu pa ga izročila šele po objavi tega dogodka v medijih in po izrečenem pisnem opozorilu predstojnika pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar je skoraj dva meseca po prejemu denarja, nedvomno izkazuje dvom v njeno zanesljivost, verodostojnost in lojalnost do delodajalca. Takšno njeno ravnanje izkazuje tudi utemeljen dvom v njeno zanesljivost, verodostojnost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov, s katerimi se preverjana oseba seznanja pri opravljanju delovnih nalog. Njena motiviranost za pridobitev protipravne premoženjske koristi zase ali za koga drugega utemeljeno predstavlja povečano tveganje za varno obravnavanje tajnih podatkov. Vsakdo ima možnost seznanitve s prepisi objavljanimi v uradnem listu, prav tako ji je bil ves čas omogočen dostop do informacijskega sistema policije, kjer so objavljeni predpisi in interni akti ter navodila. Poleg tega upravni organ ni mogel slediti ugovoru preverjane osebe, da je denar zadržala skoraj dva meseca, ker ni prejela navodil nadrejenih, kaj naj naredi z njim, saj je postopek ugotavljanja poteka prejema daril v okviru CVZ potekal dalj časa, zato je imela preverjana oseba vse možnosti, da se seznani s prepisi in da preda prejeti denar.

V tožbi tožnik ne zanika dejstva, da ji je B.B. v petek dne 23. 7. 2010 izročil kuverte z naročilom, naj jih „razdeli med fante“ (N.N., E.E., F.F., G.G., L.L., M.M. in K.K.), kar je tudi izvršila še istega dne v Hotelu Č. Nesporno dejstvo je tudi, da je tožeča stranka, takoj ko je ugotovila, da se v omenjenih kuvertah nahaja denar, preko G.G., o prejemu denarja, po telefonu, še istega dne, obvestila vodjo referata H.H., kot neposredno nadrejenega. Takoj naslednji delovni dan, v ponedeljek, 26. 7. 2010, se je tožeča stranka osebno zglasila pri vodji referata H.H. ter ga seznanila o prejemu denarja. Vodja referata je o vsebini zagovora obvestil vodjo Centra za varovanje in zaščito. Vodja referata H.H. je pri tem tožeči stranki odredil (ukazal), da naj z nadaljnjimi postopki počaka ter da ji bo posredoval ustrezna navodila. Tožeča stranka je v skladu s pravili, ki veljajo na policiji, odredbo (ukaz) nadrejenega upoštevala. Glede na zgoraj opisano dejansko stanje je v konkretni zadevi nesporno, da tožeča stranka denarja ni prejela neposredno od darovalca, temveč preko tretje osebe, in sicer vodje varovanja B.B. in to nekaj dni po zaključku varovanja. Glede na navedeno je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določilo 7. člena Uredbe, ki se nanaša na ravnanje javnega uslužbenca v primeru prejema darila po pošti ali na drug posreden način. V skladu z drugim odstavkom 7. člena Uredbe, ker tožeči stranki ob prejemu denarja ni bilo poznano ime, priimek in naslov darovalca, organ, ki je izročil denar (domneval je le, da izvira iz akcije, kot darilo za uspešno varovanje), niti okoliščine, v katerih je darilo bilo dano, je bila tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 5. člena dolžna darilo (denar) izročiti organu ali osebi delodajalca, ki je pooblaščenca, da z njim razpolaga. Tožeča stranka je svojo dolžnost nemudoma izpolnila, saj je organ (vodjo referata H.H.) nemudoma obvestila o prejemu denarja ter ga povprašala za nadaljnja navodila. Slednji denarja ni želel sprejeti, temveč je odredil tožeči stranki čakanje na nadaljnja navodila. V skladu z odredbo je tožeča stranka čakala na nadaljnja navodila, pri tem pa denar hranila z namenom, da ga izroči toženi stranki, ko bo slednja sporočila osebo, pristojno za sprejem in način izročitve. Tožeča stranka obrazca iz 5. člena Uredbe ni izpolnila iz preprostega razloga, ker do tedaj tega pri toženi stranki ni izvršil še nihče, nihče ni vedel, kako naj se to izvrši, niti ni poznala vseh podatkov, ki jih je bilo potrebno vpisati v obrazec. V posledici navedenega ne drži zaključek tožene stranke, da je tožeča stranka zavestno kršila Uredbo ter da posledično temu pri njej obstaja varnostni zadržek za dostop do podatkov z oznako tajnosti zaupno. Dejstvo je, da je morala tožeča stranka po objavi novice v medijih po odredbi vodje referata H.H. dne 1. 9. 2010 pripraviti uradni zaznamek o poteku varovanja. V skladu z odredbo se je tožeča stranka pri sestavi uradnega zaznamka omejila zgolj na dogodek z dne varovanja, ne pa tudi na kasnejše dogodke, saj še vedno, ob sestavi uradnega zaznamka, ni bilo pojasnjeno ali se prejeti denar dejansko nanaša na akcijo ali na kako drugo zadevo oziroma kako se bo tožena stranka opredelila do izvora tega denarja. Tožeča stranka izrecno zanika, da bi po končanju varovanja večkrat klicala B.B. z namenom, da od njega izve, koliko denarja je dobil zanjo in za „fante iz skupine“. Nadalje izrecno zanika, da bi se z njim dogovorila, skupaj z ostalimi fanti iz skupine, da bodo prejem denarja zanikali. Gre za neresnične izjave, katere je podala oseba, ki je dejansko prejela denar, o tem ni poročala in ga je imela namen zatajiti. Glede na navedeno tožeča stranka te lažne izjave ocenjuje kot poskus ublažitve lastnih nedopustnih dejanj na škodo drugih. Dejstvo je, da je tožeča stranka o prejemu denarja nemudoma obvestila nadrejenega, kar posledično pomeni, da ni imela namena zanikati prejema. Tožeča je toženi stranki nemudoma izročila prejeti denar, ko ji je slednja sporočila način in osebo, pristojno za sprejem denarja. Denar (500,00 EUR) je izročila dne 20. 9. 2010 neposredni vodji H.H., slednji pa ji je napisal neko neformalno potrdilo, saj takrat še ni vedel, kako naj postopa s prejetim denarjem.

Tožeča stranka je o prejemu denarja nemudoma obvestila nadrejenega, sledila njegovim navodilom in denar tudi vrnila, kljub temu da vodstvo tega od njega ni izrecno zahtevalo oziroma ni dalo jasnih navodil. V kolikor denarja ne bi imela namen vrniti, o prejemu ne bi obvestila nadrejenih, temveč bi zadevo uredila na drugačen način z B.B. Tožeča stranka je že dolgo časa policist z bleščečo kariero (večkrat je tvegala življenje za državo Slovenijo ter se v določeni fazi celo odpovedala družini na željo tožene stranke). Pričakovati, da bi tožeča stranka vse to ogrozila za 500,00 EUR je neutemeljeno, žaljivo in smešno. Tožeča stranka nikdar ni prejela nobene protipravne premoženjske koristi, niti v konkretnem primeru. Glede na navedeno so zaključku tožene stranke v tej smeri neutemeljeni, pavšalni ter v nasprotju z dejanskim stanjem in dosedanjim delom tožeče stranke za toženo stranko. Tožeča stranka še poudarja, da zoper opomin pred redno odpovedjo iz krivdnih razlogov ni imela na voljo nobenega pravnega sredstva. V kolikor bi ga imela, bi ga uporabila in dokazala, da so navedbe v njem neresnične. Dejstvo je, da je bila tožeča stranka pozvana na zaslišanje na ODT, vendar ji tam niso znali konkretno povedati nič, le spraševali so jo o akciji. Tožeča stranka je podala v postopku pred ODT identično izjavo, kot vsem ostalim organom, ki so jo zasliševali v zvezi s konkretnimi dogodki. Predlaga lastno zaslišanje ter zaslišanje vseh vpletenih policistov. Tožeča stranka nadalje predlaga zaslišanje tudi vseh ostalih sodelavcev iz oddelka za neposredno fizično varovanje s ciljem ugotavljanja ali je res nezanesljiva in neverodostojna. Le-to je namreč ključna trditev tožene stranke pri argumentiranju svojega ukrepanja. Ta argument tožečo stranko profesionalno diskreditira in jo onemogoča pri delu. Nemogoče je namreč opravljati naloge vodje skupine oziroma varnostnika 1, če si kakorkoli vprašljiv in nisi dober delavec. Tožeča stranka že več kot pet let opravlja naloge vodje skupine, pri tem pa je v 27 plačilnem razredu. Vsi njeni mlajši sodelavci imajo bistveno višji plačilni razred in posledično višji osebni dohodek za manjšo odgovornost. Navedeno dodatno potrjuje, da tožeča stranka ni motivirana, da bi zase ali koga drugega pridobivala premoženjsko korist. Poudarja, da v skladu z mnenjem Službe Generalnega direktorja Policije njena domnevna kršitev ne predstavlja zadostnega temelja za preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. Iz njihovega poročila je razvidno, da vodstvo CVZ predlagajo izvedbo konkretnih ukrepov le zoper inšpektorja specialista I B.B., kot edinega, ki je imel neposreden stik z izročitelji gotovinskih daril. Na enak način kot tožeča stranka, s prejemom gotovinskega darila, so domnevno kršili predpise še F.F., E.E., G.G., K.K., L.L., M.M. in N.N.; le M.M. je dan po prejemu gotovino vrnil N.N., vsi ostali pa so ga vrnili, enako kot tožeča stranka, po določenem času (N.N. je zadrževal skupaj celo 400,00 EUR). Kljub temu je stekel postopek vmesnega varnostnega preverjanja po predlogu CVZ le zoper tožečo stranko, F.F., E.E. in G.G., ostali kljub vsebinsko povsem enakemu ravnanju ostajajo verodostojni subjekti za obravnavanje tajnih podatkov. Tožeča stranka razume, da je predlagatelju, enako kot toženi stranki, podeljena diskrecijska pravica pri presoji posameznikove verodostojnosti, lojalnosti in zanesljivosti, ne sprejema pa različnega obravnavanja enakih položajev brez razumnega razloga. Predlaga odpravo odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke, da vodja referata H.H. ni hotel prevzeti denarja tožeče stranke, da pri zahtevi za sestavo uradnega zaznamka o poteku varovanja akcije ni bila postavljena zahteva, da sodelujoči pri varovanju izjavijo tudi o prejetih darilih ter da nihče ni vedel, kako predati darila in izpolniti obrazce o prejetih darilih. Tožeča stranka je v zvezi s prejetimi darili sama v svojem uradnem zaznamku z dne 1. 9. 2010 zapisala, da o domnevnih darilih in dogodkih v zvezi s tem ne ve ničesar. Ne drži tudi navedba tožeče stranke, da obrazca o darilih ni izpolnila, ker ni vedela kako naj to stori in da je denar vrnila šele, ko ji je bilo s strani tožene stranke pojasnjeno komu in na kakšen način naj ga izroči ter da ji je bilo izdano zgolj neko neformalno potrdilo o izročitvi denarja. Vodja referata H.H. je zaposlene v referatu opozoril na upoštevanje predpisov s področja sprejemanja daril in na oglasno desko nalepil uredbo, poleg tega pa so vsem zaposlenim dostopni vsi predpisi in interni akti v informacijskem sistemu policije. Ker tožeča stranka ni izpolnila obrazca o prejetih darilih in je denar 500,00 EUR izročila šele dva meseca po prejemu, potem ko ji je bilo vročeno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ji je bil ob zasegu nezakonito zadržanega denarja tudi izročen zapisnik o zasegu predmetov, sestavljen v skladu z določbami ZKP.

V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da je specializirano državno tožilstvo, oddelek za preiskovanja in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili, v zvezi z zgoraj opredeljenimi očitki tožene stranke s sklepom opr. št. Kt-SO(1)-41/11-KD-ks z dne 14. 11. 2011, zavrglo kazensko ovadbo zoper tožečo stranko. Posledično temu so vsi očitki tožene stranke, ki naj bi bili razlog za varnostni zadržek pri tožeči stranki, neutemeljeni.

Tožba ni utemeljena.

Predmetni spor je spor med policistom in Ministrstvom za notranje zadeve v zvezi z opravljanjem javne službe policista in se nanaša na omejitev pogojev opravljanja javne službe policista. Zato izpodbijani akt ni upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010), saj preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti zaupno ni zasebna pravna korist in tudi ne pravica tožnika kot uslužbenca policije. V predmetni zadevi tudi ne gre za akt preverjanja pred „izdajo“ dovoljenja za dostop do tajnih podatkov iz 8. in 9. točke 1. odstavka 2. člena ZTP in tako ne gre za postopek, ki je urejen v določilih od 22 do 25a. člena ZTP, in za katerega določilo 23a. člena ZTP pravi, da je zoper odločbo o (ne)izdaji dovoljenja za dostop do tajnih podatkov dovoljen upravni spor. V konkretnem primeru gre za akt „preklica“ dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje zaupno v primeru, ko oseba že ima izdano dovoljenje za dostop do tajnih podatkov. Tovrstno situacijo pa urejajo določila od 25.b do 28a. člena ZTP, pri čemer pa znotraj tega okvira določil zakonodajalec ureja tudi situacijo, ko gre za „potrditev“ veljavnosti dovoljenja (25.c člen ZTP); specialna določba za situacijo, ko gre za „preklic“ dovoljenja in na podlagi katere je tožena stranka tudi izdala izpodbijani akt, pa je določilo 2. odstavka 26. člena ZTP. To določilo z razliko od določila, ki se nanaša na izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov izrecno ne daje pravice vložiti tožbo v upravnem sporu zoper „preklic“ dovoljenja, saj določilo 2. odstavka 26. člena ZTP pravi, da odločbo o preklicu vroči osebi, ki ji je bilo dovoljenje preklicano, in predlagatelju postopka ter o tem obvesti nacionalni varnostni organ in trenutnega delodajalca preverjane osebe. Vendar pa je treba upoštevati, da preklic dovoljenja in neizdaja dovoljenja lahko povzročata enake posledice za policista in zato sodišče v tem kontekstu ne vidi podlage v zakonu za interpretacijo, da se določba 3. odstavka 25.c. člena ZTP nanaša zgolj na odločitev o (ne)potrditvi dovoljenja, ne pa tudi na odločitev o preklicu dovoljenja. V predmetni zadevi gre namreč za vmesno varnostno preverjanje, ki se opravi v dveh (vrstah) primerih: če obstaja sum varnostnega zadržka iz 27. člena ZTP, ali pa če gre za eno od situacij iz 1. odstavka 25.c. člena ZTP, kjer pa sum obstoja varnostnega zadržka ni potreben za začetek vmesnega varnostnega preverjanja. Ker določilo 2. odstavka 25.c. člena ZTP uporablja pojem „ponovna potrditev veljavnosti dovoljenja“, določilo 1. odstavka 25c. člena ZTP pa se začne z besedilom „Vmesno se varnostno preveri tudi oseba“ /.../, sodišče zaradi uporabe besede „tudi“ in že omenjenega argumenta možnih enakih posledic za policista v primeru preklica ali nepotrditve ali neizdaje dovoljenja, izpeljuje, da tudi vmesno preverjanje na podlagi suma obstoja zadržka iz 27. člena ZTP spada v okvir postopkov „ponovne potrditve“ veljavnosti dovoljenja. Šele takšna interpretacija pa daje sodišču podlago za sprejem tožbe v vsebinsko obravnavo, kajti določilo 3. odstavka 25.c člena ZTP pravi, da je postopek potrditve veljavnosti dovoljenja enak postopku, kot ga ta zakon določa za izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov posamezne stopnje tajnosti, kar pa pomeni, da tudi zoper odločitev po 2. odstavku 26. člena ZTP velja, da ima prizadeti možnost sprožiti upravni spor. V predmetni zadevi gre torej za upravni spor na podlagi drugega stavka 1. odstavka 2. člena ZUS-1 in ne na podlagi 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Po določilu drugega stavka 1. odstavka 2. člena ZUS-1 je namreč upravni spor dopusten tudi zoper akt, ki ni upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1, če poseben zakon določa, da je zoper tak akt dopusten upravni spor. Ker ne gre za upravno stvar v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), se pravila ZUP na podlagi 4. člena ZUP v tej javno-pravni zadevi uporabljajo „smiselno“; zaradi narave sporne stvari, ki se nanaša na ugotovitev utemeljenega dvoma v posameznikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost znotraj službe, ki izvaja dejavnost državnega varovanja ob uporabi tajnih podatkov, ima tožena stranka pri odločanju o preklicu dovoljenja za dostop do tajnih podatkov zelo široko polje proste presoje. To pomeni, da sodišče strogo presoja uporabo procesnih določil; med tem ko nadzora nad pravilnostjo aplikacije dejanskega stanja na zakonski dejanski stan ne izvaja strogo, ampak v oceno tožene stranke, ki je za ugotavljanje varnostnega zadržka v povezavi z uporabo tajnih podatkov, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve, obveščevalno varnostno dejavnost in druge stvari iz 1. in 2. točke 1. odstavka 2. člena ZTP, bistveno bolj usposobljena kot sodišče in lahko izvaja določeno politiko dostopa do tajnih podatkov, poseže samo v primeru, če sodišče ugotovi, da je ocena tožene stranke povsem očitno nerazumna. Na podlagi tega izhodišča za test presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja naslednje: Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka sprejela denar in sicer v vrednosti 500,00 EUR. Tožeča stranka ne oporeka (kakor koli) ureditvi v podzakonskem predpisu, po kateri javni uslužbenec ne sme sprejeti darila v zvezi z opravljanjem javne službe, če se kot darilo izroča denar, tudi če gre za darilo zanemarljive vrednosti (2. odstavek 3. člena Uredbe). V konkretni zadevi niti ne gre za zanemarljivo vrednost. Tožnik pa uveljavlja, da mu denarno darilo ni bilo ponujeno s strani darovalca, ampak s strani kolega v službi. Tudi to med strankama ni sporno, kar pomeni, da je treba uporabiti določilo 7. člena Uredbe, ki pravi, če javni uslužbenec darilo prejme na posreden način, mora izpolniti obrazec iz prvega odstavka 5. člena te uredbe na podlagi podatkov, ki jih lahko ugotovi na podlagi samega darila ali iz drugih okoliščin. To pa pomeni, da bi se tožnik lahko izognil negativnim posledicam vmesnega varnostnega preverjanja, če kuverte z denarjem od kolega sploh ne bi hotel prevzeti, ker v tem primeru ne bi šlo za sprejem darila v smislu 2. odstavka 3. člena Uredbe oziroma 1. odstavka 11. člena ZJU, ali pa če bi skladno z določbo 7. člena Uredbe in 1. odstavka 5. člena Uredbe neposredno po „prejemu“ kuverte z denarjem od kolega izpolnil poseben obrazec, kamor bi vpisal podatke, ki jih določa 7. alineja 1. odstavka 5. člena Uredbe glede na to, da je določene podatke o darilu nesporno vedel in sicer: ime domnevnega darovalca v zvezi s katerim je izvajal zaščito, opis darila, vrednost darila, okoliščine, v katerih je darilo posredno dano tožniku, datum izročitve in podpis tožnika, in če bi po izpolnitvi obrazca tožnik takoj oziroma čim je bilo to mogoče darilo izročil delodajalcu (3. odstavek 5. člena Uredbe). Tožnik ni takoj izpolnil obrazca in ni čim je bilo to mogoče darila izročil delodajalcu. Ali je vodstvo policije v zadostni meri posebej informiralo policiste o postopku ravnanja z denarnimi darili ali ne, je drugotnega pomena, ker je splošna prepoved obsežena v ZJU (1. odstavek 11. člena), ker je postopek ravnanja v teh zadevah podrobno urejen v Uredbi in ker tožnik ne zanika, da je sprejemanje denarnih daril tudi v nasprotju z delovno pogodbo. Na obstoj utemeljenega dvoma v lojalnost oziroma zanesljivost ali verodostojnost policista v zvezi z uporabo tajnih podatkov tudi ne more vplivati morebitno nekorektno ravnanje drugih oseb, s katerimi je tožnik komuniciral v zvezi z prejemom darila. Policist se mora v takem primeru držati jasnih zakonskih in podzakonskih predpisov. In tožnik je sam povedal, kot to povzema tožena stranka v izpodbijani odločbi, čemur tožnik v tožbi ne oporeka, da se je v tem primeru prvič srečal s primerom, ko je bilo kot darilo izročen denar. To pomeni, da za ta primer tudi niso relevantni običaji ob sprejemanju simboličnih daril, kot so svinčniki, miniaturne denarnice, kravate ali kravatne igle, po katerih so si policisti ob „odpravi dela“ medsebojno razdelili priložnostna darila. Tožnik pa je tudi sam sodeloval pri razdelitvi kuvert z denarjem ostalim kolegom, nadrejenega pa je obvestil o darilih iz razloga, kot je sam povedal v upravnem postopku, ker so s kolegi podvomili, da je B.B. mednje razdelil ves denar. Nadrejenega torej ni obvestil čim je bilo to mogoče zaradi tega, ker bi se mu zdelo, ali ker je bil prepričan, da tega denarja ne sme prevzeti. Tožeča stranka tem ugotovitvam tožene stranke, ki jih je pridobila od tožnika, ne oporeka. Tudi ko je tožnik naredil uradni zaznamek o dogodku, ni nič omenil prejem darila v denarju, čeprav ne zanika, da je že ob prvi intervenciji, ko je posumil, da ni bil razdeljen ves denar, domneval, da gre za denarno nagrado od projekta. Obstoj te domneve tožnik omenja tudi v tožbi in ta domneva je dovolj, da bi ravnal v skladu z Uredbo. Sodišče tudi ne more sprejeti tožbenega ugovora kot prepričljivega in sicer da ni vedel, kako se izpolnitev obrazca iz 5. člena Uredbe izvrši. Citirane določbe Uredbe so dovolj jasne, da bi jih lahko vsak, ki mu je ponujano denarno darilo pri izvrševanju policijskih dolžnosti, tudi razumel in izvršil v skladu z njihovim namenom. Če zoper koga, ki je bil tudi udeležen pri sprejemanju daril, ni bil uveden postopek vmesnega varnostnega preverjanja, to ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, če tožnik hkrati ob tem konkretizirano ne uveljavlja, da je bil nedopustno diskriminiran na podlagi določene osebne okoliščine. Tega pa tožnik ne konkretizira in tudi ne konkretizira, da bi se katera izmed imenovanih oseb, zoper katero ni bil uveden postopek vmesnega varnostnega preverjanja, znašla v bistveno primerljivih okoliščinah kot tožnik. Če je državno tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo zoper tožnika, to nima vpliva na odločitev o ugotavljanju utemeljenega dvoma v tožnikovo verodostojnost, lojalnost in zanesljivost z vidika ZTP, ker je odločitev po 2. odstavku 26. člena ZTP neodvisna od kazenske odgovornosti tožnika. V zgoraj navedenem obsegu ugotovitve dejanskega stanja sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1) in je na tej podlagi tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Ker v predmetni zadevi ne gre za odločanje o civilni pravici tožnika in ker tožnik v svojem tožbenem predlogu za izvedbo dokaza z zaslišanjem prič ni obrazloženo navedel, v čem oziroma zakaj bi mogel biti pomemben za odločitev, sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo in je pri presoji uporabilo samo to, kar je tožnik sam povedal v upravnem postopku in čemur v tožbi ni oporekal, zato je sodišče odločilo na seji (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).