Jedro

Tožnica, ki je ob zaznambi izvršbe in vknjižbi zastavne pravice razpolagala s pogodbo, ki vsebuje zavezovalni in razpolagalni pravni posel, ni bila pa vknjižena kot lastnica stanovanja, s pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe, s katero je poseženo na to stanovanje, ne bi uspela; zato ni upravičena do odškodnine zaradi ravnanja odvetnika, ki tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe ni vložil.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 48.000- € odškodnine za škodo, ki naj bi jo tožeči stranki zaradi strokovne napake povzročil odvetnik – zavarovanec tožene stranke. Tožeči stranki je naložilo obveznost plačila 251,76 € stroškov tožene stranke.

Iz vseh treh, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predvidenih pritožbenih razlogov se pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo njenemu zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Soglaša s sodiščem prve stopnje, da je odločilen odgovor na vprašanje, ali je odvetnikova opustitev vložitve tožbe na nedopustnost izvršbe povzročila izgubo tožničine nepremičnine in posledično nastanek škode oz. ali bi vložitev tožbe s strani odvetnika lahko preprečila prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku. Na slednje vprašanje je sodišče odgovorilo nikalno, pritožnica pa meni, da bi odgovor moral biti pozitiven in za svoje stališče navaja več razlogov. Ugotovljeno dejstvo, da je bila nepremičnina v času prvega prihoda tožnice k odvetniku že prodana, ni pravno pomembno, ker je tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe mogoče vložiti do konca izvršilnega postopka oz. vsaj do pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. Tožnica je torej po pomoč k odvetniku prišla pravočasno. Odvetnikovo nestrokovno ravnanje je razvidno iz dejstva, da skupaj z ugovorom tretjega ni predlagal tudi odložitve izvršbe, kar pa ni v vzročni zvezi s kasnejšo izgubo lastninske pravice tožnice. Po zavrnitvi ugovora tretjega odvetnik ni ukrenil ničesar – ni vložil tožbe, na katero je bil napoten, niti ni o zavrnitvi obvestil tožnice, ki bi zadevo sicer lahko predala drugemu odvetniku, katerega presoja bi bila lahko drugačna oz. pravilna in bi vložil tožbo na nedopustnost izvršbe. Meni, da je sodišče dalo prevelik pomen zemljiškoknjižnim načelom – načelu vrstnega reda in načelu zaupanja v zemljiško knjigo. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 128/03-16 ,in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 2529/04 z dne 25.5.2005, ki potrjujeta, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, saj iz njiju izhaja: da se na dobro vero lahko sklicuje le tisti, ki je pogodbeno pridobil zastavno pravico; da zgolj dejstvo, da dobi upnik poplačano svojo terjatev, ne more biti ustavno dopusten razlog za poseg v lastninsko pravico in da je tretjim treba omogočiti dokaz zatrjevane izločitvene pravice v pravdi. V nasprotju s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani tožnici ni bilo omogočeno, da bi svojo pravico uveljavila v pravdi. Če bi ji bilo to omogočeno, bi svojo lastninsko pravico v pravdi zlahka dokazala na podlagi zemljiškoknjižnega sklepa z učinki od 10.1.2008. Pogodba, s katero je pridobila sporno nepremičnino, vsebuje zavezovalni in razpolagalni posel in je bila kot taka zemljiškoknjižno realizirana. Opozarja na 3. odstavek 168. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki tudi načelu zaupanja v zemljiško knjigo ne podeljuje absolutne teže, temveč kot dokaz lastninske pravice dopušča predložitev listine, ki je primerna za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Dejstvo, da tožnica dolgo ni poskrbela za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo, je nepomembno, ker ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Škoda je nastala zaradi ravnanja toženkinega zavarovanca. Sicer pa tožnica ni razpolagala s celo verigo pogodb in se ni mogla vknjižiti, tudi če bi se hotela. Prva izvršba je bila v zemljiški knjigi zaznamovana že par mesecev po vknjižbi S. Z.. Sodišču očita, da je nekritično ocenilo izpovedbo pripravnice L.L. in ji sledilo, da tožba ni bila vložena zaradi spoznanja, da le ta ne bi bila uspešna, česar tožena stranka niti ni zatrjevala. Priča L. ni bila prepričljiva – delala se je nevedno, ni želela odgovarjati na vprašanja tožeče stranke in je o vročitvi sklepa o zavrženju ugovora tožnici izpovedala drugače, kot izhaja iz poštne knjige. Potrdila se je tožničina trditev, da je bila s sklepom o zavrnitvi ugovora tretjega seznanjena šele januarja naslednje leto. Sodišče ni razčistilo različnih izpovedi o tem, s kom je tožnica kontaktirala ob prvem obisku v odvetniški pisarni. Tožnica je podpisala splošno pooblastilo in se dogovorila za reševanje zadeve in ne zgolj za vložitev ugovora tretjega, kar nelogično trdi priča L.. Glede na to, da je odvetnik tožbo kasneje – prepozno (dne 10.1.2008) vložil, kaže, da vložitve ni odklanjal zaradi nemožnosti uspeha. Odvetnikovo nestrokovno ravnanje je rezultiralo v izgubi lastninske pravice tožnice, ker ji je bila odvzeta možnost, da v ZIZ predvideni pravdi dokaže obstoj lastninske pravice na stvari, ki je bila predmet izvršbe in doseže ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tako prvostopenjsko sodišče kot pritožnica sta ustrezno zaznala dejansko vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v tej zadevi. To pa je, ali bi toženkin zavarovanec (v nadaljevanju odvetnik) z vložitvijo tožbe zaradi nedopustnost izvršbe lahko preprečil izvršbo na nepremičnino – stanovanje št. 11.E., vpisano v vl. št. 2343/12 k.o. X (v nadaljevanju sporno stanovanje). Prvostopno sodišče je na to vprašanje odgovorilo, da ne in svoje stališče ustrezno argumentiralo. Pritožbeno sodišče razloge za tako odločitev sprejema in se nanje sklicuje. Razlogi so popolni, razumljivi in prepričljivi in jim ni potrebno ničesar dodati.

Pritožnica za drugačno stališče navaja celo vrsto razlogov, ki pa vsi temeljijo na napačni predpostavki oz. miselni podlagi, da je bila tožnica vseskozi – že ob zaznambi izvršbe in vknjižbi zastavne pravice - lastnica spornega stanovanja. Pritožba enostavno spregleda, da je sodišče prve stopnje na peti strani sodbe obrazložilo, da je za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini potrebna vknjižba v zemljiško knjigo (33. čl. Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih in 49 čl. Stvarnopravnega zakonika). Pritožba nima prav, ko šteje, da je tožnica na osnovi pogodbe, ki vsebuje zavezovalni in razpolagalni posel, pridobila lastninsko pravico spornega stanovanja. Lastninsko pravico je pridobila šele z vknjižbo v zemljiško knjigo, z vpisom, ki učinkuje od 10.1.2008. Iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da sta bili zaznambi izvršbe in vknjižbi zastavne pravice izvršeni že več let prej. Z izvršbo je bilo torej poseženo na nepremičnino, ki ni bila v tožničini lasti, zato izgubijo pravno moč vsi pritožbeni argumenti, ki se sklicujejo na kršitev tožničine pravice do zasebne lastnine (33. čl. Ustave RS) in terjajo tehtanje argumentov za poseg v tujo pravico. Govorili bi lahko kvečjemu o navzkrižju interesov tožnice, ki je imela pričakovano pravico in upniki, ki so imeli zastavno pravico – stvarno pravico na tuji stvari. Že sama vrsta upravičenja (pričakovana pravica / stvarna pravica), pa tudi dejstvo, da je bilo na tožnici, da poskrbi za zemljiškoknjižno realizacijo pogodbe, pokaže, da razlogov za nudenje pravnega varstva pričakovane pravice, ni. Ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da tožnici ni mogoče očitati neskrbnosti pri vpisu lastninske pravice na spornem stanovanju. Postopek v zvezi z vpisom etažne enote - stanovanja v zemljiško knjigo se je pri zemljiškoknjižnem sodišču začel 16.3.1999 in že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so zakonski predpisi tožnici omogočali, da bi poskrbela za vpis svoje pravice bistveno prej kot je to storila; ne glede na to, ali je razpolagala z neprekinjeno verigo pogodb, s katerimi se je vršil promet s stanovanjem. Tožnica je sama izpovedala, da se za zemljiškoknjižno stanje sporne nepremičnine ni zanimala. Pritožbena trditev, da je pravno nepomembno, da tožnica dolgo ni poskrbela za vknjižbo lastninske pravice na svoje ime, se tako pokaže za napačno. Ravno to dejstvo je namreč omogočilo, da je bilo na sporno nepremičnino uspešno poseženo z izvršbo zaradi poplačila obveznosti dolžnika S. Z..

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 2529/04, obravnava problem oz. vprašanje dopustnosti tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe in zaključuje le to, da je treba stranki dati možnost, da zatrjevane pravice, ki naj bi preprečevale izvršbo, dokazuje, ne izreka pa se o rezultatu pravde, s katero se pravno varstvo uveljavlja. Tudi argumenti, ki jih je za kršitev pravice do zasebne lastnine navedlo ustavno sodišče v zadevi Up-128/03-27, niso uporabljivi, saj se je ustavno sodišče izrekalo o primeru, ko je stranka lastninsko pravico pridobila že pred zaznambo izvršbe in vknjižbo zastavne pravice (na originaren način). Ni namreč mogoče spregledati 170 čl. ZIZ, ki določa pravne posledice zaznambe sklepa o izvršbi in hkratne vknjižbe zastavne pravice ter zlasti drugega odstavka tega člena, ki določa, da pridobljena zastavna pravica učinkuje tudi proti tistemu, ki je pozneje pridobil lastninsko pravico na nepremičnini. Taka pravna posledica sledi tudi iz zemljiškoknjižnega prava, saj na osnovi 5. in 10. čl. ZZK-1 imetnik lastninske pravice pridobi nepremičnino obremenjeno z bremeni, ki so vpisana ob pridobitvi (začetek učinkovanja vpisov, načelo vrstnega reda). Po nepotrebnem in izven konteksta pa pritožnica izpostavlja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, na katerega se tudi prvostopenjsko sodišče ni sklicevalo. Tožnica je torej dne 10.1.2008 pridobila v last sporno stanovanje obremenjeno z zastavno pravico in je bila pred pridobitvijo lastninske pravice seznanjena tudi s tekom izvršilnega postopka (zaznamba izvršbe).

Upoštevajoč, da s tožbo na nedopustnost izvršbe tožnica ne bi bila uspešna, so pravno nepomembna ostala vprašanja, na katera pritožnica opozarja: da je k odvetniku prišla pravočasno; da je odvetnika pooblastila za vsa dejanja v zvezi z izvzemom stanovanja iz izvršbe; da je ob prvem obisku govorila s pripravnico L.; da odvetnik ob vložitvi ugovora tretjega ni vložil predloga za odložitev izvršbe. Skladno s pritožbenimi izvajanji je že prvostopenjsko sodišče opozorilo, da odvetnikovo ravnanje, ki tožnici s tem, ko je ni obvestil o zavrnitvi ugovora tretjega in ji tako onemogočil odločanje v postopku izločanja nepremičnine iz izvršbe, ni bilo strokovno pravilno in ne skrbno. Vendar pa to odvetnikovo ravnanje ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo, saj tudi tožnica ali drug odvetnik s tožbo na nedopustnost izvršbe ne bi bil uspešen. Sodna praksa je glede obravnavanega vprašanja skladna in stabilna (npr. II Ips 608/2004, sklep II DoR 30/2009 v zvezi z VSC Cp 65/2009). Sodišče je dejstva ugotavljalo v okviru zatrjevanih dejstev, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo in vlogah postavila trditev, da odvetnik tudi s pravočasno vloženo tožbo ne bi uspel in tudi, da tožbe ni vložil zato, ker je glede na izražena stališča izvršilnega sodišča in glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS presodil, da tožnica s tožbo v nobenem primeru ne bi uspela (vloga z dne 6.5.2009).

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP).