Jedro

Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je gotovo pomembna, ni pa absolutna. Če namreč obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, potem odpoved brez predhodnega zagovora ni nezakonita. To velja tudi v primeru, kot je obravnavani, ko je delodajalec sicer poskušal delavcu zagovor omogočiti. Če mu to ni uspelo iz razlogov, ki so na strani delavca, delodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nezakonito.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 18. 4. 2011, nezakonita, zaradi česar se razveljavita sklep tožene stranke št. 100-195/2011/8 z dne 18. 4. 2011 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 10051-866/2011/2 z dne 22. 6. 2011. Zavrnilo je zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja, tožena stranka pa je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas od 18. 4. 2011 do ponovne vrnitve na delo obračunati vsakomesečni znesek bruto plače, ki bi jo prejel, če bi delal, od bruto zneskov te plače odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5-tega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče naj bi zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ko je presodilo, da je bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. Iz ugotovljenega dejanskega stanja naj ne bi izhajalo, da je tožnik od tožene stranke pričakoval, da v nedogled čaka na njegov pisni zagovor, saj je že v opravičilu, da se ne bo mogel udeležiti zagovora dne 14. 4. 2001, ponudil možne naslednje datume za zagovor, in sicer 20. in 21. 4. 2011, torej pred potekom roka za podajo izredne odpovedi dne 25. 4. 2011. Glede na ugotovljeno dejansko stanje naj bi imela tožena stranka pred potekom roka za podajo odpovedi še dovolj časa, da tožniku omogoči zagovor. Zaradi teh razlogov naj bi bila izpodbijana sodba tudi sama s seboj v nasprotju in je ni mogoče preizkusiti, tako da naj bi bila podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v povezavi s 370. členom ZPP. Podana naj bi bila tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s kršitvami, ki naj bi bile podlaga za izredno odpoved, do tega pa se prav tako ni opredelilo sodišče druge stopnje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj ni nasprotja v odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.

7. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je obsežno obravnavalo kršitve, ki so bile podlaga za izredno odpoved (točka 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19 obrazložitve), do njih pa se je opredelilo tudi sodišče druge stopnje (točka 9 in 10 obrazložitve). Prav tako je sodišče prve stopnje (s čimer je v celoti soglašalo sodišče druge stopnje) obrazložilo, zakaj delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Navedlo je, da je tožnik z očitanimi dejanji napadel sebi najbližje osebe, razžalil sodelavca in ga pred drugimi tudi očrnil, zaradi česar je bilo zaupanje tožene stranke v tožnika upravičeno porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Navedlo je še, da tega dejstva ne spremeni niti pozitivna ocena o tožnikovem delu. Glede na to je neutemeljen tudi očitek, da s tem, ko sodišče ni zaslišalo prič V. B. in J. P., ki bi izpovedala v korist tožnika, niso bila ugotovljena pravno relevantna dejstva. Po presoji sodišča je bila teža očitanih kršitev namreč takšna, da je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika, ne glede na to, da je tožnik morda do tedaj korektno opravljal svoje delo pri toženi stranki.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Bistveno vprašanje v tej zadevi je, ali je tožena stranka, pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR, tožniku omogočila zagovor v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR. Po drugem odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti delavcu zagovor, to pa izhaja tudi iz določbe 7. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list Republike Slovenije, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) in iz spremljajočega priporočila MOD, št. 166. Konvencija v 7. členu določa, da delovno razmerje delavca ne preneha zaradi razlogov v zvezi z njegovim obnašanjem in njegovim delom, preden mu je omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih kršitev, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da mu to omogoči. Konvencija teh razlogov ne konkretizira in prepušča to ureditev posameznim državam, s priporočilom naj zagotovijo njeno ustrezno uporabo oziroma izvrševanje. Izjeme od pravila, da se delavcu omogoči zagovor, naš zakon določa v drugem odstavku 83. člena. Te izjeme obstajajo v primeru okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

10. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je treba vsebino pravice do zagovora delavca presojati in tehtati tudi ob upoštevanju pravice delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Kljub temu, če se delavec opravičeno ne odzove povabilu na zagovor, v nekaterih primerih (npr. dalji bolniški stalež) od delodajalca tudi ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje (1). Zato bi v takšnih primerih lahko govorili tudi o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor oziroma, da datum že določenega zagovora preloži. 11. Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je gotovo pomembna, ni pa absolutna. Če namreč obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, potem odpoved brez predhodnega zagovora ni nezakonita. To velja tudi v primeru, kot je obravnavani, ko je delodajalec sicer poskušal delavcu zagovor omogočiti. Če mu to ni uspelo iz razlogov, ki so na strani delavca, delodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nezakonito. V konkretnem primeru tožena stranka zaradi tožnikove hospitalizacije s slednjim ni uspela opraviti razgovora. Pomembna okoliščina je tudi, da tožnik oziroma njegova pooblaščenka na dan predvidenega zagovora (14. 4. 2011) niti kasneje nista poslala toženi stranki morebitnega pisnega zagovora ali dokumentacije o zdravstvenem stanju tožnika. Zato gre tudi po presoji revizijskega sodišča v danem primeru za okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožniku, ni nezakonita.

12. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Sodba VS RS VIII Ips 153/2006