Jedro

Tožniki bi morali zatrjevati in dokazati zunanji, neodvisni dogodek, od katerega bi bilo vseeno, ali je pokojni imel ustrezno vozniško dovoljenje ali ne.

Izrek

Pritožba zoper točko 1 izreka sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper točko 2 izreka sodbe se ugodi in se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: » Tožena stranka je dolžna izplačati prvemu tožniku E. Ž., P. ..., V. znesek 610.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.8.2001 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.« Toženka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.650,40 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje, vse v 15-dneh in pod izvršbo.

Tožniki so dolžni povrniti toženki 152,65 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnikom 2.798.085,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.8.2001 dalje do plačila. V presežku za zahtevanih 2.018.612,50 SIT s pripadki je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 1). Pod točko 2 je odločilo, da je toženka dolžna izplačati prvemu tožniku 610.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.8.2001 dalje in toženki naložilo, da mora tožnikom povrniti 483.253,00 SIT pravdnih stroškov s pripadki.

Zoper sodbo se je pritožila toženka. V pritožbi je navedla, da citirano sodbo izpodbija v prisodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov. Prvi tožnik je imel s toženko sklenjeno zavarovalno polico za kasko zavarovanje traktorja, in sicer po pogojih AASP-01 in AAPP-01. Eden od ugovorov je bil, da vozilo v času nesreče ni imelo veljavnega prometnega dovoljenja, saj mu je poteklo 19.3.2000, kar pomeni, da je pokojni opravljal vozilo brez vozniškega dovoljenja in opravljenega tehničnega pregleda. Določba d točke 1. odst. 8. člena Splošnih pogojev AASP-01 izrecno določa, da zavarovalnica ne krije škode v takem primeru. Obveznost registracije in opravljanja tehničnega pregleda pa določa zakon o obveznih zavarovanjih v prometu. Zavarovalni zastopnik tudi ni dolžan preverjati ali ima vozilo opravljeni tehnični pregled. To je obveznost samega zavarovanca. Ravno tako ni dolžan preverjati ali ima oseba opravljen vozniški izpit. Zavarovalnica namreč sklepa pogodbe pod predpostavko, da se zakonske določbe, ki se nanašajo na tehnične obveznosti lastnikov motornih vozil spoštujejo. Če stranka svojih obveznosti v zvezi s tehničnim pregledom ne izpolnjuje je to njen riziko, ki je jasno naveden v pogojih. Nikakor tudi ni mogoče trditi, da je bil namen pogodbenih strank razveljaviti katero od v pogodbi določenih izključitev–kaj takšnega bi moralo biti izrecno navedeno na zavarovalni polici. Zato ni mogoče trditi o kršitvi načela dobrega strokovnjaka na strani zavarovalnice, saj zavarovalni agent opravi svoje delo, ko si vozilo ogleda in ugotovi, da ni predhodno poškodovano, izpolni polico, dogovori način plačila ter stranki izroči ustrezne splošne pogoje. Sodišče prve stopnje je na 9. strani sodbe zapisalo, da zavarovalna zastopnica S. S. ni ravnala dovolj skrbno in tožnikov ni seznanila niti z osnovnimi pogoji zavarovanja. V tem primeru gre za nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi zapisniki in je podana kršitev po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP), saj iz njene izpovedbe izhaja, da je tožnike s splošnimi pogoji seznanila. Pritožba pa opozarja tudi na pomanjkanje ustreznega vozniškega dovoljenja, saj ga pokojni v času nezgode ni imel. Zaradi navedenega je izgubil zavarovalne pravice po 1. odst. a točke 9. člena Splošnih pogojev zavarovanja vozil in stvari AASP-01. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vzročna zveza med neusposobljenostjo in škodo ni podana. Iz opisa poteka nezgode pa nedvomno izhaja, da pokojni žal ni bil ustrezno usposobljen za upravljanje traktorja, kar je imelo za posledico nezgodo. Usposabljanje za upravljanje traktorja je povsem drugačno od usposabljanja za druga vozila. O tem obstaja cela vrsta pravilnikov. Pri njem je dan poseben poudarek značilnostim traktorja in varnosti pri upravljanju traktorja.

V zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na izplačilo 25.000 DEM po polici št. ... je sodišče prve stopnje uporabilo isto zmotno logiko kot pri vprašanju tehničnega pregleda in tožena stranka ponavlja vse navedbe kot jih je podala že doslej, še zlasti glede tega ali bi morala preverjati ali ima vozilo tehnični pregled. Sodišče je pa tudi ugotovilo, da je res, da je bilo ob prijavi neresnično navedeno, da je pokojni imel vozniško dovoljenje F kategorije. Toženka namreč ni dolžna preverjati ali ima zavarovanec veljavno vozniško dovoljenje ali ne. Poleg pomanjkanja predpisanega dovoljenja za obratovanje in ustreznega vozniškega dovoljenja je toženka pri tej zavarovalni polici ugovarjala tudi, da so bili ob prijavi navedeni neresnični oziroma lažni podatki zaradi katerih so tožniki izgubili zavarovalne pravice. Stališče sodišča prve stopnje, da so navedene izključitve nepravične ni utemeljeno, saj gre za pogodbeno svobodo strank obligacijskega razmerja, poleg tega pa gre tudi za klasične in ustaljene izključitve vseh zavarovalnic, zato jim ni možno očitati pretirane strogost in nepravičnost. Glede na pogodbeno dogovorjeno valutno klavzulo je povsem skregano z materialnim pravom od devizne terjatve prisoditi tudi zakonske zamudne obresti, ki se že pojmovno nanašajo le na tolarske terjatve. V obrestnem delu tega zahtevka bi bilo mogoče največ prisoditi zamudne obresti po obrestni meri po kateri se obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled v nemških markah v kraju izpolnitve. Glede zakonskih zamudnih obresti pritožba še opozarja na Ustavno odločbo opr. št. U-I-300/04 z dne 23.3.2006 s katero je ustavno sodišče razveljavilo 1060. člen OZ -a. Tako navedena odločba določa, da natečene in neplačane zakonske zamudne obresti po datumu 1.1.2002 ne tečejo več, če dosežejo glavnico. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v izreku glede zamudnih obresti od zneska jasno navesti, da le-te tečejo najdlje do takrat, ko dosežejo glavnico in ni pravilen izrek, ki določa, » od... dalje do plačila.« Pritožba zoper točko 1 izreka izpodbijane sodbe je neutemeljena, zoper točko 2 izreka pa je utemeljena.

Ni utemeljena pritožba tožene stranke zoper v tč. 1 izreka prisojenega zneska 2,788.085,00 SIT s pripadki. Glede zavarovalne police za nezgodno zavarovanje št. ..., ki je bila sklenjena dne ... in za katero veljajo Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje O-NEZ-SPL-01 in Dodatni pogoji za nezgodno zavarovanje O-NEZ-D11-01 je sodišče prve stopnje navedlo, da so vsi ugovori, ki jih je toženka postavila zoper zahtevek tožnikov iz tega naslova nični, če že ne nepravični v razmerju do zavarovanca. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je prestrogo in nepravično pogojevanje izplačila odškodnine z upoštevanjem cestnoprometnih predpisov, pri tem se je oprlo na določilo člena 143 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) na podlagi katerega lahko sodišče zavrne uporabo določil splošnih pogojev, če so ti nepravični ali pretirano strogi nasproti drugi stranki ali če na podlagi njih stranka izgublja pravice iz pogodbe. Sodišče pritrjuje takšnim zaključkom sodišča prve stopnje, saj gre v obravnavanem primeru za zavarovalno razmerje sklenjeno med zavarovancem in zavarovalnico za primer smrti zavarovanca v zavarovalnem primeru, ki je po definiciji 4. člena Splošnih pogojev nenaden in od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje od zunaj naglo na zavarovančevo telo in povzroči poškodbe, kot so zlasti trčenje, povozitev... Prav tako iz naštetih okoliščin (10. člen), ki izključujejo obveznost zavarovalnice v primerih potresa in vojne kot zunanjih dogodkov izhaja tudi izključitev obveznosti toženke v primeru namerne (naklepne) povzročitve škode, pri čemer so vsi navedeni izključitveni razlogi sprejemljivi. Nikakor pa ni mogoče tega trditi za pomanjkanje vozniškega dovoljenja ustrezne kategorije in opravljenega tehničnega pregleda, saj nikakor ne pomenita nekega zunanjega dogodka niti namerne povzročitve nezgode s strani pokojnega. Zato so tudi po presoji pritožbenega sodišča vsi ugovori toženke, ki se nanašajo na izključitve določene v 10. členu Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje (4. točka 1. odst., 2. in 3. odst.) nični, saj nasprotujejo samemu namenu zavarovalne pogodbe in dobrim poslovnim običajem. Zavarovalnina iz tega naslova pa tožnikom pripada tudi zaradi tega, ker se je pokojni V. Ž. poškodoval pri opravljanju svojega poklica kmetovalca po Dodatnih pogojih za nezgodno zavarovanje oseb pri opravljanju rednega poklica in izven njega (O-NEZ-D11-01), kar pritožba niti ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je zaradi vsega navedenega v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ob uporabi določila člena 353 ZPP.

Utemeljena pa je pritožba zoper v tč. 2 izreka prisojenega zneska 610.000,00 SIT s pripadki. Glede zavarovalne police št. 0251129 po kateri je bil zavarovan traktor znamke U. in za katerega veljajo Splošni pogoji za zavarovanje vozil in stvari AASP-01 in Posebni pogoji za zavarovanje vozil in stvari AAPP-01 sodišče druge stopnje navaja, da je potrebnost tehničnega pregleda za vozila določal takrat veljavni Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Ur. List RS, št. 30/1998), ki je v 3. odst. člena 188 določal, da se za traktorje opravi prvi tehnični pregled tri leta po prvi registraciji. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožniki niso dokazali niti dokazovali, da je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega samostojnega vzroka zaradi katerega pomanjkanje vozniškega dovoljenja ni moglo vplivati na nastanek škode. Iz gramatikalne razlage 1. točke B-razdelka 9. člena Splošnih pogojev AA SP-01 namreč izhaja, da zavarovalnica krije škodo nastalo ob zavarovalnem primeru, ki nikakor ni v vzročni zvezi z okoliščinami zaradi katerih zavarovanec izgubi zavarovalne pravice. Tožniki so sicer res dokazovali, da je bil pokojni V. Ž. na splošno usposobljen za vožnjo traktorja, niso pa dokazovali takšnega vzroka zaradi katerega je prišlo do nesreče in zaradi katerega bi bilo povsem vseeno ali je pokojni V. bil usposobljen za vožnjo ali ne; npr. da je voznika zadela možganska kap, da je prišlo do nezgode zaradi nenadnega raztrganja zavorne vrvi..., torej povsem neodvisno od voznika in njegove usposobljenosti za vožnjo. Ob pravilni uporabi izključitvenih razlogov bi na podlagi navedenega sodišče prve stopnje moralo zavrniti tožbeni zahtevek v tem delu, saj je bilo nesporno ugotovljeno, da pokojni vozniškega dovoljenja F kategorije ni imel, obstoj zunanjega vzroka kot povzročitelja nezgode pa tožniki niso niti zatrjevali niti dokazovali. Zaradi navedenega je sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo v točki 2 izreka tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v tem delu, saj je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je napačno uporabilo materialno pravo ( 4. točka člena 358 ZPP).

Neutemeljena pa je pritožbena navedba v delu, da od terjatve tožnikov ne tečejo zakonske zamudne obresti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodba sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti pravilna in da so tožniki upravičeni do tolarske protivrednosti terjatve v času zapadlosti v plačilo. Od neplačane terjatve pa jim pripadajo zakonske zamudne obresti v skladu z določbama 1. odst. 277. člena in 1. odst. 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Samo v primeru, da bi tožniki zahtevali plačilo tolarske protivrednosti nemških mark v času plačila, bi bili upravičeni do zamudnih obresti po obrestni meri, ki jih banka v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v tuji valuti.

Toženka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala dejstev na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti upoštevalo veljavno materialno pravo (tudi v pritožbi zatrjevano odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-300/04 z dne 23.3.2006). V skladu z določilom 7. člena ZPP je navajanje dejstev in predlaganje dokazov v izključni pristojnosti strank in sodišče ne sme samo ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso zatrjevale, saj bi to pomenilo odločanje čez postavljene zahtevke oziroma ugovore strank (člen 2 ZPP). Ker torej tožena stranka postavljenemu zahtevku ni nasprotovala, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da je tožbenemu zahtevku glede teka zamudnih obresti ugodilo.

V skladu z navedenim je potrebno spremeniti tudi stroškovni del izpodbijane sodbe. Pri tem se je pritožbeno sodišče oprlo na 2. odst. 154. člena ZPP. Tožniki so tako uspeli z 51,56%, kar je glede na priglašene stroške tožnikov, ki skupaj znašajo 767.068,68 SIT in so bili izračunani v izpodbijani sodbi (toženka pa slednjih po višini niti ne izpodbija) 395.500,60 SIT oziroma 1.650,40 EUR. Zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti temelji na določilu 1. odst. člena 277 ZOR in na določilu 1. odst. člena 324 ZOR.

Pritožnica je priglasila tudi stroške pritožbenega postopka, in sicer takso za pritožbo v znesku 68.161,00 SIT in materialne stroške za fotokopije v višini 5.000,00 SIT. Skupaj torej 73.161,00 SIT. Sodišče je v skladu z 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 154 ZPP in ob dejstvu, da je s pritožbo pritožnica deloma uspela, deloma pa je bila pritožba neutemeljena, odločilo, da je pritožnica upravičena do povrnitve polovice pritožbenih stroškov, in sicer 36.580,50 SIT oziroma do 152,65 EUR. V preostalem delu, pritožnica sama nosi pritožbene stroške. Od zahtevanih stroškov pa pritožbeno sodišče ni dosodilo zakonskih zamudnih obresti, saj jih pritožnica v pritožbi ni posebej zahtevala. Preračunavanje zneskov, ki se glasijo na tolarje, v zneske, ki glasijo na euro temelji na določilu 4. odst. 13. člena Zakona o uvedbi eura ( ZUE; Ur. List RS, št. 114/2006).