Jedro

Ker obdolženka ni nastopala v disciplinskem postopku kot oseba, navedena v čl. 210/I KZ RS, ni podlage za ugotovitev, da bi lahko po krivem izpovedala, zato tudi svoje izpovedbe pred sodiščem združenega dela glede na izpovedbo, ki je v disciplinskem postopku ni dala, ni mogla spremeniti.

Izrek

Pritožba oškodovanca kot tožilca L.B. in pritožba njegovega pooblaščenca se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženo L.B. zaradi pomanjkanja dokazov iz razlogov 3. točke 350. čl. ZKP, oprostilo obtožnega predloga zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja krive izpovedbe po čl. 210/I KZ RS in hkrati izreklo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odst. 95. čl. ter potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika proračun.

Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožila oškodovanec kot tožilec A.B. in njegov pooblaščenec.

Oškodovanec kot tožilec se pritožuje zaradi kršitve kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da spozna obdolženko za krivo ali pa da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

Pooblaščenec oškodovanca kot tožilca se pritožuje zaradi kršitve kazenskega zakona in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da izreče obdolženki obsodilno sodbo in primerno kazen, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po obtožbi oškodovanca kot tožilca L.B. naj bi obdolženka storila nadaljevano kaznivo dejanje krive izpovedbe po čl. 210/I KZ RS s tem: "da je dne 6.2.1989 izjavila in dovolila L.B. v DO T., da lahko ostane doma od 8.2.1989 do 13.2.1989 zaradi priklapljanja električnega toka ter nato dne 4.4.1989 zanikala to izjavo v disciplinskem postopku v DO T. ter še dne 13.2.1990 spremenila isto izjavo v postopku pri Sodišču združenega dela v X in tu povedala, da sta 6.2.1989 v DO T. govorila le o potrebi zdravljenja otroka L.B. in nič o priklapljanju toka pri njem v času od 8.2.1989 do 13.2.1989, ko je imel dovoljenje, da je ostal doma." Samo v tem obsegu je prvostopno sodišče ugotavljalo dejansko stanje in ugotovilo, da ni zadosti dokazov v smeri utemeljenosti obtožbe, zato je obdolženko oprostilo. Svojo odločitev je oprlo na zagovor obdolžene L.B., ki je očitano dejanje zanikala, njen zagovor pa je potrdil sam oškodovanec kot tožilec zaslišan kot priča v svoji izpovedbi o vsebini obdolženkine izjave dne 6.2.1989, ko naj bi mu dejala "v redu lahko ste doma, vendar vam bomo za čas odsotnosti od 6.2. do 10.2.1989 plačali kot sobarici, ne pa kot varnostniku." Prav tako je sodišče prve stopnje sprejelo zagovor obdolžene L.B., da dne 4.4.1989 v disciplinskem postopku, ki je tekel v DO T. zoper obdolženko, ni bila zaslišana, čeprav je bila prisotna, kar je potrdil tudi L.B., zaslišan kot priča. Pooblaščenec napada v pritožbi zaključke izpodbijane sodbe kot napačne, ker naj bi razgovor med obdolženko in oškodovancem kot tožilcem dne 6.2.1989 pomenil za tožilca, da je imel dovoljenje, da je ostal doma. Takrat v kritičnem času obdolženka ni omenila, da bi se oškodovanec kot tožilec moral pomeniti z vodjo delovne enote o odsotnosti.

V obsežni pritožbi oškodovanec kot tožilec sam prav tako napada prvostopno dokazno oceno kot zmotno. Podrobno opisuje predmet subsidiarne obtožbe in napake, ki naj bi jih v postopku napravila razpravljajoča predsednica senata pa tudi njegov pooblaščenec.

Podrobno nadalje opisuje pomen pravilne ugotovitve dejanskega stanja in pravne opredelitve obdolženkinega ravnanja za njegov delovni spor pred sodiščem združenega dela.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost na prvi stopnji sprejete dokazne ocene. Pritožbena izvajanja obeh pritožiteljev z ničemer ne vzbujajo dvoma v pravilnost prvostopnih dokaznih zaključkov. Oba pritožitelja zahtevata zgolj drugačno oceno izvedenih dokazov. Glede na predmet obtožbe glede krive izpovedbe dne 4.4.1989, ko obdolženka ni nastopala na disciplinski obravnavi niti kot priča niti kot izvedenec, cenilec, prevajalec ali tolmač so pritožbena izvajanja o pomembnosti obdolženkine izjave kot jih navaja v pritožbi oškodovanec kot tožilec nepomembne in neupoštevne, saj za drugačne zaključke razen o dejstvu, da je bila obdolženka prisotna na disciplinski obravnavi, ni nobene podlage. Ob nadaljnji trditvi v obtožbi, da je obdolženka svoje pričevanje pred disciplinskim sodiščem pozneje v postopku pred Sodiščem združenega dela spremenila tako ni nobene podlage, ko za krivo izpovedbo pred disciplinskim sodiščem oziroma organom ni dokazov za krivo izpovedbo pred sodiščem združenega dela glede na razgovor 6.2.1989 pa izvedeni dokazi ne zadoščajo za ugotovitev, da je obdolženka po krivem pričala. Zaradi vsega povedanega pritožitelja s svojimi pritožbenimi izvajanji o zmotnosti ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani sodbi nista mogla uspeti. Oškodovančeve pritožbene trditve o kršitvi postopka po predsednici senata sodišča prve stopnje oškodovanec kot tožilec v pritožbi sicer obsežno obrazlaga, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka v izpodbijani sodbi ni. Izvedeni so bili vsi ponujeni dokazi, pravilno so bili ocenjeni in zaključki izpodbijane sodbe razumljivo obrazloženi. Zato tudi v tej smeri oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni mogel uspeti.

Zaradi vsega povedanega je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.