Jedro

Tožena stranka je zastavljene delnice lahko prodajala le po določbah ZNVP. Na podlagi teh ugotovitev bi torej bilo mogoče toženi stranki očitati odgovornost za škodo, kot jo zatrjuje tožeča stranka, le, če bi izkazala, da je tožena stranka pri unovčitvi zavarovanja ravnala v nasprotju z določbami ZNVP ali v nasprotju z dolžno (zahtevano) skrbnostjo.

Pritožbeno sodišče povsem soglaša s pritožbenim stališčem, da je potrebno ravnanje tožene stranke presojati glede na okoliščine, ki so bile znane v času, ko je bila odločitev tožene stranke (za prodajo) sprejeta, vendar mora to načelo veljati tudi za čas, za katerega tožeča stranka očita toženi, da ne bi smel poteči, ker bi morala tožena stranka kot dober strokovnjak delnice že unovčiti.

Pritožbeno sodišče opozarja še, da naš pravni red priznava le pravico do povrnitve obstoječe škode, izjemoma, samo za nepremoženjsko škodo in za izgubljeni dobiček, tudi bodoče škode. Sicer pa je premoženjska škoda definirana kot kršitev premoženjske pravice drugega, vendar je pravno priznana samo tista škoda, ki povzroči še nadaljnjo posledico, to je poseg v premoženje oškodovanca ali preprečitev povečanja premoženja. Tožeča stranka, ki je zatrjevala, da ji je s prodajo delnic nastala škoda, bi jo glede na to, da so delnice predstavljale zavarovanje, ki ga je dala za svoje obveznosti po kreditnih pogodbah, to škodo izkazala le, če bi izkazala, da je morala zaradi neprimerne prodaje (kot zatrjuje) plačati več, kot je sicer po obeh pogodbah dolgovala. Poseg v njeno premoženje bi torej nastal šele, ko bi svoje obveznosti iz posojilnih pogodb plačala. Vendar iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi tožeča stranka svoj dolg (v nominalnem znesku po obeh pogodbah) plačala, tega v postopku tudi ni zatrjevala. Zato je bil odškodninski zahtevek tožeče stranke neutemeljen že iz tega razloga.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 12.051,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da bi ji bila tožena stranka dolžna plačati 2.600.883,93 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi „od dneva vročitve zahtevka za spremembo tožbenega zahtevka toženi stranki dalje“ (I. točka izreka); tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v 15 dneh povrne 19.275,59 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Iz razlogov sodbe izhaja, da v konkretnem primeru prepoved iz 132. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ne velja, da si tožena stranka torej ni samovoljno prilastila zastavljenih delnic, da ni imela nobene časovne zaveze glede realizacije zastavne pravice, da ji ni mogoče očitati neskrbnega oziroma protipravnega ravnanja ob prodaji in nakupu delnic, pa tudi da tožeča stranka nastanka škode ni dokazala, ker je bila vrednost delnic, kot jih je na trgu prodajala tožeča stranka, primerna.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka, v njej večkrat ponovila svoje navedbe, ki jih je podala v svojih številnih in obširnih pripravljalnih vlogah, ponovila svoje dokazne ocene, ki jih je glede na svoje navedbe naredila, in dodala tudi nekaj novih trditev. Tako je v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja ponovila svoje navede, da je tožena stranka pravni posel o prodaji oziroma o nakupu zastavljenih delnic sklenila izven borze že pred tem, preden je sama vnesla nalog za prodajo teh delnic, še posebej zato, ker za promocijo prodaje ni naredila ničesar, ni opravila nikakršnih aktivnosti za unovčitev zastavljenega premoženja niti za maksimiranje izkupička od unovčitve zavarovanj. Zaradi vloženega predloga za izvršbo, ki ga je tožena stranka vložila junija 2009, s katerim je hotela poseči na vso premoženje tožeče stranke, so trditve tožene stranke o domnevnem dogovarjanju s tožečo stranko o prestrukturiranju popolnoma neverodostojne in v nasprotju z njenim prejšnjim ravnanjem. V tej zvezi je tudi zmotna navedba prvostopenjskega sodišča, da naj bi bile glede tega navedbe tožeče stranke kontradiktorne. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava je pritožba ponovila svoje trditve, da gre za odškodninsko odgovornost za škodo, ki je nastala, ker tožena stranka ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, to je z najstrožjim standardom skrbnosti. Tožeča stranka je izkazala obstoj vseh predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti, tožena stranka pa v svoj zagovor ni podala potrebnih trditev in dokazov, da je do zmanjšanja vrednosti zavarovanja oziroma prenizko doseženega izkupička od danih zavarovanj prišlo iz razlogov izven njene sfere, ki jih tožena stranka ni mogla niti predvideti, niti se jim izogniti (240. člen OZ). Izkazala ni, da bi poskušala narediti karkoli za zagotovitev večjega izkupička od unovčitve danih ji zavarovanj. Svojo obrambo je gradila le na domnevni absolutnosti njenih pravic iz naslova zastave, pri čemer ni upoštevala dejstva, da je za vsako pravico določena tudi odgovornost. Tako Zakon o finančnih zavarovanjih (ZFZ), kot tudi Obligacijski zakonik (OZ), nalagata toženi stranki ravnanje v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Četudi ZFZ v konkretnem primeru ne bi bil uporabljiv, bi morala tožena stranka, banka, ravnati s takšno profesionalno skrbnostjo. Preozko gledanje, da morajo imeti opustitve pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu, je sodna praksa že presegla. Pritožba je pri tem na večjih mestih opozorila na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 451/2010, v kateri je sodišče izpostavilo pomen poslovnih običajev, uzanc in prakse, ki služijo razlagi določb OZ in konkretizirajo pojem „skrbnosti dobrega strokovnjaka“ iz določenega poklicnega področja. Posledica nedoseganja tega standarda skrbnosti je poslovna odškodninska odgovornost. Izpodbijana sodba pa temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je sodna izvedenka ugotovila, da bi bila tožena stranka od unovčitve zastavljenih vrednostnih papirjev iztržila višjo kupnino že, če bi na enak način prodala zastavljene vrednostne papirje prej, kot jih je. Pritožnik je nato podal teoretična izhodišča glede poslovne odškodninske odgovornosti. V zvezi s protipravnostjo je navedel, da je pogodbeni odnos, iz katerega izvira poslovna odškodninska odgovornost, pogodba o zastavi vrednostnih papirjev in ne posojilni posel, kot to zmotno tolmači sodišče prve stopnje. Protipravnost je v tem, ker je tožena stranka predolgo in brez opravičljivega razloga odlašala z unovčitvijo zavarovanj, zaradi česar je iztržila nižji izkupiček. Poleg tega bi dosegla bistveno višjo prodajno ceno, če bi zgolj javno objavila, da namerava vrednostne papirje ponuditi v odkup, kdaj namerava to storiti, oziroma, če bi o prodaji obvestila potencialne investitorje, in če bi se povezala z drugimi prodajalci delnic istega izdajatelja, ki so jih unovčevali v istem času kot tožena stranka. V tej zvezi so zmotne navedbe sodišča, da bi časovna komponenta lahko postala upoštevna v okviru zlorabe pravic (neskrbnosti), če bi nastopile kakšne posebne okoliščine, pri čemer kot primer sodišče navaja poziv tožeče stranke k prodaji delnic. Tožeča stranka sama ni imela nikakršnih obveznosti v tej zvezi, saj ni mogla pričakovati tako neskrbne unovčitve oziroma ni mogla vedeti, da tožena stranka ne izvaja nikakršnih aktivnosti. Pritožba je nato povzela ugotovitve, ki jih je podala izvedenka glede aktivnosti, ki jih mora banka v zvezi z unovčitvijo zavarovanj izvesti. Tako bi morala po izvedenkinem mnenju vzpostaviti stik s potencialnimi drugimi imetniki istih vrednostnih papirjev, narediti konkretne analize, katerih v spisu izvedenka ni našla, vendar je kljub temu zaključila, da naj bi bil zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Izvedenka je naštela možne načine prodaje vrednostnih papirjev, pri čemer je sodišče zmotno navedlo, da gre za načine prodaje po ZFZ, čeprav gre za načine, ki se jih prodajalci vrednostih papirjev redoma poslužujejo pri prodajah tudi, kadar ne gre za prodajo po ZFZ (javna ponudba, javno zbiranje ponudb oziroma dražba, aktivno iskanje kupcev in prodaja na organiziranem trgu). Aktivnosti bi morale biti s strani tožene stranke izkazane predvsem zaradi obstoja konflikta interesov, saj je celo sama zapisala, da je imela namen v prihodnosti iste delnice prodati nato po višji ceni. Ravnanje oz. skrbnost ravnanja tožene stranke pa se presoja ex ante, torej glede na okoliščine, ki so bile znane v času, ko je bila odločitev tožene stranke sprejeta. Glede na izrecna pojasnila iz Predloga unovčitve zavarovanj, da se predlaga nakup delnic za portfelj banke glede na slabo likvidnost trga in še posebej delnic I., ker ni pričakovati povpraševanja po zastavljenih delnicah, so nerelevantne navedbe prvostopenjskega sodišča, da naj bi prisilna poravnava in govorice o stečaju izdajateljice teh delnic negativno vplivale na ceno delnic in na obstoj potencialnih kupcev delnic. Tožena stranka je sama s seboj kot kupcem sklenila pogodbo o prodaji zastavljenih vrednostnih papirjev izven borze, še pred samim vnosom naloga za prodajo v borzni trgovalni sistem. Predhodno sklenjen posel je bil prek borznega trgovalnega sistema le še izvršen. Zato je tožena stranka kršila tudi določbe ZNVP, na katere se sicer sklicuje. Pritožba izpostavi seznanjenost tožene stranke s poročilom družbe A., iz katerega je izhajalo, da je poštena tržna vrednost teh delnic višja od njihove borzne cene, in očitno, da je trgovanje tožene stranke s temi delnicami sporno tudi z vidika trgovanja na podlagi notranjih informacij (insajderstvo). Nizka likvidnost določene delnice na trgu kaže na to, da borzna cena zaradi premajhnega obsega ponudbe in povpraševanja ni primerna cena. Zato ne predstavlja poštene vrednosti delnice, kot to izhaja tudi iz letnega poročila tožene stranke za poslovno leto 2011. Da bi bil izkupiček večji, če bi bila prodaja izvedena na enak način, vendar prej, je izrecno pojasnila tudi izvedenka. Ker je bila tožena stranka kot upnica tako tožeče stranke, kakor tudi izdajateljice vrednostnih papirjev, seznanjena s stanjem obeh družb, je bila še toliko bolj seznanjena z dejstvom, da borzna cena delnice I. ne ustreza njeni pošteni vrednosti. Pritožba ponovno izpostavi, da je bil na dan 5.6.2009, ko je tožeča stranka za izterjavo svojih terjatev iz posojilnih pogodb vložila izvršilni predlog, znašal zaključni borzni tečaj te delnice prejšnjega trgovalnega dne 11,240 EUR, in bi bila takrat ugodnejša unovčitev delnic za več kot 1,6 mio EUR, poleg tega pa bi tudi prej nehale teči zamudne obresti. Ob konstantnem padanju borzne cene delnice je edini vidni razlog za odlašanje z njihovo prodajo in za neobveščanje potencialnih kupcev bila čim nižja nakupna cena. To pa je ob izrazitem konfliktu interesov pri toženi stranki tako v nasprotju z dolžnostjo ravnanja s standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka, kot tudi v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic. Ni sporno, da so bile zastavljene delnice potencialnem kupcem ponujene za prodajo zgolj za približno pol ure, pri čemer ni realno pričakovati, da bo na trgu v določenem trenutku v nenehni pripravljenosti potencialni kupec, ki bo imel na voljo 3 mio EUR sredstev za nakup delnic, glede na dejstvo, da delnice z oznako I. sploh nikoli niso bile na voljo niti približno v takšnih količinah, kot tistega dne. Možnost nakupa delnic s strani tretjih so bile zgolj teoretične. V primeru dolžnosti ravnanja v skladu s standardom profesionalne skrbnosti postanejo običaji in pravila stroke v skladu z določbo 6. člena OZ del materialnega prava. Določbe Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP) zastavnega upnika nikakor ne odvezujejo ravnanja v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, torej večjo skrbnostjo po pravilih stroke in po običajih. Da ravnanje tožene stranke ni bilo takšno, je tožeča stranka že utemeljevala z mnenji borznih strokovnjakov g. M., g. A.P., s številnimi konkretnimi primeri, s primeri tuje sodne prakse, z mnenjem dr. M.J. in mnenjem ga. B.A.. Iz vseh teh dokazov izhaja enak zaključek, kot ga je naredila tudi sodna izvedenka, da je potrebno pri prodaji zastavljenih vrednostnih papirjev opraviti določene aktivnosti, ki omogočajo čim boljšo realizacijo zastavne pravice (npr. s sestavo investicijskega memoranduma in posredovanju le-tega potencialnim kupcem, z javnim razpisom za prodajo delnic, z oblikovanjem konzorcija s preostalimi bankami upnicami itd). Glede na količino delnic, ki se je prodajala na borzi za izjemno kratek čas, je pritožba opozorila na časopisni članek, v katerem je povzeta izjava nekdanjega predsednika uprave K. iz sojenja, da je bilo mogoče tolikšno količino delnic redno prodati na borzi v enem dnevu zgolj teoretično, kar pomeni, da takšna prodaja očitno ne bi bila mogoča niti v času pred nastopom finančne krize. V zvezi z načelom prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ) pritožba izpostavlja, da bi se morala tožena stranka se vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti tožeče stranke. Tožena stranka je še po nastopu zavarovalnega primera po stanju na dan 30.7.2009 očitno vrednotila zavarovanje kot v celoti zadostno za poplačilo njenih terjatev, saj je svojo terjatev v postopku prisilne poravnave nad tožečo stranko prijavila kot v celoti zavarovano. Dober strokovnjak bi glede na padajoče tečaje vseh delnic na borzi in kontinuirano upadanje borznega tečaja predmetnih delnic v povezavi z insolventnostjo tožeče stranke zagotovo prodal celotno zastavljeno premoženje vsaj do začetka prisilne poravnave nad tožečo stranko. Utemeljenost zahtevka tožeče stranke izhaja tudi iz primerjalne sodne prakse, iz odločbe Vrhovnega sodišča Zvezne Republike Nemčije, ki daje jasno usmeritev, da so dolžni zastavni upniki kot prodajalci na primeren način seznaniti krog potencialnih kupcev z načinom unovčenja in predvideno ceno, dajalec zavarovanja pa s postopkom prodaje soglaša, se lahko izključi odgovornost prejemnika zavarovanja za slabo unovčenje zavarovanja. Prvostopenjsko sodišče zmotno zaključuje, da je toženi stranki pri prisilni prodaji vrednostnih papirjev, ki kotirajo na borzi po ZNVP, ni potrebno storiti nobenih aktivnosti v smeri optimalizacije prodaje. Poleg tega že zaradi specifične lastniške strukture izdajatelja zastavljenih delnic (družbe Istrabenz) običajna prodaja na borzi sploh ni bila primeren način prodaje, predvsem ne zaradi velike količine delnic. Borzna cena, po kateri so se prodajale majhne količine delnic I., ni poštena cena za prodajo pomembnega paketa delnic. Velika večina delnic te družbe je bila namreč v lasti zgolj petih do desetih delničarjev, zato je bilo potrebno potencialne investitorje seznaniti z dejstvom, da so delnice na voljo za prodajo, predvsem glede na to, da so bili „potencialni investitorji očitno bolj zainteresirani za nakup večjih paketov delnic“. Še konec leta 2012 so se očitno našli investitorji za te delnice, saj je družba P. d.d. uspela prodati skupaj 33 % vseh delnic družbe I.. Popolnoma nesprejemljivo je stališče prvostopenjskega sodišča, da naj bi bila skrbnost dobrega strokovnjaka pri prisilni prodaji vrednostnih papirjev manjša, kot pri klasični prodaji, saj je pri realizaciji zastavne pravice potrebno upoštevati tudi dolžnikovo lastninsko pravico (33. člen Ustave), poleg tega pa je od unovčitve odvisna tudi možnost poplačila vseh drugih upnikov dolžnika. Tožeča stranka je vsekakor izkazala tudi nastanek škode, za kar je predložila izvedensko poročilo in mnenje sodne izvedenke ge. B.A., iz katerega izhaja obstoj in višina škode. Izvedenka je ocenila, da bi morala tožena stranka s prodajo delnic iztržiti med 7,3 in 8,1 mio EUR in bi posledično po celotnem poplačilu odprtih obveznosti tožeče stranke po posojilnih pogodbah morala tožeči stranki izročiti še presežek v znesku med 931.026,00 EUR in 1.825.740,00 EUR in ji ne bi smela obračunavati zamudnih obresti (v višini 462.906,93 EUR), saj se dolžniška in upniška zamuda izključujeta. S tem, ko tožena stranka ni pravočasno prodala zastavljenih delnic, je prišla v upniško zamudo, iz katere izhaja škoda v znesku 2.288.646,93 EUR, sicer pa je škoda še višja (najmanj 2.600.883,93) čemur tožena stranka ni argumentirano nasprotovala. Zmotne so navedbe prvostopenjskega sodišča, da naj bi izvedenka podala mnenje, da v konkretnem primeru tožena stranka naj ne bi mogla iztržiti za delnice več kot 7,00 EUR, saj je izvedenka v dopolnitvi svojega mnenja pojasnila, da „v kolikor bi zastavljene delnice I. bile prodane na enak način, vendar prej (!), bila dosežena višja cena, saj je bila borzna cena delnic višja“. Ne gre torej za hipotetično varianto, kot to pojasnjuje prvostopenjsko sodišče. Podana je tudi predpostavka vzročne zveze med kršitvijo in nastalo škodo, saj je do prenizkega izkupička lahko prišlo le zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke. Vzročno zvezo izkazuje tudi cenitveno poročilo ge. B.A. Tožena stranka bi morala dokazati , da je vzrok za kršitev pogodbene obveznosti dogodek oz. ravnanje, ki je izven njene sfere (okoliščine, ki jih ni mogoče preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti). S tem se poslovna odškodninska odgovornost zelo približuje objektivni odgovornosti, na kar opozarja tudi pravna teorija. Dokazati bi morala, da je naredila vse, kar se v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka zahteva od prodajalca vrednostnih papirjev, sploh večjih paketov. Ni tudi dokazala, da naj bi zastavljene delnice sploh poskušala prodati prej. „Pri tem ne gre spregledati dejstva, da je tožena stranka z dopisom z dne 18.12.2009 tožečo stranko obvestila, da bo delnice prodala, pa tega kljub pisnemu obvestilu ni naredila še vse do februarja 2010, že junija 2009 pa je vložila predlog za izvršbo zoper toženo stranko“. Da obveznost zastavnega upnika poplačati se iz predmeta zastave brez dvoma obstaja, in da se upnik s tem, ko se ne poplača, pride v upniško zamudo, jasno izhaja tudi iz odločbe VSL I Cpg 1107/2001. Iz te odločbe izhaja, da ker ni upnik navedel nobenih razlogov, zakaj se iz zastavljenega premoženja ni poplačal, je mogoče šteti, da je s takšnim ravnanjem odklonil izpolnitev in s tem prišel v upniško zamudo. Zmotne so navedbe prvostopenjskega sodišča, da obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevo Cpg 1107/2001, ker naj bi v tej zadevi bili zastavljeni tuji bankovci, ki so izredno likvidno plačilno sredstvo. „Tuj bankovec ni nič drugega kot vrednostni papir“, saj se mora v vsakem primeru pretvarjati oz. menjati v domačo valuto, enako kot se mora zastavljeni vrednostni papir pretvoriti v denar na borzi. Gre za identično dejansko stanje v smislu obveznosti zastavnega upnika. Zato so tudi zmotne navedbe prvostopenjskega sodišča, da naj bi bil institut upnikove zamude v fazi realizacije zastavne pravice non sens. Prvostopenjsko sodišče tudi zmotno pojasnjuje, da tožena stranka ob pomanjkanju pogodbenih določil ni imela nobene časovne zaveze k (hitri) realizaciji zastavne pravice. Zastavni upnik je bil dolžan ravnati v skladu z ustreznim standardom skrbnosti in v skladu z načelom prepovedi povzročanja škode. Prvostopenjsko sodišče pri tolmačenju 981. člena ZOR (smiselno enak je 167. člen Stvarnopravnega zakonika) spregleda, da je potrebno vsako pravico izvrševati v skladu s temeljnimi pravnimi načeli, sicer imetnik pravice odškodninsko odgovarja. Pritožba je posebej izpostavila odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-93/03, s katero je resda potrdilo pravico upnika, da sam kupi predmet zavarovanja, vendar se je postavilo na stališče, da v takšnem primeru obstajajo zaradi ustavnopravnega varstva dolžnika določene omejitve. Ukvarjalo se je z ustavnostjo prodaje pod ceno, v primeru če kot kupec nastopa upnik. Že iz tega izhaja, da je lahko celo ravnanje, ki je sicer izrecno dopustno, v primeru, ko predmet zastave pridobi zastavni upnik, ustavno sporno. Pravna teorija opozarja, da tudi v primeru omejitev prepovedi komisornega dogovora ostaja trdno zasidran bistveni namen komisornega dogovora, tj. prepoved obogatitve prejemnika zavarovanja. Tožena stranka se je nameravala obogatiti, kar izhaja iz njenega Predloga unovčitve zavarovanj. V skladu s stališčem Ustavnega sodišča je šele takrat, če prodaja vrednostnih papirjev ni mogoče izvršiti po pošteni vrednosti, dopustna prodaja po nižji ceni. V obravnavanem primeru ne more biti sporno, da je tožena stranka sama ocenila, da borzna cena ne predstavlja nujno poštene vrednosti, kot je jasno razvidno iz njenega letnega poročila za poslovno leto 2011. Ob upoštevanju navedene ustavne odločbe gre v obravnavanem primeru za nesorazmeren in na ustavni ravni protipraven poseg v lastninsko pravico tožeče stranke. Pravna teorija posebej izpostavlja primere, ko zastavljene delnice kupijo sami zastavni upniki, in opozarja, da je v tem primeru podano izrazito nasprotje interesov, zato posebej opozarja na pomen primerne prodajne cene, na kar je opozorilo tudi Ustavno sodišče v navedeni odločbi. Pritožba je navedla, kakšne so zakonske posledice, na ločitveno pravico upnika v primeru prisilne poravnave in izpostavila, da ločitveni upnik nima prednostnega poplačilnega upravičenja iz katerihkoli sredstev dolžnika, ampak le iz zavarovanega premoženja. Zato so zmotne navedbe tožene stranke, da postopek prisilne poravnave na zavarovane terjatve sploh ne vpliva, in da bi zavarovane terjatve morala tožeča stranka kljub uvedbi prisilne poravnave vseeno redno poravnavati, saj bi s takšnim dejanjem neenakomerno obravnavala ostale svoje upnike, kar pa je po določbah ZFPPIPP izrecno prepovedano. To hkrati pomeni, da tožena stranka ni imela pravne podlage za obračunavanje zamudnih obresti, dokler ni unovčila vseh zavarovanj, kar tudi izhaja iz odločbe VSL I Cpg 1341/2013. Po mnenju pritožbe je izpodbijana sodba obremenjena tudi z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, njeni razlogi o nekaterih odločilnih dejstvih pa so nejasni ali med seboj v nasprotju. Tako se predvsem do odškodninske odgovornosti iz naslova opustitev sodišče sploh ni opredelilo. V tej zvezi izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava se sodišče sploh ne opredeli glede dolžnega ravnanja tožene stranke in očitno ne upošteva, da je ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo protipravno ravnanje. Sodišče tudi v delu, ki pomeni uporabo prava, povzema zgolj navedbe izvedenke in ne opravi pravne presoje. Izrecno navaja, da izvedenka ni našla dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je tožena stranka potrebne aktivnosti opravila, kljub temu pa zaključuje, da tožena stranka ni ravnala protipravno. Pritožba je nato obrazložila pomen 243. člena ZPP, v skladu s katerim izvedenec sodniku posreduje znanje, ki je potrebno za normativno konkretizacijo določenega pravnega standarda, sama normativna konkretizacija tega standarda pa je v izključni kompetenci sodnika. Sodišče se ni opredelilo tudi do „bistvenih navedb sodišča v zadevi opr. št. I Cpg 1107/2001“, in to kljub temu, da se je do upniške zamude opredelilo popolnoma drugače, kot se je Višje sodišče v Ljubljani v navedeni odločbi. Pritožba ponovi, da prvostopenjsko sodišče ni ustrezno upoštevalo navedb tožeče stranke o tem, da je dolžniška zamuda tožeče stranke prenehala in je dne 13.4.2009 nastopila upniška zamuda. Prvostopenjsko sodišče tudi drugih zatrjevanih kršitev temeljnih pravnih načel pri unovčevanju zavarovanj ni obravnavalo, zato izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Glede na vse navedeno je očitno zmotna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka.

3. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2013, z dne 7.5.2013, zadeva prenesena iz Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo in ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, ki sta jih pravdni stranki zatrjevali, da se je do njih opredelilo, in da je na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev postopka, ne tistih, ki jih zatrjuje pritožba, in tudi ne tistih, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Če bi lahko kaj očitali prvostopenjski sodbi, bi očitali napačno uporabo materialnega prava glede ugotavljanja procesne predpostavke o obstoju zatrjevane škode, kar je pritožbeno sodišče ugotovilo ob uradnem preizkusu sodbe (1) (drugi odstavek 350. člena ZPP), kar pa na odločitev o zadevi ni vplivalo.

7. Prvostopenjsko sodišče je ugotavljanje odškodninske odgovornosti tožene stranke glede očitane ji kršitve dolžnega ravnanja pri unovčitvi zavarovanja (na delnicah izdajatelja I. d.d. z oznako I.) pravilno presojalo po določbah ZNVP, pri čemer ne drži pritožbeni očitek, da ni ugotavljalo tudi, ali je tožena stranka pri tem ravnala v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj je njeno ravnanje presojalo tudi po določilih OZ o poslovni odškodninski odgovornosti, upoštevajoč pri tem temeljno načelo o skrbnosti pri izpolnjevanju obligacijskih zavez iz 6. člena OZ.

8. Prvostopenjsko sodišče je svojo pravilno ugotovitev, da se glede na personalni kriterij (2) v konkretnem primeru ne morejo uporabiti določbe ZFZ, jasno in pregledno obrazložilo v 23., 24. in 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Teh ugotovitev pritožba tudi ne izpodbija. Pravilna (in neizpodbijana) je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta pravdni stranki v pogodbah o kratkoročnih kreditih, z dne 5.7.2004 in 22.12.2005 (prilogi A1 in A17), in v enajstih pogodbah o zastavi vrednostnih papirjev, z dne 5.7.2004, z dne 27.9.2004, dveh pogodb z dne 28.3.2007, z dne 19.4.2007, z dne 18.10.2007, z dne 14.4.2008, z dne 22.12.2008, z dne 15.1.2009, z dne 10.2.2009 in z dne 9.3.2009 (od A33 do A43) dogovorili le „poplačilo po veljavnih predpisih“, in da je bilo dogovorjeno, da je toženki, kot članici K., dopuščeno razpolagati z delnicami. Tožena stranka je torej zastavljene delnice lahko prodajala le po določbah ZNVP. Na podlagi teh ugotovitev bi torej bilo mogoče toženi stranki očitati odgovornost za škodo, kot jo zatrjuje tožeča stranka, le, če bi izkazala, da je tožena stranka pri unovčitvi zavarovanja ravnala v nasprotju z določbami ZNVP ali v nasprotju z dolžno (zahtevano) skrbnostjo.

9. Prvostopenjsko sodišče je glede ravnanja tožene stranke ob prodaji zastavljenih delnic ugotovilo, da je tožena stranka dne 18.12.2009 poslala tožeči stranki pisno opozorilo (s priporočeno poštno pošiljko) (3), da bo zastavljene delnice prodala, in da jih je nato 5.2.2010 tudi dala v prodajo na L.. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija. S tem je tudi po mnenju pritožbenega sodišča izpolnila svojo dolžnost tako, kot ji je zakon veleval. Tudi dejstva, da so bile zastavljene delnice navedenega dne dane v prodajo na borzo, in da so bile v prodaji pol ure, tožeča stranka ni prerekala. In ker tudi ni zatrjevala, da poslovanje L. tega dne ni bilo v nasprotju s Pravili borze (4), tudi ne more uspeti s pritožbenim zatrjevanjem, da je pravni posel o prodaji in nakupu zastavljenih delnic tožena stranka sklenila že pred tem, ko je vnesla nalog za prodajo teh delnic na borzi. Pritožbeno sodišče ocenjuje ravnanje tožene stranke, ko je Kreditni odbor ob odločitvi, da da' zastavljene delnice v prodajo na borzo, odločil tudi o tem, kako postopati v primeru, če se na ponudbo za sklenitev borznega posla z nakupom zastavljenih delnic ne bo nihče odzval (5), kot ravnanje, ki ga je mogoče uvrstiti v skrbno ravnanje dobrega strokovnjaka, nikakor pa ni mogoče narediti takšnega zaključka, kot ga je tožeča stranka. Temu pritrjuje tudi mnenje izvedenke za ekonomijo-finančne ustanove in borzo (v nadaljevanju: izvedenka), ki je navedla, da je tožena stranka z nakupom delnic izključila nevarnost znižanja cene (kot posledice dolgotrajne ponudbe delnic v prodaji, l. štev. 144). Tožena stranka torej ni pri prodaji zastavljenih delnic kršila določb ZNVP (6), kot ji to očita pritožba. Če pa bi jih prodajala na drugačen način, kot po določbah ZNVP, bi kršila pogodbeni dogovor in bi v tem primeru bil očitek o protipravnosti utemeljen.

10. Pretežni del obsežne pritožbe vsebuje kritiko, da prvostopenjsko sodišče ni odločalo o tem, ali je tožena stranka pri unovčitvi zavarovanja ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka oz. da je o tem dejstvu napačno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče lahko samo pritrdi teoretičnim izhodiščem, ki jih je glede tega, kako se presoja skrbnost dobrega strokovnjaka oz. gospodarstvenika (kot ta standard oblikuje OZ v 6. členu) večkrat ponovila pritožba. V tem delu je bilo odveč pritožbeno opozarjanje, da je sodna praksa že presegla stališče, da se opustitev dolžnega ravnanja presoja zgolj z vidika, ali je opustitev imela svoj pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu, saj prvostopenjsko sodišče pri presoji odškodninske odgovornosti tožene stranke tako ni ravnalo. V zvezi s tem, ali je mogoče toženi stranki očitati, da pri prodaji zastavljenih vrednostih papirjev ni ravnala s skrbnostjo, katero se pričakuje od dobrega strokovnjaka, je prvostopenjsko sodišče upoštevalo vse navedbe tožeče stranke v zvezi s tem, izvedlo je vse dokaze, ki sta jih stranki predlagali, in se nato po opravljeni celoviti dokazni oceni z jasnimi in po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilnimi materialnopravnimi stališči opredelilo, da toženi stranki ni mogoče očitati ravnanja oz. opustitve, zaradi katere bi bila odškodninsko odgovorna tožeči stranki. Izpodbijana sodba ima torej vse razloge o odločilnih dejstvih, na katerih temelji prvostopenjska odločitev, ti razlogi so jasno zapisani (kar nenazadnje potrjuje tudi obsežna pritožba, ki z razlogi polemizira), nasprotij med njimi (ki jih zgolj neobrazloženo zatrjuje pritožba) pa pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo.

11. Očitke tožeče stranke o ravnanju v nasprotju z zahtevano skrbnostjo je mogoče strniti v dva sklopa: 1. da je tožeča stranka preveč časa in brez opravičljivega razloga odlašala s prodajo zastavljenih delnic in 2. da ni izvedla nobenih aktivnosti, ki bi jih kot banka morala izvesti, za boljšo realizacijo zastavne pravice.

12. Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni nikoli v tem času tožene stranke pozivala, da pristopi k unovčitvi zastavljenih delnic, pritožba ni izpodbijala. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je to dejstvo pravno pomembno, saj bi v primeru, če bi lahko tožeča stranka ob takrat znanih okoliščinah ocenila, da se bo trend padanja vrednosti zastavljenih delnic samo še nadaljeval, bi toženi stranki predlagala ali od nje zahtevala, da delnice čim prej proda. Pritožbeno sodišče namreč povsem soglaša s pritožbenim stališčem, da je potrebno ravnanje tožene stranke presojati glede na okoliščine, ki so bile znane v času, ko je bila odločitev tožene stranke (za prodajo) sprejeta, vendar mora to načelo veljati tudi za čas, za katerega tožeča stranka očita toženi, da ne bi smel poteči, ker bi morala tožena stranka kot dober strokovnjak delnice že unovčiti. Okoliščine, ki so bile v tem času znane, in katere je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče (pritožba pa jih ne izpodbija) pa so bile naslednje: ob zapadlosti zavarovanih terjatev (10.4.2009) sta bili tako izdajateljica delnic (7) kot tudi tožeča stranka (8) že insolventni, obe sta nastop insolventosti javno objavili, izdajateljica delnic je bila od 8.7.2009 v prisilni poravnavi, ki je bila potrjena 21.1.2010. 13. Zgoraj navedene okoliščine so vsekakor vplivale na odločanje tožene stranke o prodaji zastavljenih delnic (tako tudi sodna izvedenka), prvostopenjsko sodišče pa jih je ocenilo kot takšne, ki so celo narekovale čakanje z realizacijo zastavne pravice, s čimer pritožbeno sodišče povsem soglaša. Težko je namreč trditi, da bi (ob tedanjem vedenju) takšne negotove okoliščine narekovale hitenje s prodajo delnic, saj je pritrditi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je splošno znano dejstvo, da prisilna poravnava in govorice o stečaju izdajateljice delnic negativno vplivajo na povpraševanje po teh delnicah in s tem povezano tudi na ceno. Teh ugotovitev pritožba tudi ne izpodbija.

14. Kot razlog za odlašanje s prodajo je tožena stranka navajala tudi dogovore s tožečo stranko, ki so po nastopu tožničine insolventnosti (9) vsi potekali v smeri tožničinega finančnega prestrukturiranja, med katerimi (kot to izhaja tudi iz izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke) ni bilo dogovorov o prodaji delnic. To je tožena stranka tudi izkazala z izpovedmi priče A.R. in zakonitega zastopnika tožene stranke (kot je to ugotovilo prvostopenjsko sodišče), pritožbeno sodišče pa dodaja, da sta ti izjavi tudi skladni z listinskimi dokazi o takratni pisni (elektronski) komunikaciji med strankama (B55). Pa tudi izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke, da je bila edina dejavnost tožeče stranke vlaganje v vrednostne papirje, in da je bila glavna naložba tožeče stranke v delnicah I., lahko le pritrjuje navedenim trditvam tožene stranke. Pritožba teh ugotovitev ne more omajati samo z navedbo, da so neverodostojne zaradi predloga za izvršbo, ki ga je dne 5.6.2009 (10) vložila tožeča stranka.

15. Pritožba se glede obravnavanega časovnega elementa in z njim povezano zatrjevano upniško zamudo sklicuje na odločbo VSL I Cpg 1107/2001, za katero je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da s predmetno zadevo ni primerljiva. S tem stališčem pritožbeno sodišče povsem soglaša, saj poleg različnih dejstev, ki tvorijo dejanski stan v vsaki izmed zadev, se sklicevanje na navedeni judikat pokaže kot neprimerno predvsem zato, ker je sodišče v citirani zadevi svojo odločitev, da je upnik, ki se ni poplačal iz zastavljenega premoženja, prišel v upniško zamudo, utemeljilo prav s tem, da ni navedel nobenih razlogov o tem, zakaj se ni poplačal (tako jedro odločitve povzema tudi pritožba). V obravnavanem primeru pa je tožena stranka (upnik) navajala razloge (ki so bili zgoraj obravnavani), zaradi katerih ni (prej) pristopila k poplačilu svoje zastavne pravice.

16. Na podlagi navedenega tudi pritožbeno sodišče ob presoji okoliščin, ki so obstajale v času od zapadlosti terjatev tožene stranke do unovčitve zavarovanja zanje, ni prišlo do drugačnega zaključka, kot ga je naredilo prvostopenjsko sodišče, to je da tožena stranka ni kršila zahtevane skrbnosti glede časa, ko je delnice dala v prodajo na borzo. Pri tem ni odveč poudariti, da pritožbeno sodišče povsem soglaša tudi s pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, da glede na to, da ni mogoče vnaprej (z gotovostjo) predvideti gibanja vrednosti delnic, ni tudi mogoče določiti „pravega trenutka“ za prodajo delnic. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na ugotovitve prvostopenjskega sodišča v točki 31. obrazložitve izpodbijane sodbe, katerim bi dodalo le, da je predmetna tožba bila oblikovana ob poznavanju podatka o kontinuiranem padcu vrednosti delnic I. tudi po dnevu njihove prodaje (kot izhaja iz neizpodbijane ugotovitve prvostopenjskega sodišča), v primeru (hipotetičnem), če pa bi njihova vrednost po obravnavani prodaji na borzi dne 5.2.2010 začela naraščati, bi se lahko toženi stranki očitalo, da je delnice prodala preuranjeno, saj bi jih kasneje lahko prodala po višji ceni. Zaključke o pravem času prodaje delnic je torej potrebno narediti previdno, zgolj ob upoštevanju takratnih okoliščin.

17. Tožeča stranka je toženi nadalje očitala, da ni izvedla nobenih aktivnosti, na podlagi katerih bi lahko dosegla bistveno višjo prodajno ceno. Tako ji je očitala, da ni javno objavila nameravane prodaje, da ni o prodaji obvestila potencialnih investitorjev, da se ni povezala z drugimi prodajalci delnic istega izdajatelja, ki so jih unovčevali v istem času kot ona, in da ni naredila konkretnih analiz. Pri navajanju teh očitkov je tožeča stranka v pritožbi zapisala tudi, da v zvezi s tem ni sama imela nobenih obveznosti, saj ni mogla pričakovati tako neskrbnega ravnanja s strani toženke.

18. Ali je bila v okviru ravnanja tožene stranke dolžnost izvesti vse zgoraj navedene aktivnosti (11), je odvisno od tega, ali se po pravilih stroke oz. običajih znotraj te stroke (konkretno: borzne in bančne) te aktivnosti od tistega, ki prodaja delnice na borzi, predvsem posel v svežnju, to pričakuje. Tožeča stranka, ki je zatrjevala, da bi tožena stranka vse to morala storiti, bi torej morala dokazati, da so poslovni običaji takšni, da se od banke, ki prodaja delnice na borzi, to pričakuje (dolžno ravnanje). Morala pa bi tudi dokazati, da je zaradi opustitve takšnih dolžnih ravnanj prišlo pri njej do škode. Dokazati bi torej morala tudi vzročno zvezo med opustitvijo dolžnega ravnanja in škodo, ki jo zatrjuje.

19. Izvedenka, na katere mnenje se je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi oprlo (12), je odgovarjala tudi na vprašanje, kakšno je skrbno ravnanje banke ob prodaji vrednostnih papirjev. Iz njenega izvida izhaja, da bi tožena stranka morala narediti analizo zaseženih vrednostnih papirjev, analizo trga kapitala in panoge, analizo stanja in oceno razvoja izdajatelja, oceno verjetnosti gibanja cen vrednostnih papirjev in oceno možnosti prodaje. Te aktivnosti je po mnenju izvedenke tožena stranka, ki je sodelovala v obeh prisilnih poravnavah (13), tudi imela narejene, na kar je sklepala glede na svoje dolgoletne izkušnje v bančništvu in glede na predlog, ki ga je za unovčitev delnic pripravil Kreditni odbor banke. Poleg tega je navedla, da je pomembno tudi, da se banka pred odločitvijo za prodajo poveže s potencialnimi drugimi imetniki vrednostnih papirje in se z njimi dogovori o načinu in pogojih podaje. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da glede na poznavanje finančnega stanja izdajateljice delnic in tožeče stranke tudi ni bilo pri toženi stranki potrebe po izdelavi dodatnih pisnih analiz, s čemer je mogoče soglašati, vendar je po prepričanju pritožbenega sodišča odločilno, da tožeča stranka ni navedla ničesar, kako naj bi izostanek izdelave teh analiz vplival na zatrjevano škodo. Enako velja tudi za očitek, da tožena stranka ni o prodaji obvestila potencialnih investitorjev, in da se ni povezala z drugimi prodajalci delnic istega izdajatelja, ki so jih unovčevali v istem času kot ona. Tožeča stranka ob tem ni navedla ničesar o tem, ali je bil v času prodaje interes za nakup delnic I., kdo so bili ti „potencialni“ investitorji, kdo in kdaj je v tistem obdobju prodajal navedene delnice. Podala ni torej nobenih konkretnih trditev o tem, kako so zatrjevane opustitve vplivale na škodo, kar je pritožbeno sodišče ugotovilo v okviru preizkusa, ki ga po uradni dolžnosti opravi po drugem odstavku 350. člena ZPP.

20. Ne glede na zgoraj zapisano materialnopravno stališče, pa pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tudi tožeča stranka ni izvedla aktivnosti, katerih opustitev očita toženi stranki. Dolžnost, da se pri izpolnjevanju obveznosti ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, je zagotovo obveznost obeh udeležencev obligacijskega razmerja. Zato bi lahko tožeča stranka tista dejanja, ki jih je očitala toženi stranki, da jih ni opravila, opravila sama in vsaj obvestila „potencialne“ investitorje ter javno objavila prodajo, o kateri je bila predhodno obveščena.

21. V zvezi s škodo, ki jo zatrjuje tožeča stranka, torej v zvezi s ceno, po kateri je tožena stranka prodajala (in kupila) zastavljene delnice, ki po pritožbenih trditvah ni predstavljala poštene vrednosti, se je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na mnenje sodne izvedenke, ki je uvodoma obrazložila, da je tržna vrednost delnice tolikšna, kot jo oblikuje trg na podlagi povpraševanja. V konkretnem primeru, ko je tožena stranka delnice dala dne 5. 2. 2010 v prodajo delnice I. po borzni ceni prejšnjega dne, in ko se je izkazalo, da povpraševanja zanje ni bilo, je bil zaključek izvedenke, kateremu je sledilo tudi sodišče, da je bila ta cena primerna, in da do oškodovanja ni prišlo. Pritožba tega zaključka ne more omajati niti s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-93/03, katere predmet je bila presoja ravnanja zastavnega upnika, ki je predmet zavarovanja kupil pod ocenjeno vrednostjo, v obravnavanem primeru pa je bil nakup opravljen na borzi po ceni, ki so jo oblikovali tistega dne ponudba in povpraševanje (tržni ceni).

22. V zvezi z zatrjevano škodo pa pritožbeno sodišče opozarja še, da naš pravni red priznava le pravico do povrnitve obstoječe škode, izjemoma, samo za nepremoženjsko škodo in za izgubljeni dobiček, tudi bodoče škode (14). Sicer pa je premoženjska škoda definirana kot kršitev premoženjske pravice drugega, vendar je pravno priznana samo tista škoda, ki povzroči še nadaljnjo posledico, to je poseg v premoženje oškodovanca ali preprečitev povečanja premoženja (15). Tožeča stranka, ki je zatrjevala, da ji je s prodajo delnic nastala škoda, bi jo glede na to, da so delnice predstavljale zavarovanje, ki ga je dala za svoje obveznosti po kreditnih pogodbah, to škodo izkazala le, če bi izkazala, da je morala zaradi neprimerne prodaje (kot zatrjuje) plačati več, kot je sicer po obeh pogodbah dolgovala. Poseg v njeno premoženje bi torej nastal šele, ko bi svoje obveznosti iz posojilnih pogodb plačala. Vendar iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi tožeča stranka svoj dolg (v nominalnem znesku po obeh pogodbah) plačala, tega v postopku tudi ni zatrjevala. Zato je bil odškodninski zahtevek tožeče stranke neutemeljen že iz tega razloga.

23. Na podlagi gornjih ugotovitev, s katerimi je pritožbeno sodišče odgovorilo tudi na vse za odločitev pomembne pritožbene navedbe, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP. Tožeči stranki, ki s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče naložilo, da toženi stranki v 15 dneh povrne njene stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Te stroške je odmerilo na 12.051,65 EUR, predstavljajo pa njene izdatke za nagrado, odmerjene po tar. štev. 3210 ZOdvT, povečane za DDV (po tar. štev.6007). Pavšalnih izdatkov za telekomunikacijske storitve (po tar. štev. 6002) toženi stranki ni priznalo, ker so ji bili že priznani v postopku na prvi stopnji.

op. št. 1: več o tem v nadaljevanju op. št. 2: ker tožena stranka ni izkazala, da bi bila subjekt, katerega bi določila ZFZ zavezovala op. št. 3: katerega je tožeča stranka prejela 21.12.2009 (B38) op. št. 4: Pravila Ljubljanske borze (Ur. l. štev. 88/2010, 89/2011, 71/2012, 84/2012, 44/2013, 81/2013, 10/2014 in 80/2014) op. št. 5: če tako ne bi odločil, bi tožeča stranka toženi stranki glede na neprekinjeni trend padca vrednosti delnic lahko očitala še nadaljnje zavlačevanje s prodajo op. št. 6: v času prodaje zastavljenih delnic je bil v veljavi ZNVP, objavljen v Ur. l. RS, štev. 23/1999, 114/2006 in 58/2009 op. št. 7: od 30.3.2009 op. št. 8: od 1.4.2009 op. št. 9: zaradi katere se je tudi nad njo vodil postopek prisilne poravnave op. št. 10: podatek tožeče stranke op. št. 11: katerih ZNVP pa tudi noben drug predpis ne zapoveduje op. št. 12: v zvezi s katero ne vzdrži pritožbeni očitek, da sodišče ni glede na njen izvid opravilo pravne presoje, saj se je uvodoma opredelilo, da nima nobenih dvomov v njeno delo, in ker je bil njen izvid tudi obrazložen, jasen in popoln, se je nanj oprlo tako, da je povzelo izvedenkine ugotovitve s področja njene stroke (finančne ustanove in borza), zaradi česar je tudi bila v postopku imenovana.

op. št. 13: nad izdajateljico v.p. in nad zastavnim dolžnikom op. št. 14: več o tem B. Strohsack: Obligacijska razmerja I in II, U. l. RS, Ljubljana 1998, str. 229 in nasl. op. št. 15: N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 758