Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na strani revidenta.

Ker odločanje tožene stranke o izbiri koncesionarja na podlagi šestega odstavka 3. člena Uredbe ne predstavlja odločanja po diskreciji oziroma po prostem preudarku, izpostavljeno vprašanje, ki temelji na predpostavki, da je bila pri odločanju o izbiri uporabljena diskrecija, ni pomembno po vsebini zadeve in zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo je tožeča stranka (revidentka) po odvetnici vložila revizijo. Glede dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Tožena stranka v odgovoru na revizijo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

3. Stranka z interesom na revizijo ni odgovorila.

4. Revizija ni dovoljena.

5. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper 1. in 5. točko odločbe tožene stranke, št. 014-20/2010/207 z dne 25. 10. 2010. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi sedmega in devetega odstavka 66. člena ter 67. člena Zakona o veterinarstvu (v nadaljevanju ZVet-1), 3. in 8. člena Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (Uradni list RS, št. 54/2008, v nadaljevanju Uredba) ter Javnega razpisa za dodelitev koncesije glede zagotavljanja najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki se financira iz proračunskih sredstev (Uradni list RS, 27/2010, v nadaljevanju javni razpis): za območje občin A., B. in C. dodelila koncesijo A., d. o. o. (1. točka izreka odločbe); za območje občine D. dodelila koncesijo revidentki (2. točka izreka odločbe); določila tam navedeni obseg izvajanja koncesije (3. točka izreka odločbe); določila, da se koncesijska pogodba z izbranim koncesionarjem sklene po pravnomočnosti te odločbe, vendar ne pred 1. 1. 2011 in se sklepa za obdobje do 30. 9. 2020 (4. točka izreka odločbe); določila tam navedene veterinarje, ki bodo izvajali koncesionirano dejavnost (5. in 6. točka izreka odločbe); odločila o stroških postopka (7. točka izreka odločbe).

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je treba po dikciji ZUS-1 in po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ter ob primerni uporabi 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) presojati glede na vsebino zadeve.

8. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz razloga pravnega vprašanja podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2008, obe z dne 9. 4. 2009).

9. Revidentka v zvezi z dovoljenostjo revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 navaja, da gre v obravnavanem primeru po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju: „Ali je dopustno, zakonito in ustavno pogoje za določitev prednosti v situaciji iz 1. stavka šestega odstavka 3. člena Uredbe določiti po diskreciji in brez zagotovitve možnosti, da se prizadeta stranka o teh pogojih izjasni in brez pooblastila v Uredbi za uporabo diskrecije, ter mimo ovrednotenja pogojev, čeprav javni razpis določa, da se pogoji ovrednotijo, kot je določeno v javnem razpisu“.

10. Navedeno vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve. Uredba kot koncesijski akt v četrtem in petem odstavku 3. člena določa prednostna merila za podelitev koncesije. Določa tudi, da se ovrednotenje prednostnih meril določi v javnem razpisu. V šestem odstavku 3. člena pa Uredba določa, da ob izenačenosti pogojev iz prejšnjega odstavka veterinarska uprava pozove prijavitelje, da predložijo sporazum o določitvi območja po posameznih občinah. Če takšen sporazum ni predložen, določi veterinarska uprava veterinarsko organizacijo za območje posamezne občine glede na kadrovsko zmogljivost, njeno bližino in dostopnost. Prednostna merila po četrtem in petem odstavku 3. člena Uredbe je javni razpis razdelal v VII. in VIII. točki javnega razpisa.

11. Na podlagi prednostnih meril, ki jih je določila Uredba, mora veterinarska uprava na podlagi javnega razpisa, ki med drugim ta merila tudi ovrednoti, odločiti o izbiri koncesionarja (prvi in sedmi odstavek 66. člen ZVet-1). To pa pomeni, da mora tožena stranka (v primeru, kot je tudi obravnavani), ko je rezultat ovrednotenih meril izenačen in ne omogoča odločitve o izbiri koncesionarja, in ko prijavitelja ne skleneta sporazuma o določitvi območja, odločiti o tem, katera vloga prijaviteljev je ustreznejša, neposredno na podlagi meril iz šestega odstavka 3. člena Uredbe, to je kadrovske zmogljivosti, bližine in dostopnosti. Izbira, ki jo na tej podlagi opravi in obrazloži tožena stranka, ne predstavlja odločanja po prostem preudarku oziroma diskrecije v smislu drugega odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), temveč temelji na pravici in dolžnosti tožene stranke, da na podlagi prijav na javni razpis izbere glede na navedena merila najustreznejšega koncesionarja.

12. Ker odločanje tožene stranke o izbiri koncesionarja na podlagi šestega odstavka 3. člena Uredbe ne predstavlja odločanja po diskreciji oziroma po prostem preudarku, izpostavljeno vprašanje, ki temelji na predpostavki, da je bila pri odločanju o izbiri uporabljena diskrecija, ni pomembno po vsebini zadeve in zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 13. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. V skladu z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.