Jedro

Ker gre za deljivo denarno obveznost, je pri aktivnem sosporništvu za dovoljenost revizije odločilna vrednost zahtevka vsakega posameznega dolžnika.

Obrazložitev

Revizija se zavrže. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je v delu, ki je pomemben za revizijo (tč. 1 izreka) naložilo toženi stranki plačati štirim tožnikom 2,798.085 SIT (sedaj 11.676,20 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2001 dalje, presežek v znesku 2,018.612,50 SIT (sedaj 8.423,52 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo. Prisojena je zavarovalnina po polici nezgodnega zavarovanja št. 010503 za primer smrti pokojnega zavarovanca V. Ž. st. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper navedeni del prvostopenjske sodbe zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo.

3. Tožena stranka je vložila revizijo zoper zavrnilni del drugostopenjske sodbe v zvezi s 1. točko prvostopenjske sodbe. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb ter zavrnitev zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in ponovno sojenje.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožeči stranki, ki je na revizijo odgovorila. V odgovoru na revizijo je obrazložila njeno neutemeljenost in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po izpodbijanem delu pravnomočne sodbe mora tožena stranka plačati štirim tožnikom 11.676,20 EUR (prej 2,798.085 SIT). Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki v skladu s tožbenim zahtevkom in 1. točko četrtega odstavka 15. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje ... naložilo plačilo po enakih deležih deljive obveznosti tožnikom kot upravičencem do zavarovalnine. Ker v izreku sodbe ni določen drugačen način delitve prisojenega zneska med tožnike (tretji odstavek 412. člena Zakona o obligacijskih razmerjih), je vsak od štirih tožnikov upravičen do 1/4 prisojenega zneska, to je do zneska 2.919,05 EUR (prej 699.521,25 SIT). Po drugem odstavku 41. člena ZPP velja za pasivno sosporništvo pravilo, da je za dovoljenost revizije odločilna vrednost zahtevka upnika do vsakega posameznega dolžnika, ne pa seštevek zahtevkov do vseh dolžnikov. Po analogiji se navedeno pravilo uporablja tudi za aktivno sosporništvo, saj se morajo enaki procesni položaji obravnavati enako. V skladu z ustaljeno sodno prakso, ko je tudi pri aktivnem sosporništvu za dovoljenost revizije odločilna vrednost zahtevka vsakega posameznega tožnika (primerjaj npr. sklep II Ips 349/2005), revizijsko sodišče zaključuje, da revizija v obravnavanem primeru ni dovoljena. Vrednost zahtevka vsakega posameznega tožnika in s tem vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT), zato revizija po drugem odstavku 367. člena ZPP ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče zavrglo.

7. Revizijsko sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožena stranka z revizijo ni uspela, tožeča stranka pa z nerelevantnimi navedbami v odgovoru na revizijo ni prispevala k odločitvi, zato ne gre za potrebne stroške (155. člen ZPP).