Jedro

Tožnik je lastnik nelegalno zgrajenih objektov, zato je tudi naslovnik (inšpekcijski zavezanec) za ukrepe, ki jih mora gradbeni inšpektor izreči v primeru, ko ugotovi, da je objekt nelegalna gradnja.

ZGO-1 v 1. odstavku 146. člena daje podlago za odstop od procesnih jamstev, ki jih strankam zagotavlja ZUP, med drugim v 1. odstavku 9. člena, ki določa, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložila, da takoj po vročitvi odločbe ustavi gradnjo stanovanjske hiše (točka 1a izreka) in steklenega vrta (točka 1b izreka), obeh v tam navedenih dimenzijah in stoječih na zemljišču parc. št. 428/2 in 428/3 k.o. ... V 2. točki izreka je odredila, da mora tožnik do 1. 1. 2011 odstraniti objekt iz 1. točke in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje. Za objekte je v 4. točki izrekla tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je gradbena inšpektorica na inšpekcijskem pregledu 16. 2. 2010 ugotovila, da je tožnik zgradil v izreku navedena objekta, pri čemer podrobno navaja njune dimenzije in način gradnje. Iz zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Ljubljani in evidence GURS je razvidno, da je tožnik lastnik zemljišč, na katerih stoji nelegalna gradnja. Gre za zemljišči, ki se nahajata v območju kmetijskih zemljišč in gozdov, na katerih obravnavana gradnja ni dovoljena. Poizvedbe na Upravni enoti Ljubljana, Izpostavi Šiška, pa so pokazale, da za gradnjo spornih objektov upravno dovoljenje ni bilo izdano. Glede na navedeno gre za nelegalno gradnjo.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil, med drugim njegovo stališče, da organ ni imel razlogov za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka. Pritožbeni organ se sklicuje na 1. odstavek 146. člena ZGO-1, ki omogoča vodenje takega postopka, ni pa ta določba absolutna, torej da upravnemu organu v vsakem primeru omogoča izdajo odločbe v skrajšanem postopku. Ker pa tožnik ne navaja nobene okoliščine, ki bi pripeljala do drugačne odločitve, če bi se lahko o njej opredelil, očitana kršitev ni podana. Take okoliščine ne predstavlja sklicevanje na to, da v konkretni zadevi ni šlo za nujni ukrep v javnem interesu in da zato ni bilo razlogov za skrajšani postopek. Upoštevati je namreč treba, da je vsaka gradnja brez gradbenega dovoljenja v nasprotju z javnim interesom. Kar zadeva naloženo vzpostavitev prejšnjega stanja, pritožbeni organ poudarja, da je v izreku odločbe jasno navedeno, kaj mora tožnik odstraniti, da bo vzpostavljeno prejšnje legalno stanje. Vzpostavitev prejšnjega stanja pomeni stanje, kakršno je bilo, preden je investitor pričel z nelegalno gradnjo. To pomeni, da mora odstraniti tisto, kar je nelegalno zgradil oz. je to storil njegov pravni prednik. Pojasnjuje še, da s tem ko je tožnik pridobil lastninsko pravico na spornem objektu, so nanj poleg pravic prešle tudi obveznosti in s tem posledice nelegalne gradnje.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v obravnavani zadevi bistveno, kdo je zgradil objekte, torej kdo je investitor, saj je upravni organ ugotavljal le, kdo je lastnik zemljišča. Dejstvo, da je nekdo lastnik zemljišča, še ne pomeni, da je investitor. Meni, da ZGO-1 sankcionira le graditelja objekta, ne pa tudi lastnika zemljišča. Poleg tega tožniku sploh ni bila dana možnost, da se v postopku izjavi. Navaja, da je obstoječo hišo kupil šele leta 2004, ko se je tudi vpisal v zemljiško knjigo. Ker je od graditve (hiša je bila zgrajena leta 1975 oz. 1980) poteklo dalj časa, gradnjo pa je izvajala tretja oseba, sta to razloga, zaradi katerih bi moral upravni organ izvesti redni postopek in tožniku dati možnost, da se izjavi o relevantnih okoliščinah. Nadalje meni, da odločba ni izvršljiva, saj ni jasno, kakšno naj bi bilo prejšnje stanje, ker to v odločbi ni opredeljeno. Neizvršljiva pa je tudi iz razloga, ker sta v 1. točki izreka izpodbijane odločbe navedena dva objekta, v 2. točki pa se tožniku nalaga, da mora odstraniti le en objekt iz 1. točke, pri čemer ni opredeljeno, katerega. Navedeno predstavlja ničnostni razlog po 3. točki 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 146. člena ZGO-1 se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank.

Navedena zakonska določba daje torej podlago za odstop od procesnih jamstev, ki jih strankam zagotavlja ZUP, med drugim v 1. odstavku 9. člena, ki določa, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Zato zgolj dejstvo, da tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe ni imel možnosti, da se v zadevi izjavi, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Tako stališče je to sodišče zavzelo med drugim v zadevah I U 847/2010 in II U 71/2009. Navedeno pomeni, da bi moral tožnik pri zatrjevanju te kršitve opredeljeno navesti, zakaj meni, da je opustitev možnosti, da se izjavi v postopku, vplivala oz. bi lahko vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, tožnik takih okoliščin v postopku (niti sedaj v tožbi) ni navedel, zaradi česar ni mogoč sklep, da je bila s takim ravnanjem prvostopenjskega upravnega organa storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe.

Neutemeljeno je tožbeno stališče, da bi moral upravni organ v konkretnem primeru ugotoviti, kdo je zgradil sporna objekta, torej, kdo je investitor in s tem zavezanec zaradi nelegalne gradnje.

Res je v izpodbijani odločbi ugotovljeno, da je tožnik lastnik zemljišč, na katerih sta zgrajena objekta brez gradbenega dovoljenja, na podlagi česar je upravni organ očitno štel, da je tožnik inšpekcijski zavezanec zaradi nelegalne gradnje in s tem zavezanec za izvršitev izrečenih ukrepov. Kot je razvidno iz povzetka pritožbe v drugostopenjski odločbi, je tožnik v njej navedel, da je nelegalno zgrajeno hišo kupil, v zvezi s čimer mu je pritožbeni organ pojasnil, da so s pridobitvijo lastninske pravice na spornem objektu nanj prešle tudi obveznosti oz. posledice nelegalne gradnje. Tožnik tudi v tožbi zatrjuje, da je lastnik spornega objekta, zato sodišče to dejstvo šteje kot nesporno. Ker je lastnik nelegalno zgrajenih objektov, pa je tudi naslovnik (inšpekcijski zavezanec) za ukrepe, ki jih mora gradbeni inšpektor izreči v primeru, ko ugotovi, da je objekt nelegalna gradnja.

ZGO-1 sicer izrecno ne opredeljuje inšpekcijskih zavezancev, vendar pa navedeno izhaja iz določbe 1. odstavka 157. člena ZGO-1, to je določbe, uvrščene v poglavje „3. Druge sankcije“, in ki kot tako drugo sankcijo v primeru nedovoljene gradnje določa dolžnost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po tej določbi je namreč zavezanec za plačilo investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je nedovoljena gradnja oz. objekt. To kaže, da je oseba, zoper katero se vodi inšpekcijski postopek v primeru nedovoljenih gradenj – nelegalna gradnja, to je gradnja brez zahtevanega gradbenega dovoljenja, je le ena od njenih oblik (12. točka 1. odstavka 2. člena ZGO-1), investitor, če pride do prenosa lastninske pravice na nelegalno zgrajenem objektu, pa je inšpekcijski zavezanec njegov lastnik. Enako stališče o tem, kdo je inšpekcijski zavezanec, je to sodišče zavzelo tudi v sodbi I U 963/2009, v kateri je med drugim poudarilo namen inšpekcijskih ukrepov v zvezi z nedovoljenimi gradnjami. To pa je vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred nedovoljenim posegom v prostor, zato v tem pogledu ni ovire, da ukrep ne bi bil izrečen morebitnemu kasnejšemu lastniku takega objekta.

V skladu z navedenim je prvostopenjski organ nepravilno štel, da je tožnik inšpekcijski zavezanec, ker je lastnik zemljišč, na katerih stojita sporna objekta, ne da bi pred tem ugotavljal, kdo je investitor oz. lastnik samih objektov. Ker pa je bilo slednje na podlagi tožnikovih trditev ugotovljeno v pritožbeni odločbi in to dejstvo potrjujejo tudi tožbene navedbe, sodišče šteje, da je bilo v zadevi pravilno ugotovljeno, da je tožnik inšpekcijski zavezanec.

Po 152. členu ZGO-1 gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje med drugim odredi, da se že zgrajeni objekt odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Tožniku je bila v 2. točki izreka z izpodbijano odločbo naložena odstranitev objekta iz 1. točke in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje. V obrazložitvi je v zvezi z zahtevano vrnitvijo v prejšnje stanje pojasnjeno, da to pomeni vzpostavitev zemljišča v stanje pred nedovoljeno gradnjo oz. se z odstranitvijo nedovoljene gradnje vzpostavi zakonito stanje.

Po mnenju sodišča iz takega izreka v povezavi z njegovo obrazložitvijo izhaja to, kar je navedel že pritožbeni organ, in sicer da vzpostavitev prejšnjega stanja v obravnavanem primeru pomeni odstranitev nelegalno zgrajenega objekta in s tem dosego stanja, kot je bilo pred začetkom nelegalne gradnje. Po mnenju sodišča zato v tem delu odločbi ni mogoče očitati neizvršljivosti oz. tega, da odrejene obveznosti sploh ni mogoče izvršiti, kar je vsebina ničnostnega razloga iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP.

Prav tako sodišče ne vidi ovire za izvršitev odločbe v delu 2. točke izreka, kjer je navedeno, da mora tožnik „objekt iz 1. točke te odločbe odstraniti“. Ker je 1. točka izreka razdeljena še na podtočki a (stanovanjska hiša) in b (stekleni vrt na južni strani stanovanjske hiše), po mnenju sodišča ne more biti dvoma, da objekt iz 1. točke pomeni tako objekt iz 1a kot objekt 1b točke ne glede na to, da je v 4. točki izreka uporabljena dvojina („za objekta iz 1. točke“). Ker se po 152. členu ZGO-1 v primeru nelegalne gradnje odredi ustavitev gradnje in odstranitev že zgrajenega objekta, je v obravnavanem primeru poleg navedenega logičen tudi sklep, da če je v 1. točki izreka tožniku naložena ustavitev gradnje tako za stanovanjsko hišo kot za stekleni vrt, potem se tudi odstranitev nanaša na oba objekta. Sodišče se zato tudi v tem delu ne strinja s tožbenim stališčem, da odločbe v tem delu ni mogoče izvršiti in je zato nična.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.