Jedro

Izpolnjevanje razpisnih pogojev mora biti izkazano v času objave javnega razpisa.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov upravnega spora se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Veterinarska uprava RS odločila, da se koncesija za izvajanje javne veterinarske službe za območje Občin Apače, Gornja Radgona in Radenci dodeli A. d.o.o., za območje občine Sveti Jurij pa tožeči stranki (1., 2. in 3. točka izreka). Koncesijska pogodba z izbranim koncesionarjem se sklene po pravnomočnosti te odločbe za posamezno občino, vendar ne pred 1.1.2011, in se sklepa za obdobje do 30.9.2020 (4. točka izreka). S 5. in 6. točko izreka je Veterinarska uprava odločila, kateri poimensko navedeni veterinarji bodo opravljali koncesionirano dejavnost pri Veterinarski postaji Radgona in tožeči stranki, s 7. točko pa, da posebni stroški v postopku niso nastali.

Iz obrazložitve izhaja, da mora Republika Slovenija v skladu s 45. členom Zakona o veterinarstvu (v nadaljevanju ZVet-1, Uradni list RS, št. 33/2001 s spremembami) zagotavljati imetnikom živali najmanjši obseg zdravstvenega varstva živali, ki se v skladu s tretjim odstavkom 49. člena ZVet-1 financira iz proračunskih sredstev za zagotavljanje te dejavnosti. V skladu s tem in na podlagi Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (v nadaljevanju Uredba, Uradni list RS, št. 54/2008) je koncendent objavil javni razpis, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 27 z dne 2.4.2010 in na spletnih straneh Veterinarske uprave RS. V javnem razpisu so bili opredeljeni kriteriji za izbiro koncesionarjev. Za posamezno območje občin se izbere tista veterinarska organizacija, ki izpolnjuje vse pogoje, in zbere največje število točk po prednostnih merilih javnega razpisa.

Prednostna merila iz javnega razpisa se upoštevajo v primeru, ko kandira na javni razpis za posamezno območje občine večje število veterinarskih organizacij, ki izpolnjujejo predpisane pogoje. Za območje Občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij, sta kandidirali dve veterinarski organizaciji in sicer A. d.o.o. in tožeča stranka. Obe veterinarski organizaciji izpolnjujeta predpisane pogoje glede verifikacije veterinarske ambulante. Prav tako obe izpolnjujeta predpisane pogoje glede minimalnega števila zaposlenih veterinarjev, glede na število kmetijskih gospodarstev na uveljavljanem območju občin. Obe veterinarski organizaciji zagotavljata dosegljivost enega veterinarja na mobilnem telefonu 24 ur celo leto ne glede na proste delovne dni. Pri podelitvi koncesije na uveljavljanem območju so bile glede na izpolnjevanje predpisanih pogojev obeh veterinarskih organizacij upoštevane pridobljene točke, kot jih določajo prednostna merila iz VII. in VIII. poglavja javnega razpisa. A. d.o.o. je za Občino Gornja Radgona dosegla 32 točk, za Občine Apače, Radenci in Sveti Jurij pa po 30 točk. Tožeča stranka je dosegla za občino Sveti Jurij 32 točk in za občine Apače, Gornja Radgona in Radenci po 30 točk. Glede na to je bila koncesija za območje Občine Gornja Radgona dodeljena A. d.o.o., za območje Občine Sveti Jurij pa tožeči stranki. Ker sta bili obe veterinarski organizaciji izenačeni v številu točk za občini Apače in Radenci sta bili pozvani na predložitev sporazuma v skladu s šestim odstavkom 3. člena Uredbe. Na ta poziv je odgovorila le tožeča stranka in sporočila, da dogovora ni bilo mogoče skleniti. Zato je Veterinarska uprava RS koncesionarja določila glede na presojo kadrovskih zmogljivosti, bližino in dostopnost veterinarskih organizacij. Po pregledu kadrovskih zmogljivosti je Veterinarska uprava RS ugotovila, da je imela A. d.o.o. na dan javnega razpisa zaposlene štiri veterinarje in tri veterinarske pomočnike, tožeča stranka pa pet veterinarjev in dva veterinarska pomočnika. Ker je imela torej tožeča stranka zaposlenega enega veterinarja več kot druga, vendar enega veterinarskega pomočnika manj kot druga, ima boljše kadrovske zmogljivosti kot druga veterinarska organizacija in je tako v tem delu tožeča stranka v prednosti glede na A. d.o.o. Kadrovske zmogljivosti se upoštevajo v skladu z določili javnega razpisa na dan javnega razpisa, tožena stranka pa je preverila izpolnjevanje kadrovskih pogojev tudi po datumu javnega razpisa do izdaje odločbe, saj gre pri kadrovskih zmogljivostih za variabilnost, in ugotovila, da je tožeča stranka po tem kriteriju še vedno v prednosti v primerjavi z A. d.o.o..

Glede kriterija bližine je Veterinarska uprava RS ugotovila, da je za občino Apače bližja A. d.o.o., saj ima B. d.o.o. za Občino Apače dostop preko Občine Radgona, kjer je koncesijo pridobila A. d.o.o. Iz tega razloga dodelitev Občine Apače tožeči stranki tudi ne bi predstavljala zaokrožene celote, ker Občina Sveti Jurij v nobenem delu ne meji na Občino Apače. Občina Apače tako predstavlja zaokroženo celoto za A. d.o.o., ki je pridobila koncesijo za Gornjo Radgono. Ker meji Občina Radenci na Občino Gornja Radgona in Občino Sveti Jurij, za slednjo pa je koncesijo pridobila tožeča stranka, je Veterinarska uprava RS preverila bližino in dostopnost naselij v Občini Radenci za obe veterinarski organizaciji posebej, saj bi Občina Radenci predstavljala zaokroženo celoto tako za A. d.o.o. kot tudi za tožečo stranko. Po pregledu izpisov po navigacijskih sistemih Navteq in Geopedia je po obeh izračunih za dvajset od skupno dvaindvajset naselij v Občini Radenci bližja A. d.o.o. in le za naselji Okoslavci in Murščak tožeča stranka. A. d.o.o. je v prednost tudi glede dostopnosti, ker ima boljšo dostopnost cestnih povezav. Pot med naselji med občinama Radenci in Gornja Radgona v večjem delu vodi po glavni cesti prvega reda, pot med Bolehnečici in Radenci pa v večjem delu po regionalni cesti tretjega in deloma drugega reda. Veterinarska uprava RS zaključuje, da je glede na bližino in boljšo dostopnost A. d.o.o. ob siceršnji izenačitvi točk vendar nekoliko v prednosti tožeča stranka glede kadrovskih zmogljivosti, glede ostalih dveh – bližine in dostopnosti – pa je v prednosti A. d.o.o.. Pri bližini in dostopnosti gre za kriterija, ki nista variabilna tako kot kadrovske zmogljivosti, kjer lahko prihaja do večjih sprememb, pri čemer je lahko veterinarska organizacija sankcionirana z odvzemom koncesije le v primeru, ko ne zagotovi predpisanih pogojev glede minimalnega števila kadrov po Uredbi in Pravilniku o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije in o postopku njihove kvalifikacije, ne pa tudi v primeru, ko ne zagotavlja dodatno zaposlenih veterinarjev in veterinarskih pomočnikov. Glede na navedeno je bila koncesija za Občine Apače, Gornja Radgona in Radenci dodeljena A. d.o.o., za Občino Sveti Jurij pa tožeči stranki.

Tožeča stranka je vložila tožbo v tem upravnem sporu zoper tisti del izpodbijane odločbe, s katerim je bila koncesija za izvajanje javne veterinarske službe za območje občin Apače, Gornja Radgona in Radenci dodeljena A. d.o.o.. Tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe predpisov, zaradi bistvenih kršitev pravil postopka ter zaradi nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Sklicuje se na drugo alinejo 4. točke VIII. poglavja javnega razpisa, po katerem je eno od prednostnih meril, ovrednoteno z dvema točkama, tudi koncesija za opravljanje DDD (dezinfekcije, dezinsekcije in deratizacije) dejavnosti (če obstoja). Tožnik je svoji prijavi priložil tudi obrazec št. 12 - DDD, na katerem je sicer označil, da koncesijske pogodbe s toženo stranko za dejavnost DDD nima, prav tako nima pravnomočne odločbe tožene stranke, je pa pripisal, da je vlogo za verifikacijo pogojev za izvajanje DDD dejavnosti oddal pri toženi stranki 12.3.2010. Postopek verifikacije je bil uspešno opravljen dne 13.4.2010, tožena stranka pa je v zvezi s tem tožniku izdala odločbo dne 10.5.2010, s katero je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za izvajanje veterinarske dejavnosti dezinfekcije, dezinsekcije in deratizacije. Dne 13.9.2010 je tožnik z Veterinarsko upravo RS sklenil koncesijsko pogodbo za opravljanje dejavnosti DDD. O tem je tožnik v postopku prijave na predmetni javni razpis toženo stranko obvestil z dopisom z dne 30.9.2010, tožena stranka pa bi morala ta dejstva pri odločanju upoštevati. Po mnenju tožeče stranke je Veterinarska uprava RS po diskreciji in brez podlage v javnem razpisu pri pregledu merila kadrovske zmogljivosti neutemeljeno preverjala izpolnjevanje tega pogoja po datumu javnega razpisa v času do izdaje odločbe. Če pa je tožena stranka že imela tak pristop, bi morala tega uporabiti tudi pri ostalih kriterijih, pri katerih izpolnitev pogojev ni v (ali samo v) sferi prijavitelja, torej tudi v primeru kriterija koncesije oziroma odločbe za opravljanje DDD dejavnosti. Z opustitvijo takega ravnanja je povzročila položaj, v katerem je udeležence in tudi prednostna merila obravnavala neenakopravno, diskriminatorno in neenako. S tem je posegla v pravice tožeče stranke iz 14., 15. in 22. člena Ustave RS. Če bi tožena stranka ravnala, kot je zgoraj navedeno, bi bili obe veterinarski organizaciji za območje Občine Gornja Radgona po številu točk izenačeni, glede ostalih treh občin, to je Občine Apače, Sveti Jurij in Radenci, pa bi bil tožnik v prednosti in bi mu morala biti za to območje podeljena koncesija.

Razen tega tožeča stranka še navaja, da je Veterinarska uprava RS ravnala napačno, ko kriterijev kadrovske zmogljivosti, bližine in dostopnosti ni ocenjevala vrednostno, s točkami. Njene ugotovitve so le pavšalne in netočkovane ter tako ni izvedena presoja po obeh kriterijih za vsako občino posebej. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka, saj se odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Po kriteriju bližine za občini Apače in Radenci nobena od prijavljenih veterinarskih organizacij ne bi dobila nobene točke, saj nobena nima sedeža v teh občinah. Glede na to, da Občina Radenci meji na Občino Sveti Jurij, za katero je bila koncesija dodeljena tožeči stranki in ob dejstvu, da je tožnik že v prednosti po kriteriju kadrovske zmogljivosti, ni nobenega razloga, da tožena stranka koncesije za območje Občine Radenci ni podelila tožeči stranki, ampak je ugotavljala še nadaljnje kriterije bližine po diskreciji z dostopnostjo naselij v Občini Radenci za vsako od obeh veterinarskih organizacij. Tudi to je po mnenju tožeče stranke poseg v tožnikove ustavne pravice do enakega obravnavanja. Razen tega tožena stranka tožeči stranki ni dala možnosti, da se o načinu ugotavljanja kriterija dostopnosti in sploh o kriteriju samem izjavi, čeprav gre pri tem za okoliščino, ki je bistveno vplivala na odločitev. Tožeča stranka meni, da razdalje niso točne, tožena stranka pa tudi ni obrazložila, na kakšni podlagi oziroma po kakšnem merilu so bile izračunane.

Tožeča stranka izpodbija tudi ugotovitev iz napadene odločbe glede kriterijev dostopnosti za Občino Radenci. Po mnenju tožeče stranke ocena cestnih povezav ni edini način ali sredstvo, s katerim je mogoče ugotavljati dostopnost do nekega kraja. Tudi o tem se tožeča stranka ni imela možnosti izjaviti, zato je bila s tem storjena bistvena kršitev določb postopka. Meni, da kriterij dostopnosti ne more biti odvisen zgolj in samo od kvalitete ali kategorizacije cest, pač pa še od mnogih drugih dejavnikov, kot so npr. frekvenca in gostota prometa, prevozno sredstvo, način vožnje itd., ki prav tako vplivajo na dostopnost. Tožeča stranka še meni, da sta tudi bližina in dostopnost variabilna kriterija, tako kot kadrovske zmogljivosti, saj se prav lahko spreminjata, zlasti če se upošteva poleg kriterijev in načinov, ki jih je izbrala tožena stranka, še druge dejavnike, na katere opozarja tožeča stranka, kot je gostota in frekvenca prometa idr.. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka neutemeljeno zanemarila ali zmanjšala pomen prednosti tožeče stranke glede kadrovskih zmogljivosti in dala prednost kriterijem dostopnosti in bližine, ki ju je ugotovila v korist Veterinarske organizacije Radgona, pri tem pa je prišla do prednosti brez podlage v predpisu in z diskrecijo dopolnjevala kriterije z novimi, ki jih predpisi sploh ne določajo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče predmetno odločbo v izpodbijanem delu odpravi in zadevo vrne v nov postopek, podredno pa da sodišče samo odloči o stvari, zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožeča stranka koncesijo za izvajanje DDD dejavnosti pridobila šele po prijavi na javni razpis, zato je tožena stranka v skladu z 12. točko V. poglavja javnega razpisa ni mogla upoštevati. Dopolnjevanje vloge v takšnem primeru ni dopustno. Tožena stranka je upoštevala kadrovske zmogljivosti, bližino in dostopnost v primeru, ko sta bili obe veterinarski organizaciji po prednostnih merilih izenačeni, kar je v skladu s šestim odstavkom 3. člena Uredbe. Pri tem ne gre le za prednostna merila, ampak za dodatno vrednotenje kadrovskih zmogljivosti, bližine in dostopnosti. Tožena stranka je v skladu s določili Uredbe in javnega razpisa tudi pravilno upoštevala kriterij zaokrožene celote. Zaokrožena celota je namreč območje dveh ali več občin, ki mejijo ena na drugo, kot je izrecno določeno v zadnjem odstavku VII. točke javnega razpisa. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je bila vročena v odgovor tudi A. d.o.o., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu tretje alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami), ki pa na tožbo ni odgovorila.

Tožeča stranka pri svojih stališčih vztraja tudi v pripravljalni vlogi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so v njem navedeni in se sodišče nanje v tej sodbi v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o vlogah tako tožeče stranke kot A. d.o.o., ki sta ju vložili na podlagi javnega razpisa za dodelitev koncesije na območju občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki se financira iz proračunskih sredstev, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 27/2010 dne 2.4.2010. Javni razpis je bil objavljen na podlagi 66. člena ZVet-1 in Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (Uredba, Uradni list RS, št. 54/08). Ta uredba v 3. členu določa, da mora biti izvajanje dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, organizirano tako, da je na območju ene upravne enote zagotovljeno delo najmanj ene veterinarske organizacije s koncesijo na način, da ne prihaja do podvajanj del na posameznih kmetijskih gospodarstvih. Javni razpis za dodelitev koncesije iz prejšnjega odstavka objavi Veterinarska uprava RS za celotno območje Republike Slovenije z navedbo števila kmetijskih gospodarstev, ki v upravnih enotah in občinah redijo rejne živali in so vpisani v register kmetijskih gospodarstev v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo. Veterinarske organizacije morajo v prijavi na javni razpis navesti območje, na katerem želijo opravljati dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, in sicer kot območje upravne enote ali del upravne enote z navedbo območja celotnih občin, ki je zaokrožena celota. Pri podelitvi koncesije ima prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin ob upoštevanju prednostnih meril iz petega odstavka tega člena. Če kandidira na javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, se pri izbiri upoštevajo prednostna merila določena v petem odstavku 3. člena Uredbe, to je bližina in dostopnost veterinarske organizacije, odzivni čas ob pojavu bolezni živali, način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskav, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum, način izvajanja drugih dejavnosti za obvladovanje kriznih situacij v veterinarstvu, kadrovske zmogljivosti, delovne izkušnje zaposlenih, osnova za izračun za opravljanje veterinarskih dejavnosti iz javnega razpisa ter izvajanje koncesije v skladu s predpisi v zadnjih petih letih. Ovrednotenje prednostnih meril določi Veterinarska uprava RS v javnem razpisu. Ob izenačenosti pogojev iz tretjega odstavka 3. člena Uredbe Veterinarska uprava RS pozove prijavitelje, da predložijo sporazum o določitvi območja po posameznih občinah. Če v tridesetih dneh od poziva stranke ne predložijo sporazuma, Veterinarska uprava RS določi veterinarsko organizacijo za območje posamezne občine glede na kadrovske zmogljivosti, njeno bližino in dostopnost (šesti odstavek 3. člena Uredbe). Veterinarske organizacije, ki pridobijo koncesijo iz tega člena morajo ves čas trajanja koncesijskega razmerja izpolnjevati kadrovske pogoje iz tretjega odstavka tega člena in ostale pogoje, ki jih določa pravilnik, ki ureja pogoje, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije, in o postopku njihove verifikacije (osmi odstavek 3. člena Uredbe).

Tem določilom so sledili tudi pogoji javnega razpisa. Prednostna merila po četrtem odstavku 3. člena Uredbe so razdelana v poglavju VII. javnega razpisa. Ta določa število točk glede na pokritje območja, za katerega se prijavitelj prijavlja in izpolnjuje pogoje. Tako tožeča kot tožena stranka sta po tem kriteriju pridobili 12 točk po drugi alinei, to je za območje ene cele upravne enote. V poglavju VII. je še navedeno, da je zaokrožena celota območje dveh ali več občin, ki mejijo ena na drugo.

Prednostna merila za območje posameznih občin po petem odstavku 3. člena Uredbe določa poglavje VIII. javnega razpisa. Prva podtočka je „bližina in dostopnost veterinarske organizacije“, prijavitelj, ki ima sedež veterinarske organizacije ali njene podružnice znotraj občine, pa po tej podtočki prejme dve točki. Po tem kriteriju je tožeča stranka prejela dve točki za območje Občine Sveti Jurij, A. pa dve točki za območje Občine Gornja Radgona. V Občinah Apače in Radenci po tem kriteriju nobena od zainteresiranih strank ni prejela nobene točke.

Po drugi podtočki, ki glasi „izjava o odzivnem času“, sta obe zainteresirani stranki prejeli tri točke za prihod do 90 minut 24 ur vsak dan, kar je maksimalno število točk po tem kriteriju. Maksimalno število točk, to je tri, sta obe organizaciji dobili tudi po podtočki tri, „način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum“.

Po podtočki štiri „dejavnosti za obvladovanje kriznih situacij“, sta obe stranki dobili eno točko po prvi alinei, to je, ker imata interni akt o organizaciji delovanja v primeru pojava in v primeru izbruha bolezni živali, z navedbo vrste in števila zaščitnih sredstev za obvladovanje bolezni živali. Tožeča stranka zatrjuje, da bi po tej podtočki morala prejeti še dve točki in sicer po drugi alinei za koncesijo Veterinarske uprave RS za opravljanje DDD dejavnosti.

Nadalje sta obe stranki prejeli še maksimalne tri točke po peti podtočki „kadrovske zmogljivosti“ in maksimalne tri točke po šesti podtočki „delovne izkušnje zaposlenih veterinarjev“. Po osmi podtočki na osnovi popusta na ceno sta obe veterinarski organizaciji prejeli pet točk. Prva trditev tožeče stranke v tožbi je, da bi morala po četrti podtočki poglavja VIII. javnega razpisa prejeti še dve točki za koncesijo za opravljanje DDD dejavnosti. Same okoliščine v zvezi s pridobitvijo te koncesije med strankama niso sporne. Tožeča stranka je vložila vlogo za pridobitev te koncesije dne 12.3.2010. Dne 13.4.2010 je bil opravljen komisijski pregled, dne 10.5.2010 pa izdana odločba o tem, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za izvajanje predmetne veterinarske dejavnosti. Pogodba o izvajanju te dejavnosti je bila sklenjena 13.9.2010. V točki 12 poglavja V. javnega razpisa je določeno, da mora prijava vsebovati tudi navedbo številke koncesijske pogodbe za opravljanje veterinarske dejavnosti DDD, če je pogodba sklenjena ali navedbo številke odločbe in datuma izdaje, če ima prijavitelj odločbo Veterinarske uprave RS o izpolnjevanju pogojev za to dejavnost na dan objave razpisa, če obstaja. Predmetni javni razpis je bil objavljen dne 2.4.2010 in zgoraj navedeno kaže na to, da tožeča stranka v času izdaje javnega razpisa ni imela sklenjene pogodbe o izvajanju koncesijske dejavnosti DDD, niti ni imela o tem odločbe Veterinarske uprave RS. Glede na to je tudi po presoji sodišča odločitev iz izpodbijane odločbe, da tožeča stranka na tej podlagi ne dobi nobene točke, pravilna. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami tega zaključka tega ne more ovreči. Izpolnjevanje pogojev mora biti izkazano v času objave javnega razpisa. Ni sporno, da tožeča stranka takrat koncesije za izvajanje DDD dejavnosti ni imela, zato na tej podlagi ne more prejeti nobene točke.

Nadalje tožeča stranka toženi stranki očita, da je ravnala samovoljno in brez podlage v zakonu pri uporabi kriterijev iz šestega odstavka 3. člena Uredbe. Po mnenju tožeče stranke bi morala tožena stranka tudi pri uporabi šestega odstavka 3. člena Uredbe odločati na podlagi z javnim razpisom predvidenega števila točk. Kot izhaja iz Uredbe, šesti odstavek 3. člena Veterinarski upravi RS nalaga, da v primeru, ko ob izenačenosti pogojev iz petega odstavka 3. člena Uredbe prijavitelji ne predložijo sporazuma o določitvi območja po posameznih občinah, določi veterinarsko organizacijo za območje posamezne občine glede na kadrovske zmogljivosti, njeno bližino in dostopnost. To sta kriterija, ki ju določa že peti odstavek 3. člena Uredbe. Ob uporabi petega odstavka 3. člena Uredbe sta po kriteriju kadrovske zmogljivosti obe stranki dobili tri točke, po kriteriju bližine in dostopnosti pa je tožeča stranka dobila dve točki za območje Občine Sveti Jurij, A. d.o.o. pa dve točki za območje Občine Gornja Radgona. Za območje občin Apače in Radenci po tem kriteriju nobena stranka ni dobila nobene točke, kar je povsem v skladu s pogoji javnega razpisa, ki omogoča pridobitev dveh točk po tem kriteriju tistemu prijavitelju, ki ima sedež veterinarske organizacije ali njene podružnice znotraj občine. Če naj bi torej tožena stranka tudi po kriterijih iz šestega odstavka 3. člena Uredbe opravila točkovanje po pogojih javnega razpisa, predvidenih za kriterije iz petega odstavka 3. člena Uredbe, kot zatrjuje tožeča stranka, se s tem ne bi nič bolj približala odločitvi o izbiri koncesionarja za občini Apače in Radenci, saj bi bili obe stranki še vedno izenačeni. Ne drži trditev tožeče stranke, da bi bila v tem primeru v prednosti tožeča stranka zaradi boljše ocene po kriteriju kadrovske zmogljivosti. Če bi namreč tožena stranka tudi pri uporabi šestega odstavka 3. člena Uredbe izpolnjevanje v tem odstavku navedenih kriterijev ocenjevala točkovno, bi morala tako oceniti tudi kriterij kadrovske zmogljivosti, kar pomeni, da bi bili obe stranki povsem izenačeni, saj sta tudi po kriteriju kadrovske zmogljivosti iz petega odstavka 3. člena Uredbe obe prejeli 3 točke in to ne bi pomenilo prednosti za tožečo stranko.

Veterinarska uprava RS odloči o izbiri koncesionarja z odločbo v upravnem postopku (sedmi odstavek 66. člena ZVet-1), torej se v tem postopku v skladu z 2. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) uporabljajo določila tega zakona, tudi 10. člen, po katerem mora organ, ki odloča, vse okoliščine zadeve, v kateri odloča, po svojem prepričanju vestno in skrbno presoditi ter ob presoji vsake posamezne okoliščine in celotnega postopka nasploh nato odločiti o zadevi. Po presoji sodišča je tako ravnala tudi tožena stranka, ki je glede na to, da je nastopil položaj, ki ga predvideva prvi stavek šestega odstavka 3. člena Uredbe, temeljito presodila okoliščine iz drugega stavka šestega odstavka 3. člena Uredbe. Tožeča stranka je tako analizirala kriterij kadrovske zmogljivosti in na ta način presodila, katera od obeh prijavljenih veterinarskih organizacij, ki obe izpolnjujeta formalne pogoje s tem v zvezi in sta po petem odstavku 3. člena Uredbe prejeli po tem kriteriju enako število točk, je po tem merilu v prednosti. Pri tem je izkustveno tudi povsem sprejemljiva razlaga iz izpodbijane odločbe, da je to variabilen kriterij, ki je podvržen spremembam zaradi vpliva različnih dejavnikov, ki lahko vplivajo na spremembo števila zaposlenih, prijavitelja pa pri tem zavezujejo le formalni pogoji iz tretjega odstavka 3. člena Uredbe, ki jih mora izpolnjevati. V tej luči je tožena stranka ugotavljala dejansko stanje v zvezi s kadrovskimi zmogljivostmi tudi po objavi javnega razpisa in v tem ni nič nedopustnega.

V nadaljevanju je tožena stranka ocenjevala kriterija bližina in dostopnost veterinarske organizacije iz šestega odstavka 3. člena Uredbe. Kot rečeno, tožena stranka tukaj ni mogla uporabiti točkovanja, saj se s tem ne bi nič bolj približala odločitvi. Tožena stranka je ugotovila, da je po kriteriju zaokrožene celote mogoča dodelitev koncesije na območju Občine Apače le A. d.o.o., saj Občina Apače meji le na Občino Gornja Radgona, kjer je imela maksimalno število točk A. d.o.o., ki ji je bila iz tega razloga podeljena koncesija na tem območju. Po kriteriju bližine in dostopnosti glede občine Radenci pa je tožena stranka uporabila dva navigacijska sistema in ugotovila, da so naselja v tej občini v večini (22 od 20) bližje A. d.o.o. kot tožeči stranki. Tožeča stranka v zvezi s tem zatrjuje bistveno kršitev postopka, ker s tem ni bila seznanjena pred izdajo izpodbijane odločbe, vendar se sodišče s tem ne strinja. Obrazložitev v tem delu je prepričljiva in temeljita, tožeča stranka pa ni v tožbi navedla ničesar, kar bi kazalo na nepravilnost takšne obrazložitve. V nadaljevanju je Veterinarska uprava RS obrazložila še kriterij dostopnost glede cestnih povezav, kjer je v prednosti A. d.o.o. in izkustveno sprejemljivo zaključila, da ti kriteriji prevladajo pred kriterijem kadrovske zmogljivosti, kjer je v prednosti tožeča stranka.

Da bi odločila v zadevi, je torej Veterinarska uprava RS temeljito pretehtala in analizirala vse kriterije, ki jih predpisujeta javni razpis in Uredba in na podlagi tega sprejela zgoraj navedeno odločitev. Obrazložitev izpodbijane odločbe obsega razloge, ki so bili podlaga odločitvi, navaja predpise, ki so bili podlaga zanjo, in tudi razloge, zaradi katerih vlogi tožeče stranke delno ni bilo ugodeno (214. člen ZUP). Glede na to je tudi po presoji sodišča izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka tudi z ostalimi tožbenimi navedbami ne more omajati izpodbijane odločitve. Ta temelji na zgoraj navedeni dejanski in materialnopravni podlagi, zato se ni mogoče strinjati s trditvijo tožeče stranke, da je s tem poseženo v njene ustavne pravice.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.