Jedro

Z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva je tožnik pridobil status tujca brez dovoljenja za prebivanje. S tem je izgubil možnost za legalno delo brez delovnih dovoljenj.

Odsotnost konkretnih trditev o zaslužku pred in po izbrisu onemogoča izračun višine izgubljenega zaslužka, zato bi bil izračun v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka ali povprečnih zaslužkov taksistov plod ugibanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.071 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 11.070 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer v petih enakih obrokih v višini 2.214 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2017 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo 148.930 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2017 dalje do plačila zavrnilo in tožniku v plačilo naložilo toženkine pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se v celoti in iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži v plačilo stroške pravdnega in pritožbenega postopka, podredno naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Uvodoma poudarja relevantno dejansko stanje, ki bi ga moralo sodišče upoštevati in ugoditi tožbenemu zahtevku. Sodišče pri oceni dokazov ni izhajalo iz metodološkega napotka v 8. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede proste presoje dokazov. Vsebina izpodbijane sodbe je pomanjkljiva, izrazito v korist toženke in ne zadosti zahtevi po obrazloženi sodni odločbi, ki jo nalagata 22. člen Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Sodišče je prezrlo določbe takrat veljavnega Zakona o tujcih, ki je določal, da mora tujec za potrebe daljšega bivanja zaprositi za dovoljenje za stalno oziroma začasno bivanje. V sodbi je prezrto, da je bilo stalno prebivališče pomembna navezna okoliščina za uveljavljanje določenih pravic in pravnih koristi nekdanjih državljanov SFRJ, ki so se zaradi izbrisa znašli v neurejenem položaju. Izpostavlja odločbi VSRS v zadevah II Ips 250/2005 in II Ips 274/2016, v katerih je pojasnjeno, da o obsegu višine škode, ki je dejansko vprašanje, sodišče presoja po prostem preudarku, da je o dejanskem premoženjskem prikrajšanju mogoče sklepati na podlagi previdevanj o normalnem teku stvari, denarna socialna pomoč pa lahko služi kot metoda za izračun višine prikrajšanja. Sodišče ni upoštevalo celotnega dejanskega stanja. Bistvene so okoliščine, da je tožnik v posledici izbrisa ostal brez službe in je bil pred izbrisom večji del časa zaposlen, da mu je bil izrečen ukrep izgona tujca iz države, ki je po takrat veljavnem Zakonu o zaposlovanju tujcev predstavljal zakonski razlog za odvzem osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas, da so mu zasegli potni list in zavrnili prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno bivanje. Ker nezaposlenost tožnika ni bila posledica njegove neaktivnosti, je drugačen zaključek izpodbijane sodbe nepravilen. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da tožnik ni imel interesa po zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek napravilo na podlagi ugotovitve, da tožnik ni zatrjeval, da je zaposlitev skušal dobiti. Tožnik je že v tožbi navedel, da se je iz nekoč osebnostno močnega in delovnega ter odgovornega moškega spremenil v brezperspektivno in depresivno osebo z občutkom strahu in sramu. Da je bila tožnikova pridobitna sposobnost po izbrisu okrnjena, je nenazadnje potrdil tudi izvedenec. Nepravilna je tudi presoja vzročne zveze med izbrisom in brezposelnostjo, katero je sodišče nepravilno širilo na obdobje tožnikovega urejenega statusa. Zaključek sodišča, da je težko razumeti, da tožnik ni pisal prošenj za zaposlitev, pisal pa je prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, nima opore v dokaznem gradivu. Vlogo je napisala tožnikova odvetnica. Sodišče je napačno zaključilo, da je tožnikova trditev, da zaradi neveljavnega vozniškega dovoljenja ni mogel opravljati popoldanske dejavnosti taksi službe, neresnična. Bistveno je, da je tožniku v letu 1992 potekla veljavnost vozniškega dovoljenja, ki ni bilo podaljšano, da so mu v letu 1999 zavrnili prošnjo za stalno prebivanje in ni mogel registrirati osebnega vozila, da je bilo vozniško dovoljenje s strani policije v avgustu 1992 odvzeto in preluknjano, novo vozniško dovoljenje pa je bilo izdano šele leta 2005. Tožnik je predložil vozniško dovoljenje, iz katerega jasno izhaja njegova veljavnost do 1992, iz hrbtne strani pa je razvidno, da ni bilo podaljšano. V letu 1992 SFRJ ni več obstajala, upravni organ v Bosni in Hercegovini (BiH) pa ni mogel podaljšati istega vozniškega dovoljenja, zato je napačen zaključek, da je bilo vozniško dovoljenje v BiH podaljšano do leta 2002. Okoliščina, da je tožniku vozniško dovoljenje vzela policija v letu 1997, ne dokazuje njegove veljavnosti. Ker je tožnik dokazal, da so mu prošnjo za dovoljenje za stalno prebivanje v letu 1999 zavrnili, je zaključek sodišča, da so pavšalne tožnikove trditve, da zaradi preluknjane osebne izkaznice ni mogel registrirati osebnega vozila, odpreti žiro računa in opraviti tehničnega pregleda osebnega vozila, nepravilen. Splošno znano je dejstvo, da lahko tujec registrira vozilo, odpre račun in opravi tehnični pregled le, če ima prijavljeno stalno ali začasno prebivališče. Zaključek, da na podlagi tožnikove pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče ugotoviti višine preteklih zaslužkov iz naslova popoldanske obrti, je napačen. Tožnik je podal vso ustrezno trditveno podlago za ugotavljanje višine škode iz naslova izgubljenega zaslužka. Zatrjeval je, da bi s popoldansko obrtjo gotovo zaslužil 500 EUR bruto, da bi prejemal mesečni zaslužek 1.000 EUR bruto, da je taksi službo kot popoldansko obrt opravljal do začetka leta 1991 do avgusta 1992, ko je izgubil osebni dokument ter navedel povprečni mesečni zaslužek taksistov v letih 2015 in 2016. Ker sodišče ni postavilo izvedenca finančne stroke, je kršilo tožnikove ustavne pravice iz 22. in 25. člena Ustave RS. Nepravilna je odločitev sodišča glede obročnega vračila in teka zamudnih obresti, ker temelji na zakonodajni ureditvi, ki je v nasprotju s slovenskim pravnim redom in ustavnim načelom enakega varstva pravic.

4. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik v obravnavani zadevi vtožuje plačilo odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 11. 6. 2002. Skladno z Zakonom o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) zahteva plačilo odškodnine za povzročeno materialno škodo v višini 120.000 EUR in nematerialno škodo v višini 40.000 EUR. V upravnem postopku tožnik odškodnine predhodno ni uveljavljal. 7. Sodišče prve stopnje je zahtevek za povračilo premoženjske škode v celoti zavrnilo. Zahtevku za nepremoženjsko škodo je delno ugodilo. Tožniku je prisodilo 11.070 EUR1 odškodnine in toženki naložilo, da jo izplača v petih letnih obrokih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude, tj. od vložitve tožbe naprej. Tek zakonskih zamudnih obresti je omejilo do višine prisojene glavnice odškodnine.

8. Pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP, zaradi česar naj bi bila podala kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ni utemeljena. S pritožbenimi očitki tožnik poskuša doseči spremembo ugotovljenega dejanskega stanja, vendar neutemeljeno. Dokazna ocena je celovita, vestna in skrbna, ocenjen je vsak dokaz posebej in vsi skupaj. Pojasnjeno je, katere dokaze in zakaj je sodišče ocenilo kot verodostojne. Ne drži, da je sodišče prve stopnje uporabilo drugačne dokazne standarde za tožnika in toženko, saj je trditve in dokaze obeh enako skrbno presojalo.

_O premoženjski škodi_

9. Tožbeni zahtevek za povrnitev materialne škode, ki se kaže kot izgubljeni prihodek v višini povprečnih mesečnih zaslužkov, temelji na očitkih toženki, da je tožnik v posledici izbrisa 19. 10. 1992 izgubil zaposlitev v družbi V. in možnost opravljanja popoldanske obrti taksista, zaradi česar ni mogel delati.

10. Sodišče prve stopnje je zahtevek v tem delu v celoti zavrnilo. Ocenilo je, da ni izkazal vzročne zveze in škode. Ugotovilo je, da je zaposlitev izgubil zaradi izbrisa, ni pa podana vzročna zveza med izbrisom in tožnikovo nezaposlenostjo, ker je imel tožnik v času izbrisa osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas, veljavno vozniško dovoljenje, upravno odločbo o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti prevoza oseb in registrirano osebno vozilo, višine zatrjevane škode pa ni ustrezno specificiral, niti dokazal. 11. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretni zadevi ni izkazana vzročna zveza med protipravnim dejanjem, tj. dejstvom izbrisa in materialno škodo, ki jo uveljavlja tožnik, ter takšnih ugotovitev pritožba z nasprotnimi trditvami ne more izpodbiti. Z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva je tožnik pridobil status tujca brez dovoljenja za prebivanje.2 S tem je izgubil možnost za legalno delo brez delovnih dovoljenj.3 Tožnikov pravni položaj je bil zaradi izbrisa nedvomno otežen, vendar navedeno samo po sebi ne zadostuje za dokazni zaključek o obstoju premoženjske škode ter o vzročnosti med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevanim premoženjskim prikrajšanjem.

12. Pritožbeni ugovor zmotnega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal vzročne zveze med izbrisom in brezposelnostjo, ni utemeljen, očitek, da naj bi sodišče z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode nepravilno uporabilo določbe takrat veljavnega Zakona o tujcih, pa nekonkretiziran. Sodišče prve stopnje je pri sprejemu odločitve izhajalo iz pravilnega materialnopravnega stališča, da izgubljenega zaslužka ni mogoče obravnavati kot avtomatske in nujne posledice ugotovljenega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Dejstvo izbrisa samo po sebi še ne pomeni, da je bil posameznik izključen iz trga dela in se ni mogel zaposliti. V okviru ustreznih trditev strank je zato treba upoštevati vse okoliščine, tudi tožnikov napor po izbrisu, ki se kaže v tem, ali si je zaposlitev poskusil poiskati in je bil pri tem neuspešen.4 Z vidika navedenega se izkaže kot pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik niti v času po izbrisu in izgubi zaposlitve v V. v letu 1992, niti po ureditvi statusa, tj. po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje v letu 2002, ni izkazal truda po iskanju in pridobitvi zaposlitve. Da si tožnik v času izbrisa v Sloveniji ni prizadeval za iskanje zaposlitve, potrjujejo okoliščine, ki jih tožnik pritožbeno ne izpodbija, in sicer, da je bilo tožniku kmalu po izgubi zaposlitve5 v januarju 1993 izdano osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas z veljavnostjo od 15. 11. 1992 dalje, ki mu kasneje ni bilo odvzeto6, tožnik pa je kljub temu, tudi po ureditvi statusa v letu 2002, ostal brezposeln vse do leta 2015. Prav tako ni trdil (ali izkazal), da je zaposlitev neuspešno iskal zato, ker je bil izbrisan. Ocene pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da ni bilo prepričljivo dokazano, da tožnik kljub izbrisu ne bi mogel dobiti zaposlitve, ne spreminjajo v pritožbi zatrjevane aktivnosti tožnika v smislu vlaganja prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v letu 1998, ki je bila leto kasneje zavrnjena. Kolikor pritožba z zatrjevano aktivnostjo meri na dejstvo, da bi lahko tožnik z ureditvijo statusa vstopil na trg dela, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da takšno pritožbeno stališče ni pravilno. Ovir za zaposlitev tožnika, ki bi delo v Sloveniji v skladu s takrat veljavnim Zakonom o zaposlovanju tujcev7 lahko opravljal na podlagi delovnega dovoljenja, ni bilo, zato izpostavljene okoliščine zaključka sodišča prve stopnje ne omajejo.

13. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na zaslišanje tožnika in pridobljeno mnenje izvedenca pravilno pojasnilo, zakaj ni upoštevalo tožnikove izpovedbe, da po izbrisu psihično ni bil zmožen delati. Ugotovilo je, da je bila s pomočjo izvedenca sicer ugotovljena huda okrnjenost tožnikove sposobnosti pridobitnega dela zaradi neposrednih posledic izbrisa, vendar trditvene podlage o tem, da tožnik v času po izbrisu ni bil zmožen zaposlitve, ni bilo. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da iz dejstvene podlage v tožbi izhajajo trditve tožnika, da se je po izbrisu spremenil v razvrednoteno osebo z depresijo, vendar pa tudi izpostavljeno zatrjevanje ne pove ničesar o tožnikovi zmanjšani delovni zmožnosti v času izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Pritožba niti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožnik nezaposlen še 13 let po ureditvi statusa, zato v tem okviru neprepričljivo izzveni tudi tožnikovo zatrjevanje, da okoliščine v obdobju po ureditvi statusa za presojo utemeljenosti zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz obravnavanega naslova niso relevantne. Čeprav pri presoji utemeljenosti zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz obravnavanega naslova te okoliščine nimajo odločilne narave, jih je sodišče prve stopnje, skupaj s preostalimi okoliščinami, pravilno upoštevalo, ko je presojalo tožnikovo neaktivnost pri iskanju zaposlitve v spornem obdobju. Presoje sodišča prve stopnje, da je bil tožnik zmožen aktivnosti za pridobivanje dohodka, ker je bil aktiven pri urejanju statusa, končno ne omaje niti pritožbeno poudarjanje, da je prošnje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje pisala tožnikova odvetnica in ne tožnik sam. Dejstvo, da je tožnik za uresničitev aktivnosti za ureditev statusa uporabil dodatna sredstva, ker v navedenih pravnih poteh ni bil uspešen, tudi po presoji pritožbenega sodišča govori v prid zaključku, da je bilo od tožnika pričakovati intenzivnejši napor pri iskanju zaposlitve.

14. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da tožnikovo neopravljanje popoldanske taksi obrti ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožnik tudi v obdobju izbrisa izpolnjeval pogoje za opravljanje dejavnosti, poleg tega je imel veljavno vozniško dovoljenje, ki je bilo podaljšano v BiH, slovenska policijska patrulja pa mu ga je v letu 1997 (začasno) odvzela. Pritrditi gre tožniku, da odvzem vozniškega dovoljenja s strani prekrškovnega organa v letu 1997 sam po sebi ne pomeni nujno, da je bilo tožnikovo vozniško dovoljenje tudi veljavno.8 Vendar dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo vozniško dovoljenje št. 10900 (ki je prenehalo veljati v letu 1992) tožniku podaljšano v BiH do leta 2002, da je Upravna enota tožniku 3. 4. 1995 izdala odločbo o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti prevoza oseb (A19) in da je imel osebno delovno dovoljenje (B5) po presoji pritožbenega sodišča zadoščajo za pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča,9 da element vzročne zveze med tožnikovim izbrisom in neopravljanjem taksi dejavnosti ni izkazan. Izpodbijana sodba ugotovitev o podaljšanju vozniškega dovoljenja opira na dopis Upravne enote Jesenice (priloga B19), ki je podatek pridobila iz lastnih evidenc, zato je (tudi sicer nekonkretizirano) pritožbeno vztrajanje, da iz hrbtne strani priloženega vozniškega dovoljenja podaljšanje ni razvidno, ne more ovreči. Podobno velja za pritožbene navedbe, da upravni organ v BiH vozniškega dovoljenja ni mogel podaljšati, ki ostajajo na ravni splošnosti. Da tožnik kljub veljavnemu (tujemu) vozniškemu dovoljenju v Sloveniji ni mogel opravljati dejavnosti prevoza oseb, pa v postopku ni zatrjeval. Ob pojasnjenem tudi po presoji pritožbenega sodišča ovir za ustvarjanje prihodkov iz naslova taksi dejavnosti ni bilo. Podredno gre ugotoviti, da če tožnik ob lastnih trditvah, da ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, popoldanske taksi obrti kljub temu ni izvajal niti preko drugih voznikov, to ni bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

15. Pritožba neutemeljeno zavzema stališče, da naj bi trditve tožnika, da vozila ni mogel registrirati, opraviti tehničnega pregleda vozila in odpreti računa, predstavljale splošno znana dejstva. Gre za trditve o vplivu izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva na njegove upravnopravne omejitve v Sloveniji, ki so lahko znane le sodišču ter strankama in so predmet presoje utemeljenosti zahtevka glede na konkretno zakonodajno ureditev v posameznem primeru. Pritožba z navedbami, da gre za okoliščine, znane širšemu krogu ljudi, zato more uspeti. Da gre za tožnikove povsem pavšalne trditve, je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ki je njegove ugovore dodatno ovrglo z dopisom upravne enote o registraciji motornega vozila tožnika v času njegovega izbrisa, česar pritožba niti ne izpodbija.

16. Izračun višine izgubljenega dohodka je sicer hipotetična ocena, kot to pravilno izpostavlja pritožba, vendar nikakor ne ugibanje. Že v obrazložitvi izpodbijane sodbe (41. in 42. točka obrazložitve) je bilo tožniku pravilno pojasnjeno, da v odsotnosti ustreznih trditev10 in dokazov ni mogoče domnevati o višini zatrjevanega premoženjskega prikrajšanja tožnika kot posledice izbrisa. Odsotnost konkretnih trditev o zaslužku pred in po izbrisu onemogoča izračun višine izgubljenega zaslužka, zato bi bil izračun v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka ali povprečnih zaslužkov taksistov plod ugibanja.

17. Ob povedanem se izkaže kot pravilna tudi zavrnitev dokazovanja z izvedencem finančne stroke. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da je bila tožnikova trditvena podlaga o konkretni škodi in posledicah izbrisa, ki naj bi jih ugotavljal izvedenec, presplošna in pomanjkljiva. Tožnik je poleg tega dokazovanje z izvedencem predlagal z namenom ugotovitve obsega škode. Ker v konkretnem primeru ni podan temelj premoženjske škode, ni pogojev za presojo njene višine. Očitek o zagrešenih kršitvah ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS je neutemeljen.

18. Pritožbene navedbe o neustavni zakonski ureditvi, ki določa obročno vračilo in omejuje tek zamudnih obresti do višine glavnice, ne predstavljajo pritožbenega razloga po 338. členu ZPP. Zatrjevanje zakonodajne neskladnosti s hierhaično višjo pravno določbo je razlog za presojo ustavnosti in ne more biti predmet pritožbene presoje rednega sodišča. _O nepremoženjski škodi_

19. Naposled pa je neutemeljena pritožba glede odločitve sodišča prve stopnje o nepremoženjski škodi, saj gre za povsem pavšalno pritožbeno grajo in nanjo ni mogoče argumentirano odgovoriti.

20. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

_O stroških_

21. Ob povedanem je sodišče prve stopnje pravilno, glede na uspeh v pravdi, odločilo o stroških postopka na prvi stopnji in je pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

22. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžan povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP). V skladu s prvim odstavkom 8. člena Zakona o državnem odvetništvu, Odvetniško tarifo (OT) in specificiranim stroškovnikom je pritožbeno sodišče toženki priznalo 1750 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT v zvezi z 12. členom OT), priglašena 2 % materialnih stroškov v višini 35 točk (11. člen OT), skupaj 1785 točk, kar znaša 1.071 EUR in kar je tožnik je dolžan toženki povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1 90 EUR na mesec za 123 mesecev. 2 Takrat veljavni Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91) je v drugem odstavku 81. člena določal, da so državljani republik nekdanje SFRJ (z državljanstvom ene od drugih republik in stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji), ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo v predpisanem roku ali katerih prošnje so bile zavrnjene, postali tujci. 3 Po določbi 2. člena takrat veljavnega Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/1992) je bil pogoj za sklenitev delovnega razmerja ali pogodbe o delu s tujcem obstoj delovnega oziroma osebnega delovnega dovoljenja. 4 Prim. npr. odločbe VSRS II Ips 170/2016, II Ips 274/2016 idr. 5 Do katere je prišlo z 19. 10. 1992. 6 Tožnik se v pritožbi sicer sklicuje na odločbo o prekršku št. P-60/94, s katero mu je bil (med drugim) izrečen varstveni ukrep odstranitve tujca, kar po določbah takrat veljavnega Zakona o tujcih (ZTuj) predstavlja razlog za odvzem delovnega dovoljenja (14. člen ZTuj), kot to pravilno izpostavlja pritožba, vendar hkrati ne zatrjuje, da mu je bilo delovno dovoljenje odvzeto, kar je tudi sicer v skladu z vsebino njegovih tožbenih navedb, da je bila izdana prekškovna odločba kasneje razveljavljena. 7 Glej opombo pod točko 2. 8 Takrat veljavni Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88, 63/88, 80/89, 83/89, 29/90, 11/91, RS 10/91, 17/91-I - ZUDE, 4/92 - ZNZ-D, 55/92 - ZVDK, 13/93 - ZP-G, 66/93 - ZP-H, 66/93 – ZVDK-A, 29/95 – ZPDF; v nadaljevanju ZTVCP) začasnega odvzema vozniškega dovoljenja ni pogojeval z njegovo veljavnostjo (prim. 212. člen ZTVCP). 9 39. točka obrazložitve. 10 Tožnik je trdil (le), da bi s popoldansko obrtjo zaslužil najmanj 500 EUR na mesec, da bi z nadaljnjo zaposlitvijo zaslužil gotovo najmanj 1.000 EUR mesečno, da je znašal povprečni zaslužek taksistov v letih 2015 in 2016 3.000 EUR.