Jedro

Pri tožnikovem zatrjevanem preganjanju gre za zasebno družinsko zadevo in kvečjemu za položaj, ko naj bi mu grozilo preganjanje nedržavnih subjektov. Iz s tem povezanih razlogov tožene stranke za zavrnitev tožnikove prošnje je tako razvidno, da tožnik nasilja stricev ni prijavil policiji in da zato ni dokazano, da mu izvorna država ne bi pomagala, če bi se vrnil v Maroko. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi. Iz stališč Vrhovnega sodišča je razvidno, da v primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj tožnik nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite, česar tožnik v obravnavani zadevi niti ne zatrjuje.

Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov. V obravnavani zadevi ni obstajala obveznost tožene stranke preverjanja informacij o izvorni državi glede razširjenosti drog v Maroku.

Tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Tožena stranka je uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje (14. 2. 2024), iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je Maroko zapustil, ker ni dosegel svojih ciljev in jih želi doseči kje drugje. V Maroku je veliko korupcije, če bi ostal tam, bi tudi sam postal "koruptiven".

3. Na osebnem razgovoru (19. 4. 2024) je tožena stranka tožnika seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Maroko na seznam varnih držav, nato pa ga je pozvala, naj pojasni razloge za zapustitev izvorne države. V zvezi s tem je iz tožnikovih izjav razvidno, da je imel v Maroku težave z drogo. Od malega je opazoval, kako domov hodijo tujci in se prepirajo z materjo. Ko je bil star okoli dvajset let, je začel jemati zelo nevarno drogo "NorLaTEX". Mama je bila pretepena in je utrpela hude posledice na možganih, zato je začel jemati droge, ki jih je jemal tudi prijatelj. Takrat še ni vedel, kakšne so lahko posledice jemanja droge. Želel je le pozabiti na vse in na to, kako so strici (očetovi polbratje, ki so živeli v gorah) večkrat pretepli mamo in starejšo sestro. Ko so prišli delat v mesto, so prespali pri njih. Očetu so večkrat grozili, da mu bodo zažgali avto. Razlog za to nasilje je bil v tem, da je mati Arabka in ne govori berbersko, oče pa je Berber. Ko je bil mlajši, so strici občasno udarili tudi tožnika. Nasilja niso prijavili policiji, ker se je mama bala za svoje otroke. To je tožnika zelo prizadelo in se je zatekel k drogi, ki jo je jemal dve leti, nato pa se je poskušal odvaditi, vendar mu ni uspelo. Težav s policisti zaradi drog ni imel. Odločil se je, da odide iz Maroka, saj je ta droga dosegljiva le tam.

4. Konkretni razlog za tožnikovo zapustitev Maroka je okoliščina, da se tudi po več poskusih ni mogel odvaditi od droge. Zdržal je približno tri mesece, potem se je spet zatekel k drogi in spoznal, da ni več rešitve. Če bi ostal v Maroku, bi bil odvisnik, ki jih je veliko tudi v njegovi soseščini. K drogi bi se vrnil tudi, če bi se preselil drugam v Maroku.

5. Na vprašanje, kakšno je trenutno stanje z drogami, je tožnik odgovoril, da je v redu in da nima nobenih težav, družina pa še vedno živi v svojih težavah. Odvajati se je začel sam, brez druge pomoči, saj ni želel, da njegova družina izve o težavah z drogo. Bal se je tudi, kako bi to vplivalo na mamo. Po pojasnilu uradne osebe, da je na prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je Maroko zapustil zaradi neuresničitve svojih ciljev, je tožnik povedal, da je tam igral nogomet, vendar mu ni uspelo postati nogometaš. Uradna oseba je tožniku pojasnila še, da je na prošnji omenil tudi korupcijo in da bi tudi sam postal skorumpiran, če bi ostal v Maroku. Tožnik je navedel, da je s tem mislil na drogo, zaradi katere bi lahko postal slab človek. Po ugotovitvi uradne osebe, da pri podaji prošnje ni omenil težav z drogami in nasilja stricev, je tožnik razložil, da je to želel povedati osebno. Če bi moral iti v Maroko, bi se verjetno vrnil k drogam. Od Slovenije pričakuje, da bo dobil delo in se ustalil. 6. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države.

7. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z razočaranjem, ker ni dosegel svojih ciljev v nogometu, in težavami oziroma odvisnostjo od drog v povezavi z družinskimi problemi (nasilni strici).

8. Po oceni tožene stranke okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi bil preganjan na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Prošnjo za mednarodno zaščito namreč utemeljuje le z nedoseženimi cilji v nogometu in težavami z drogami. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih navedb ni razvidno, da bi njegovo osebno stisko povzročili drugi povzročitelji (država, gospodarske družbe...), kar bi lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja ekonomske eksistence. Iz tožnikovih izjav prav tako ne izhaja, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do zdravstvenih ali socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic. Še več, v Maroku je igral nogomet, torej je imel priložnost uresničiti svoj cilj, vendar mu ni uspelo postati profesionalni nogometaš. Tožnik je sicer navedel, da je njegov odhod iz države povzročilo dejstvo, da se tudi po več poskusih ni mogel odvaditi od droge, ki je dosegljiva samo tam. Po odhodu pa se je brez posebne pomoči sam odvadil od droge in trenutno s tem nima težav. Droge je začel konzumirati zaradi težav v družini oziroma nasilnih stricev, ki so pretepali mamo in je zato trpel. Nasilja pa ni nikoli prijavil policiji, zato ni dokazano, da izvorna država ne bi pomagala. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da je odvisnost od drog sicer lahko razlog za tožnikov odhod iz izvorne države, vendar pa je ni mogoče povezati s preganjanjem, saj zatrjevane težave ne predstavljajo trajnega in sistematičnega kršenja človekovih pravic.

9. Glede na navedeno je tožena stranka tožnikove izjave ocenila kot nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite, s čimer so podani razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 10. Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ocenila je, da iz tožnikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju tožnikovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država, saj tam ni imel težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Takšnih težav tožnik v postopku ni navajal. Glede na njegove izjave, iz katerih je razvidno le, da so se mu zgodile krivice oziroma je bil finančno ogoljufan in razočaran nad izgubo zaposlitve in posledično sporom z nekdanjim delodajalcem, je nemogoče skleniti, da bi prosilec bil v primeru vrnitve v izvorno državo, soočen z resno škodo ali, da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo.

11. Iz obrazložitve je razvidno še pojasnilo tožene stranke, da mednarodna zaščita ni namenjena osebam, ki imajo zdravstvene težave, ampak osebi, ki je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz navedenih razlogov zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 12. Ker tožnik nima razlogov za občutek ogroženosti v izvorni državi, je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. _Tožnikove trditve_

13. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in priznanje statusa begunca, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

14. Tožnik izpostavlja, da na osebnem razgovoru ni imel pooblaščenca in da je uradna oseba nekajkrat ugotovila, da tožnik težko govori in joče. Ob pripovedovanju svojih življenjskih okoliščin v izvorni državi je bil močno čustveno prizadet, česar tožena stranka pri odločitvi ni upoštevala. Tožnik je med drugim izpovedal, da je bil že kot majhen otrok priča hudemu družinskemu nasilju, zato je, da bi pozabil na realni svet, postal odvisnik od težke droge NorLaTEX. Strica sta se vmešavala v življenje tožnikove družine, ker je oče Berber, mama pa Arabka. Prihajala sta k njim domov in pretepala njegovo mamo in tožnika, ko je bil še mlajši. Zato se je tožnik zatekel k drogi in kmalu postal odvisnik. Mamo sta strica nekoč tako pretepla, da ji je počila žilica v možganih, zato je imela težke zdravstvene probleme. Tožnik je odšel iz izvorne države, ker takšnega družinskega nasilja ni mogel prenašati in ker se je hotel izogniti drogi. Mama se je bala za vse svoje otroke, zato policiji ni prijavila nasilja stricev. Če bi se tožnik vrnil v Maroko, bi imel težave s stricema in bi lahko ponovno postal odvisnik.

15. V nadaljevanju tožnik poudarja, da prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljuje s tem, da je bil v Maroku žrtev nasilnega obnašanja svojih stricev, zato je postal odvisnik od drog, in ne z navedbo, da ni dosegel svojih ciljev, ker ni postal profesionalni nogometaš. Če bi se vrnil v Maroko, bi spet postal žrtev težkih družinskih okoliščin in drog. Zato Maroko zanj ni varna država.

16. Iz tožbenih navedb je še razvidno, da bi morala tožena stranka opraviti primerjavo tožnikovih izjav z informacijami o izvorni državi. V tem pogledu bi morala pridobiti informacije o razširjenosti drog v Maroku, ki je glede na geografski položaj te države bistveno večja kot v Evropi. O tem govori tudi članek Inštituta za varnostne študije z dne 29. 1. 2024, z naslovom : "Kokain za revne ogroža življenja v Maroku", ki ga tožnik povzema.

17. Glede na navedeno tožnik problematizira dokazno oceno svojih izjav v upravnem postopku in meni, da je konkretiziral navedbe o ogroženosti v Maroku zaradi nasilja v družini in odvisnosti od težkih drog. Če bi tožena stranka preverila tožnikove navedbe glede razširjenosti in dostopnosti drog v Maroku, bi ugotovila, da tožnikove izjave utemeljujejo njegovo prošnjo. Ob takih okoliščinah bi tožnik, če bi se moral vrniti v Maroko, spet postal odvisnik, kar bi ga pahnilo v revščino, brezdomstvo in življenjsko ogroženost. Zato mu je treba dati možnost, da ostane v Sloveniji in se ozdravi odvisnosti od trdih drog, pri čemer mu lahko pomaga le redno delo. Tožniku v Maroku grozi tudi resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ-1, saj bi ga strici, ki so bili do njega že nasilni in ga pretepali, ponovno ogrožali, poleg tega bi spet postal odvisen od težkih drog.

_Odgovor na tožbo_

18. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

_Dokazni postopek_

19. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je prebralo povzetek članka v V. točki tožbe (listovne številke od 5 do 8 spisa) in zaslišalo tožnika.

_Presoja tožbe_

20. Tožba ni utemeljena.

21. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

22. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 23. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.1 Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.2 Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.3

24. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

25. Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov zasebne narave. Kot je namreč pravilno ugotovila tudi tožena stranka (povzetek je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe), je izpostavil svojo odvisnost od drog, ki naj bi bila posledica nasilnega obnašanja njegovih stricev.

26. Ob takih okoliščinah gre pri tožnikovem zatrjevanem preganjanju torej za zasebno družinsko zadevo in kvečjemu za položaj, ko naj bi mu grozilo preganjanje nedržavnih subjektov. Iz s tem povezanih razlogov tožene stranke za zavrnitev tožnikove prošnje je tako razvidno, da tožnik nasilja stricev ni prijavil policiji in da zato ni dokazano, da mu izvorna država ne bi pomagala, če bi se vrnil v Maroko (povzetek je razviden iz 8. točke obrazložitve te sodbe). Ker iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje navedeni presoji tožene stranke, sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Tožnik v zvezi s tem tožbi sicer poudarja, da prošnjo temelji na nasilju stricev ter posledični odvisnosti od drog in da njegova mama nasilja ni prijavila, ker se je bala za otroke. Vendar pa ne pojasnjuje, zakaj se, kot mu očita tožena stranka, zaradi zatrjevanega nasilja ni sam obrnil na maroške državne organe, čeprav je, kot ugotavlja sodišče, Maroko zapustil novembra 2023 v starosti 24 let, ko ni bil več otrok (rojen je bil 25. 3. 1999) in čeprav so strici do njega, zdaj, ko je tožnik odrasel, arogantni, mu še vedno grozijo po telefonu in mu pravijo, da bodo z njim obračunali, ko bo prišel nazaj (tožnikova izpovedba na glavni obravnavi na listovni številki 20 spisa). Zato sodišče le na splošno pojasnjuje, da dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi.4 Iz stališč Vrhovnega sodišča je razvidno, da v primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj tožnik nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite,5 česar tožnik v obravnavani zadevi kot rečeno niti ne zatrjuje.

27. V zvezi z obstojem razlogov za preganjanje je sodišče presojalo tudi ugotovitve tožene stranke glede tožnikove odvisnosti od drog. V tem pogledu sodišče poudarja, da bi bilo táko tožnikovo stanje upoštevno le, če bi tožnik izkazal, da odvisniki od drog tvorijo posebno družbeno skupino (četrta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), ki se kot taka šteje zlasti skupina, (1) katere članom je skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se oseba ne sme prisiliti, naj se mu odreče in (2) ki ima v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno (peti odstavek 27. člena ZMZ-1). Teh okoliščin pa tožnik ni zatrjeval. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da tožnikove odvisnosti od drog same po sebi ni mogoče povezati s preganjanjem.

28. V zvezi s tem sodišče še poudarja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.6 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 14. 2. 2024 in ob začetku osebnega razgovora podan nikalen odgovor na vprašanje, ali potrebuje ponovna pojasnila glede upravičenosti do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Poleg tega tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,7 pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.8

29. Na táko presojo ne more vplivati tožbeni ugovor, da tožnik na osebnem razgovoru ni imel pooblaščenca, pri čemer iz tožbenih navedb ni razviden očitek, da tožena stranka tožnika v upravnem postopku ni seznanila z možnostjo pomoči pooblaščenca iz nevladne organizacije. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je namreč prosilcem zagotovljena le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II9, skladno s katero je treba prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogočiti učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem.10

30. V zvezi s tožbenimi navedbami, da bi morala tožena stranka tožnikove izjave primerjati z informacijami o razširjenosti drog v Maroku, ki bi jih morala pridobiti, sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče že v sodbi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 pojasnilo, da mora tožnik v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti. Če so podane ustrezne trditve v tej smeri, ki obsegajo predvsem opis konkretnih dogodkov, ki so se zgodili nekomu v njegovi bližini ali kakšni drugi osebi ali skupini oseb s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah, ipd., pristojni organ oceno te okoliščine opravi ob preverjanju in opredelitvi do splošnih in specifičnih informaciji o prosilčevi izvorni državi. Subjektivni element je bil tudi v obravnavanem primeru slabo izkazan (glej ugotovitve glede tožnikove odvisnosti od drog v 27. točki obrazložitve te sodbe), prav tako pa tudi obstoj objektivnih okoliščin, ki so ob sklicevanju na vsebino članka v V. točki tožbenih navedb navedene povsem splošno in pavšalno, v nasprotju z zahtevami iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča. Zato, ob upoštevanju stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni obstajala navedena obveznost tožene stranke preverjanja informacij o izvorni državi glede razširjenosti drog v Maroku.

31. Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito, ki je s tožbo izpodbijano le posplošeno, je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

32. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II11 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.12 Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.13 Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.14 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

33. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna. V zvezi s tem sodišče le pripominja, da tožnik ne problematizira za obravnavano zadevo očitno neupoštevnih ugotovitev tožene stranke glede tožnikovega razočaranja zaradi izgube zaposlitve in spora z nekdanjim delodajalcem (tega tožnik v upravnem postopku ni trdil; povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 10. točke obrazložitve te sodbe), ki same po sebi ne omogočajo ugotovitve sodišča, da je izpodbijani upravni akt ničen (drugi odstavek 37. člena ZUS-1). Sodišče še pojasnjuje, da tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Maroko razglasila za varno izvorno državo.15

34. Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.16 V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.17, 18 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).19

35. Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 2 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve). 3 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 4 Ustavno sodišče je v odločbi Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019 sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite (12. točka obrazložitve). 5 Tako Vrhovno sodišče v sodbi I Up 21/2023 z dne 1.5. 3. 2023. 6 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. 7 Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve). 8 Poleg tega je iz Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca razvidno, da mora prosilec: (i) govoriti resnico in popolnoma sodelovati z izpraševalcem pri ugotavljanju dejstev o svojem primeru; (ii) potruditi se dokazati svoje izjave s kakršnimi koli razpoložljivimi dokazi in podati zadovoljivo obrazložitev, če ni dokazov; če je trebno, mora pridobiti dodatne dokaze; (iii) dati vse ustrezne podatke o sebi in svojih preteklih doživetjih v podrobnostih, ki so izpraševalcu potrebne za ugotavljanje pomembnih dejstev; od prosilca je treba zahtevati, naj poda razumljivo obrazložitev vseh razlogov, ki podpirajo njegovo prošnjo za begunski status, mora pa odgovoriti tudi na vsa postavljena vprašanja (glej stran 44 in 45, 205 točka). 9 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 10 Navedeno je urejeno v prvem odstavku njenega 22. člena, iz katerega je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena). 11 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 12 40. uvodna izjava Procesne direktive II. 13 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 14 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve). 15 Prav tam, 16. točka obrazložitve. 16 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 17 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve. 18 SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka). 19 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.