Jedro

Materialno dokazno breme za dejstva, ki vodijo do delne razbremenitve odgovornosti, leži na strani toženke. Kadar vzroka škodnega dogodka ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, se v praksi uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti. V obravnavanem primeru je zato z več kot 50 % stopnjo verjetnosti treba dokazati, da je ravnanje toženke v vzročni zvezi z nastalo škodo.

Izrek

Reviziji tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se v 1. točki I. odstavka znesek 83.915,00 EUR nadomesti z zneskom 111.665,00 EUR in znesek 357,00 EUR z zneskom 5.419,60 EUR, v III. točki pa se znesek 1.580,00 EUR nadomesti z zneskom 495,48 EUR.

Sicer se revizija tožnice in v celoti revizija toženke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Toženka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožnici stroške revizije v znesku 377,86 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 134.415,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2012 do plačila in toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 3.624,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, sicer (za znesek 70.585,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo.(1)

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremenilo tako, da je dolžna toženka tožnici plačati 83.915,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2012 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 357,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sicer je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Spremenilo je višino soprispevka in ga iz 10 % zvišalo na 30 % ter znižalo višino odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, in sicer je odškodnino za telesne bolečine s 75.000,00 EUR znižalo na 68.000,00 EUR, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa s 105.000,00 EUR na 97.000,00 EUR. V odškodnino 10.000,00 EUR za strah in 10.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti ni posegalo.

3. Obe pravdni stranki sta zoper drugostopenjsko sodbo vložili revizijo.

Revizijske navedbe tožnice

4. Tožnica je vložila revizijo in predlagala, da ji revizijsko sodišče ugodi ter spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Nižji sodišči sta ugotovili, da tožnica v času prometne nezgode ni bila pripeta z varnostnim pasom. Iz ugotovitev izvedenskega mnenja izhaja, da je bilo premalo zanesljivih podatkov za ugotovitev, katera poškodba bi bila manj intenzivna ali sploh ne bi nastala, če bi bila oškodovanka pripeta z varnostnim pasom. Le glede poškodbe glave, ki v celotnem obsegu poškodb pomeni zanemarljiv del, sta izvedenca ugotovila več kot 50 % verjetnost, da te poškodbe ne bi utrpela, če bi bila pripeta za varnostnim pasom. Toženka nosi dokazno breme glede vpliva te okoliščine na nastanek škode. Glede na ugotovitev, da je premalo zanesljivih podatkov, bi moralo sodišče vzročno zvezo med neuporabo varnostnega pasu in nastankom poškodb šteti za nedokazano. V nekaterih primerih zadošča dokazni standard verjetnosti, vendar le, če obstaja nadpolovična verjetnost glede obstoja nekega dejstva. Gre za dokazne položaje, ko stranka več, kot je dokazno storila, ne more storiti. Izvedenec prometne stroke je imel vse relevantne podatke, da bi lahko izračunal odločilne okoliščine, ki bi bile podlaga za ugotovitve izvedenca medicinske stroke, podal pa je le približne ocene. Toženka se je s temi podatki zadovoljila in ni zahtevala dopolnitve izvedenskega mnenja ali predlagala drugih dokazov v tej smeri.

5. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločitev o 10 % soprispevku tožnice, česar tožnica v pritožbi sicer ni grajala. Še manj pa je imelo pritožbeno sodišče podlago za zvišanje prispevka na 30 %. Ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, bi po mnenju tožnice njen prispevek znašal največ 15 %.

6. Meni, da sodišče druge stopnje tudi ni imelo podlage za dodatno znižanje odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je višina odškodnine, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, povsem primerna.

Revizijske navedbe toženke

7. Toženka je prav tako vložila revizijo in predlagala, da ji revizijsko sodišče ugodi ter sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek (nad presežkom že plačane odškodnine) zavrne, podrejeno pa, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

8. Tožnica bi ob pravilni uporabi varnostnega pasu utrpela poškodbe, ki so primerljive ostalim sopotnikom v avtu, kar je denarno mogoče oceniti na največ 15.000,00 EUR. Po oceni nižjih sodišč je premalo podatkov za ugotovitev, katera poškodba bi bila manj intenzivna ali sploh ne bi nastala, če bi bila oškodovanka pripeta z varnostnim pasom. Toženka je dokazala, da bi bila tožnica sposobna samostojnega življenja in bi bila delovno zmožna, če bi uporabila varnostni pas. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke namreč izhaja, da so posledice nesreče (obseg poškodb) bistveno večje, kot bi nastale v primeru uporabe varnostnega pasu, zato je že izplačana odškodnina povsem primerna in pravična. Dokazno breme, da uporaba varnostnega pasu ni v vzročni zvezi s škodno posledico oziroma da njen delež ni tolikšen, kot ga je navajala toženka, je na tožnici. Sodišče druge stopnje je zmotno zaključilo, da je soprispevek tožnice le 30 %. Za takšno odločitev ni navedlo (utemeljenih) razlogov in se ni opredelilo do pritožbenih očitkov v tej smeri, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

9. Reviziji sta bili vročeni nasprotnima pravdnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

10. Revizija tožnice je delno utemeljena, revizija toženke pa ni utemeljena.

Glede temelja tožbenega zahtevka

11. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bila tožnica 12. 12. 2010 udeležena v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec toženke. Kot sopotnica na zadnjem sedežu osebnega vozila je utrpela številne poškodbe, med vožnjo pa ni bila pripeta z varnostnim pasom. Utrpela je zlom prvega ledvenega vretenca (srednje huda poškodba), dvojni zlom drugega rebra desno z vdorom zraka med porebrnico in podpljučnico (srednje huda poškodba), zlom prsnice (lahka poškodba), zlom obeh kosti v goleni (huda poškodba), zlom leve stegnenice (huda poškodba), izpuljenje korenov desnega podpazdušnega pleteža (zelo huda poškodba), pretres možganov (lahka poškodba) in udarnino desnega komolca (zelo lahka poškodba).

12. Iz ugotovitev izvedenskega mnenja, ki ga je povzelo in mu sledilo prvostopenjsko sodišče, izhaja, da je bilo premalo zanesljivih podatkov, da bi se lahko ugotovilo, katera poškodba bi bila manj intenzivna ali sploh ne bi nastala, če bi bila oškodovanka pripeta z varnostnim pasom. Izvedenec je posamezne poškodbe povezal z (ne)uporabo varnostnega pasu z verjetnostjo, ki je manjša, večja ali enaka 50 %.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravil o dokaznem bremenu zaključilo, da je dokazno breme soodgovornosti tožnice na toženki, ki pa mu ni zadostila, in je zato treba njeno ravnanje šteti le kot splošen prispevek k posledicam nesreče, ki je po oceni sodišča 10 %. Pritožbeno sodišče je poudarilo, da je del tožničinih poškodb v vzročni zvezi z neuporabo varnostnega pasu in ker v tovrstnih zadevah zadošča dokazni standard verjetnosti, je soprispevek zvišalo na 30 %.

14. Izpodbijanje zaključka o tožničinem (so)prispevku k nastali škodi v revizijah obeh pravdnih strank od Vrhovnega sodišča terja preizkus pravilne uporabe določbe tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da je imetnik nevarne stvari (toženkin zavarovanec) deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec (tožnica) prispeval k nastanku škode.

15. Prometna nezgoda kot glavni razlog za nastalo škodo je bila posledica ravnanja zavarovanca toženke. Ker je njegova odgovornost objektivna, bi se je lahko razbremenil le, če bi škoda izvirala iz vzroka, ki je bil izven nevarne stvari (in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti - prvi odstavek 153. člena OZ), oziroma če bi bilo dokazano, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanke ali koga tretjega (ki ga ni bilo moč pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti - drugi odstavek 153. člena OZ). V konkretnem primeru ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče subsumirati pod citirani določbi OZ, ki urejata oprostitev objektivne odgovornosti.

16. Ravnanje (opustitev) tožnice, ki ni bila pripeta z varnostnim pasom, ne samo, da ni bilo tako, da ga zavarovanec toženke ne bi mogel predvideti ali se mu izogniti, ampak že samo po sebi (po svoji naravi) ne more biti glavni vzrok nastale škode. Konkretni dejanski stan je na abstraktni ravni opredeljen v določbi tretjega odstavka 153. člena OZ, ki obravnava konkurenco objektivne in subjektivne odgovornosti in v izhodišču nalaga večje breme imetniku nevarne stvari, vendar mu ob upoštevanju meril iz 171. člena OZ omogoča delno razbremenitev odgovornosti, če je glede na vse okoliščine primera oškodovančevo (tožničino) neskrbno ravnanje vsaj delno v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Za ugotavljanje tožničinega soprispevka je zato pomembno, da se je imela možnost pripeti z varnostnim pasom in s tem zmanjšati tveganje poškodb ob nesreči, a tega ni storila. Povzročitelj škode namreč odgovarja samo za tisto škodo, ki izvira iz njegovega odškodninskega delikta, škode, ki je posledica tožničine opustitve ukrepov za lastno varnost, pa mu ni mogoče naprtiti (prvi odstavek 171. člena OZ).(2) To pomeni, da mora biti podana vzročna zveza med oškodovankinim (protipravnim) ravnanjem in njeno škodo.

17. Iz ugotovitev izvedenskega mnenja, ki ga je povzelo in mu sledilo prvostopenjsko sodišče (temu pa pritožbeno sodišče), izhaja, da je bilo premalo podatkov, da bi se lahko s stopnjo prepričanja ugotovilo, katera poškodba bi bila manj intenzivna ali sploh ne bi nastala, če bi bila oškodovanka pripeta z varnostnim pasom. Ugotovljeno je bilo, da bi v primeru uporabe varnostnega pasu zelo verjetno (več kot 50 % verjetnosti) na privezani potnici ne nastala poškodba glave; verjetno (50 % verjetnosti) ne bi nastale poškodbe pri udarcu prednjega dela trupa ob trdo podlago ali pa bi bila intenziteta manjša, hkratni zlom goleni in stegnenice se lahko zgodijo tudi na privezanih potnikih, je pa pri privezanih potnikih ta verjetnost manjša (manj kot 50 % verjetnosti), tako verjetno ne bi nastala popolna plegija desne roke in hemipareza desne noge.

18. Materialno dokazno breme za dejstva, ki vodijo do delne razbremenitve odgovornosti, leži na strani toženke. Kadar vzroka škodnega dogodka ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, se v praksi sicer res (kot je obrazložilo pritožbeno sodišče) uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, pri čemer se pri določitvi, s kakšno stopnjo verjetnosti je treba dokazati, da je ravnanje (oziroma drug vzrok) v vzročni zvezi z nastalo škodo, uporablja stopnja 50 % odstotkov. Mejni prag zadostne verjetnosti je zato tisti, ki presega 50 %.(3) Ta merila se uporabijo takrat, ko je izčrpana dokazna ponudba in ko so stranke izčrpale razpoložljive dokaze.(4) Izvedenec medicinske stroke zaradi premalo zanesljivih podatkov zlasti glede hitrosti vozila in hitrosti pojemka, ki se navezujejo na oceno iz izvedenskega mnenja cestno prometne stroke, ni mogel zanesljivo ugotoviti, katera poškodba (ne) bi nastala ali bi bila manjša, če bi bila tožnica pripeta z varnostnim pasom. Toženka vprašanj ali pripomb na izvedensko mnenje ni imela, prav tako ni predlagala novega izvedenca. Z do te mere izčrpano dokazno ponudbo in izčrpanostjo razpoložljivih dokazov je prag zadostne verjetnosti tako uspela doseči le glede vpliva neuporabe varnostnega pasu na tožničine poškodbe glave. Sodišče je le glede njih ugotovilo, da z več kot s 50 % verjetnostjo ne bi nastale, če bi bila tožnica privezana z varnostnim pasom, kar pomeni, da so (le) poškodbe glave v vzročni zvezi z oškodovankinim ravnanjem, zato jih sodišči niti ne bi smelo šteti v okvir škode, ki jo trpi povzročitelj nesreče. Glede zatrjevanega soprispevka pri nastanku drugih poškodb pa toženka ni zadostila dokaznemu bremenu (215. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), saj iz ugotovitev nižjih sodišč, ki sta sledili ugotovitvam izvedenca medicinske stroke, izhaja, da bi te s 50 % ali manjšo verjetnostjo ne nastale, če bi bila tožnica pripeta z varnostnim pasom. Zato 30 % soprispevek, ki ga je ocenilo pritožbeno sodišče in ki sicer na prvi pogled ustreza okviru prisojenih soprispevkov v podobnih situacijah iz sodne prakse,(5) glede na celoten obseg škode ni ustrezen. Poškodbe glave, za katere je bilo (edino) dokazano, da so posledica oškodovankinega ravnanja, namreč pomenijo le manjši del celote vseh poškodb (celotne škode). Glede na dokazano vzročno zvezo med neuporabo varnostnega pasu in (le) poškodbami glave, ki pomenijo manjši del vseh pretrpljenih poškodb, je glede na vse ugotovljene okoliščine (drugi odstavek 171. člena OZ) ustrezen 15 % soprispevek tožnice.(6) Glede višine škode

19. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožnica v prometni nezgodi utrpela številne poškodbe, povzete v sodbi sodišča druge stopnje (11. do 15. odstavek obrazložitve). Sodišče druge stopnje je z odmero 68.000,00 EUR denarne odškodnine za prestane tožničine telesne bolečine, 10.000,00 EUR za strah, 10.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 97.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovanki, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odražati le oškodovankinega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

20. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih(7) je pokazala, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, katerih višino izpodbija tožnica v reviziji, pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožničine pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode in jo uvršča med višje prisojene odškodnine v tem okviru. Skupni odmerjeni znesek 185.000,00 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, pomeni 188 takratnih povprečnih neto mesečnih plač.(8) Tako odmerjena odškodnina vsekakor ni prenizka in je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode.

21. Revizijsko sodišče je revizijo toženke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena (378. člen ZPP). Tožničina revizija pa je delno utemeljena. Revizijsko sodišče je zato sodbo pritožbenega sodišča spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) tako, da je znižalo stopnjo tožničinega soprispevka in temu ustrezno prilagodilo znesek odškodnine, ki ga mora toženka plačati tožnici. Višina odškodnine, v katero revizijsko sodišče ni posegalo, je bila pred sodiščem druge stopnje odmerjena na 185.000,00 EUR. Ob upoštevanju znižanja soprispevka na 15 % je odškodnina zmanjšana na 157.250,00 EUR. Ker je toženka tožnici že plačala 45.000,00 EUR odškodnine iz tega naslova, je sodišče od prisojene odškodnine odštelo že plačani, valorizirani znesek, ki znaša 45.585,00 EUR, ter toženki v plačilo naložilo 111.665,00 EUR odškodnine.

22. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Zato je tudi v konkretnem primeru sprememba sodb pritožbenega in prvostopenjskega sodišča zahtevala novo odločitev o stroških vsega postopka.

23. Tožnica je v pravdi zmagala le delno, zato je upravičena do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov v razmerju med prisojenim in s tožbo zahtevanim zneskom. V konkretnem primeru je bilo tožnici po spremembah prvostopenjske sodbe prisojeno skupaj 79,5 % od zahtevanega (85 % po temelju in 74 % po višini), toženka pa je uspela z 21,5 %. Tožničini stroški postopka pred sodiščem prve stopnje so bili odmerjeni na 8.193,00 EUR, toženkini pa na 5.087,60 EUR. Ob upoštevanju navedenega uspeha je po pobotu toženka dolžna tožnici plačati 5.419,60 EUR njenih pravdnih stroškov.

24. Sprememba drugostopenjske sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z njeno vložitvijo. Toženka pa je s pritožbo uspela z 11,6 % (5,6 % po temelju in 17,5 % po višini), zato ji je tožnica glede na naveden uspeh in odmerjene stroške pritožbenega postopka v višini 4.271,40 EUR, dolžna povrniti 495,48 EUR.

25. Tožnica je z revizijo uspela z 12,5 % (25 % po temelju in 0 % po višini), zato ji je toženka dolžna v skladu z njenim uspehom povrniti zahtevane potrebne revizijske stroške. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom, Zakonom o sodnih taksah in z Zakonom o odvetniški tarifi odmerilo na 3.022,84 EUR (1.472,00 EUR nagrade za postopek z revizijo, DDV in 1.227,00 EUR sodne takse). Glede na naveden uspeh mora toženka plačati 377,86 EUR v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP). Zakonskih zamudnih obresti od revizijskih stroškov ni zahtevala.

Op. št. (1): Tožnica je zahtevala skupaj 250.000,00 EUR odškodnine. Ker ji je toženka 45.000,00 EUR odškodnine iz tega naslova 28. 2. 2013 že plačala, je s tožbo zahtevala 205.000,00 EUR odškodnine. Sodišče je od odmerjene odškodnine zato odštelo valorizirani, že plačani znesek, to je 45.585,00 EUR.

Op. št. (2): Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da mora sopotnik, če je imel v vozilu možnost zmanjšati posledice nesreče z uporabo varnostnega pasu, pa je to opustil, sam trpeti tisti del škode, ki je posledica takšne opustitve (odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 268/2000, II Ips 365/2000, II Ips 636/2008, II Ips 132/2013).

Op. št. (3): N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 731. Op. št. (4): T. Pavčnik, Dokazni standardi, Podjetje in delo, št. 6-7, 2012, str. 1415. Op. št. (5): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1083/2008, II Ips 154/2007, II Ips 500/2002, II Ips 423/2002, II Ips 60/2002 in II Ips 308/2001. Op. št. (6): Takšen soprispevek priznava tudi tožnica v svoji reviziji kljub temu, da v predlogu sicer predlaga vzpostavitev prvostopenjske sodbe, v kateri je sodišče določilo 10 % soprispevek.

Op. št. (7): Prim. Odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 648/2005, II Ips 566/2006, II Ips 18/2011, II Ips 196/2012, II Ips 312/2013 in II Ips 247/2015. Op. št. (8): Odškodnina za utrpljene telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti pa pomenita prva 69,2 in druga 89,6 takratnih neto povprečnih mesečnih plač.