Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revident v obravnavani zadevi ni izkazal odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede postavljenega pravnega vprašanja, saj ni izkazal, da gre v zadevi Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje, za bistveno enako dejansko in pravno stanje, kot v obravnavani zadevi. Ker ni predložil odločbe sodišča prve stopnje, na katero se sklicuje, pa bi jo glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča moral, tudi ni izkazal neenotne sodne prakse sodišč prve stopnje. Zato ni izkazal izpolnjevanja pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker revident ni izkazal, da zaradi posledic izpodbijane odločitve ne more več opravljati (drugega) dela, za katerega dostop do tajnih podatkov ni potreben, ni izkazal zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K 1. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 0220-883/2010/40 (154-07) z dne 6. 5. 2011. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 25. b člena Zakona o tajnih podatkih (v nadaljevanju ZTP) odločila, da se revidentu prekliče dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti ZAUPNO, št. 203-1218/2004-5, z veljavnostjo od 14. 5. 2004 do 14. 5. 2014, zaradi obstoja varnostnega zadržka iz četrte alineje drugega odstavka 27. člena ZTP (1. točka izreka); in da stroški tega postopka niso bili zaznamovani (2. točka izreka). V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je revident kot uradna oseba (višji policist specialist) v ... pri opravljanju javne naloge sprejemal darila v zvezi z opravljanjem službe, s čimer je kršil določbo prvega odstavka 11. člena Zakona o javnih uslužbencih in ravnal v nasprotju z določbami Uredbe o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril in usmeritvami generalnega direktorja policije o sprejemanju daril javnih uslužbencev, št. 269-14/2006/15 (2021-1) z dne 13. 11. 2006. Z opisanim dejanjem je po mnenju tožene stranke revident tudi kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlogi). V postopku je bilo ugotovljeno, da zaradi navedenih dejanj pri revidentu obstaja sum varnostnega zadržka iz četrte alineje drugega odstavka 27. člena ZTP, in sicer utemeljen dvom v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6. Breme, da verjetno izkaže odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, je na revidentu. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah, in to velja tudi za ta primer, navedlo, da mora revident skladno s trditvenim in dokaznim bremenom, ki ga nosi, natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop, in zatrjevano odstopanje utemeljiti (na primer sklep Vrhovnega sodišča X Ips 513/2009 z dne 10. 3. 2011 in X Ips 469/2011 z dne 19. 1. 2012). Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča pa je mogoče z uspehom uveljavljati le, če sta obravnavani primer in primer, na katerega se sklicuje revident, v bistvenem enaka (na primer X Ips 135/2008 z dne 2. 9. 2008, X Ips 171/2010 z dne 17. 6. 2010 in X Ips 30/2009 z dne 26. 2. 2009).

7. Revident v reviziji uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in neenotnost sodne prakse glede pravnega vprašanja: „Ali gre pri odločbi o preklicu dostopa do tajnih podatkov za upravni akt v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZUS-1 in mora tako prvostopenjsko sodišče v celoti preveriti njegovo zakonitost ali ne gre za takšen upravni akt in sodišče zgolj preverja uporabo procesnih pravil in poseže v oceno organa le v primeru, če je ta očitno nerazumna.“ Pri tem se sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 320/2008 z dne 9. 3. 2010 in na sodbo prvostopenjskega sodišča III U 111/2009 z dne 9. 6. 2010, katerih obrazložitvi delno povzema.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi revident ni izkazal odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča niti neenotnosti sodne prakse sodišč prve stopnje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ni zadostil zahtevam, opisanim v 5. in 6. točki obrazložitve tega sklepa.

9. Sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 320/2008, na katero se sklicuje revident, namreč očitno ni primerljiva z obravnavano zadevo (ne v dejanskem ne pravnem pogledu). Vrhovno sodišče je namreč v navedeni delovnopravni zadevi odločalo o prenehanju delovnega razmerja na podlagi šestega odstavka 88. člena takrat veljavnega Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr) in pri tem ugotovilo, da tožena stranka vsebine varnostnega zadržka (katerega neobstoj je eden izmed posebnih pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe iz 88. člena ZObr) ni ustrezno obrazložila, zato je bilo prenehanje delovnega razmerja v tem primeru nezakonito. Vrhovno sodišče pa je v navedeni zadevi še kot dodatni razlog (torej niti ne kot nosilni razlog), zaradi katerega je reviziji ugodilo (na tega pa se pri uveljavljanem odstopu sklicuje revident), navedlo, da za ugotovitev obstoja varnostnega zadržka, kot razloga za prenehanje delovnega razmerja po ZObr, ne zadošča že ugotovitev utemeljenosti suma, da je tožnik ponaredil in delodajalcu predložil ponarejeno spričevalo, temveč je treba tožniku očitati ter nato v sodnem postopku dokazati, da mu zaradi tega ravnanja ni več mogoče zaupati.

10. V obravnavani zadevi pa gre po vsebini zadeve za odločanje o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, ki je v upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke o preklicu dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti zaupno zaradi obstoja varnostnega zadržka iz četrte alineje drugega odstavka 27. člena ZTP. Ker gre za odločanje Vrhovnega sodišča v dveh različnih sodnih postopkih, in s tem tudi o zadevah, ki temeljita na različnih pravnih podlagah, in torej zadevi nista primerljivi ne v pravnem ne v dejanskem pogledu, ni izkazan uveljavljani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča že iz tega razloga.

11. Ker revident ni predložil odločbe sodišča prve stopnje, na katero se sklicuje, upoštevaje trditveno in dokazno breme in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 109/2009, X Ips 159/2009, X Ips 107/2010, X Ips 284/2010, X Ips 442/2010), tudi ni izkazal uveljavljane neenotne sodne prakse sodišč prve stopnje.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident ni izkazal niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (na primer X Ips 212/2008, X Ips 85/2009 in X Ips 148/2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

13. Revident v obravnavani zadevi zelo hude posledice utemeljuje z navedbami, da mu grozi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, da opravlja delo policista od 1983 dalje, da preživlja družino s tremi otroki, in da bi izguba zaposlitve zanj pomenila osebno katastrofo in izgubo vira preživljanja.

14. V obravnavani zadevi revident nastanka zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ni izkazal na način, ki izhaja iz prejšnje točke obrazložitve tega sklepa. Ker (kot že pojasnjeno) v obravnavani zadevi ne gre za odločanje o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, temveč o preklicu dovoljenja za dostop do tajnih podatkov v okviru opravljanja dela policista, revident s temi navedbami ni izkazal, da zaradi posledic izpodbijane odločitve ne more več opravljati (drugega) dela, za katerega dostop do tajnih podatkov ni potreben. Zato za dovoljenost te revizije ni izpolnjen pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 15. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

16. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.