Jedro

Že iz določbe 221. člena ZEKom-1 nedvomno izhaja, da je toženka bila pristojna za postopek nadzora nad izvajanjem odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc izdane tožniku. V obravnavanem primeru gre namreč za nadzor nad izvajanjem posamičnih aktov, ki jih izda toženka v svoji pristojnosti po ZEKom-1 in ne za nadzor radijskih vsebin po ZMed.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da mora tožnik v 15 dneh po vročitvi te odločbe uskladiti identifikacijo zvokovne difuzijske radijske postaje A., 94,4 MHz, odločba o dodelitvi radijskih frekvenc, št. 38111-39/2012/3 tako, da bo v času med 02:00 in 10:00 uro identifikacija ''B.'', kot je določeno v odločbi o dodelitvi radijskih frekvenc, št. 38111-39/2012/3. V obrazložitvi je navedla, da je pri postopku nadzora delovanja zvokovne difuzijske radijske postaje A., …. Mhz, po odločbi o dodelitvi radijskih frekvenc, št. 38111-30/2012/3, katere imetnik je tožnik, opravljenem v skladu z 61., 221., 222. in 223. členom Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) dne 11. 3. 2013 med 9:41 in 9:48 uro preverila delovanje te postaje glede podatkovnih skupin PS in PI v sistemu RDS ter identifikacije in ugotovila med drugim nepravilnosti pri uporabi identifikacije programa, ki je bila napačna. Zapisnik o opravljenem nadzoru je bil posredovan tožniku v pripombe, ki jih je ta tudi podal. Toženka je pojasnila, da je opravila nadzor po določbah ZEKom-1, ne po Zakonu o medijih (v nadaljevanju ZMed). Očitek, da toženka v tako kratkem času ni mogla ugotoviti pravilnosti identifikacije radijske postaje, je brezpredmeten, saj je bila napačna identifikacija v tem času uporabljena trikrat. Namen identifikacije je obvestiti poslušalca, kateri radijski program posluša in zato ne sme biti napačna in zavajajoča, sploh pa ne na način, ko je napačna identifikacija programa hkrati tudi ime drugega radijskega programa. To povzroči tudi, da je radijske programe na osnovi poslušanja praktično nemogoče razločevati. Prav to pa je storil tožnik. Glede na navedeno je toženka odločila, kot izhaja iz izreka odločbe.

2. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel vsebino ustavne odločbe, št. U-I-137/93, iz katere po mnenju tožnika izhaja, da se mora izvršilna veja oblasti (torej toženka) jasno držati odločb v zakonih, ki jim mora slediti, prav tako je jasno uzakonjeno, da kar ni prepovedano, je dovoljeno. Poleg tega lahko zakonodajalec samo z v zakonu konkretiziranim pooblastilom prenese na izvršilno vejo oblasti izvrševanje zakona tako, da podrobneje določi vsebine zakona, vendar samo ob pogoju, da zakon ta pooblastila natančno in vnaprej določi. Toženka ni pristojna presojati skladnosti identifikacije medija z zakonom, ker je to po ZMed v pristojnosti Ministrstva za kulturo in ne toženke. Predmet izpodbijane odločbe je identifikacija radijske postaje. Glede na 1. člen ZEKom-1 je jasno, da tega ta zakon ne ureja. ZMed pa je tisti zakon, ki določa vsebino radijskega programa, ki je s tem zakonom tudi določena, v 108. členu pa tudi, da nadzor nad izvrševanjem ZMed izvaja ministrstvo za kulturo. Toženka je po prvi alineji drugega odstavka 109. člena ZMed pristojna izvajati strokovno nadzorstvo nad vsebino nad izvajanjem samo tistih določb ZMed, ki so taksativno naštete. V četrtem odstavku 23. člena ZMed (ki sodi v prvo poglavje, ki ga toženka ne nadzoruje) je določeno, da mora imeti radijski program svoje ime oziroma logotip in ga objaviti najmanj enkrat na vsako uro oddajanja. ZMed določa, kako se mora medij identificirati in ker to sodi v prvo poglavje zakona, nadzor izvaja ministrstvo za kulturo. Tožnik pa tudi sicer ni kršil ZMed in ne ZEKom-1, saj se mora identificirati skladno z ZMed samo enkrat na uro, niti mu ni tega toženka dokazala. V času 15 minut toženka ni mogla preveriti pravilnosti identifikacije radijske postaje. V obdobju ene ure se je radijska postaja pravilno identificirala in s tem zadostila zakonski določbi. Toženka tudi ni navedla, katero zakonsko določbo naj bi tožnik kršil. Toženka se je sicer postavila na stališče, da ima zakonsko podlago v 221., 61. in 224. členu ZEKom-1, vendar pa nikjer ne navede, katero določbo naj bi tožnik kršil. ZEKom-1 nikjer ne določa, kako se mora radijska postaja identificirati. ZEKom-1 tudi nikjer ne daje toženki pooblastila, da samo po ZEKom-1 preverja označevanje radijskega signala. Z identifikacijo, ki jo uporablja, pa tožnik tudi ne povzroča zmede. Vsi poslušalci radijskega programa prepoznajo radijsko postajo že po napovedovalcih, poleg tega je tožnik vsako uro povsem pravilno identificiral radijski program. Predlagal je, da se razveljavi in odpravi izpodbijana odločba, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izdani odločbi, navedla, da je pristojna izvajati nadzor nad izvajanjem vseh posamičnih aktov, ki jih sprejema na njegovi podlagi. Določbe ZMed so za postopek nerelevantne, ker gre za nadzor nad izvajanjem ODRF. Pri tem je treba ločiti med obveznostjo po spoštovanju ODRF in spoštovanju ZMed, saj gre za povsem različni sferi nadzora. Vsaka ODRF pa mora vsebovati tudi identifikacijo radijskega programa, ki jo mora tožnik pri razširjanju svojega programa kadarkoli uporabiti. Za nadzor nad spoštovanjem ODRF na podlagi ZEKom-1 ni pomembno, kdaj in kolikokrat tožnik narobe identificira svoj program, saj predstavlja kršitev ODRF že enkratna nepravilna identifikacija. Predlagala je zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka tožnika.

4. Tožnik se je v pripravljalni vlogi še skliceval na mnenje dr. Kerševana, ki ga je pridobil od družbe C. d.d., iz katerega izhaja, da toženka ni pristojna, da bi lahko vodila inšpekcijski nadzor nad identifikacijo radijske postaje, temveč je pristojno ministrstvo za kulturo. Iz odločbe tudi ni razbrati, katero vsebino radijskega programa (ki ga je nadzorovala le 7 minut) je toženka štela za identifikacijo. Ni jasno, na kakšen način mora tožnik identificirati program. Identifikacija programa pomeni jasno in enoznačno izpoved, da poslušalec posluša konkretno radijsko postajo. Navedba imena druge radijske postaje v eter še ne pomeni napačne identifikacije, temveč reklamno sporočilo za drugo radijsko postajo. Imeni B. in D. pa sta si zelo podobni, kar pomeni, da je toženka že ob podeljevanju dovoljenj jasno vedela, da sama identifikacija programa v eter ni bistvena za njegovo identifikacijo, kakor tudi, da podobno ime pri poslušalcu ne more povzročiti zmede. Poslušalec namreč razlikuje program po radijskem voditelju in natančni oznaki RDS, ki se izpiše na vsakem radijskem sprejemniku, kar na trgu EU obstaja že vsaj 20 let. Toženka tudi nikjer v odgovoru na tožbo ni podala vsebinske razlage, kje ji je zakonodajalec podal pooblastilo za nadzor programskih vsebin radijskega programa in kako lahko zaobide izredno kogentno določbo 24. člena ZMed (točno: 23. člen ZMed). ZEKom-1 pa nikjer ne določa, da ima toženka pravico do nadzora radijskih vsebin, kar očitno počne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločba, izdana v postopku nadzora nad izvajanjem odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, št. 38111-39/2012/3, s katero je toženka naložila tožniku uskladitev identifikacije zvokovne difuzijske radijske postaje A., … MHz, z določitvijo identifikacije programa v tam opredeljenem času.

7. Sodišče se uvodoma opredeljuje do tožnikovega ugovora o nepristojnosti toženke za odločanje v tej zadevi. Po 221. členu ZEKom-1 agencija nadzira izvajanje določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov ter splošnih aktov, razen v primerih, ki spadajo v pristojnosti informacijskega pooblaščenca na podlagi 155. in 157. člena tega zakona; agencija opravlja tudi nadzor nad izvajanjem vseh posamičnih aktov in ukrepov, ki jih sprejema na podlagi tega zakona ter na njegovi podlagi sprejetih predpisov in splošnih aktov (prvi odstavek). Po presoji sodišča že iz te določbe ZEKom-1 nedvomno izhaja, da je toženka bila pristojna za postopek nadzora nad izvajanjem odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, št. 38111-39/2012/3 z dne 1. 8. 2012, izdane tožniku. To odločbo je namreč izdala toženka in sicer na podlagi 7. točke prvega odstavka 53. člena (tedaj veljavnega) ZEKom, po kateri agencija po uradni dolžnosti spremeni odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, če je to potrebno zaradi povezovanja imetnikov odločb o dodelitvi radijskih frekvenc v širšo regionalno ali nacionalno programsko radijsko ali televizijsko mrežo, ki je vpisana pri pristojnem organu v skladu z zakonom, ki ureja medije. Enako oziroma podobno določbo vsebuje tudi sedaj veljavni ZEKom-1 (glej 57. člen). Iz 61. člena ZEKom-1 pa tudi izhaja, da agencija nadzira izvajanje določb tega poglavja (med katere sodi tudi 57. člen) in izpolnjevanje odločb, ki jih izda na njegovi podlagi (prvi odstavek).

8. Iz odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, št. 38111-39/2012/3 z dne 1. 8. 2012, tako med drugim izhaja, da se imetniku – tožniku dodeli za čas veljavnosti od 3. 8. 2012 do 26. 9. 2018 za program D., čas oddajanja od 02:00 do 10:00 radijske frekvence 94,4 MHz, iz obrazložitve pa, da se je tožnik povezal v regionalno radijsko mrežo, tožniku in programsko povezani izdajateljici regionalne radijske mreže B. pa je bilo tudi izdano dovoljenje za izvajanje radijske dejavnosti, v tej odločbi pa je toženka zato spremenila oddajni čas radijskega programa D., ki je od 02:00 do 10:00 ure. To pa pomeni, da se mora v tem času, tj. od 02:00 do 10:00 ure radijska postaja identificirati kot D. in ne kako drugače, oziroma – kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani odločbi – kot B. Glede na izdano odločbo in ob upoštevanju zgoraj citiranih zakonskih določb je toženka tako imela podlago za vodenje postopka nadzora, kot tudi za izdajo izpodbijane odločbe, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa tudi nedvomno izhaja, katero določbo ZEKom-1 je tožnik kršil. V obravnavanem primeru zato ne gre za preverjanje identifikacije radijskega programa po četrtem odstavku 23. člena ZMed, po katerem se mora ime oziroma logotip radijskega in televizijskega programa objavljati najmanj enkrat na vsako uro oddajanja, katerega nadzor po določbah ZMed opravlja ministrstvo, pristojno za kulturo (108. člen ZMed). Glede na povedano pa se sodišče ne more strinjati z tožbenim razlogovanjem o prekoračitvi pooblastil toženke in kršitvijo načela delitve oblasti z izdajo izpodbijane odločbe. Iz enakih razlogov pa zato tudi ne more slediti k pripravljalni vlogi tožnika priloženemu pravnemu mnenju dr. Kerševana, saj – kot že povedano – gre za nadzor nad izvajanjem posamičnih aktov, ki jih izda toženka v svoji pristojnosti po ZEKom-1 in ne za nadzor radijskih vsebin po ZMed.

9. Sodišče tudi ne more slediti tožbeni navedbi, da se je tožnik glede na v točki 8 obrazložitve te odločbe citirano določbo četrtega odstavka 23. člena ZMed dolžan identificirati le enkrat na uro, medtem ko je toženka program preverjala le 15 (oziroma kot to navaja toženka 7) minut. Ker odločba o dodelitvi radijskih frekvenc nalaga identifikacijo programa kot D. v času med 02:00 do 10:00, ni pomembno časovno trajanja nadzora, temveč le, da je bil nadzor opravljen v iz odločbe določenem času in, da je bila v tem času predvajana identifikacija programa, ki pa ni bila pravilna. Na drugačno odločitev zato tudi ne more vplivati nadaljnja navedba, da z uporabljeno identifikacijo (B.) tožnik ni povzročil zmede pri poslušalcih, kot tudi, da poslušalci prepoznajo program po napovedovalcih programa. S tem pa tožnik tudi negira svojo trditev v pripravljalni vlogi, da ni jasno, na kakšen način mora identificirati program, saj mu je to očitno povsem jasno.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

11. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.