Jedro

Iz 17. člena SKPgd in 29. člena Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije (1998) ne izhaja, da veljata le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev.

Pri presoji pravočasnosti odpovedi je treba izhajati iz dejstva seznanitve delodajalca s prenehanjem potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Takšne potrebe lahko ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera prenehajo šele z ukinitvijo določenega delovnega mesta oziroma s spremembo akta o sistemizaciji, ki določenega delovnega mesta oziroma nalog na tem delovnem mestu ne predvideva več, lahko pa že pred tem. Presoja in razlaga pojma prenehanja potreb po delu torej ni nujno vezana na sprejem novega akta o sistemizaciji delovnih mest.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 29. 9. 2005, naložilo toženi stranki, da tožnico pozove na delo, manjkajočo dobo vpiše v delovno knjižico, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna in izplača nadomestilo plače z davki, prispevki in zamudnimi obrestmi ter ji povrne stroške postopka.

Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu „planer analitik“ s sedmo stopnjo izobrazbe. Potreba po tem delu je dejansko prenehala že leta 2003, s prihodom novega večinskega lastnika tožene stranke. Takrat je tožnica po ustnem nalogu člana uprave pričela opravljati dela v računovodstvu za poslovno enoto v Slovenski Bistrici, po zaključenem bolniškem staležu od 3. 5. do 31. 12. 2004 pa je bila ustno razporejena v Slovensko Bistrico na opravljanje pomožnih administrativnih del, ki jih je opravljala do septembra 2005. V novem aktu o sistemizaciji, ki je pričel veljati s 1. 9. 2005, delovnega mesta planer analitik ni več, to pa je bil tudi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Ker je ta razlog nastopil že v letu 2003, je bila odpoved podana po poteku 30-dnevnega oziroma šestmesečnega prekluzivnega roka iz petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), torej prepozno.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Pritrdilo je dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica dela na delovnem mestu planer analitik ni opravljala že vse od leta 2003, da se je za kasnejša pomožna dela zahtevala nižja stopnja izobrazbe, da je opravljala dejansko druga dela kot so dela na delovnem mestu planer analitik, da so se dela tega delovnega mesta v letu 2003 prenesla na druge zaposlene in da je tožena stranka 1. 9. 2005 sprejela spremenjeno sistemizacijo delovnih mest, v kateri ni bilo predvideno delovno mesto planerja analitika. Obrazložilo je tudi, da je imela tožnica v pogodbi o zaposlitvi sicer določeno, da je dolžna opravljati tudi dela, za katera se zahteva nižja stopnja strokovne izobrazbe, vendar je bila ta obveznost določena le začasno, v primeru obstoja posebnih potreb, zaradi česar je ocenilo kot nepravilno ravnanje tožene stranke, ki je tožnico dejansko prerazporedila na druga dela. Po stališču pritožbenega sodišča je rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga začel teči šele z datumom spremembe sistemizacije tožene stranke in je bila redna odpoved z dne 25. 9. 2005 zato pravočasna. Ker pa je tožnica ves čas od leta 2003 pri toženi stranki opravljala pomožna računovodska dela, je štelo, da sta se stranki dejansko strinjali o bistvenih sestavinah pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto, kar pomeni, da predhodna pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu planer analitik ni več obstajala in je tožena stranka ni mogla zakonito odpovedati. Redna odpoved je nezakonita tudi iz razloga, ker tožena stranka pred odločitvijo o redni odpovedi med seboj ni primerjala posameznih delavcev na primerljivih delovnih mestih. V spornem obdobju je namreč veljala Kolektivna pogodba za cestni potniški promet Slovenije (Ur. l. RS, št. 32/98). Glede na določbo 29. člena te kolektivne pogodbe bi tožena stranka morala dokazati, da glede na tožničino stopnjo in vrsto izobrazbe ni bilo drugih primerljivih delavcev. Ker tega ni storila, odpoved ni bila zakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodbi sodišč druge in prve stopnje temeljita na napačnih ugotovitvah, ker je tožnica ves čas prejemala plačo za delovno mesto planer analitik, ker nobena od strank ni zahtevala spremembe ali dopolnitve pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 1991, ker je iz izpovedi prič in tožnice razvidno, da so dela, ki jih je opravljala tožnica po letu 2003 spadala v delokrog delovnega mesta planerja analitika, ker je bilo to delovno mesto ukinjeno šele z novo sistemizacijo z dne 1. 9. 2005 in je zajemalo „druga dela, ki spadajo v okvir izobrazbe in usposobljenosti po nalogu vodje dela,“ sodišči pa tudi sicer nista ugotovili, katera dela spadajo v delokrog delovnega mesta planer analitik in katera dela v ta delokrog ne sodijo. S tem je podan tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Nepravilen je zaključek, da je bila med strankama sklenjena nova, ustna pogodba o zaposlitvi, saj stranki nista izrazili volje za novo pogodbo, tožnica tudi ni zatrjevala, da bi s toženo stranko sklenila novo pogodbo (zaradi česar je sodišče druge stopnje prekoračilo 2. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), ker ustne pogodbe o zaposlitvi po 15. členu ZDR ni mogoče skleniti, in ker izjema po tej določbi velja le v primeru, če stranki sploh nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki; torej velja med strankama pogodba o zaposlitvi v ustni obliki zgolj v primeru, če pisne pogodbe sploh ni bilo. Dejstvo, da ni prišlo do nove pogodbe, izhaja tudi iz tega, da je tožnica v letih 2003 do 2005 opravljala dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 3. 1991 (za delovno mesto planer analitik), da ni prišlo do spremembe teh del, da je bila tožnica že po tej pogodbi dolžna opravljati tudi druga dela, da je ves čas prejemala plačo po tej pogodbi in da so ta dela v času njenega bolniškega staleža v letu 2004 opravljali drugi delavci. Tožena stranka je že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navedla, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, katera dela spadajo v okvir del in nalog delovnega mesta planer analitik, tega pa izrecno ni ugotovilo niti sodišče druge stopnje. Obrazložitev je v tem delu pomanjkljiva, sodba pa brez razlogov o odločilnih dejstvih, in je ni mogoče preizkusiti. Ni obrazložen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da se je za delo tožnice v Slovenski Bistrici zahtevala nižja stopnja strokovne izobrazbe. Sodišče izobrazbe tožnice sploh ni ugotavljalo, ne izobrazbe, ki je potrebna za delovno mesto planerja analitika. Tožena stranka v zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje izpodbija zaključek sodišča druge stopnje v zvezi z uporabo 29. člena panožne kolektivne pogodbe, saj je to določbo mogoče upoštevati le v primeru večjega števila presežnih delavcev in ne tožnice, ki je sama izpovedala, da je edina opravljala delo planerja analitika. Primerjava s podobnimi delovnimi mesti ni bila mogoča, saj teh ni bilo. Prav tako naj bi iz izpovedi direktorja kadrovske službe izhajalo, da je tožena stranka delovno mesto tožnice primerjala z delovnimi mesti v vseh treh podjetjih, ki so tvorila skupino C. in je na nivoju celotne skupine preverila, ali bi lahko tožnico zaposlili na kakšnem drugem delovnem mestu in preverili možnost njene zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. Tožena stranka navaja, da niti ni bistveno, katera pogodba se delavcu odpoveduje – pisno ali ustno sklenjena pogodba, saj je posledica odpovedi v vsakem primeru enaka. Pomembno je le, da so bili ob odpovedi izpolnjeni pogoji iz 88. člena ZDR oziroma, da je takrat dejansko prenehala potreba po delu tožnice.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Nižje zahteve izobrazbe za dela, ki jih je tožnica opravljala v računovodstvu za poslovno enoto Slovenska Bistrica in kasneje v sami poslovni enoti izhajajo iz izpovedi tožnice. Tožena stranka nasprotnega ni dokazala. Tudi sicer podatki o zahtevani izobrazbi niso odločilni. Za presojo namreč ni pomembno, ali je tožnica po letu 2003 opravljala dela, za katera se je zahtevala nižja stopnja strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za delovno mesto planer analitik.

8. Sodišči druge in prve stopnje sta nadalje dovolj jasno in konkretno obrazložili, da tožnica vse od leta 2003 ni več delala na delovnem mestu planer analitik in da so se naloge tega delovnega mesta že v letu 2003 prenesle na druge zaposlene. Ker sta sodišči druge in prve stopnje te ugotovitve oprli na izvedene dokaze, in ker tožena stranka tudi ni izrecno navajala in dokazovala, katera dela sodijo v delokrog delovnega mesta planer analitik in katera ne, presoja sodišč ni zahtevala še natančnejše obrazložitve.

9. Tožena stranka v reviziji nasprotuje tudi zaključkom sodišč druge in prve stopnje, da tožnica po letu 2003 ni več opravljala del iz delokroga delovnega mesta planerja analitika, temveč zatrjuje ravno nasprotno. Te navedbe predstavljajo izpodbijanje dejanskih ugotovitev, kar ni dovoljen revizijski razlog. Kot navedeno revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na to revizijsko sodišče teh revizijskih navedb ni upoštevalo, temveč je pri materialni presoji izhajalo iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje.

10. Izpodbijana sodba temelji na presoji o nezakoniti odpovedi, ker tožena stranka pri določanju presežnih delavcev ni oblikovala kategorije primerljivih delavcev v skladu z 29. členom panožne kolektivne pogodbe, in ker je med strankama po letu 2003 prišlo do strinjanja o bistvenih sestavinah pogodbe o zaposlitvi za drugo delo (pomožna računovodska dela) in s tem realizacije ustno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za to delo, zato pa tožena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi za pravo delovno mesto.

11. Zmotno je naziranje tožene stranke, da je 29. člen panožne kolektivne pogodbe mogoče upoštevati le pri odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, saj iz navedene določbe to ne izhaja; enako kot iz določbe v času odpovedi še veljavnega 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.). Po navedenih določbah se namreč pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom (oziroma se v isto kategorijo razvrščajo delavci, ki delajo na delovnih mestih in so medsebojno zamenljivi – razlaga SKPgd, Ur. l. RS, št. 113/2002). Iz navedenih določb ne izhaja, da veljata le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev. Novi ZDR tudi ni razveljavil obstoječe avtonomne ureditve v kolektivnih pogodbah. Kljub drugačnim izhodiščem tudi ne preprečuje možnosti novega kolektivnega dogovarjanja o določitvi primerljivih delavcev in kriterijev za primerjavo v primeru odpovedi manjšemu številu delavcev iz poslovnega razloga. Enako je Vrhovno sodišče obrazložilo že v večjem številu svojih odločb, npr. VIII Ips 429/2006, VIII Ips 476/2007, VIII Ips 119/2008. Kljub temu pa je zaključek sodišča druge stopnje o nezakonitosti iz tega razloga najmanj preuranjen, saj je ostalo popolnoma odprto in nerazčiščeno vprašanje, ali je v konkretnem primeru sploh obstajala ali bi lahko obstajala kategorija medsebojno zamenljivih delavcev, v okviru katere bi tožena stranka morala upoštevati kriterije za določitev presežnih delavcev po 29. členu panožne kolektivne pogodbe – posebej zato, ker sta že sodišči druge in prve stopnje izhajali iz tega, da so bile vse od leta 2003 dalje naloge delovnega mesta planer analitik prenesene na druge zaposlene in druge lokacije, da tožnica od takrat naprej ni več opravljala del tega delovnega mesta, tožnica pa je tudi sama izpovedala, da je ta dela do leta 2003 opravljala samo ona.

12. Revizijsko sodišče tudi ne sprejema materialnopravnih zaključkov sodišča druge stopnje o tem, da je prišlo med strankama do ustno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za pomožna računovodska dela. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi po letu 2003 dejansko prišlo do zaposlitve tožnice na nekem konkretno določenem delovnem mestu oziroma, da bi pomožna računovodska dela predstavljala samostojno delovno mesto z nalogami, ki jih je tožnica tudi opravljala. Predvsem pa iz dejanskih dokaznih zaključkov izhaja tudi, da je tožnica od leta 2003 opravljala različne naloge, in sicer najprej pomožna računovodska dela, v letu 2005 pa pomožna administrativna dela na lokaciji v Slovenski Bistrici. Ob dodatnem zaključku, da je šlo tudi za nižje vrednotena in dela z nižjo zahtevano izobrazbo (ki niso ustrezala opredelitvi iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, po kateri je bila dolžna le začasno (!) opravljati tudi dela z nižjo stopnjo zahtevane izobrazbe) in z upoštevanjem tega, da je tožnica vseskozi prejemala plačo za delovno mesto planer analitik, ni pravilna presoja sodišča, da naj bi bilo „očitno, da sta se pogodbeni stranki strinjali o bistvenih sestavinah pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto.“ Revizijsko sodišče zato tudi ne sprejema zaključka sodišča druge stopnje o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi pogodba za delo na delovnem mestu planerja analitika že prenehala in je kasneje prišlo do sklenitve nove pogodbe za delo pomožna računovodska dela.

13. Pač pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi prepozno, tako kot je zaključilo že sodišče prve stopnje, in da je zaključek sodišča druge stopnje, da naj bi rok za odpoved začel teči šele z datumom spremembe sistemizacije tožene stranke, napačen. Pri tem zaključku se je sodišče druge stopnje oprlo zgolj na dejstvo formalne ukinitve delovnega mesta planer analitik (s sprejemom novega akta o sistemizaciji), kar pa v tej zadevi ni pravilno materialno pravno stališče. ZDR rok za odpoved ne veže na dejstvo formalne ukinitve nekega delovnega mesta.

14. Po petem odstavku 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v tridesetih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pri tem je poslovni razlog opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alineja prvega odstavka 88. člena ZDR). Glede na to opredelitev je za presojo pravočasnosti odpovedi treba izhajati iz dejstva seznanitve delodajalca s prenehanjem potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Takšne potrebe lahko ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera prenehajo šele z ukinitvijo določenega delovnega mesta oziroma s spremembo akta o sistemizaciji, ki določenega delovnega mesta oziroma nalog na tem delovnem mestu ne predvideva več, lahko pa že pred tem. Presoja in razlaga pojma prenehanja potreb po delu torej ni nujno vezana na sprejem novega akta o sistemizaciji delovnih mest (enako že v sodbi VIII Ips 82/2007 z dne 26. 6. 2007). V obravnavanem primeru iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje ne izhaja, da bi prenehala potreba po delu na tožničinem delovnem mestu planer analitik (za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi) šele s formalno ukinitvijo tega delovnega mesta 1. 9. 2005, temveč že v letu 2003, saj so bile naloge tega delovnega mesta že takrat prenesene na druge zaposlene in druge lokacije in je tožnica že takrat prenehala opravljati dela in naloge tega delovnega mesta. Potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi so torej prenehale že v letu 2003, kar pomeni, da je pred odpovedjo potekel celo objektivni šestmesečni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi po petem odstavku 88. člena ZDR. Odpoved je bila prepozna in je zato nezakonita.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče iz drugega razloga (razloga, na katerem temelji odločitev sodišča prve stopnje) potrdilo izpodbijano sodbo in zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).