Jedro

Neutemeljena je pritožbena graja, da ima s strani sodišča odrejen rok za izjavo o izvedenskem mnenju naravo sodnega roka, saj je le-ta z izrecno zakonsko določbo 286.a člena ZPP pridobil naravo prekluzivnega roka. Z neupoštevanjem pripomb na izvedensko mnenje, podanih brez opravičljivega razloga po poteku tega roka, tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi tožnika izpostavljene bistvene kršitve procesnih določb. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaradi opisanih sicer utemeljenih očitkov o kršitvah prometnih predpisov s strani tožnika njegov soprispevek k nastanku prometne nesreče ocenilo v višini 40%. Pri tem je premajhno težo pripisalo dejstvu, da je zavarovanka toženke tista, ki je spregledala (sicer nekoliko prehitro vozečega) tožnika ter prečkala njegov vozni pas, s tem pa s kršitvijo najosnovnejših predpisov o varnosti v cestnem prometu povzročila nevarno prometno situacijo, ki se je sicer z zgoraj omenjeno nepravilno reakcijo tožnika še zaostrila. Tožnik v svoji pritožbi povsem utemeljeno izpostavlja, da je avtomobil nevarnejša stvar od motornega kolesa. Vse navedeno po presoji sodišča druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljuje porazdelitev odgovornosti med toženko in tožnikom v razmerju 70% proti 30%.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da v tem delu glasi: „I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 18.282,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2005 dalje do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 1.508,50 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“ V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (II. točka izreka) potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v višini 368,64 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 2.012,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2005 do plačila, v presežku in drugačen tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo mesečne rente v znesku 800,00 EUR od vložitve tožbe naprej, pri čemer bi mesečna renta zapadla v plačilo vsakega 15. dne v mesecu za prejšnji mesec, toženka pa bi bila dolžna tožniku plačati do sodbe sodišča prve stopnje zapadle mesečne rente v 15 dneh po izdaji sodbe sodišča prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka dalje do plačila, kakor tudi zakonske zamudne obresti v primeru nepravočasnega plačila nadaljnjih mesečnih rent (II. odstavek izreka). Tožniku je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.761,96 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. odstavek izreka).

2. Zoper zavrnilni del uvodoma navedene sodbe se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Uvodoma izpostavlja, da je glede poteka prometne nesreče prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Pri presoji okoliščin prometne nesreče se je povsem oprlo na mnenje izvedenca prometne stroke, pri tem pa ni upoštevalo utemeljenih ugovorov tožnika glede pomanjkljivosti, nejasnosti in protislovij izvedenskega mnenja. Le-te je tožnik podal v vlogi z dne 7. 1. 2009, sicer po poteku roka, ki ga je za to v sklepu o odmeri stroškov izvedenca določilo sodišče prve stopnje, vendar gre po mnenju tožnika za sodni rok, ki mu je prvostopno sodišče neupravičeno in brez izrecnega opozorila strankam na posledice pripisalo prekluzivno naravo. S takim ravnanjem so bile kršene določbe pravdnega postopka, ki so vplivale na končni izid postopka. Nadalje graja prvostopno stališče, da so njegove pripombe na izvedensko mnenje presplošne, ter ponovno izpostavlja dvom v izvedenčev približen izračun hitrosti tožnika, zaradi česar naj ne bi bilo zadoščeno dokaznemu standardu prepričanja. Sicer pa je po mnenju tožnika tudi pretirana ocena njegove sokrivde v višini 40%. Graja nepravilnosti prvostopnih zaključkov o posameznih očitanih mu kršitvah cestnoprometnih predpisov, s katerimi naj bi tožnik prispeval k nastanku prometne nesreče, ki jih je prvostopno sodišče nepravilno oprlo na določbe v času prometne nesreče še ne veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa - 1 (v nadaljevanju ZVCP-1). Pri porazdelitvi odgovornosti bi moralo sodišče prve stopnje glede na sodno prakso v podobnih primerih upoštevati hujšo kršitev povzročiteljice škode, ki je s svojim ravnanjem povzročila nevarno situacijo, kakor tudi dejstvo, da je osebni avto bolj nevarna stvar od motornega kolesa. Po mnenju tožnika v konkretnem primeru ob pravilni uporabi materialnega prava ni nobenega razloga, da bi se mu očital kakršenkoli prispevek. Pri odmeri višine odškodnine naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je višina odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode bistveno nižja od odškodnin, ki se v sodni praksi odmerjajo za primerljive posledice. Ker tožnikovega subjektivnega doživljanja ni upoštevalo oz. vsaj ne v zadostni meri, naj bi ob dodatnem pomanjkanju dokazne ocene, kateremu izvedencu je glede posameznih postavk sledilo in zakaj, prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik graja tudi nepravilnost odločitve o rentnem zahtevku, ki jo je prvostopno sodišče oprlo na v mnenju izvedenke za medicino dela in športa podane teoretične rešitve o delih, ki naj bi jih tožnik še lahko opravljal, ni pa ocenilo njegove izpovedbe o zdravstvenih težavah, ki jih mora trpeti, niti njegovih navedb o pomanjkanju sredstev za nadaljnje izobraževanje. Zavrača očitek, da iz razlogov na svoji strani ni dokončal srednješolskega izobraževanja za poklic natakar, ter izpostavlja smiselnost le-tega, upoštevaje da navedenega poklica glede na popoškodbene omejitve gotovo ne bi mogel opravljati. V zvezi z rentnim zahtevkom je tožnik predlagal opravo poizvedb, ki jih sodišče prve stopnje ni opravilo, tožnika pa s tem v okviru materialnega procesnega vodstva tudi ni seznanilo, s čimer naj bi zagrešilo relativno bistveno kršitev procesnih določb. V posledici vsega navedenega je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožnik primarno predlaga spremembo izpodbijanega zavrnilnega dela prvostopne sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper obsodilni del prvostopne sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb na zadnji glavni obravnavi, da je tožniku še dodatno izplačala odškodnino v višini 3.000,00 EUR, kar je tudi tožnik potrdil kot nesporno. Sodišče tako ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je zato napačno uporabilo materialno pravo. Predlaga „razveljavitev izpodbijane sodbe ali njeno dopolnitev“ ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

5. Pritožba tožnika je delno, pritožba toženke pa v celoti utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbah uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Razen glede opravljenega delnega plačila toženke, ki ga je spregledalo in tako zmotno presodilo listine o opravljenih plačilih, je tudi dejansko stanje pravilno ugotovilo, na njegovi podlagi pa v odločitvi o porazdelitvi odgovornosti za škodni dogodek kakor tudi pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zmotno uporabilo materialno pravo.

Glede temelja odškodninske odgovornosti

7. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju poteka prometne nesreče povsem utemeljeno oprlo na ugotovitve med postopkom postavljenega izvedenca cestnoprometne stroke. Nanje pravdni stranki kljub izrecnemu pozivu prvostopnega sodišča v sklepu z dne 28. 4. 2008, v katerem so bili sicer hkrati odmerjeni stroški izvedenca, nista podali pravočasnih pripomb, čeprav sta bili opozorjeni na pravne posledice take opustitve v smislu petega odstavka 286.a člena ZPP. Neutemeljena je pritožbena graja, da ima tak po sodišču odrejen rok za izjavo o izvedenskem mnenju zgolj naravo sodnega roka, saj je le-ta z izrecno zakonsko določbo 286.a člena ZPP pridobil naravo prekluzivnega roka. Z neupoštevanjem pripomb na izvedensko mnenje, podanih brez opravičljivega razloga po poteku tega roka, tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi tožnika izpostavljene bistvene kršitve procesnih določb. Sicer pa sodišče prve stopnje pripomb tožnika na podano izvedensko mnenje vendarle ni v celoti spregledalo, temveč je nanje v bistvenem delu odgovorilo in jih kot neutemeljene oziroma presplošne celo obrazloženo zavrnilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 15). Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje prvostopno sodišče niti ob upoštevanju po tožniku grajanih pomanjkljivosti izvedenskega mnenja ni imelo razlogov za dvom v njegovo pravilnost. Utemeljen je tudi prvostopni zaključek, da podano mnenje ni nejasno, nepopolno ali nasprotujoče (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Glede v pritožbi ponovno izpostavljenega dvoma v izvedenčev približen izračun hitrosti vožnje tožnikovega motornega kolesa sodišče druge stopnje dodaja, da je iz izvedenskega mnenja razbrati tako ugotovljene dejanske okoliščine kakor tudi parametre iz strokovne literature, ki jih je izvedenec upošteval pri izračunu navedenega približka oziroma ocene hitrosti tožnikove vožnje. Tožnik pa s svojim v pritožbi ponovljenim pavšalnim nestrinjanjem s tako oceno, ne da bi določno navedel, katere okoliščine naj bi bile narobe upoštevane oziroma kateri podatki naj bi bili napačno uporabljeni, zaključka o sprejemljivosti take izvedenčeve ocene ni uspel omajati. Jasno je sicer, da po izvedencu ocenjena hitrost vozila predstavlja zgolj bolj ali manj natančen približek dejanske hitrosti motornega kolesa v času prometne nesreče. Vendar njegova vrednost, za kar 33% višja od dovoljene hitrosti na tistem odseku cestišča, upoštevaje ugotovitev, da bi tožnik ob dovoljeni hitrosti 30 km/h lahko brez zaviranja nadaljeval vožnjo, zadošča za prvostopni zaključek o protipredpisni vožnji tožnika, s katero je prispeval k nastanku prometne nesreče. 8. Ni mogoče slediti niti nadaljnji pritožbeni graji na prvi stopnji ugotovljenih kršitev predpisov o varnosti v cestnem prometu, s katerimi je tožnik soprispeval k nastanku prometne nesreče. Res je sicer, da je prvostopno sodišče tak zaključek utemeljilo na ZVCP-1, ki v času prometne nesreče še ni veljal. Slednje pa na pravilnost prvostopnega zaključka nima nobenega vpliva, saj so bile pri tožniku ugotovljene kršitve nekaterih temeljnih določb o varnosti v cestnem prometu, ki ji je vsebinsko enake vseboval že prej veljavni ZVCP. Neutemeljena je pritožbena graja, da s tako ugotovljenimi kršitvami tožnik ni prispeval k nastanku prometne nesreče. Povsem sprejemljiv je namreč prvostopni zaključek, da tožnik, ki je vozil motorno kolo brez opravljenega izpita za to kategorijo motornega kolesa (A), za vožnjo ni imel zadosti izkušenj. Take domneve tožnik ne more ovreči z v pritožbi ponovno izpostavljenim, da je imel vozniški izpit za vožnjo s prometnim sredstvom lažje kategorije, namreč s kolesom z motorjem. Že ker so za vožnjo z različnimi kategorijami prevoznih sredstev predpisane različne kategorije vozniških izpitov, je jasno, da tudi izkušnje za vožnjo s posameznimi od teh kategorij vozil niso enakovredne. Res je sicer, da so cestnoprometni predpisi načeloma enaki, po drugi strani pa je upravljanje z različnimi prevoznimi sredstvi različno, le-ta se tudi različno odzivajo. Prvostopni zaključek o pomanjkanju tožnikovih vozniških izkušenj je tembolj sprejemljiv, upoštevaje izvedenčevo ugotovitev, da je tožnik napačno ocenil situacijo pred seboj in je reagiral na najbolj neprimeren način z umikanjem v smeri vožnje osebnega vozila, torej drugače, „kot bi v taki situaciji ravnal povprečno izkušen voznik“. Tožnik sicer utemeljeno izpostavlja, da od povprečnega voznika, ki reagira refleksno, ni mogoče pričakovati, da bo na najbolj optimalen način reagiral na nevarno situacijo v prometu, lahko pa se pričakuje, da bo reagiral kot povprečno skrben in izkušen voznik, tako pa tožnik po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ni ravnal. Navedenega zaključka, sprejetega na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, tožnik z v pritožbi ponovljenimi pavšalnimi navedbami, da bi bila predlagana pravilna reakcija „nelogična in neživljenjska“, ni uspel izpodbiti. Zavarovanka toženke, ki je spregledala tožnikovo motorno kolo, tega sicer res ni opravičevala z zaslepljenostjo zaradi sonca, je pa navajala, da ji je slednje nekoliko zastiralo pogled. Iz mnenja izvedenca prometne stroke je sodišče prve stopnje pravilno razbralo, da bi prižgani žarometi izboljšali možnost zaznave tožnika, saj se svetloba žarometa vidi tudi pri vožnji v smeri sonca. Tako je povsem sprejemljiv tudi prvostopni zaključek o tožnikovem soprispevku zaradi vožnje brez zasenčenih luči (s čimer je kršil četrti odstavek 56. člena ZVCP).

9. Utemeljena pa je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (natančneje prvi odstavek 171. člena OZ v zvezi s 185. členom istega zakona), ko je zaradi zgoraj opisanih sicer utemeljenih očitkov o kršitvah prometnih predpisov s strani tožnika njegov soprispevek k nastanku prometne nesreče ocenilo v višini 40%. Pri tem je premajhno težo pripisalo dejstvu, da je vendarle zavarovanka toženke tista, ki je spregledala (sicer nekoliko prehitro vozečega) tožnika ter prečkala njegov vozni pas, s tem pa s kršitvijo najosnovnejših predpisov o varnosti v cestnem prometu (drugega odstavka 21. člena ZVCP o vožnji po desnem smernem vozišču in prvega odstavka 23. člena istega zakona o varni spremembi smeri vožnje) povzročila nevarno prometno situacijo, ki se je sicer z zgoraj omenjeno nepravilno reakcijo tožnika še zaostrila. Tožnik v svoji pritožbi tudi povsem utemeljeno izpostavlja, da je avtomobil nevarnejša stvar od motornega kolesa. Vse navedeno po presoji sodišča druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljuje porazdelitev odgovornosti med toženko in tožnikom v razmerju 70% proti 30%.

Glede nepremoženjske škode

10. Tožnik v svoji pritožbi sicer utemeljeno izpostavlja, da je prvostopno sodišče pri utemeljitvi višine prisojene odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode skopo obrazložilo okoliščine, na podlagi katerih je opravilo individualizacijo odmere odškodnine glede na doživljanje konkretnega oškodovanca. Ni pa jih v celoti spregledalo, kot to v svoji pritožbi priznava tudi tožnik, zato s takim ravnanjem ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v smislu pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se tudi ni izrecno opredelilo, kateremu izmed dveh med postopkom postavljenih izvedencev medicinske stroke je glede posameznih postavk nepremoženjske škode sledilo, kot v svoji pritožbi izpostavlja tožnik. Je pa za vsako postavko podrobno obrazložilo ugotovitve izvedencev, ki jih je vzelo za dejansko podlago svoje odločitve, zato je pritožbeni očitek pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih tudi s tem v zvezi neutemeljen. Sicer pa je tožnik obe izvedenski mnenji medicinske stroke glede pretrpljene nepremoženjske škode povzel, zato sedaj povsem neutemeljeno graja prvostopno odločitev, da je obe mnenji tudi upoštevalo. Slediti pa je pritožbeni graji, da je bilo pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je v posledici škodnega dogodka utrpel tožnik, materialno pravo zmotno uporabljeno, saj je bila odškodnina po vseh postavkah nepremoženjske škode odmerjena nekoliko prenizko, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

11. Za pretrpljene telesne bolečine (kot le-te podrobneje izhajajo iz obrazložitve prvostopne sodbe v točkah 28 in 29) in nevšečnosti med zdravljenjem (36-dnevna hospitalizacija takoj po poškodbi in nato še 9-dnevna, 2 operacijska posega v anesteziji, nastanek preležanine, 53-dnevna nošnja zunanjega fiksatorja, 1 mesec je bil tožnik popolnoma odvisen od tuje pomoči in je lahko uporabljal le invalidski voziček, uporaba bergel, ki jih še vedno uporablja, številne fizikalne terapije, EMG preiskave, številna zdravila v obliki infuzij, injekcij in tablet) je prvostopno sodišče tožniku od zahtevanih 40.000,00 EUR prisodilo odškodnino v višini 25.000,00 EUR. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je tako odmerjena višina odškodnine prenizka. Navedeni zaključek temelji predvsem na ugotovljenih dejstvih, da se bodo pri v času škodnega dogodka komaj polnoletnem tožniku telesne bolečine v področju desnega kolena, desne goleni in desnega stopala pojavljale tudi v bodoče pri vsakodnevnih aktivnostih: pri hoji, pri daljšem sedenju, ob spremembi vremena (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 28), kakor tudi, da tožnik zaradi nepravilnega obremenjevanja noge in petelinje hoje še vedno trpi tudi občasne bolečine v ledveni hrbtenici, ki lahko izžarevajo v desni kolk (točka 29 prvostopne obrazložitve). Vse navedeno po presoji sodišča druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava (179. člen OZ v povezavi s 182. členom OZ) tudi upoštevaje načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine iz tega naslova opravičuje odmero denarne odškodnine v višini 30.000,00 EUR.

12. Za strah, ki ga je moral tožnik pretrpeti ob samem škodnem dogodku (intenziven primarni strah v času trajanja do 10 minut) kakor tudi strah za izid zdravljenja v obliki močne zaskrbljenosti glede narave, vrste in obsega poškodb v trajanju od tedna do 14 dni (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 35) je prvostopno sodišče tožniku od zahtevanih 5.000,00 EUR prisodilo denarno odškodnino v višini 3.500,00 EUR. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je tako odmerjena odškodnina glede na okoliščine škodnega dogodka prenizka. Upoštevaje resnost poškodbe, ki jo je tožnik utrpel, ter posledično njegovo upravičeno zaskrbljenost za življenje in zdravje, nenazadnje pa tudi glede na izpovedbo tožnika o njegovem doživljanju strahu, je tožnik ob pravilni uporabi materialnega prava (179. člen OZ) tudi upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih upravičen do celotne odškodnine, ki jo je iz tega naslova zahteval (5.000,00 EUR).

13. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki se pri tožniku odraža v izrazito moteni hoji, možni le s pomočjo bergel ali palice, nesposobnosti za vse aktivnosti, povezane s hojo ali stojo, tek, skakanje in s tem povezane športe, nezmožnosti opravljanja del v prisilni drži, čepenje in klečanje, nesposobnosti upravljanja vozila s standardno opremo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 39), je prvostopno sodišče tožniku od zahtevanih 70.000,00 EUR odmerilo denarno odškodnino v višini 30.000,00 EUR. Tožnik je tudi nesposoben za lažja fizična dela, ki zahtevajo dvigovanje in prenašanje bremen, težjih od 5 kg, in je tako dejansko sposoben le še za lažje sedeče delo. Po presoji sodišča druge stopnje je tožnik za duševne bolečine, ki jih ob zavedanju opisanih omejitev v vsakodnevnem funkcioniranju in posledični zmanjšani poklicni zmožnosti trpi, ob pravilni uporabi materialnega prava upravičen do višje odškodnine od na prvi stopnji prisojene. Pravična denarna odškodnina iz tega naslova v obravnavanem primeru v skladu s 179. členom OZ v povezavi s 182. členom istega zakona ob upoštevanju tožnikove mladosti glede na sodno prakso v primerljivih primerih znaša 45.000,00 EUR. Pri opisani odmeri pa tudi sodišče druge stopnje ni upoštevalo v tožnikovi pritožbi izpostavljenih posledic na mentalnem področju (pozabljivost in zmedenost), ki v postopku na prvi stopnji niso bile niti zatrjevane in v izvedenskih mnenjih ne objektivizirane.

14. Iz naslova duševnih bolečin, ki jih tožnik trpi zaradi skaženosti v obliki izrazito šepajoče hoje in uporabe bergel, izrazite deformacije desne spodnje okončine zaradi močne atrofije mišic in brazgotin v področju kolena in goleni, je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 10.000,00 EUR prisodilo denarno satisfakcijo v višini 5.000,00 EUR. Utemeljena je pritožbena graja, da je mlad in neporočen tožnik za duševne bolečine, ki jih v posledici ugotovljene skaženosti trpi, ob upoštevanju kriterijev iz 179. in 182. člena OZ upravičen do višje odškodnine od na prvi stopnji prisojene. Po presoji sodišča druge stopnje znaša pravična denarna satisfakcija iz tega naslova 8.000,00 EUR, pri čemer je upoštevano tako načelo individualizacije odškodnine kakor tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine glede na razmerja med različnimi škodami.

15. Po vsem obrazloženem bi bil tožnik za v posledici škodnega dogodka pretrpljeno nepremoženjsko škodo ob pravilni uporabi materialnega prava (peta alineja 358. člena ZPP) upravičen do denarne odškodnine v skupni višini 88.000,00 EUR, kar predstavlja 88 povprečnih neto plač v času razsoje na prvi stopnji (993,53 EUR). Ob upoštevanju njegovega 30% soprispevka, pa znaša v skladu s prvim odstavkom 171. člena OZ v zvezi s 185. členom istega zakona sorazmerno zmanjšana odškodnina, ki mu jo je dolžna izplačati toženka, 61.600,00 EUR.

16. Od zgoraj navedenega zneska pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, katere plačilo odpade na toženko, je bilo potrebno odšteti revalorizirane zneske po toženki iz tega naslova že izplačane odškodnine, torej že na prvi stopnji upoštevanih 40.287,30 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 47 in 48), kakor tudi revalorizirano vrednost po toženki dne 1. 9. 2011 izplačanega zneska 3.000,00 EUR, kot izhaja iz priloge B9, ki ga je sodišče prve stopnje v svoji sodbi spregledalo in ga v okviru že izplačanih zneskov ni upoštevalo, kot je v svoji pritožbi pravilno izpostavila toženka. To prvostopno napako (zmotno presojo listin o opravljenih delnih plačilih toženke) je lahko sodišče druge stopnje v skladu z drugo alinejo 358. člena ZPP odpravilo tako, da je tudi to plačilo toženke v revalorizirani vrednosti upoštevalo. Revalorizirana vrednost zneska 3.000,00 EUR na dan izdaje prvostopne sodbe (6. 1. 2012) znaša 3.030,00 EUR. Po vsem obrazloženem je dolžna toženka tožniku iz naslova nepremoženske škode izplačati še 18.282,70EUR (61.600,00 - 40.287,30 - 3.030,00). V tej smeri je sodišče druge stopnje v skladu z drugo in peto alinejo 358. člena ZPP spremenilo izpodbijani zavrnilni del prvostopne sodbe, vsebovan v I. točki izreka navedene sodbe.

Glede rentnega zahtevka

17. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek na plačilo 800,00 EUR mesečne rente kot nadomestila za dohodek, ki bi ga sicer prejemal, utemeljeval z zatrjevanjem, da se zaradi poškodbe ne more zaposliti v poklicu natakarja, za katerega se je izobraževal, ali v kateremkoli drugem poklicu, povezanem s hojo, daljšim sedenjem, stanjem in prenašanjem bremen. V svoji pritožbi ne graja prvostopne ugotovitve, da pred škodnim dogodkom, ki se je pripetil 10 dni pred zaključkom šolskega leta 2002/2003, ko je zaključeval izobraževanje na Srednji šoli za gostinstvo in turizem, ni imel niti formalnih pogojev za zaključek izobraževanja, saj ni bil prijavljen na popravne izpite. Posledice škodnega dogodka pa po mnenju dveh med postopkom postavljenih izvedencev, ki sta se o tem izrekla, niso bile takšne, da zaradi njih tožnik ne bi mogel zaključiti srednješolskega izobraževanja. Tožnik je šele na zadnji glavni obravnavi, pa še to zgolj v svoji izpovedbi, ko je bil zaslišan kot stranka, pričel zatrjevati, da ni imel denarja za plačilo zaključnih izpitov, sicer pa niti dokazil o opravljenih vseh ostalih šolskih obveznostih kljub taki zavezi sodišču ni predložil. Po vsem obrazloženem je pravilna prvostopna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz tega naslova. Le-to je sicer prvostopno sodišče oprlo na 168. člen OZ, ki med drugim ureja povrnitev izgubljenega dobička kot premoženjske škode, in ne na specialnejše določbe 172. člena OZ, ki posebej ureja povrnitev izgubljenega zaslužka kot oblike premoženjske škode v primeru poškodbe in okvare zdravja, kar bi bilo pravilneje, vendar je zaključek, ki izhaja iz obeh pravnih podlag, enak. Za priznanje odškodnine iz tega naslova (drugega odstavka 172. člena OZ) se mora okrnitev sposobnosti pridobivanja odraziti kot premoženjsko prikrajšanje. Pred nastankom prikrajšanja ni škode. Mladoletna oseba, ki še ni pridobivala in katere sposobnost za delo je bila okrnjena, nima pravice do odškodnine iz tega naslova, dokler zaradi tega ni prikrajšana na premoženjskem področju. Če se oz. ko se njena nezmožnost za delo odrazi na premoženjskem področju, šele lahko uveljavlja odškodnino za to obliko škode.

18. Upoštevaje med postopkom pridobljena izvedenska mnenja, posledice obravnavanega škodnega dogodka pri tožniku niso bile takšne, da ne bi mogel zaključiti srednješolskega izobraževanja. Prav slednje pa tožnik zatrjuje kot razlog za nastanek premoženjskega prikrajšanja, ki naj ga zahtevana renta v višini dohodka v poklicu natakarja ali primerljivem poklicu odpravi. Tožniku tako škoda, katere povrnitev zahteva, iz razlogov na njegovi strani sploh še ne nastaja, saj sam ni izpolnil formalnih pogojev za pridobitev ustrezne izobrazbe (čeprav bi jih kljub posledicam poškodbe še vedno lahko), na podlagi katere bi lahko sploh iskal zaposlitev v poklicu, glede katerega zatrjuje svoje prikrajšanje pri plači. Glede v pritožbi izpostavljene smiselnosti zaključka srednješolskega izobraževanja za poklic natakarja, ki ga zaradi popoškodbenih omejitev tožnik dejansko ne bi mogel opravljati, je opozoriti na mnenje izvedenke iz medicine dela, prometa in športa, da bi bila paleta del, ki bi jih lahko tožnik opravljal, v kolikor bi uspešno zaključil šolanje na srednji šoli, veliko večja (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 70). Tožnikova trditev, da tudi takih del zaradi zdravstvenih težav dejansko ne bi zmogel, pa ostaja zaradi njegovega pomanjkanja formalne izobrazbe nepreverljiva trditev. Ker je prvostopno sodišče obravnavani tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo že po temelju, so se kot nepotrebne pokazale predlagane poizvedbe v zvezi z višino tega zahtevka. Tožnik je svojo zatrjevano prikrajšanje pri zaslužku ves čas vezal na zaslužek natakarja, za opravljanje katerega po zgoraj obrazloženem iz razlogov na svoji strani ni pridobil primerne izobrazbe. Posledično so izostale pravno relevantne trditve o morebitnem prikrajšanju pri zaslužku, ki bi ga ob doseženi osnovnošolski stopnji izobrazbe dosegal, pa ga zaradi nezmožnosti za delo po poškodbi ne more. Zato tudi ni bilo mogoče delno ugoditi tožbenemu zahtevku iz tega naslova, kot se sedaj v pritožbi zavzema tožnik. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev tožnikove pritožbe zoper ta del prvostopne odločitve in potrditev izpodbijane II. točke prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških

19. Sprememba prvostopne sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških oz. njihovo ponovno odmero upoštevaje spremenjen pravdni uspeh pravdnih strank (drugi odstavek 165. člena ZPP in drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP). Ker je tožnik med postopkom večkrat spremenil tožbeni zahtevek, je bilo potrebno pravdne stroške odmerjati po fazah postopka. Ob tem je dodati, da nobena od pravdnih strank pri višini priglašenih pravdnih stroškov ni upoštevala vrednosti šele med postopkom postavljenega rentnega zahtevka, zato so bili pravdni stroški iz postopka na prvi stopnji odmerjani neodvisno od uspeha z rentnim zahtevkom, v zvezi s katerim pravdni stroški, priglašeni zgolj glede na vrednost tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode, niti niso nastali. Izjema velja glede priglašenih stroškov izvedenke za medicino dela, ki pa niso bili priznani v povrnitev, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Toženki so bili na prvi stopnji že priznani pravdni stroški v skupnem znesku 1.761,96 EUR, ki pritožbeno niso bili izpodbijani, medtem ko tožniku ob prvostopni odločitvi, da je uspel v nesorazmerno majhnem deležu, na prvi stopnji niso bili odmerjeni oziroma priznani pravdni stroški.

20. V prvi fazi postopka je tožnik terjal plačilo odškodnine v višini 7.600.000,00 SIT (31.714,24 EUR), zato znaša njegov pravdni uspeh upoštevaje prisojeni znesek 18.282,70 EUR 57,6%. V tem obsegu je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, nastalih v tej fazi postopka. Le-ti znašajo: odškodninski zahtevek 800 tč., tožba 800 tč., prva pripravljalna vloga 800 tč., 1. narok za glavno obravnavo (30. 10. 2007) 800 tč., urnina 50 tč., 2. narok za gl. o. (18. 12. 2007) 400 tč., 3. narok za gl. o. (22. 1. 2008) 400 tč., urnina 50 tč., kar skupaj znaša 4.100 tč., upoštevaje vrednost točke in 20% DDV pa 2.258,00 EUR. Temu je prišteti še v tej fazi postopka plačano izvedenino za izvedenca medicinske stroke v višini 600,00 EUR in takso za tožbo v višini 4000 točk (317,20 EUR). V tej fazi postopka so tako tožniku nastali pravdni stroški v skupni višini 3.175,20 EUR, glede na pravdni uspeh v tej fazi postopka pa je od toženke upravičen do povrnitve 1.829,00 EUR.

21. Toženki pa so v prvi fazi postopka nastali naslednji pravdni stroški: taksa za odgovor na tožbo 158,57 EUR, pričnina 118,00 EUR, plačilo izvedenca prometne stroke 600 EUR + 35,39 EUR, kar znaša skupaj 911,96, glede na njen pravdni uspeh v tej fazi postopka (42,4%) pa je toženka upravičena do povrnitve 387,00 EUR pravdnih stroškov.

22. V drugi fazi postopka je tožnik z 2. pripravljalno vlogo modificiral svoj tožbeni zahtevek in terjal plačilo 66.620,35 EUR. Glede na prisojeni znesek (18.282,70) je v tej fazi uspel v 27%, toženka posledično v 73%. V tej fazi postopka so tožniku nastali naslednji priglašeni pravdni stroški: 2. pripravljalna vloga 600 tč., 4. narok za gl. o. (6. 11. 2009) 400 tč., 3. pripravljalna vloga 550 tč. (in ne priglašenih 600 tč.), 4. pripravljalna vloga 550 tč. (in ne priglašenih 600 tč.), 5. narok za gl. o. (7. 4. 2011) 400 tč., 5. pripravljalna vloga 550 tč. (in ne priglašenih 600 tč.), 6. narok za gl. o. (25. 11. 2011) 400 tč., kar znaša skupaj 3450 tč., to pa upoštevaje vrednost točke skupaj z 20% DDV znaša 1.900,00 EUR. Temu je prišteti še plačilo predujma za izvedenca medicinske stroke v višini 400,00 EUR. Glede na pravdni uspeh je tako tožnik v tej fazi postopka upravičen do povrnitve 621,00 EUR pravdnih stroškov. V tej fazi postopka na strani tožnika nastalih stroškov za plačilo izvedenke iz medicine dela in športa (sicer izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči) sodišče tožniku ni priznalo v povrnitev, saj gre za edine priglašene pravdne stroške, nastale v zvezi z rentnim zahtevkom, glede katerega je tožnik v celoti propadel. 23. Toženki so v drugi fazi postopka nastali pravdni stroški v obliki plačila predujma za izvedenca medicinske stroke v višini 800,00 EUR, glede na njen pravdni uspeh v tej fazi postopka je tako upravičena do povrnitve 584,00 EUR.

24. V tretji fazi postopka je tožnik glede na modificiran tožbeni zahtevek v višini 87.120,34 EUR uspel v 21 %. V tem delu postopka so mu nastali naslednji pravdni stroški: 7. narok za gl. o. (6. 1. 2012) 500 tč., urnina 100 tč., medtem ko plačilo sodne takse za sodbo ni izkazano. Skupaj znašajo v tej fazi postopka nastali pravdni stroški upoštevaje vrednost točke in DDV 330,00 EUR, glede na pravdni uspeh pa je tožnik upravičen do povrnitve 69 EUR.

25. Toženki so v tretji fazi postopka nastali le priglašeni administrativni stroški v višini 50 EUR, od tega je glede na pravdni uspeh v tej fazi upravičena do povrnitve 39,5 EUR.

26. Po pobotu pravdnih stroškov je dolžna toženka tožniku povrniti 1.508,50 EUR njegovih na prvi stopnji nastalih pravdnih stroškov.

27. Tožnik je s pritožbo izpodbijal celotni zavrnilni del prvostopne sodbe (85.107,64 EUR in odločitev o rentnem zahtevku v vrednosti 48.000,00 EUR, skupaj torej 133.107,64 EUR). S spremembo prvostopne sodbe na drugi stopnji je bila tožniku iz naslova nepremoženjske škode odmerjena odškodnina v višini 61.600,00 EUR, od tega pa najprej odštet že na prvi stopnji upoštevan revaloriziran znesek odškodnine v višini 40.287,30 EUR, nato pa še revaloriziran znesek po toženki opravljenega plačila 3.000,00 EUR (kar znaša 3.030,00 EUR), ki ga sodišče prve stopnje pomotoma ni upoštevalo. Tožniku je bilo tako po spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji prisojeno 18.282,70 EUR, torej 16.270,00 EUR več kot na prvi stopnji. Njegov pritožbeni uspeh tako (ob neupoštevanju uspeha pritožbe toženke) znaša 14% ((16.270,00 + 3.030,00)EUR/133.107,00). V tem obsegu je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena istega zakona). Le-te je tožnik nepravilno priglasil po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), v nasprotju z njegovim prvim odstavkom 41. člena. Glede na zgoraj navedeno sporno vrednost iz tožnikove pritožbe nagrada za redno pravno sredstvo po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) znaša 1875 tč. (860 EUR). Temu je prišteti še poštne storitve v vrednosti 2% (13. člen OT), torej 17 EUR. Skupaj z 20% DDV in takso za pritožbo (2.662,15 EUR) tako pritožbeni stroški tožnika znašajo 3.714,79 EUR. Glede na pritožbeni uspeh je tožnik upravičen do povrnitve 520,00 EUR pritožbenih stroškov.

28. Toženka je s svojo pritožbo zoper obsodilni del prvostopne sodbe v celoti uspela (sodišče je upoštevalo na prvi stopnji spregledano delno plačilo toženke v višini 3.000,00 EUR oz. v revalorizirani vrednosti 3.030,00 EUR). Zato je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena istega zakona v celoti upravičena do povrnitve svojih pritožbenih stroškov v višini 131,36 EUR takse za pritožbo (in ne iz tega naslova priglašenih 180,00 EUR) in 20 EUR administrativnih stroškov, skupaj torej 151,36 EUR.

29. Po pobotu pritožbenih stroškov je dolžna toženka tožniku povrniti 368,64 EUR njegovih pritožbenih stroškov.