Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je nezakonita, ker tožena stranka pred svojo odločitvijo, da bo odpoved podala, tožnice ni primerjala z delavci na primerljivih delovnih mestih. Pri izbiri presežnega delavca bi morala uporabiti kriterije, določene v KP dejavnosti oziroma bi morala v sodnem postopku dokazati, da glede na tožničino stopnjo in vrsto strokovne izobrazbe ni bilo drugih primerljivih delavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 29. 9. 2005 (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo, naj tožnico pozove nazaj na delo, ji vpiše manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna in izplača pripadajoče neizplačane plače, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska neto plače v plačilo, ter tožnici prizna, obračuna in izplača vse ostale pravice z dela in po delu (2. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka v višini 972,16 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka), svoje stroške postopka pa krije sama (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica od leta 2003 dalje opravljala zgolj računovodska dela, zmotna oziroma v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi in izpovedbami prič. A.V. je povedal, da je tožnica v S. opravljala enako delo kot pred tem v M., to delo pa je sodilo v delokrog delovnega mesta planer-analitik. To je potrdil A.Ž. in dodal, da je tožnica delo, ki ga je opravljala v M., po spremembi lokacije prinesla s seboj. Na izrecno vprašanje tožnice je pojasnil, da je opravljala delo z obeh delovnih področjih. Ne nazadnje to potrjuje dejstvo, da je ves čas prejemala enako plačo skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 3. 1991, v kateri je med drugim določeno, da je dolžna opravljati druga dela, ki sodijo v okvir njene izobrazbe, in druga dela, za katera se zahteva nižja stopnja strokovne izobrazbe. Potreba po opravljanju njenega dela je prenehala z uvedbo nove sistemizacije dne 1. 9. 2005, ko je bilo delovno mesto planer-analitik ukinjeno. Naloge tega delovnega mesta je tožena stranka zaradi odsotnosti tožnice v letu 2004 prenesla na druge zaposlene, kot je potrdil Aljaž Vuk. Tudi v letih 2004 in 2005 je opravljala delo planerja-analitika (sestavljanje mesečnih poročil, od aprila 2003 tudi dela plana in analiz ter računovodska dela), saj ugotovitev sodišča prve stopnje, da so navedena dela v letu 2003 prevzele druge službe, ni pravilna. Opisane ugotovitve v izpodbijani sodbi niso obrazložene, predvsem ni jasno, na katere druge službe je tožena stranka tožničino delo prenesla ter kaj je bila v okviru delovnega mesta planer-analitik dolžna opravljati. Tako je sodišče prve stopnje nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, pa je tudi bistveno prekršilo pravila postopka.

V odgovoru na pritožbo je tožnica prerekala navedbe tožene stranke, pritožbenemu sodišču pa je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navedla je, da dela na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi ni opravljala že vse od leta 2003 dalje, priče pa so dejstvo, da je bilo to delo razdeljeno na različne službe, potrdile. Najprej so jo ustno zadolžili za opravljanje računovodskega dela za enoto v S., po vrnitvi z bolniškega staleža v letu 2004 pa prav tako ustno napotili na opravljanje pomožnih administrativnih del v S. Tožnica nikoli ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi, potreba po njenem delu po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto planer-analitik je prenehala s prihodom novega lastnika v aprilu 2003. Po tej pogodbi bi sicer začasno lahko opravljala tudi drugo delo, ne pa trajno, kot zmotno meni tožena stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje je sicer delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Tožnica je s toženo stranko 1. 3. 1991 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto planer-analitik. Od leta 2003 dela po pogodbi o zaposlitvi ni več opravljala, ampak je najprej na lokaciji v M., nato pa v S. opravljala pomožna računovodska dela, kot je na podlagi njene izpovedbe in pričanja A.V. in A.Ž. pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. A.V. je povedal, da se je obseg dela na delovnem mestu planer-analitik skrčil, zaradi česar so tožnico zadolžili za pomožna administrativna dela v računovodstvu, A.Ž. pa, da so vse od leta 2003 dalje naloge delovnega mesta planer-analitik prenašali na druge zaposlene in druge lokacije. Opisani proces je potekal vse do sprejema nove sistemizacije delovnih mest 1. 9. 2005, ko so delovno mesto planer-analitik formalno ukinili. Na podlagi navedenega se kot protispisno izkaže zatrjevanje pritožbe, da je do prenosa nalog delovnega mesta planer-analitik prišlo le zaradi bolniškega staleža tožnice. Prav tako neutemeljeno je oporekanje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožnica ustno razporejena na dela v računovodstvu za poslovno enoto S., saj je to sama povedala ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 21. 2. 2007, tožena stranka pa drugih dokazov s tem v zvezi ni predložila.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da tožnica dela na delovnem mestu planer-analitik ni opravljala že vse od leta 2003 dalje. Ne držijo pritožbene navedbe, da se pri tem ni spuščalo v vsebino del in nalog, ki jih je bila tožnica dolžna opravljati po pogodbi o zaposlitvi (za delovno mesto planer-analitik), in tistimi, ki jih je dejansko opravljala pri toženi stranki (pomožna računovodska dela). V obrazložitvi izpodbijane sodbe je namreč navedlo, da se je za pomožna dela v računovodstvu, ki jih je tožnica opravljala v S., zahtevala nižja stopnja strokovne izobrazbe kot za dela planerja-analitika, za katera je sklenila pogodbo o zaposlitvi, pa tudi, da je šlo za druga dela, kot je ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 21. 2. 2007 povedala tožnica. Ne nazadnje je enako mogoče sklepati iz izpovedbe A.Ž., da so pri toženi stranki naloge delovnega mesta planer-analitik prenesli na druge zaposlene (in jih po letu 2003 tožnica ni več opravljala). Drži sicer pritožbena navedba, da je v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 3. 1991 določeno, da je bila dolžna opravljati tudi dela, za katera se zahteva nižja stopnja strokovne izobrazbe (pri čemer obdrži plačo svojega delovnega mesta), vendar je ta obveznost določena le začasno, v primeru obstoja posebnih potreb. Zato ni bilo pravilno ravnanje tožene stranke, ki je tožnico – ne da bi z njo sklenila novo pogodbo o zaposlitvi v pisni obliki – dejansko prerazporedila na druga dela, kot tudi ni bilo zakonito, da ji je več kot dve leti po tem, ko dela po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto planer-analitik ni več opravljala, zaradi ugotovitve o ukinitvi delovnega mesta to pogodbo o zaposlitvi redno odpovedala iz poslovnega razloga.

Dne 1. 9. 2005 je tožena stranka sprejela spremenjeno sistemizacijo delovnih mest, v kateri ni več predvideno delovno mesto planer-analitik. Iz tega razloga je 25. 9. 2005 tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega (organizacijskega) razloga, kot je določen v 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02). Presoja sodišča prve stopnje, da je navedena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz formalnih razlogov, to je zaradi prekoračitve tridesetdnevnega subjektivnega in šestmesečnega objektivnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR, ni pravilna. Rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici je po stališču pritožbenega sodišča začel teči šele z datumom spremembe sistemizacije tožene stranke, na podlagi katere je bilo delovno mesto planer-analitik ukinjeno, torej 1. 9. 2005. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 2005 je zato pravočasna.

Vendar pa je navedena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita ob upoštevanju določbe 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR v povezavi s 4. odstavkom 15. člena ZDR. Slednji določa, da dejstvo, da stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki (po 1. odstavku 15. člena ZDR) oziroma da nista v pisni obliki izrazili vseh sestavin pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 29. člena ZDR, ne vpliva na veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Iz izvedenih dokazov, kot tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, izhaja, da je tožnica ves čas od leta 2003 dalje pri toženi stranki delala pomožna računovodska dela. Tako je očitno, da sta se pogodbeni stranki strinjali o bistvenih sestavinah pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto in da je bila takšna pogodba o zaposlitvi, ki sicer ni bila sestavljena v pisni obliki, sklenjena in realizirana. To hkrati pomeni, da predhodna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto planer-analitik ni več obstajala, tožena stranka pa je ni mogla zakonito odpovedati.

Poleg tega je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 9. 2005 nezakonita iz nadaljnjega razloga, to je ker tožena stranka ni niti navedla niti dokazala, da je pred svojo odločitvijo, da bo tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, med seboj primerjala posamezne delavce na primerljivih delovnih mestih. Poleg določb ZDR, ki urejajo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma posledice trajnega prenehanja potreb po opravljanju določenega dela, določbe v zvezi z ugotavljanjem presežnih delavcev (torej delavcev, katerih delo postane nepotrebno) vsebuje tudi v spornem obdobju veljavna Kolektivna pogodba za cestni potniški promet (KP dejavnosti; Ur. l. RS, št. 32/98 in nadaljnji). Navedena kolektivna pogodba s sprejemom ZDR ni bila razveljavljena, njene določbe pa so za delavce ugodnejše od zakonske ureditve in jih je glede na določbo 2. odstavka 7. člena ZDR potrebno uporabiti (stališče Vrhovnega sodišča RS, na primer v sodbi opr. št. VIII Ips 429/2006 z dne 27. 2. 2007). To pomeni, da bi morala tožena stranka pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici uporabiti kriterije, določene v 29. člena KP dejavnosti oziroma bi morala v sodnem postopku dokazati, da glede na tožničino stopnjo in vrsto strokovne izobrazbe ni bilo drugih primerljivih delavcev. Ker tega ni storila, pa tudi zato, ker ji je odpovedala ne več veljavno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto planer-analitik z dne 1. 3. 1991, je pritožbeno sodišče zaključilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 9. 2005 ni zakonita.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku za razveljavitev navedene redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugodilo, je pravilna. Prav tako pravilno je ugodilo nadaljnjim tožbenim zahtevkom, saj ima tožnica po ugotovitvi o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico do vrnitve na delo k toženi stranki, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa pravico do nadomestila plače in morebitnih preostalih prejemkov, do katerih bi bila upravičena, če nezakonitega ravnanja tožene stranke ne bi bilo.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena istega zakona. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe, saj ta ni bila utemeljena, tožnica pa stroške odgovora na pritožbo, ker ni bistveno pripomogel k rešitvi tega spora.