Jedro

Vsako od v prometni nesreči udeleženih motornih vozil je po ustaljeni sodni praksi nevarna stvar, ki vzpostavlja objektivno odgovornost njegovega imetnika za nastalo škodo. Kljub temu, da določba drugega odstavka 154. člena OZ predpisuje porazdelitev odgovornosti glede na krivdo, objektivna odgovornost imetnikov s tem še ne preneha. Krivda je ob pravilni uporabi te določbe zgolj eden od (so)kriterijev za porazdelitev odgovornosti. Prispevka obeh imetnikov motornih vozil k nastali škodi je zato potrebno ovrednotiti po oceni vseh okoliščin primera in pri tem dati ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nastalo škodo, ob upoštevanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov obeh imetnikov motornih vozil in stopnje nevarnosti, ki izhaja iz obratovanja posameznega motornega vozila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, nastalo v prometni nezgodi dne 21. 8. 2003. Sodišče prve stopnje je nastalo nepremoženjsko škodo ocenilo na 70.500,00 EUR. Po upoštevanju soprispevka tožnika v deležu 40 % in valoriziranih delnih plačil je toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 2.012,70 EUR, tožniku pa plačilo pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je soprispevek tožnika k nastali škodi ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ocenilo na 30 %. Odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo je odmerilo na 88.000,00 EUR, kar predstavlja 88 povprečnih neto plač. Sodišče druge stopnje je posledično delno ugodilo tožnikovi pritožbi, v celoti pa toženkini pritožbi ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženki po upoštevanju tožnikovega soprispevka in valoriziranih delnih plačil naložilo plačilo odškodnine v višini 18.282,70 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo pravdnih stroškov v višini 1.508,50 EUR ter pritožbenih stroškov v višini 368,64 EUR. V presežku je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo. Zatrjuje, da je sodišče druge stopnje delež tožnikovega soprispevka ocenilo prestrogo glede na vsebino tožnikovih kršitev in sodno prakso.(1) Sodišči nižjih stopenj sta tožniku očitali, da je napačno ocenil nastalo prometno situacijo in reagiral na najbolj neprimeren način, torej drugače kot bi v taki situaciji ravnal povprečno izkušen voznik. Dejstvo, da tožnik ni imel vozniškega izpita za motorno kolo, ob upoštevanju, da je imel izpit za kolo z motorjem, ni v vzročni zvezi z neprimerno reakcijo tožnika. Obe vozili se pri načinu vožnje ne razlikujeta, tudi s kolesom z motorjem je namreč mogoče voziti 40 km/h. Do povsem enake prometne situacije in do enakih poškodb bi torej prišlo tudi v primeru, če bi tožnik s takšno hitrostjo vozil kolo z motorjem, za katerega je imel opravljen vozniški izpit. Vzročna zveza bi bila podana le, če bi z motornim kolesom presegel hitrost, s katero bi sicer lahko vozil s kolesom z motorjem. Tožnik je imel dovolj izkušenj tudi za vožnjo s hitrostjo 40 km/h. Tožnikova neprimerna reakcija ne upravičuje soprispevka v takšnem deležu (sklicuje se na judikat III Ips 77/2004). Vrhovno sodišče je oškodovancem pri hujših prekoračitvah hitrosti pripisalo enako ali nižjo sokrivdo. V zadevi II Ips 561/2001 je oškodovanec vozil 90 km/h namesto 60 km/h, s čimer je za 50 % prekoračil dovoljeno hitrost, zaradi česar je bil njegov delež soprispevka ocenjen na 30 %. V konkretni zadevi je tožnik hitrost prekoračil le za 25 %, torej gre za manjšo kršitev, kar kažejo tudi kazenske določbe Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP). V zadevi II Ips 450/1996 je sodišče oškodovancu pri hitrosti 67 km/h namesto 40 km/h (prekoračitev za 68 %) pripisalo le 25 % delež sokrivde. Očitek, da tožnik ni imel prižganih žarometov, ni relevanten oziroma je relevanten le v majhnem procentu, zlasti ob upoštevanju teže kršitve toženkine zavarovanke. Pritožbeno sodišče je odškodnino sicer zvišalo, vendar še vedno odstopa od sodne prakse.(2) Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bi bila ustrezna odškodnina v višini najmanj 35.000,00 EUR, predvsem zaradi tožnikove starosti v času škodnega dogodka in ker ni pričakovati, da se bodo prihodnje bolečine zmanjšale, ampak se lahko s potekom časa le še stopnjujejo. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti bi moralo sodišče prav tako upoštevati tožnikovo mladost. Šepanje in deformirana desna spodnja okončina ga močno ovirata pri navezovanju stikov z dekleti. Ob ugotovitvi, da tožnikova zmanjšana življenjska aktivnost znaša 60 %, je odškodnina v višini 45.000,00 EUR prenizka. Tožnik je bil od malega aktiven športnik, česar zdaj ne more več početi. Ne more voziti avtomobila in izvajati drugih dnevnih aktivnosti, saj uporablja dve bergli. Večkrat se spotakne in pade.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščema nižjih stopenj, in na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje: a. glede temelja odškodninske odgovornosti: - A. M. je kot voznica osebnega vozila trčila v tožnika. Pri zavijanju v levo je spregledala tožnika, ki je vozil motorno kolo po nasprotnem voznem pasu, in mu s tem odvzela prednost. - Na motornem kolesu, ki ga je vozil tožnik, ni bilo nameščenega žarometa. Prižgani žarometi so opazni tudi ob vožnji proti soncu, kakršna je bila smer vožnje A. M., zato bi prižgani žarometi izboljšali njeno zaznavo tožnika.

- Če bi tožnik le nekoliko zmanjšal hitrost, bi lahko brez naglega in močnega zaviranja nadaljeval vožnjo. Tožnik je napačno ocenil prometno situacijo in je reagiral na najbolj neprimeren način, tako da se je začel umikati v smeri vožnje osebnega vozila. Povprečno izkušen voznik bi v taki situaciji ravnal drugače in ne bi prišel v položaj, v katerem se je znašel tožnik.

- Tožnik je uporabljal varnostno čelado in vozil po svojem voznem pasu, vendar je vozil motorno kolo brez opravljenega izpita in za takšno vožnjo ni imel dovolj izkušenj. Njegova reakcija je bila zato glede na dano prometno situacijo povsem napačna in je reagiral na najbolj neprimeren možen način.

- Tožnik je vozil prehitro, in sicer 40 km/h, kar je za 33 % nad predpisano omejitvijo.

b. Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo: - Tožnik je trpel zelo hude telesne bolečine pet dni, hude bolečine deset dni, trajne srednje hude bolečine štiri tedne, trajne lahke bolečine skupaj 6 tednov, občasne lahke z občasnimi srednjimi hudimi bolečinami pa do končanega zdravljenja dne 29. 4. 2004. Po končnem zdravljenju še vedno trpi lažje bolečine, po večjih naporih tudi bolečine srednje intenzivnosti, in sicer v desni spodnji okončini in ledveni hrbtenici. Takšne bolečine se bodo pojavljale tudi v bodoče. Med zdravljenjem je tožnik trpel številne nevšečnosti, in sicer 36-dnevno hospitalizacijo takoj po poškodbi, dodatno 9-dnevno hospitalizacijo, dva operacijska posega v anesteziji, prišlo je do preležanin, 53 dni je moral uporabljati zunanji fiksator, en mesec je bil popolnoma odvisen od tuje pomoči in je uporabljal invalidski voziček, še vedno uporablja bergle, imel je številne fizikalne terapije, EMG preiskave, moral je jemati zdravila v obliki tablet, infuzij in injekcij.

- Tožnik je čutil intenziven primarni strah v trajanju deset minut po nezgodi, sekundarni strah zaradi skrbi za izid zdravljenja pa je trajal skupno do štirinajst dni.

- Trajne posledice poškodbe so izražene pri hoji, ki je mogoča le z berglo ali s palico. Tožnik ni sposoben daljše hoje ali daljšega stanja. Popolnoma je nesposoben za tek, skakanje in za s tem povezane športe in aktivnosti. Ne zmore dela v prisilni drži, čepenja ali klečanja. Ni sposoben upravljati motornega vozila s standardno opremo ali kolesariti. Sposoben je le za lažje sedeče delo. Ni sposoben za dela, ki zahtevajo prenašanje in dvigovanje bremen nad pet kilogramov. Tožnikova zmanjšana življenjska aktivnost dosega 60 %.

- Skaženost se objektivno kaže v šepajoči hoji, izraziti petelinji hoji, v uporabi bergel, izraziti deformaciji desne spodnje okončine zaradi močne atrofije mišic in zaradi brazgotin na področju kolena in goleni.

6. V skladu s prvim odstavkom 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni ter ustrezno konkretizirani in argumentirani.(3) Na dovoljene revizijske razloge revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

7. Povzročiteljica prometne nezgode je imela pri toženki sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, zato lahko oškodovanec (tožnik) povrnitev škode na podlagi prvega odstavka 20. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) zahteva neposredno od zavarovalnice (toženke). Po dejanskih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je bil tožnik poškodovan kot voznik enega od dveh motornih vozil, ki sta bili udeleženi v trčenju. Glede na vsebino revizijskih razlogov je moralo revizijsko sodišče preizkusiti pravilnost uporabe prvega(4) in drugega(5) odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejata kriterije za porazdelitev odgovornosti pri nesreči premikajočih se motornih vozil med imetniki motornih vozil; če je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabijo pravila o krivdni odgovornosti, če je krivda obojestranska, pa odgovarjata oba imetnika v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

8. Revidentovo zavzemanje za uporabo prvega odstavka 154. člena OZ, ki ureja porazdelitev odgovornosti pri izključni krivdi enega od imetnikov v nesreči udeleženih vozil, glede na ugotovljeno dejansko stanje ne more biti uspešno. Dejanska podlaga spora namreč vodi do zaključka, da je tožnik ravnal protipravno (o tem tudi v nadaljevanju obrazložitve) in da je njegovo ravnanje v (delni) vzročni zvezi z nastalo škodo, zato uporaba navedene določbe ne pride v poštev. Tudi sicer revident poleg pavšalnega zavzemanja za uporabo določbe o izključni krivdi toženkine zavarovanke v zvezi s tem ne uveljavlja nobenih konkretnejših razlogov, zato revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj s tem, ko škodnega dogodka nista presojali po tej pravni podlagi, materialno pravo pravilno uporabili.

9. V nadaljevanju se je moralo sodišče opredeliti do pravilnosti uporabe drugega odstavka 154. člena OZ, zlasti do revizijske trditve, da sta sodišči nižjih stopenj tožniku pripisali prevelik delež soprispevka k nastali škodi. Vsako od v prometni nesreči udeleženih motornih vozil je po ustaljeni sodni praksi nevarna stvar, ki vzpostavlja objektivno odgovornost njegovega imetnika za nastalo škodo. Kljub temu, da določba drugega odstavka 154. člena OZ predpisuje porazdelitev odgovornosti glede na krivdo, objektivna odgovornost imetnikov s tem še ne preneha. Krivda je ob pravilni uporabi te določbe zgolj eden od (so)kriterijev za porazdelitev odgovornosti. Prispevka obeh imetnikov motornih vozil k nastali škodi je zato potrebno ovrednotiti po oceni vseh okoliščin primera in pri tem dati ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nastalo škodo, ob upoštevanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov obeh imetnikov motornih vozil in stopnje nevarnosti, ki izhaja iz obratovanja posameznega motornega vozila.(6) Sodišči nižjih stopenj sta glede na ustaljeno sodno prakso kot odločilno okoliščino za nastanek prometne nezgode pravilno upoštevali ravnanje toženkine zavarovanke, ki je kršila pravila o prednosti v cestnem prometu, in ji zato pripisali pretežni delež soprispevka k nastali škodi.(7)

10. Revizija pri poskusu zmanjševanja teže tožnikovih kršitev cestnoprometnih predpisov sodiščema nižjih stopenj nepravilno očita, da sta dejstvo, da tožnik ni imel opravljenega izpita za vožnjo z motornim kolesom (temveč le za kolo z motorjem), upoštevali kot okoliščino, ki je prispevala k nastanku škode. Zaključki sodišč nižjih stopenj se namreč opirajo na dejansko ugotovitev, da zaradi neopravljenega izpita tožnik ni imel zadostnih izkušenj za upravljanje s tem motornim vozilom in je zato ob nastali nevarni prometni situaciji reagiral na najbolj neprimeren način z umikanjem v smeri vožnje osebnega vozila toženkine zavarovanke, torej drugače, kot bi v takšni situaciji ravnal vsak drug povprečno skrben voznik. Okoliščina, ki je obe sodišči vodila k zaključku o tožnikovem soprispevku, je torej njegova nezadostna izkušenost in posledično ravnanje v nasprotju z ravnanjem povprečno skrbnega voznika in ne dejstvo, da ni imel opravljenega vozniškega izpita za motorno kolo. V konkretni zadevi pri tožnikovem odzivu na nastalo prometno situacijo ni šlo zgolj za spontano in neoptimalno reakcijo, ki ni prerasla v protipravno ravnanje, zato sta jo sodišči nižjih stopenj utemeljeno upoštevali pri ugotavljanju deleža tožnikovega soprispevka.(8) Revidentova primerjalna analiza načina upravljanja motornega kolesa in kolesa z motorjem vsebinsko predstavlja poskus izpodbijanja dejanskega zaključka o nezadostni izkušenosti tožnika, ki na revizijski stopnji ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi sicer gre pri tej revizijski trditvi za ponavljanje pritožbenih navedb, na katere je odgovorilo že pritožbeno sodišče. 11. Prav tako je neutemeljeno revizijsko zavzemanje za zmanjšanje deleža soprispevka zaradi prekoračitve dovoljene hitrosti, ki ob sklicevanju na judikate tega sodišča temelji na predpostavki, da je delež soprispevka odvisen le od obsega prekoračitve hitrosti. Presoja prekoračitve hitrosti brez upoštevanja ostalih okoliščin konkretnega primera, za kar se smiselno zavzema revident zaradi izhodišč, nakazanih v 9. točki te obrazložitve, ni pravilna. Revidentovo sklicevanje na sodno prakso, iz katere povzema samo obseg prekoračitve hitrosti, zanemari pa kršitve drugega imetnika motornega vozila, težo oškodovančevih kršitev, njihov skupni vpliv na nastanek škode in nevarnost obratovanja posameznega motornega vozila, zato ne more omajati zaključkov pritožbenega sodišča. 12. Izpodbijanje zaključka, da so neprižgani žarometi prispevali k nastanku škode, ni utemeljeno. Revizijsko sodišče je namreč vezano na dejansko ugotovitev, da bi toženkina zavarovanka tožnika, če bi imel prižgane žaromete, lažje zaznala. Ob tako ugotovljenem dejstvu je materialnopravni zaključek sodišč nižjih stopenj, da je takšna tožnikova kršitev v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastankom škode, povem pravilen. Da je omenjeno dejstvo prispevalo k škodi, nenazadnje priznava sam revident s trditvijo, da je ta kršitev relevantna kvečjemu v manjšem deležu. 13. Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov toženkine zavarovanke (izsiljevanje prednosti) in tožnika (neprimerna reakcija na nevarno prometno situacijo, prekoračena hitrost in neprižgani žarometi) ob upoštevanju stopnje nevarnosti obratovanja obeh motornih vozil, je sodišče pravilno porazdelilo delež odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (30 % za tožnika, 70 % za toženkino zavarovanko). Očitek o zmotni uporabi drugega odstavka 154. člena OZ je zato neutemeljen.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo:

14. Revizijsko sodišče mora odgovoriti še na revizijsko izpodbijanje višine odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odškodnina za nastalo premoženjsko škodo, povrnitev katere je tožnik zahteval v obliki denarne rente, ni predmet revizijskega preizkusa. Revident uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer določbe 179. člena OZ. Omenjena določba po vsebini predstavlja pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.(9)

15. Očitano kršitev zmotne uporabe materialnega prava revident utemeljuje s sklicevanjem na judikate tega sodišča. Po pregledu navedenih odločb revizijsko sodišče pojasnjuje, da gre bodisi za škodne dogodke s hujšimi poškodbami, bodisi za bolj zapleteno zdravljenje, zato s sklicevanjem nanje revident ne more uspešno utemeljiti zmotne uporabe materialnega prava. Tudi sicer omenjene odločbe glede na težo posledic ne kažejo bistvenega odstopanja pri odmeri odškodnine v tem primeru, saj se odmerjene enotne odškodnine v navedenih zadevah gibljejo v razponu od 78 do 115 povprečnih neto plač, pri čemer gre v zadevah, kjer je bila enotna odškodnina odmerjena nad višino 88 povprečnih neto plač, za težje poškodbe ali celo amputacijo okončin.

16. Pregled ostalih odločb, ki se nanašajo na primerljive škodne primere in primerljivo starostno skupino oškodovancev, kaže, da sta sodišči nižjih stopenj načelo pravične denarne odškodnine pri odmeri enotne odškodnine pravilno upoštevali. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode.(10) Glede na citirane primere je odmerjena odškodnina povsem pravilno umeščena glede na razlikovanje med lažje, hujše in katastrofalne škode.

17. Popolnoma izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine, za kar se zavzema revident v zvezi z izpodbijanjem odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in zmanjšanje življenjske aktivnosti, ni ustrezna. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.(11) Le na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnine in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami. Očitana zmotna uporaba materialnega prava iz navedenih razlogov ni utemeljena.

18. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Odločitev, da toženec sam krije svoje revizijske stroške, temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP ter je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi revizije.

Op. št. (1): Revident se glede temelja odškodninske odgovornosti sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 450/1996, II Ips 561/2001 in III Ips 77/2004. Op. št. (2): Revident se glede višine odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 311/2003, II Ips 404/2006, II Ips 91/2008, II Ips 270/2008. Op. št. (3): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 206/2013, II Ips 120/2010, II Ips 258/2014,...

Op. št. (4): Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. člena OZ).

Op. št. (5): Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ).

Op. št. (6): Jadek Pensa, D: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga: stran 882; odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 133/2006, II Ips 280/2013, II Ips 444/2007. Op. št. (7): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 238/2009, II Ips 450/1996, II Ips 444/2007. Op. št. (8): Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 752/2009, II Ips 77/2004. Op. št. (9): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 244/2011, II Ips 89/2014, II Ips 280/2013 in druge.

Op. št. (10): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 355/2011, II Ips 327/2011, II Ips 396/93, II Ips 607/99, II Ips 791/2006, II Ips 693/2009, II Ips 666/2001. Op. št. (11): Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 351/2003, II Ips 131/2013.