Jedro

Po presoji revizijskega sodišča ZNVP predstavlja okvir, v katerem se je morala toženka gibati pri prodaji delnic, pri čemer pa je pri konkretnem ravnanju mogoče presojati, ali gre za ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka oziroma ali pa gre morda celo za zlorabo pravice.

Zavarovanje z zastavno pravico pomeni pravico in ne dolžnosti zastavnega upnika, da se v primeru zamude dolžnika z izpolnitvijo obveznosti poplača iz vrednosti zastavljene stvari. Tudi ločitvena pravica v postopkih insolventnosti je pravica in ne dolžnost ločitvenega upnika. Po potrditvi prisilne poravnave mora dolžnik zapadle obveznosti ločitvenim upnikom plačevati iz vseh svojih sredstev in ne le iz vrednosti stvari, dane v zavarovanje.

Pri ocenjevanju upnikove dolžne skrbnosti se kot najustreznejši trenutek prodaje tako ne šteje nujno tisti trenutek, v katerem je bila - gledano za nazaj - cena delnic najvišja, temveč tisti trenutek, v katerem bi jih prodal dober gospodarstvenik (oziroma v konkretnem primeru, ko je šlo za toženkino profesionalno dejavnost, dober strokovnjak), v enakih okoliščinah in z enakimi informacijami.

Upnik mora tudi v primeru zunajsodne prodaje zastavljenega premoženja ravnati skrbno in upoštevati interese dolžnika. Vendar pa iz odločbe Ustavnega sodišča, po oceni revizijskega sodišča, ni mogoče izpeljati zaključka, da je v primeru, ko drugih kupcev ni in se upnik sam odloči za nakup, zastavljeno premoženje dolžan kupiti po ceni, ki je višja od tržne.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 15.335,40 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe (v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti).

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2,600.883,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka). Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču druge ali prve stopnje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

4. Toženka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

Dejanski in pravni okvir spora

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhajajo naslednja pravnorelevantna dejstva: - tožnica (kot posojilojemalka) in toženka (kot posojilodajalka) sta sklenili dve pogodbi o kratkoročnih posojilih z dne 5. 7. 2004 in 22. 12. 2005 ter kasnejše dodatke k pogodbama; - za zavarovanje vračila posojila sta (med drugim) ustanovili toženkino zastavno pravico na 378.300 delnicah Istrabenza, d. d. (v nadaljevanju ITBG) v lasti tožnice, kar je predstavljalo skupaj 7,3 % vseh delnic Istrabenza, d. d.; - v pogodbah o zastavi vrednostnih papirjev je bilo določeno, da se bo v primeru neporavnavnih obveznosti tožnice po posojilnih pogodbah toženka poplačala iz zastavljenih vrednostnih papirjev v skladu z veljavnimi predpisi; - po tožničini objavi o insolventnosti dne 1. 4. 2009 je toženka posojilo odpoklicala, zato je zavarovana terjatev 10. 4. 2009 zapadla; - toženka je tožnico z dopisoma z dne 18. 12. 2009 in 21. 12. 2009 obvestila, da bo prodala zastavljene delnice, ter to 5. 2. 2010 tudi storila, pri čemer jih je kupila sama z aplikacijskim poslom s svežnji po 164. členu Pravil Borze; - toženka je z izkupičkom delno zaprla svojo terjatev do tožnice; - Istrabenz, d. d., je bil od 30. 3. 2009 insolventen in od 8. 7. 2009 v postopku prisilne poravnave, ki je bila potrjena 21. 1. 2010;(1) - tržna cena delnic ITBG je (tudi po nakupu s strani toženke) konstantno padala; toženka je še vedno lastnica spornih delnic, njihova tržna cena pa je nižja od nakupne.

6. Tožnica je od toženke zahtevala plačilo odškodnine zaradi zlorabe zastavne pravice ter ravnanja v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka pri prodaji delnic (prepoznim pričetkom in neustreznim načinom prodaje). Z unovčenjem finančnega zavarovanja je bil namreč dosežen prenizek izkupiček, da bi bilo mogoče zapreti celotno zapadlo terjatev, medtem ko bi potrditvah tožnice ob ustrezno skrbni prodaji moral ostati celo presežek, ki bi pripadel tožnici. Zaradi prepozne prodaje pa so se neupravičeno povečevale tudi zamudne obresti.(2) Razlogovanje sodišč nižjih stopenj

7. Sodišči nižjih stopenj nista ugotovili protipravnosti ravnanja toženke. Unovčenje sredstva zavarovanja obveznosti je upnikova pravica in ne dolžnost, zato upnik lahko sam izbere, ali in kdaj ga bo unovčil. Upniška zamuda pojmovno ni mogoča, če dolžnik sploh ne ponudi izpolnitve, zaradi česar je tudi ne povzroči neunovčenje zavarovanja takoj ob zapadlosti terjatve. Podane niso bile niti posebne okoliščine (na primer pozivi tožnice na unovčenje delnic), ki bi morebiti lahko utemeljevale zlorabo pravice do unovčenja. Nasprotno, okoliščine (insolventnost Istrabenza kot izdajatelja delnic ter pogajanja o finančnem prestrukturiranju insolventne tožnice, za poslovanje katere je bila ohranitev lastništva nad delnicami bistvena) so narekovale čakanje z realizacijo prodaje. Sama prodaja delnic pa je potekala, kot je bilo predvideno v pogodbah, to je v skladu z veljavnimi predpisi (47. členom Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih, v nadaljevanju ZNVP; medtem ko se Zakon o finančnih zavarovanjih, v nadaljevanju ZFZ, na katerega se je sklicevala tožnica, v obravnavani zadevi ne uporablja), in sicer na organiziranem trgu vrednostnih papirjev po doseženi tržni (borzni) ceni. Veljavna zakonodaja in sodna praksa upniku nakupa zastavljenih delnic ne preprečujeta. Tudi sicer - upoštevaje mnenje sodne izvedenke borzne stroke, ki je pojasnila običajno ravnanje bank pri realizaciji zastavne pravice na delnicah - toženka ni ravnala v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. V zvezi z očitki, da naj bi ne izdelala analiz in obvestila potencialnih investitorjev ter da se ni povezala z drugimi prodajalci delnic ITBG, pa tožnica ni podala konkretnih navedb, kako naj bi te opustitve vplivale na zatrjevano škodo. Odškodninski zahtevek pa je neutemeljen tudi zato, ker tožnica ni zatrjevala, da bi plačala svoj dolg po posojilnih pogodbah, ker torej (zaradi neprimerne prodaje) ni plačala več, kot pa je dolgovala, oziroma ker ji ni nastala škoda.

Povzetek revizijskih navedb

8. Revidentka v bistvenem navaja, da: - je toženka ravnala v nasprotju s standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka, kot ta izhaja iz splošnih načel obligacijskega prava, pravil stroke in običajev; - sta sodišči nižjih stopenj zmotno presojali samo skladnost njenega ravnanja z ZNVP; - je toženka dosegla prenizek izkupiček od prodaje delnic,(3) saj je neupravičeno odlašala s prodajo (čeprav naj bi bilo takojšnje unovčenje njena dolžnost, kajti po začetku prisilne poravnave nad tožnico bi se v vsakem primeru lahko poplačala le še iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice), ni izvedla podpornih aktivnosti za boljšo realizacijo zastavne pravice (oprave analiz, javne objave prodaje, aktivnega iskanja kupcev, oblikovanja konzorcija z ostalimi prodajalci istih delnic ipd.) in potencialnim kupcem ni dala realne možnosti nakupa; - je bil edini razlog za odlašanje prodaje (ob konstantnem padanju borzne cene delnic) doseči čim nižjo ceno za lasten nakup delnic zaradi nameravane kasnejše prodaje po višji ceni,(4) ne pa domnevna pogajanja s tožnico glede možnosti ohranitve delnic kot edinega sredstva tožničinega poslovanja (to naj bi dokazovalo tudi dejstvo, da je toženka istočasno začela izvršbo na vse tožničino premoženje); - je toženka zaradi neunovčenja zavarovanja ob zapadlosti terjatve prišla v upniško zamudo, zaradi česar je neupravičeno še naprej zaračunavala zamudne obresti; - je v primeru, ko predmet zastave pridobi upnik sam, potrebno večje varstvo dolžnika in je dopustna prodaja oziroma nakup predmeta po nižji ceni šele, če ni mogoč nakup po pošteni vrednosti; - toženka ni niti zatrjevala niti dokazovala razbremenitve lastne odškodninske odgovornosti; - toženke ne more razbremeniti to, da tožnica sama ni izvajala aktivnosti za prodajo delnic po višji ceni, saj je imela razpolagalno pravico nad delnicami toženka, pri čemer njena profesionalna skrbnost ni združljiva z zanašanjem na skrbno ravnanje drugih oseb; - je zmotno stališče, da bi morala tožnica za nastanek škode najprej izkazati, da je plačala svoj dolg iz posojila, saj je vtoževala le škodo v obliki presežka, ki bi moral biti iztržen pri prodaji delnic; - je bila nepravilno zavržena tožničina dopolnitev pritožbe, vložena po izteku pritožbenega roka, saj je šlo za dokaz o vsebini materialnega prava (standarda ravnanja dobrega strokovnjaka), ki ga tožnica brez svoje krivde ni mogla predložiti prej; - izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (glede protipravnosti ravnanja toženke, časovnega elementa unovčitve zavarovanja oziroma upniške zamude, onemogočanja nakupa tretjim, nemške sodne prakse, kršenja drugih pravnih načel) oziroma da so si razlogi med seboj v nasprotju (enačenje standardov skrbnosti dobrega strokovnjaka in dobrega gospodarstvenika, upoštevanje nekaterih nelogičnih zaključkov izvedenskega mnenja).

9. Sklicuje se na izvedensko mnenje sodne izvedenke v predmetni pravdi, mnenja borznih strokovnjakov, predpravdno mnenje izvedenke B. A., sodnega izvedenca v zadevi VIII Pg 4/2011, odločitev Vrhovnega sodišča Zvezne Republike Nemčije z dne 9. 1. 1997, odločbo Ustavnega sodišča U-I-93/03 z dne 18. 11. 2004 ter na številne odločbe Vrhovnega sodišča in višjih sodišč.

Presoja utemeljenosti revizije O kršitvah določb pravdnega postopka

10. Revidentka graja zavrženje njene dopolnitve pritožbe,(5) ki jo je sicer vložila po poteku pritožbenega roka, a naj bi predstavljala „pomemben dokaz o vsebini materialnega prava“, ki naj bi ga ne mogla predložiti prej - gre za kasneje izdelano izvedensko mnenje v zadevi VIII Pg 4/2011, kjer kot pravdni stranki v zadevi, primerljivi po dejanskem in pravnem stanju, nastopata ista tožnica ter B., d. d. kot toženka.

11. Revizijski očitek ni utemeljen. Predložitev izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano za potrebe drugega postopka, za odločitev v obravnavani zadevi ne more biti relevantna, saj mnenje ne temelji na enakem dejanskem stanju.(6) Predvsem pa toženki, ki ni sodelovala v postopku v zadevi VIII Pg 4/2011, ni bila zagotovljena pravica do kontradiktornosti v zvezi z izdelavo predloženega izvedenskega mnenja. Tak dokaz zato ne more biti upošteven. Materialnopravni standard „dobrega strokovnjaka“ je v tu obravnavani zadevi sodišče napolnilo s pomočjo izvedenke, postavljene v tem postopku. Ob tem je treba še dodati, da so tudi druga mnenja borznih in drugih strokovnjakov, ki jih je tožnica že prej predložila v postopku, upoštevna le kot del njene trditvene podlage.

12. Izpodbijana sodba tudi ni obremenjena s kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne drži namreč, da naj bi sodišče druge stopnje enačilo standarda dobrega strokovnjaka in dobrega gospodarstvenika. V 10. točki obrazložitve sodbe je sodišče druge stopnje zgolj navedlo, da je vsebina obeh standardov opredeljena v 6. členu Obligacijskega zakonika, medtem ko sicer iz njegove sodbe jasno izhaja, da je uporabilo standard dobrega strokovnjaka.(7) Ravno tako ne drži, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do odločilnih dejstev. Zgolj zato, ker revidentka šteje za odločilna druga dejstva kot sodišči nižjih stopenj ali ker si drugače interpretira materialno pravo, še ni podana procesna kršitev. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, katera dejstva je sodišče druge stopnje štelo za odločilna; posredno pa tudi, zakaj nekaterih dejstev ni obravnavalo kot takšnih (več o tem v nadaljevanju).

13. Ker stališče sodišča druge stopnje do spornega materialnopravnega vprašanja izhaja iz celotnega konteksta obrazložitve njegove sodbe, se mu ni bilo treba še posebej opredeljevati do stališč nemške sodne prakse (konkretno sodbe Vrhovnega sodišča Zvezne Republike Nemčije z dne 9. 1. 1997), ki slovenskih sodišč pri odločanju sicer v ničimer ne zavezuje. Zato ni podana s tem v zvezi v reviziji zatrjevana procesna kršitev. Poleg tega iz omenjene sodbe (revidentka je ni predložila v celoti, temveč le njen krajši odlomek) ni mogoče razbrati okoliščin dejanskega stanja, na podlagi katerih je nemško sodišče odločalo in na podlagi katerih bi bilo zadevo mogoče primerjati s tu obravnavano zadevo. Povsem zadostno pa se je sodišče druge stopnje v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo tudi do odločbe Ustavnega sodišča U-I-93/03 z dne 18. 11. 2004. O zmotni uporabi materialnega prava

14. Uvodoma je treba pritrditi revidentki, da je nepravilno stališče sodišča druge stopnje o neutemeljenosti (celotnega) tožbenega zahtevka že iz razloga, ker naj bi z neprimerno prodajo prišlo do posega v njeno premoženje (torej do škode) šele, če bi plačala svoje siceršnje obveznosti iz posojilnih pogodb. V postopku je namreč zatrjevala, da bi bil izkupiček, dosežen s primerno prodajo, zadosten za poplačilo obveznosti iz posojilnih pogodb, pri čemer pa bi ostal še presežek. Tožnica je v tem postopku zahtevala le slednjega, medtem ko del, v katerem bi bil izkupiček namenjen kritju obveznosti iz posojilnih pogodb, ni bil del tega postopka. Stališče sodišča druge stopnje bi bilo lahko relevantno le v delu, ki se nanaša na domnevno neupravičeno zaračunane zamudne obresti, ki predstavljajo del obveznosti tožnice iz posojilnih pogodb, vendar pa glede na zavrnitev zahtevka tudi iz drugih razlogov to ni odločilnega pomena.

15. Poglavitno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je toženka z izbiro časovnega trenutka in načina prodaje zastavljenih delnic ITBG ravnala protipravno ter ali je s tem tožnici povzročila škodo. Obstoj morebitnih razbremenilnih razlogov se ugotavlja šele, ko so izkazane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Revidentka zato neutemeljeno ponavlja, da toženka ni zatrjevala in izkazala obstoja razbremenitvenih razlogov, saj je tožnica tista, ki je bila najprej dolžna izkazati obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti. Pri tem pa sta se obe sodišči nižjih stopenj postavili na stališče, da ni izkazala niti protipravnosti toženkinega ravnanja, deloma pa ne obstoja vzročne zveze in škode. Skrbnost toženkinega ravnanja pri prodaji delnic tako ni bila presojana v okviru razbremenitve odškodninske odgovornosti toženke, temveč v okviru obstoja protipravnosti njenega ravnanja.

16. Pri poslovni odškodninski odgovornosti se protipravnost ravnanja kaže v neizpolnitvi ali nepravilni izpolnitvi pogodbene obveznosti. Pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev so določale zgolj, da se zastavna upnica poplača „v skladu z veljavnimi predpisi“. Revizija ne problematizira stališča, da ZFZ v konkretnem primeru ni bil upošteven. Upošteven je bil torej le ZNVP, ki v prvem odstavku 47. člena določa: „Kadar dolžnik ob zapadlosti ne poravna terjatve, zavarovane z zastavo vrednostnega papirja, s katerim se trguje na organiziranem trgu, lahko zastavni upnik proda zastavljeni vrednostni papir na organiziranem trgu po osmih dneh od dneva, ko je opozoril dolžnika, pa tudi zastavitelja, če to ni ista oseba, da bo tako ravnal.“ Toženka je tako tudi ravnala.

17. Vendar pa ne drži revizijska trditev, da je bila presoja skrbnosti ravnanja toženke omejena izključno na skladnost njenega ravnanja z ZNVP. Sodišče prve stopnje je namreč izrecno sprejelo stališče, da je dopustno dokazovati, da je konkretna realizacija zastavne pravice (po enem izmed sicer možnih načinov po ZNVP) predstavljala neskrbno ravnanje in s tem tudi protipravno ravnanje. Do pravilnosti presoje prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem se je obširno opredelilo sodišče druge stopnje. Tudi po presoji revizijskega sodišča ZNVP predstavlja okvir, v katerem se je morala toženka gibati pri prodaji delnic, pri čemer pa je pri konkretnem ravnanju mogoče presojati, ali gre za ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka oziroma ali pa gre morda celo za zlorabo pravice.

18. Napačno je revizijsko izhodišče, da je bila toženka takoj ob zapadlosti terjatve oziroma najkasneje ob začetku prisilne poravnave nad tožnico dolžna unovčiti zavarovanje in da je, ker ni tako ravnala, prišla celo v upniško zamudo. Zavarovanje z zastavno pravico pomeni pravico in ne dolžnosti zastavnega upnika, da se v primeru zamude dolžnika z izpolnitvijo obveznosti poplača iz vrednosti zastavljene stvari. Tudi ločitvena pravica v postopkih insolventnosti je pravica in ne dolžnost ločitvenega upnika.(8) Po potrditvi prisilne poravnave mora dolžnik zapadle obveznosti ločitvenim upnikom plačevati iz vseh svojih sredstev in ne le iz vrednosti stvari, dane v zavarovanje.(9) Ohranitev premoženja, ki je dano v zavarovanje, je dolžniku praviloma v interesu, še zlasti, če gre za substrat njegove poslovne dejavnosti in je od njega odvisno tudi njegovo nadaljnje (uspešno) poslovanje. Zato je zgrešeno stališče, da je zaradi neunovčenja zavarovanja nastopila upniška zamuda. Upnik namreč pride v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči. Izpolnitev pa v obravnavanem primeru ni bila niti ponujena. Drugačna bi lahko bila situacija, ko bi dolžnik ocenil, da mu je bolj v interesu takojšnje poplačilo upnika iz zastavljenega premoženja kot pa ohranitev tega premoženja, in bi upnika tudi pozval k unovčenju zavarovanja. Vendar pa je bilo v postopku ugotovljeno, da takih pozivov tožnica na toženko ni naslovila. Nasprotno, iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče vezano) izhaja, da so bile delnice ITBG glavna tožničina naložba in da med pogajanji za tožničino finančno presktrukturiranje ni bilo dogovorov o prodaji delnic.

19. Možnost izvensodne prodaje zastavljenega premoženja je za upnike zanimiva zato, ker je unovčevanje zavarovanj v sodnih postopkih za upnike drago in zamudno. Upnik je pri izvensodnem unovčenju zavarovanj omejen z zakonskimi določbami (pri čemer se formalnosti čedalje bolj opuščajo(10) ) in morebitnimi pogodbenimi dogovori, pri čemer pa mora ravnati kot dober strokovnjak. Pritrditi velja že večkrat povzetemu stališču, da „najugodnejša unovčitev zavarovanja“ ne pomeni vedno le najvišjega možnega izkupička oziroma dosežene cene. Če ima upnik interes za hitro poplačilo, je treba upoštevati tudi tak interes. Ravno tako je treba upoštevati druge okoliščine konkretnega primera in informacije, ki jih ima upnik, ko se odloča o tem, ali bo premoženje sploh prodal, ter o načinu in časovnem trenutku prodaje. Še zlasti to velja za finančne instrumente, kot so delnice, katerih tržna cena niha. Pri ocenjevanju upnikove dolžne skrbnosti se kot najustreznejši trenutek prodaje tako ne šteje nujno tisti trenutek, v katerem je bila - gledano za nazaj - cena delnic najvišja, temveč tisti trenutek, v katerem bi jih prodal dober gospodarstvenik (oziroma v konkretnem primeru, ko je šlo za toženkino profesionalno dejavnost, dober strokovnjak), v enakih okoliščinah in z enakimi informacijami. Enako velja za izbrani način realizacije zavarovanja.

20. Sodišči nižjih stopenj sta kot relevantni okoliščini opredelili zlasti insolventnost tožnice in izdajateljice delnic (I., d. d.), kar naj bi narekovalo čakanje s prodajo. Tak zaključek je utemeljen, saj bi bila morebitna odprava tožničine insolventnosti za toženko pomenila možnost, da sčasoma dobi plačano celotno terjatev brez realizacije zavarovanja (kar bi bilo tudi v interesu tožnice kot zastaviteljice), medtem ko bi morebitna odprava insolventnosti izdajateljice delnic pomenila, da bi se sploh pojavili zainteresirani kupci (ob grožnji neuspešnega postopka prisilne poravnave in morebitnega začetka stečajnega postopka interesa za nakup namreč ni pričakovati) in da bi se morda celo povečala vrednost zastavljenih delnic, posledično pa bi bil z njihovo prodajo dosežen višji izkupiček. Toženka je bila upnica obeh; zato je lahko pretehtala, kakšne so bile možnosti za odpravo insolventnosti in kakšne za začetek stečajnega postopka nad izdajateljico delnic, ki bi delnice popolnoma razvrednotil. Pojasniti je treba še, da dejstvo, da je toženka v postopku prisilne poravnave nad tožnico svojo terjatev prijavila kot zavarovano, še ne pomeni per se, da je štela, da vrednost delnic zadošča za njeno celotno poplačilo, kot zmotno meni revidentka. Če njihova vrednost ob unovčenju zavarovanja ne bi zadoščala za poplačilo (kar se je kasneje tudi izkazalo), bi se preostanek terjatve pač obravnaval kot navadna terjatev in bi bil podvržen pogojem potrjene prisilne poravnave.

21. Takega zaključka ne morejo omajati niti revizijske navedbe o špekulativnih namenih toženke za lastni nakup delnic po čim nižji ceni, da bi jih kasneje lahko z dobičkom prodala naprej, hkrati pa obdržala del terjatve do tožnice. Po oceni revizijskega sodišča bi bilo tako postopanje protipravno, v kolikor bi toženka izsilila nakup po nizki ceni, ki sicer ne bi odražala realne vrednosti delnice, in delnice nato takoj z dobičkom prodala ter na ta način izigrala tožnico. Česa takega pa revidentka ni z ničimer izkazala. Takim trditvam nasprotuje že dejstvo, da je toženka predvidela možnost lastnega nakupa zastavljenih delnic prav zato, ker drugih kupcev zaradi insolventnosti izdajateljice delnic v tistem trenutku ni pričakovala. Dejstvo, da je kupila delnice zato, da bi jih morda nekoč ugodneje prodala za (vsaj delno) pokritje izgube, pa odraža normalno postopanje na trgu. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da so delnice še vedno v lasti toženke in da je njihova tržna cena še vedno nižja od nakupne. Toženka se torej ni z ničimer okoristila.

22. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki v smeri neprimernega načina prodaje delnic. Kot je bilo že obrazloženo, je toženki pogodba narekovala prodajo zastavljenih delnic po ZNVP, torej na organiziranem trgu vrednostnih papirjev. V tem okviru je treba presojati tudi skrbnost njenega ravnanja. Toženka se ni mogla poslužiti kakršnega koli načina prodaje delnic. Da bi banke tako ravnale v vseh primerih (ne glede na pravno podlago, ki jih zavezuje), tudi ne izhaja iz izvedenskega mnenja - iz njegovega konteksta je namreč mogoče razbrati, da med več primernimi možnimi načini prodaje izbirajo takrat, kadar način prodaje ni posebej določen (na primer s pogodbo). Revizijske navedbe o napačni interpretaciji izvedenskega mnenja tako ne držijo.

23. Pravilno je torej stališče sodišč nižjih stopenj, da je bilo treba v okviru konkretno izvedenega načina prodaje in v okoliščinah konkretnega primera presoditi, ali je toženka izvedla pričakovane podporne aktivnosti pri prodaji delnic ter ali je njihova morebitna neizvedba imela vpliv na doseženo ceno delnice in s tem na vtoževano škodo. Glede na ugotovitve v postopku postavljene izvedenke bi dober strokovnjak napravil potrebne analize, kontaktiral morebitne druge kupce in ostale prodajalce delnic ITBG glede možnosti skupne prodaje.

24. Revidentka sodiščema nižjih stopenj očita, da slepo sledita mnenju izvedenke, da so bile ustrezne analize narejene, čeprav jih izvedenka v spisu ni našla, pač pa je na to dejstvo sklepala zgolj na podlagi svojih izkušenj iz bančništva. Zaradi tega naj bi bila podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj naj bi šlo za nelogičen sklep sodišč nižjih stopenj in posledično za nejasno opredelitev do odločilnih dejstev. Pri tem pa revidentka spregleda, da sodišči nižjih stopenj ne zavzameta stališča, da so bile analize zagotovo narejene, temveč v tem delu korektno povzemata izvedensko mnenje. Odločilno pa je, da zavzameta nadaljnje stališče, da - glede na toženkino poznavanje finančnega stanja tako tožnice kot tudi izdajateljice delnic - niti ni bilo potrebe po izdelavi dodatnih analiz ter da tožnica ni izkazala vzročne zveze med odsotnostjo analiz in domnevno nastalo škodo. Revidentka pri tem celo sama navaja, da sam obstoj analiz ne vpliva na višino škode. Odškodninska odgovornost pa ob odsotnosti vzročne zveze kljub morebitnemu protipravnemu ravnanju ni podana.

25. Pritrditi je treba tudi stališču sodišča druge stopnje, da toženka ni konkretizirala dejstev, ki bi utemeljevala vzročno zvezo med nastalo škodo ter dejstvom, da se toženka ni povezala z drugimi prodajalci delnic ITBG in da ni kontaktirala morebitnih kupcev. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da bi v primeru izvedbe vseh teh aktivnosti delnice zagotovo prodala po višji ceni, ne zadostuje (posledično gre tudi pri oceni višine škode zgolj za hipotetični scenarij). Tožnica bi morala konkretneje navesti, ali je sploh obstajal interes drugih prodajalcev delnic za povezovanje oziroma ali je sploh obstajal interes morebitnih kupcev za nakup po višji ceni in če, po kakšni. Enako velja za navedbe, da toženka z zgolj polurnim razmakom med nalogom za prodajo in lastnim nakupom tretjim kupcem ni de facto omogočila nakupa. Do teh očitkov se sodišče druge stopnje sicer ni izrecno opredelilo, vendar je njegovo stališče iz izpodbijane sodbe mogoče razbrati posredno - tudi tu gre namreč za vprašanje, ali je interes takih kupcev sploh obstajal. 26. S tem v zvezi revidentka sodiščema nižjih stopenj očita, da sta zmotno šteli za pravno pomembno tudi njeno lastno neaktivnost v zvezi s prodajo spornih delnic. Njena navedba, da profesionalna skrbnost določenega subjekta ni združljiva z zanašanjem na to, da bo tudi drugi subjekt ravnal enako skrbno, je sicer pravilna. Dolžnost skrbnega ravnanja je bila primarno na toženki, ki je izvedla prodajo delnic, zaradi česar tožničina neaktivnost ne more biti odločilnega pomena. Vendar pa izpodbijani sodbi ne temeljita (zgolj) na tem. Sicer pa tudi po oceni revizijskega sodišča njena neaktivnost ni povsem brez pomena. Smisel predhodnega opozorila dolžniku in zastavitelju o prodaji vrednostnih papirjev po 47. členu ZNVP je namreč v tem, da imata v vmesnem času še možnost, da poravnata terjatev do upnika. V kolikor tega ne moreta storiti (kakršna je situacija denimo v primeru, ko je v teku postopek prisilne poravnave), pa imata možnost, da - upoštevaje njun interes za prodajo premoženja po kar najvišji ceni - poskušata vsaj maksimizirati izkupiček od prodaje.

27. Revidentka meni, da sodišči nižjih stopenj ravnanja toženke v luči odločbe Ustavnega sodišča U-I-93/03 z dne 18. 11. 2004 nista presojali pravilno. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče pri presoji skladnost Zakona o izvršbi in zavarovanju z Ustavo v zvezi z ureditvijo prodaje nepremičnine v izvršbi zavzelo stališče, da gre za nesorazmeren poseg v lastninsko pravico dolžnika, kadar zakon omogoča, da je (na dražbi) kupec nepremičnine upnik sam in je kupnina lahko tudi za polovico nižja od ugotovljene (tržne) vrednosti nepremičnine, hkrati pa ne zadošča za poplačilo upnikove terjatve. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za položaj, kakršne v svoji odločbi opisuje Ustavno sodišče, kar je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje. Toženka je namreč delnice kupila prav po njihovi tržni vrednosti, torej po vrednosti, po kateri so kotirale na borzi (šlo je za borzno ceno prejšnjega dne in ne za ceno, ki bi jo arbitrarno določila toženka sama), in ne po nižji vrednosti. Pri tem situacije, ko je trg (vrednostnih papirjev) dlje časa nelikviden, tudi ni mogoče primerjati s situacijo, ko na posamezni dražbi ni kupca za zastavljeno premoženje.

28. Pritrditi je sicer treba revidentkinemu izhodišču, da mora upnik tudi v primeru zunajsodne prodaje zastavljenega premoženja ravnati skrbno in upoštevati interese dolžnika. Vendar pa iz odločbe Ustavnega sodišča, po oceni revizijskega sodišča, ni mogoče izpeljati zaključka, da je v primeru, ko drugih kupcev ni in se upnik sam odloči za nakup, zastavljeno premoženje dolžan kupiti po ceni, ki je višja od tržne. Revidentka pa, kot je bilo obrazloženo, tudi ni uspela izkazati, da je toženka ravnala neskrbno ali da je bila tržna cena, dosežena v konkretnem primeru, umetno zmanipulirana, da torej ni šlo za pošteno ceno. Tega ne uspe izkazati niti s trditvami, da naj bi druge cenitve kazale na višjo, pošteno vrednost delnic. Borzni trend je bil namreč tudi po prodaji delnic še naprej padajoč, kar kaže na nerealnost takih ocen. Pa tudi sicer - v luči okoliščine, da je smisel izvensodne prodaje zastavljenega premoženja poceniti in pospešiti postopek unovčenja zavarovanja - od zastavnega upnika ni mogoče zahtevati, da pred prodajo delnic vedno izvede in plača še dodatne cenitve njihove vrednosti.

Odločitev o reviziji

29. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

30. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka (II. točka izreka), medtem ko je toženki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 15.335,40 EUR (12.550,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300; 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 2.765,40 EUR za 22 % DDV).

(1) Sklep o potrditvi prisilne poravnave z dne 21. 1. 2010 je bil nadomeščen s sklepom z dne 12. 2. 2010, pravnomočnost je nastopila 3. 3. 2010. (2)

Vtoževana odškodnina predstavlja seštevek razlike med zapadlimi obveznostmi tožnice in izkupičkom, ki bi ga po tožničinih izračunih toženka lahko iztržila ob skrbnem ravnanju (torej presežka od izkupička, ki bi po poravnavi obveznosti pripadel tožnici), ter domnevno neupravičeno obračunanih zamudnih obresti (to je obresti, ki so bile obračunavane od „ustreznega“ trenutka prodaje do dejanskega trenutka prodaje delnic).

(3) Po določilu same Pogodbe naj bi bilo za čas trajanja posojilne pogodbe razmerje med vrednostjo zavarovane terjatve in zavarovanja vsaj 1 : 1,25. Tudi v postopku prisilne poravnave naj bi toženka prijavila svojo terjatev kot v celoti zavarovano, ker naj bi po mnenju tožnice štela, da je vrednost delnic zadostna.

(4) Pri čemer naj bi bila seznanjena s poročilom družbe AT Kearney, iz katerega naj bi izhajala višja, poštena vrednost delnic ITBG.

(5) Dopolnitev pritožbe je bila vložena pred odločitvijo sodišča druge stopnje o pritožbi, vendar je sklep o zavrženju prvostopenjsko sodišče izdalo šele po izdaji pritožbene odločbe.

(6) Sodišče v vsakem posameznem primeru sodi upoštevaje dejansko stanje konkretnega primera.

(7) Glej, na primer, 7., 9. in 12. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

(8) Glej sklep VS RS III Ips 75/2016 z dne 11. 8. 2016, 19. točka obrazložitve.

(9) Prav tam.

(10) ZFZ v primerjavi z ZNVP določa zgolj, da mora upnik finančni instrument prodati na primeren način kot dober strokovnjak glede na razmere na finančnem trgu (5. člen ZFZ).