Jedro

Oškodovanec kot tožilec ni upravičen za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva oškodovanca L.B. kot tožilca za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Oškodovanec L.B. kot tožilec je vložil 'predlog za revizijo sodnega postopka' z dne..., ki ga je začel zoper L.B. zaradi suma kaznivega dejanja krive izpovedbe po 1. odstavku 210. člena KZ-77. V vlogi obširno opisuje okoliščine, v katerih in zaradi katerih je bil leta 1989 disciplinsko premeščen z dela varnostnika na delo sobarice za dobo enega leta, postopek pred sodiščem združenega dela, ki je tekel zaradi tega disciplinskega ukrepa, predvsem pa potek kazenskega postopka, ki ga je sprožil prot L.B. Nezadovoljen je s pravnomočno oprostilno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, češ da je bila sodnica pristranska v korist obdolženke in jo je nezakonito oprostila obtožbe, ne strinja pa se tudi s sklepoma Temeljnega in Višjega sodišča v Ljubljani, s katerima je bila pravnomočno zavržena njegova zahteva za obnovo postopka zoper L.B. . Predlaga, da vrhovno sodišče 'zadevo pregleda' in da mora 'popolnoma in po resnici ugotoviti dejstva za izdajo povsem zakonite sodbe, sklepa ali odločbe'.

Revizija je kot izredno pravno sredstvo v kazenskih zadevah predvidena v Zakonu o popravi krivic (Ur.l. RS, št. 59/96) le glede sodb, ki so bile izdane v času od 15.5.1945 do 2.7.1990. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšno zadevo. Od izrednih pravnih sredstev obravnava vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti in zahteve za izredno omilitev kazni. Jasno je, da vloge L.B. ni mogoče šteti kot zahtevo za izredno omilitev kazni, zato jo je vrhovno sodišče štelo kot zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbi Temeljnega in Višjega sodišča v Ljubljani, s katerima je bil kazenski postopek proti L.B. na obtožbo oškodovanca L.B. kot tožilca pravnomočno končan z oprostitvijo obdolženke.

Zahteva L.B. za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se sicer sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sodbe, toda po določbah 1. odstavka 421. člena ZKP jo smejo vložiti le vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik, ne pa tudi oškodovanec kot tožilec. Oškodovanec L.B. kot tožilec torej ni upravičen za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zato jo je vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo.