Jedro

Po izrecni določbi 44. člena Kodeksa je odvetnik dolžan stranko vnaprej seznaniti s potekom postopka, kolikor je to mogoče, nato pa stranko redno obveščati o dogajanju in jo poučiti o dejanskem stanju in o pravnih vprašanjih ter ji tako omogočiti tako vsebinsko odločitev v lastni zadevi kot tudi morebitno menjavo pooblaščenca.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je od toženke (z direktno tožbo) zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala, ker zavarovanec tožene stranke, odvetnik A. A., ni pravočasno vložil tožbe tožnice kot tretje na nedopustnost izvršbe, zaradi česar je bilo tožničino stanovanje v izvršilnem postopku prodano in izročeno kupcu, tožnica pa je lastninsko pravico na njem izgubila. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da ni podana vzročna zveza med odvetnikovo opustitvijo in nastalo škodo.

2. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in zavrnitev zahtevka potrdilo.

3. Odločitev nižjih sodišč tožnica graja z revizijo in odločbama očita, da nista odgovorili na njene argumente. Zato jih ponovno podaja in vztraja, da bi s pravočasno vloženo tožbo uspela stanovanje rešiti pred prodajo v izvršilnem postopku, ki se je vodila zoper njenega pravnega prednika. Tožnica je namreč do odvetnika pristopila pravočasno, takrat je razpolagala z zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom, saj je prodajna pogodba vsebovala vknjižbeno dovoljenje; tudi če bi bilo odvetnikovo strokovno mnenje, da tožba ne bi bila uspešna, odločitve, da tožbe ne vloži, ne bi smel sprejeti brez posveta s tožnico. S svojim ravnanjem ji je namreč onemogočil, da bi si (pravočasno) poiskala pomoč drugega pooblaščenca oziroma vztrajala pri vložitvi tožbe kljub drugačnemu strokovnemu nasvetu. Tožnica zato predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožnice ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po določbi drugega odstavka 11. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) je odvetnik dolžan pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške etike. Kodeks odvetniške poklicne etike (v nadaljevanju Kodeks) v 16. členu predpisuje, da mora odvetnik organizirati svojo odvetniško pisarno, vodstvo in hrambo spisov, evidenco rokov in narokov, denarno poslovanje in vse drugo pisarniško poslovanje tako, da zagotovi red in tekoče delo. Le tako se lahko uresničujejo temeljni cilji in načela odvetniškega dela, ki so določeni v 41. členu kodeksa: stranko vestno zastopati tako, da se uporabijo vsa možna in dopustna pravna sredstva, pri čemer 43. člen zapoveduje še, da je osnovno vodilo ravnanja odvetnika zaupanje stranke. Po izrecni določbi 44. člena Kodeksa je odvetnik dolžan stranko vnaprej seznaniti s potekom postopka, kolikor je to mogoče, nato pa stranko redno obveščati o dogajanju in jo poučiti o dejanskem stanju in o pravnih vprašanjih ter ji tako omogočiti tako vsebinsko odločitev v lastni zadevi kot tudi morebitno menjavo pooblaščenca.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, pritožbeno sodišče pa je tem ugotovitvam pritrdilo, da je zavarovanec tožene stranke odločitev, da tožbe na nedopustnost izvršbe ne vloži, sprejel, ne da bi o svojem mnenju in odločitvi seznanil tožnico. Slednje ni seznanil niti s prejetim sklepom izvršilnega sodišča, ki je ugovor tožnice kot tretje zavrnilo, s čimer bi bila tožnici dana možnost lastne odločitve o nadaljnjem ravnanju pri varovanju pravic in interesov. Opisana opustitev zavarovanca tožene stranke, ki je nasprotna izrecnim določbam Kodeksa, ki določa standarde dolžnega skrbnega ravnanja poklicne skupine, predstavlja protipravno ravnanje.

8. Nadaljnje sklepanje nižjih sodišč, da tožnica s tožbo na nedopustnost izvršbe nikakor ne bi uspela in da zato ni podana vzročna zveza med opustitvijo vložitve tožbe in nastalo škodo, pa ni pravilna.

9. Pravno vprašanje, aktualno v konkretni zadevi, se nanaša na konkurenco pravice upnika do poplačila s prodajo nepremičnine in lastninske pravice tretjega, ki razpolaga z zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom v svojo korist, s tem pa upnikovo poplačilno upravičenje na stvari izključuje. Sodna praksa se je glede tega vprašanja razvijala in nikakor ni mogoče enoznačno presoditi, da tožba na nedopustnost izvršbe v zemljiški knjigi nevpisanega lastnika, konkretno tožnice, ne bi bila uspešna. Ustavno in Vrhovno sodišče sta zavzeli stališče, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Prednost pred nevknjiženim lastnikom ima tako le tisti upnik, ki je hipoteko pridobil na pravno poslovni podlagi in je pošteno zaupal v zemljiškoknjižno stanje(1). Za tožničin pravni položaj ugodno stališče se je razvilo preko pravnih sredstev, ki so jih pooblaščenci tretjih (katerih lastninska pravica v zemljiški knjigi (še) ni bila vpisana pred vpisom prisilne hipoteke) vlagali in svoja stališča argumentirali na vseh stopnjah sojenja. Zato stališče, da vzročnost med opustitvijo vložitve tožbe in tožnici nastalo škodo ne obstoji, ni pravilno.

10. Tožena stranka pa je zahtevku med drugim nasprotovala tudi z ugovorom, da zavarovalna pogodba krije le škodo, ki stranki nastane zaradi odvetnikove grobe strokovne napake, ne pa tudi škode, nastale zaradi odvetnikovega zmotnega pravnega prepričanja ali celo namerne kršitve strankinih navodil. Prav tako je podala ugovor glede višine zavarovalnega kritja. Ker je bil zahtevek materialnopravno napačno zavrnjen že zaradi neobstoja vzročne zveze, so ostala navedena dejstva neugotovljena. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi po določbi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Po določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških postopka, ki so nastali v zvezi z revizijo, pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Tako odločba Ustavnega sodišča RS Up-591/10 in sodba VS RS II Ips 475/2008.