Jedro

Po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti delavcu zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Zagovor je namenjen temu, da se delavec lahko izjavi o očitanih kršitvah, in ne zgolj ugotavljanju dejanskega stanja kršitev. Poleg tega predstavlja zagovor zadnji možni čas za delodajalca, ki se dokončno seznani z razlogi, ki utemeljujejo odpoved.

Tožnik se je v času, ko mu je bil določen datum zagovora, nahajal na zdravljenju v bolnišnici. Takrat njegova zbranost zaradi kognitivnih motenj ni bila takšna, da bi bil sposoben podaje zagovora, zato gre v konkretni situaciji za obstoj okoliščin iz določbe 2. odstavka 83. člena ZDR, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku pred odpovedjo pogodbe omogoči zagovor. Za presojo tega vprašanja je odločilno, da je bila v takratnih okoliščinah tožnikove hospitalizacije in nastalih zdravstvenih težavah zagotovitev zagovora s strani tožene stranke neizvedljiva, razloge takšnih okoliščin pa je potrebno pripisati zgolj tožniku, in ne toženi stranki. Glede na navedeno je tožena stranka v konkretnem primeru zadostila zakonski zahtevi iz določbe 2. odstavka 83. člena ZDR, zaradi česar podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika iz tega formalnega razloga ni nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 18. 4. 2011, nezakonita, zaradi česar se razveljavita sklep tožene stranke št. ... z dne ... in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne ...; zavrnilo je zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas od 18. 4. 2011 do ponovne vrnitve na delo obračunati vsakomesečni znesek bruto plače, kot bi jo prejel, če bi delal, od bruto zneska te plače odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila, v 8 dneh.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in sprem.), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da bi moralo sodišče izvesti tudi zaslišanje prič A.A., B.B. in C.C., ki jih je predlagal, saj bi na podlagi njihovih izpovedb ugotovilo resnično dejansko stanje. Tožnik in njegov pooblaščenec se nista mogla udeležiti zagovora dne 14. 4. 2011 tudi na preloženo 14:00 uro, o tem pa je njegov pooblaščenec po faxu obvestil toženo stranko. Tega dne zaradi kognitivnih motenj ni bil sposoben zagovora, kar je ugotovila zdravnica Č.Č.. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča, da bi moral kasneje v času zdravljenja dostaviti dokazila o tem, zakaj se dne 14. 4. 2011 ni mogel udeležiti zagovora. Protispisne so tudi ugotovitve, da njegov pooblaščenec do dne 21. 4. 2011 ni vedel, če je tožena stranka glede njegovih ravnanj že odločila oziroma če je bil zagovor preložen. V konkretnem primeru tako ni šlo za neopravičen razlog udeležbe na zagovoru. Toženi stranki je takoj posredoval listine o zdravstvenem stanju z dne 21. 4. 2011 in 13. 5. 2011. Poleg tega je priložil tudi psihiatrično mnenje zdravnice D.D.. Navaja, da je na delodajalcu dokazno breme o tem, da je delavcu omogočil pravico do zagovora. Sodišče v sporu tudi po vsebini ni pravilno razsodilo. Res je bil zoper njega uveden kazenski postopek, vendar presoja obstoja znakov kaznivega dejanja s strani kazenskega sodišča nima nobenega vpliva na kršitve delovnih obveznosti. Nesprejemljivo je, da bi delovno sodišče na eni strani in kazensko sodišče na drugi strani v dveh ločenih postopkih ugotovila različno kvalifikacijo objektivnih znakov kaznivega dejanja. Odpovedni razlog iz določbe 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in sprem.) ne dopušča delodajalcu nobene arbitrarnosti, kot to v spornem primeru zmotno razlaga tožena stranka. Delodajalčeva ocena obstoja znakov kaznivega dejanja mora biti podvržena naknadni pravni presoji v obliki pravnomočne oprostilne sodbe kazenskega sodišča. Vsaka drugačna interpretacija brez dvoma vodi v nepravičnost in slabi zaupanje v pravo ter pomeni kršitev ustavnega načela pravne države. V tej zvezi ovadba njegove žene E.E. ne more predstavljati zakonitega dokaza, kljub temu, da je kasneje izkoristila privilegij in se odrekla pričanju zoper njega. Izpodbijana sodba glede tega ne vsebuje dovolj obrazloženih razlogov. Brez podlage je tudi zaključek v sodbi, da je medsebojno sodelovanje strank onemogočeno, zaradi česar ni mogoče nadaljevati z njegovim delovnim razmerjem. Pri njemu gre za zaupanja vrednega policista, ki je v 22-letni karieri postal strokovnjak in cenjen. Do sodelavcev je imel korekten in profesionalen odnos. Bil je dober mentor mlajšim policistom. V službi ni bil nikoli pod vplivom alkohola. To bi lahko potrdili priči B.B. in C.C.. Meni, da izredna odpoved ni bila zakonita. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožba ne konkretizira nobene bistvene postopkovne kršitve in se na njih zgolj pavšalno sklicuje. Predvsem opozarja na zmotno sprejeto dokazno oceno, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, zaradi česar je bistveno kršilo določbe postopka. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja takšno navajanje pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega stanja, o preizkusu tega razloga pa bo obrazloženo v nadaljevanju sodbe. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka s sklepom z dne 18. 4. 2011, potrjenem s sklepom pristojne vladne komisije za pritožbe z dne 22. 6. 2011, izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu policista. Tožniku je dokazalo obstoj odpovednih razlogov iz določb 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Hkrati je skladno z določbo 1. odstavka 110. člena ZDR ugotovilo porušeno zaupanje med strankama, saj glede narave dela policista, ki mora pri opravljanju javnih zadolžitev skrbeti ne samo za varovanje in utrjevanje lastnega ugleda, temveč tudi za ugled policijske organizacije ter nenazadnje v svojstvu policista skrbeti za ugled v zasebnem življenju. Pritožbeno sodišče se s tako sprejetimi in obrazloženimi razlogi v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Pritožba zmotno izpodbija, da tožena stranka pred izredno odpovedjo tožniku ni zagotovila pravice do ustreznega zagovora. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik dne 8. 4. 2011, ko je bil v priporu, seznanjen z očitanimi kršitvami in datumom zagovora za dne 14. 4. 2011. Iz pripora je bil izpuščen dne 13. 4. 2011, na kar je nadaljeval z zdravljenjem v Psihiatrični bolnišnici B.. Tožnik je dne 14. 4. 2011 zjutraj po telefonu obvestil toženo stranko, da je v nadaljevanju zaradi zdravstvenih težav na stacionarnem zdravljenju. Tožnik ali njegov pooblaščenec se nista zglasila pri toženi stranki na zagovoru navedenega dne tudi ob prestavljeni 14:00 uri, poleg tega niti kasneje nista toženi stranki poslala morebiten pisen zagovor ali dokumentacijo o zdravstvenem stanju. Tožena stranka ni bila dolžna v nedogled čakati na tožnikov zagovor v pisni obliki, saj je bila pri podaji izredne odpovedi glede na čas, ko je izvedela za storilca in kršitev pogodbenih obveznosti, vezana na subjektivni rok njene podaje, ki bi se iztekel dne 25. 4. 2011. Po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti delavcu zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Zagovor je namenjen temu, da se delavec lahko izjavi o očitanih kršitvah, in ne zgolj ugotavljanju dejanskega stanja kršitev. Poleg tega predstavlja zagovor zadnji možni čas za delodajalca, ki se dokončno seznani z razlogi, ki utemeljujejo odpoved. V konkretnem primeru se je tožnik v času, ko mu je bil določen datum zagovora, nahajal na zdravljenju v bolnišnici. Sodišče prve stopnje je po izpovedbi zdravnice Štularjeve ugotovilo, da takrat tožnikova zbranost zaradi kognitivnih motenj ni bila takšna, da bi bil sposoben podaje zagovora, zato gre v konkretni situaciji za obstoj okoliščin iz določbe 2. odstavka 83. člena ZDR, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku pred odpovedjo pogodbe omogoči zagovor. Za presojo tega vprašanja je odločilno, da je bila v takratnih okoliščinah tožnikove hospitalizacije in nastalih zdravstvenih težavah zagotovitev zagovora s strani tožene stranke neizvedljiva, razloge takšnih okoliščin pa je potrebno pripisati zgolj tožniku, in ne toženi stranki. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka v konkretnem primeru zadostila zakonski zahtevi iz določbe 2. odstavka 83. člena ZDR, zaradi česar podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika iz tega formalnega razloga ni nezakonita.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano izredno odpoved tudi glede ugotovljenih odpovednih razlogov iz določb 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR in ugotovilo utemeljenost takšnih odpovednih razlogov. Delodajalec lahko delavcu skladno z navedeno določbo izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev znake kaznivega dejanja. V tem primeru lahko sam ugotavlja znake kaznivega dejanja, čeprav zoper delavca še ni bil uveden ali pa zaključen kazenski postopek.(1) Zato ugotovitev, da ima kršitev delovnih obveznosti znake kaznivega dejanja, ne posega na področje kazenske odgovornosti, saj gre pri preiskovalnem oziroma kazenskem postopku ter na drugi strani pri postopku za podajo izredne odpovedi za povsem ločena in neodvisna postopka. Seveda pa lahko delodajalec v primeru kršitev delovnih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja, in s katerimi delavec hkrati tudi naklepoma krši druge obveznosti iz delovnega razmerja, za isto kršitev izredno odpove pogodbo iz obeh razlogov. V tej zvezi pa je pomembno, da je za utemeljenost odpovedi potrebno izkazati izpolnjenost zakonskega dejanskega stanu vsaj po enem razlogu.(2) Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je tožnik dne 26. 3. 2011, ko je grdo ravnal s svojo ženo in jo pretepal, storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini iz določbe 1. odstavka 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in sprem.). Tožnik je s takšnim ravnanjem ravnal do žene tudi ponižujoče in okrnil njeno fizično in duševno celovitost. Poleg tega je takrat ob intervenciji storil kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti iz določbe 1. odstavka 135. člena KZ-1, ko je grozil policistu F.F.. Navedeno kaznivo dejanje izvrši tisti, ki ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem ali z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Tožnik je takrat storil kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja razžalitve iz 1. odstavka 158. člena KZ-1, ker je med policijsko intervencijo žalil navedenega policista v tem, da je njega vpil, da je baraba, da je kot prometni policist kradel, da ga takšen kriminalec kot je on ne more pridržati, poleg tega mu je grozil, da se mu bo maščeval, saj ve kje je doma. Takšne kršitve z opisanimi znaki navedenih kaznivih dejanj je tožnik lahko storil le naklepno.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik z očitanimi dejanji kršil pogodbene obveznosti, kar hkrati utemeljuje odpovedni razlog iz določbe 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožnik je v konkretnih primerih ravnal v nasprotju z določbo 35. člena ZDR, po kateri se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala njegovim poslovnim interesom. Tožnikovo delo v policiji kot pomembni javni službi s posebnimi pooblastili nalaga, da policisti ne samo v času izvajanja službenih dolžnosti, temveč tudi v osebnem življenju spoštujejo predpise. Policisti so tisti, ki morajo varovati življenje, osebno varnost in premoženje ljudi, preprečevati, odkrivati in preiskovati kazniva dejanja in prekrške, pri čemer morajo vedno ravnati tako, da ohranjajo in krepijo zaupanje javnosti v poštenost in nepristranskost opravljanja zadolženih nalog. To se nanaša tudi na obnašanje izven prostorov in dejavnosti policije, to je v družinskem življenju. V tej zvezi gre predvsem za spoštovanje kodeksa policijske etike ter pravil policije, kar nenazadnje izhaja iz 19. in 20. člena pogodbe o zaposlitvi tožnika (priloga A1). V skladu z navedenimi dejstvi pomeni grobo kršenje teh pravil, kot je bilo ugotovljeno pri tožniku v kritičnem času, ko se je nasilno obnašal do žene in ogrožal ter žalil policista, z vidika ciljev in interesov, ki jih mora zasledovati tožena stranka, za njo veliko moralno škodo in zlorabo ogleda.

Zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi o izkazanem pogoju iz določbe 1. odstavka 110. člena ZDR, da je tožena stranka zaradi očitanih ravnanj v celoti izgubila zaupanje do tožnika. Vse navedeno utemeljuje razloge, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

1. Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba Ljubljana, leto 2008, stran 526. 2. Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 30/2012 z dne 3. 9. 2012.