Jedro

Eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite je tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti. Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema družinske člane (ne pa tudi droge), vendar pa slednji ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper odločbo, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi je pritrdilo toženki, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in da prihaja iz varne izvorne države. Svojo presojo je oprlo zlasti na toženkino nesporno ugotovitev, da tožnik zatrjevanega nasilja stricev po narodnosti Berberov) ni prijavil policiji (pri čemer razlogov za to opustitev ni navedel) in da zato ni dokazano, da mu izvorna država ne bi pomagala. Odvisnosti od drog same po sebi ni mogoče povezati s preganjanjem, glede na to da je tožnik slabo izkazal subjektivni element preganjanja, pa toženka tudi ni bila dolžna preverjati informacij o razširjenosti drog v Maroku.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ugotovitev sodišča prve stopnje iz 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da naj bi izvorno državo zapustil zaradi odvisnosti od drog, drži le delno. Iz Maroka je odšel zaradi nasilja stricev, ki je botrovalo njegovi odvisnosti. Maroškim policistom ga ni prijavil, ker ga je bilo strah, da bi ga strici iz maščevanja pretepli ali ubili. Njegova odvisnost od drog je posredno povezana s preganjanjem s strani stricev. Ti ga preganjajo iz razloga iz tretjega odstavka 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Po sodni praksi mora biti resna škoda povzročena s strani tretje osebe, v tem primeru so to pritožnikovi strici in droge. Toženka bi morala raziskati tudi, ali so slednje v Maroku zlahka dosegljive. Glede na vse navedeno pritožnik meni, da Maroko zanj ni varna država.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni navedlo le, da naj bi pritožnik izvorno državo zapustil zaradi odvisnosti od drog, ampak tudi, da naj bi bila ta posledica nasilnega obnašanja njegovih stricev.1 To po presoji sodišča prve stopnje priznanja mednarodne zaščite ne more utemeljiti že zato, ker pritožnik ni zatrjeval, da mu zaščite pred nasilnimi strici ne bi bila sposobna ali ne bi hotela nuditi izvorna država. Vrhovno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca2 ali subsidiarne zaščite3 tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema družinske člane (ne pa tudi droge), vendar pa slednji ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).

7. Da ugotovitev sodišča prve stopnje glede razpoložljivosti zaščite v izvorni državi drži, smiselno priznava tudi pritožnik, ki v pritožbi navaja, da ne gre torej za primer, ki ga navaja sodišče v 26. točki izpodbijane sodbe, da maroške oblasti oz. policija njemu, mami in sestri ne bi mogle nuditi pomoči pred nasilnimi strici. Njene pravilnosti ne more omajati niti pritožnikovo dodatno pojasnilo, da stricev ni prijavil maroškim policistom, ker ga je bilo strah, da bi se mu maščevali, ga pretepli ali ubili. Tudi iz tega namreč ne izhaja, da in zakaj izvorna država pritožnika pred strici (torej tudi pred njihovimi povračilnimi ukrepi) ne bi bila pripravljena in zmožna učinkovito zaščititi. Ker gre za vprašanje zmožnosti državne zaščite in ne samoobrambe, so pritožbene navedbe, da se pritožnik zaradi svoje mladosti, telesne konstitucije in odvisnosti napadu ne bi mogel upreti, očitno neutemeljene. Je pa v luči navedenega na mestu sklicevanje sodišča prve stopnje na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 21/2023 z dne 15. 3. 2023, da dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi.

8. Ker pogoj nesposobnosti oziroma nepripravljenosti izvorne države nuditi zaščito v konkretnem primeru glede na vse navedeno ni izpolnjen, tudi izpodbijanje drugih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na obstoj razlogov preganjanja in resne škode, ne more privesti do za pritožnika ugodne rešitve. Vrhovno sodišče ob tem zgolj pripominja, da je pritožbeni očitek, da bi morala toženka raziskovati, ali so droge, ki naj bi jih jemal pritožnik, v Maroku zlahka dosegljive, neutemeljen že zato, ker to dejstvo med strankama ni bilo sporno, niti pravno pomembno (nosilni razlog toženkine odločitve je, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite). Subsidiarna zaščita iz tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 pa je oblika mednarodne zaščite, ki se pod zakonsko določenimi pogoji prizna prosilcu, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, in ne razlog preganjanja, kot zmotno meni pritožnik. Razlogi preganjanja so namreč pripadnost določeni rasi, etnični skupini ali veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali politično prepričanje (27. člen ZMZ-1), da bi ena ali več navedenih značilnosti veljala zanj ali da bi mu jo pripisovali strici, pa pritožnik v obravnavani zadevi niti ne zatrjuje.

9. Ker pritožnik glede na navedeno ni izkazal tehtnih razlogov, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država, tudi ni razlogov, da sodišče prve stopnje v tem primeru ne bi uporabilo koncepta iz 62. člena ZMZ-1.4

10. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).

1 Izpodbijana sodba torej ne temelji na ugotovitvi, da naj bi tožnik izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Kako bi na njeno pravilnost in zakonitost lahko vplivalo, da naj bi to trdila toženka, pritožnik ne pojasni. 2 Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. 3 Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. 4 Ta določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če:- ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče in- ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država.