Jedro

Zaradi odločilnega pomena, ki ga ima strokovno mnenje izvedenca urbanistične stroke za ugotovitev pripadajočega zemljišča in za odpravo dvomov pritožnikov o strokovni primernosti izvedenca (geodetske stroke) za izdelavo mnenja s področja urbanizma, je sodišče njegovo izvedeniško mnenje dodatno preverilo še z mnenjem izvedenke urbanistične stroke (prvi odstavek 245. člena ZPP). Po ugotovitvi in oceni, da je mnenje obeh izvedencev skladno glede prikazanega obsega skupnega pripadajočega zemljišča znotraj naselja in glede parc. št. 312, ter da so bili obravnavani in upoštevani vsi prostorski dokumenti, na katere se je skliceval drugi nasprotni udeleženec, je predlog za nadaljevanje izvajanje dokaza z izvedenko urbanistične stroke (dopolnitev izvedeniškega mnenja) utemeljeno in obrazloženo zavrnilo.

Izvedenec ne določa obsega pripadajočega zemljišča. Njegova naloga je odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki so pomembna pri uporabi zakonskih kriterijev po ZVEtL-1. Naloga sodišča pa je, da izvedensko mnenje oceni skupaj z drugimi dokazi in na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovi obseg pripadajočega zemljišča (8. člen ZPP), kar je sodišče tudi storilo.

Etažni lastnik večstanovanjskih hiš v naselju (v delu pa tudi lastniki garaž, ki niso etažni lastniki blokov) so pridobili pravico uporabe na skupnem pripadajočem zemljišču originarno na podlagi zakonskih določb, navedenih v točki 10. obrazložitve, in akcesorno s pridobitvijo lastninske pravice (prej pravico uporabe) na stanovanjih oziroma delih stavb.

Namen zakonodajalca je bil ugotoviti, katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno rabi stavbe oziroma se je dejansko uporabljalo za normalno funkcioniranje stavbe, in presoditi, ali je lastnik stavbe na njem pridobil lastninsko pravico in ali jo je obdržal do trenutka izdaje sodne odločbe, na katerega se nanašajo časovne meje pravnomočnosti.

Funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče stavbam se je vedno lahko prenašalo le skupaj s stavbo in ni bilo v samostojnem pravnem prometu. Razpolaganje s predmetom, ki ni v samostojnem pravnem prometu, ni dopustno. Pogodba s takšnim predmetom je nična, ne glede na morebitno dobrovernost pridobitelja.

Zgolj naknadna sprememba prostorskega akta po stališčih sodne prakse sama po sebi še ne zadostuje za spremembo obsega pripadajočega zemljišča, če pred uveljavitvijo ZLNDL ni bila tudi udejanjena v naravi z dejanskim odvzemom zemljišča lastniku stavbe, s spremembo njegove ureditve oziroma s spremembo rabe.

Ni mogoče slediti naziranju pritožnikov, da vrtički po svoji vsebini ne morejo predstavljati funkcionalnega zemljišča k stavbam v mestnem naselju.

Obravnavano zemljišče vse od izgradnje stavb do lastninjenja družbene lastnine ni bilo namenjeno javni rabi niti stanovalcem sosednjih stavb zunaj naselja oziroma drugim objektom.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep o združitvi zadev (točka I sklepa III N 409/2009 – 455, III N 223/2013) se zavržeta.

II. Pritožbi zoper sklep o ugotovitvi skupnega pripadajočega zemljišča (točke II, III in IV izreka sklepa III N 409/2009 – 455, III N 223/2013) zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi zoper sklep o zavarovanju (III N 223/2013) se zavržeta.

IV. Prvi nasprotni udeleženec sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka za zavarovanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 5. 1. 2022 je sodišče prve stopnje: - združilo nepravdni zadevi III N 223/2013 in III N 409/2009 in odločilo, da se izda skupna odločba (točka I izreka); - ugotovilo, da so parcelne številke 332/4 (prej del 332/1), 331/12 (prej del 331/10), 321/60 (prej del 321/58), 322/10 (prej del 322/1), 321/62 (prej del 321/85), 340/4 (prej del 340/1) in parc. št. 312, vse k. o. X,1 skupno pripadajoče zemljišče k enajstim večstanovanjskim stavbam, naštetim v točki II izreka, v skupni lastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov vseh navedenih stavb, in da se v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka z začetkom učinkovanja 15. 9. 2009 po uradni dolžnosti vpišejo v zemljiško knjigo kot splošni skupni deli navedenih stavb v skupni lastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavb (točka II izreka); - da je parcelna številka 321/59 (prej del parcelne številke 321/58) skupno pripadajoče zemljišče kot pomožna nepremičnina v solastnini lastnikov naštetih enajstih večstanovanjskih stavb v naselju, vsake do 1/12, in lastnikov 47-ih garaž v garažnem nizu, ki ni v etažni lastnini, stoječih na zemljiščih s parcelno številko 321/2 do 321/48 in z deleži, kot izhajajo iz točke III izreka, kar se po uradni dolžnosti vpiše v zemljiški knjigi v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka z začetkom učinkovanja 15. 2. 2009 (točka III izreka); - da je parc. št. 331/13 (prej del parc. št. 331/10) skupno pripadajoče zemljišče kot pomožna nepremičnina v solastnini v točki IV naštetih enajstih večstanovanjskih stavb v naselju, vsake do 1/12, in prvega nasprotnega udeleženca kot lastnika štirih garaž, stoječih na parc. št. 332/2 do 332/6, z deleži do 3/180 za vsako garažo, kar se po uradni dolžnosti vpiše v zemljiški knjigi v vrstnem redu zaznambe postopka z začetkom učinkovanja 15. 12. 2009; - da v korist vsakokratnega lastnika garaž na parc. št. 332/2 do 332/6, obstoji prisestvovana stvarna služnost za potrebe dovoza in dostopa na parc. št. 332/4 (prej del 332/1) in 331/12 (prej 331/10), ki v naravi predstavljata dovozno in dostopno pot tudi za garaže pod točko II (prav III); - da se bo ugotovljena služnostna pravica po uradni dolžnosti vpisala v zemljiško knjigo (vse točka IV. izreka); - v presežku je predlog za ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča (za parc. št. 313) zavrnilo in v tem delu po uradni dolžnosti izbrisalo zaznambo postopka v zemljiški knjigi (točka V izreka); - zaradi umika predloga za parc. št. 321/61, 322/9, 332/5, 332/6 in 340/3 je postopek ustavilo in v tem delu po uradni dolžnosti izbrisalo zaznambo postopka v zemljiški knjigi (izrek pod točko VI).

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 9. 7. 2021 je odločalo o ugovoru obeh nasprotnih udeležencev zoper sklep o izdani začasni odredbi z dne 22. 7. 2020. Oba ugovora je zavrnilo (točka I izreka) in odločilo, da sklep o izdani začasni odredbi ostane v veljavi z vsebino, kot izhaja iz točke I in točke II izreka sklepa z dne 22. 7. 2020 (izrek pod točko II izpodbijanega sklepa).

3. Nasprotna udeleženca vlagata pritožbo zoper sklep o združitvi postopka, zoper ugodilni del sklepa o določitvi pripadajočega zemljišča in zoper sklep o zavarovanju. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP2 v zvezi s 37. členom ZNP3 in 3. členom ZVEtL-14. Predlagata ustrezno spremembo ali vsaj razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Predlagatelji se v odgovoru na pritožbo zavzemajo za zavrnitev vseh pritožb in potrditev izpodbijanih sklepov.

**O sklepu o združitvi zadev**

5. Predlagatelji so 15. 12. 2009 vložili enoten predlog za določitev pripadajočega zemljišča k več posameznim stavbam in za določitev skupnega pripadajočega zemljišča k vsem stavbam po zemljiščih v lasti prvega nasprotnega udeleženca in po parc. št. 312 v lasti drugega nasprotnega udeleženca. Na predlog slednjega je bil postopek o ugotovitvi pripadajočega zemljišča na parc. št. 312 izločen v postopek N 223/2013. Po končanem dokaznem postopku v obeh (ločeno vodenih) postopkih je sodišče z izpodbijanim sklepom ponovno združilo zadevo in izdalo skupno končno odločbo.

6. Oba pritožnika sklep o združitvi postopkov grajata. Prvi nasprotni udeleženec meni, da je napačen, nesmiseln in nasprotuje načelu ekonomičnosti postopka. Drugi nasprotni udeleženec navaja, da glede na razloge v sklepu o združitvi postopka ni bilo pogojev za ponovno združitev, ki v izpodbijanem sklepu tudi niso pojasnjeni.

7. Predlagatelji odgovarjajo, da sodišče ni vezano na svoje prejšnje sklepe procesnega vodstva in njihove obrazložitve.

8. Pritožbi nista dovoljeni.

9. Sklep o združitvi in razločitvi postopka (prvi odstavek 300. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1) je sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe (tretji odstavek 270. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1). Zoper sklep sodišča prve stopnje je dovoljena pritožba, če ni v zakonu določeno, da ni pritožbe (prvi odstavek 363. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1). Ker pritožba zoper sklep procesnega vodstva ni dovoljena, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pritožnikov zoper točko I izpodbijanega sklepa zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1) in na pritožbene navedbe vsebinsko ne bo odgovarjalo.

**O sklepu o ugotovitvi skupnega pripadajočega zemljišča z dne 5. 1. 2022** Pritožbene navedbe

10. Prvi nasprotni udeleženec v pritožbi izpodbija sklep v točkah II, III in IV izreka, češ da posega v njegovo lastninsko pravico in javne površine. Navaja, da za parcelno številko 312 izkazuje tudi svoj pravni interes, ker gre za njegov stvarni vložek v drugega nasprotnega udeleženca.

11. Drugi nasprotni udeleženec izpodbija sklep v točki II v delu, ki se nanaša na parc. št. 312. 12. Oba pritožnika uveljavljata kršitve ustavnih pravic (22., 23., 25., 33. člena Ustave), drugi nasprotni udeleženec tudi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Sodišču očitata absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, drugi nasprotni udeleženec tudi po 2. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ter bistvene kršitve pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo pravil o dokazovanju, izvajanju dokaza z izvedencem in o dokazni oceni. Po pritožbenih navedbah obeh pritožnikov je napačno ugotovljeno dejansko stanje o obsegu skupnega pripadajočega zemljišča in zmotno uporabljeno materialno pravo (43. in 44. člena ZVEtL-1, zakonov o akcesorni pravici uporabe, predpisov o obsegu in obliki funkcionalnega zemljišča v času družbene lastnine) in sodna praksa (zlasti odločbe VSRS II Ips 128/2018).

13. Oba izpostavljata ugotovitveno odločbo o prenosu pravice uporabe na podlagi ZRNSZ5 z dne 9. 5. 1973 v zvezi s sodno poravnavo z dne 4. 4. 1974 glede odškodnine, ki je bila vknjižena v zemljiški knjigi in podlaga za vknjižbo lastninske pravice v korist prvega nasprotnega udeleženca po ZLNDL6. Vztrajata, da je najkasneje v letu 1972 morebitna akcesorna pravica uporabe na zemljiščih k obravnavanim stavbam prenehala na podlagi zakona ali upravne odločbe, na katero je sodišče vezano. Takratni imetnik pravice uporabe je veljavno in zakonito razpolagal z zemljiščem v korist pravnega prednika prvega nasprotnega udeleženca. Ta je nato veljavno upravljal in razpolagal z zemljiščem parc. št. 312 v času družbene lastnine in po lastninjenju (najemne pogodbe). Drugi nasprotni udeleženec oziroma njegov pravni prednik je pridobil lastninsko pravico na parc. št. 312 na podlagi zakona in kot dobroverni pravnoposlovni pridobitelj. Zato sodišče ne sme posegati v pridobljene pravice drugega nasprotnega udeleženca (tretji in četrti odstavek 44. člena ZVEtL-1).

Oba pritožnika v bistvenem enako grajata odločitev o parc. št. 312, češ da pogoji po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 niso podani. To zemljišče že v osnovi ni bilo nikoli potrebno za redno rabo stavb. Ne v prostorskih aktih ne v upravnih dovoljenjih iz časa gradnje ni bilo funkcionalno niti dejansko povezano s stavbami v naselju. Z njimi ne tvori zaokrožene celote. Od naselja ga ločuje cesta. Upravna dovoljenja za gradnjo stavb so bila vselej pogojena z rezervacijo tega prostora za javno cesto in z odstopom zemljišča mestnim oblastem za potrebe javne ceste, kar je bilo realizirano z odločbo z dne 9. 5. 1973. Kriterij iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 je treba razumeti v povezavi s 1. točko. Ker parc. št. 312 v razmerju do stavb ni pripadajoče zemljišče, ta kriterij ni podan. Zmotno ugotovljena dejanska raba sama po sebi ni podlaga za pridobitev lastninske pravice. Drugi nasprotni udeleženec je s strokovnim mnenjem izvedenke A. A., ki ga sodišče prve stopnje neupravičeno ni upoštevalo, dokazal, da parc. št. 312 tudi v času družbene lastnine z urbanističnega vidika in po tedaj veljavnih prostorskih aktih ni bila pripadajoče zemljišče stavb. Šlo je bodisi za pripadajoče zemljišče stadiona, za nezazidano zemljišče za širjenje stadiona ali za javne površine. Dejstvo, da ureditev javnih površin ni bila nikoli realizirana, ni pomembno. Nasprotne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, oprte na nepopolno in nepravilno mnenje izvedenke urbanistične stroke, so nepravilne. Zemljišče parc. št. 312 je bilo po pritožbenih navedbah drugega nasprotnega udeleženca v pravnem prometu kot samostojno zemljišče, kar dokazuje odločba z dne 9. 5. 1973. Pravna presoja sodišča prve stopnje je v nasprotju z namenom ZVEtL-1, arbitrarna, neskladna z Ustavo, materialnim pravom in sodno prakso. Izvedba dokaza z izvedencem je bila nepravilna. Do ključnih navedb in dokazov pritožnikov (strokovno mnenje izvedenke A. A.) in do pripomb na izvedensko mnenje izvedenke urbanistične stroke se sodišče ni opredelilo. Podane so kršitve ustavnih pravic in načela kontradiktornosti. Ugotovitve so protispisne, dejansko stanje pa nepravilno ugotovljeno. Posledično je zmotno odločeno o obsegu skupnega pripadajočega zemljišča. 14. Predlagatelji v odgovoru na pritožbi pritrjujejo razlogom, dokazni oceni in presoji sodišča prve stopnje.

15. Pritožbi nista utemeljeni.

O kršitvah ustavnih pravic in procesnih kršitvah

16. Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) vključuje pravico do sojenje brez nepotrebnega odlašanja pred neodvisnim, nepristranskim in z zakonom ustanovljenim sodiščem. Sodišče si mora (tako kot stranke in drugi udeleženci postopka) prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški (prvi odstavek 11. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1). Pritožbeni očitek drugega nasprotnega udeleženca o neaktivnosti sodišča od 26. 9. 2019 do izdaje končne odločbe je neutemeljen. Po podatkih spisa je sodišče prve stopnje v spornem obdobju vodilo postopek z izvedenko urbanistične stroke, z izvedenko geodetske stroke, izdalo sklep o primernosti strokovne podlage za vpis v kataster7 in po pridobljenih izjavah drugih udeležencev postopka o v pritožbi izpostavljeni vlogi drugega nasprotnega udeleženca odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe.8 S procesnimi opravili je nadaljevalo po končanih pritožbenih postopkih zoper izdana sklepa v obeh (tedaj razdruženih zadevah).

17. Presoja, ali je bilo zaradi načina vodenja in dolgotrajnosti postopka poseženo v pravico drugega nasprotnega udeleženca do sojenja v razumnem roku, ni predmet tega pritožbenega postopka. Na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa pa način vodenja in dolgotrajnost postopka nista vplivala. Kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 11. člena ZPP ni.

18. Na absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 2. točki 339. člena ZPP mora pritožbeno sodišče paziti (tudi) po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Pri uradnem preizkusu ne najde izključitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP, zaradi katerih bi morala biti izločena sodnica, ki je izdala izpodbijano odločbo. Na očitke v smeri odklonitvenega razloga po 6. točki 70. člena ZPP pa ni treba odgovarjati. Drugi nasprotni udeleženec v pritožbi izraženih dvomov o pristranskosti sodišča zaradi izvajanja in ocenjevanja dokaza z izvedenko urbanistične stroke na prvi stopnji ni uveljavljal z zahtevo za izločitev sodnice. Morebitnega sklepa predsednika sodišča o izločitvi sodnice ni. Ne glede na to pritožbeno sodišče dodaja, da strankino nestrinjanje s procesnim vodstvom in pravno stališče, ki ga zavzame sodnik pri opravljanju sodne funkcije, praviloma nista odklonilna razloga po 6. točki 70. člena ZPP.

19. Sklep ni obremenjen z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neskladja med točko 25 sklepa (ugotovitve sodišča o spremembi rabe - namena parc. št. 312 v planskih aktih do konca družbene lastnine) in listinami v spisu (odločba z dne 9. 5. 1973 in preglednica v izvedeniškem mnenju), ki ga uveljavlja drugi nasprotni udeleženec. Protispisnost je procesna kršitev tehnične narave. Podana je le, če sodišče listinam ali zapisnikom o izvedbi dokazov pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Trditveno breme o neskladju je na pritožniku, ker pritožbeno sodišče na to pritožbeno kršitev ne pazi po uradni dolžnosti. Nasprotni udeleženec ga ni zmogel. Vsebine listinskega gradiva (odločbe in izvedeniškega mnenja), ki naj bi ju sodišče napačno povzelo - preneslo v odločbo) ne konkretizira, ampak v navedenem gradivu išče oporo za svoje navedbe. Torej dejansko izpodbija sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar tudi to neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Če sodišče vsebino listin oceni drugače kot stranka, ni absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Sklep vsebuje jasne, popolne in primerno obrazložene razloge o odločilnih dejstvih, tako da ga je mogoče vsebinsko preizkusiti. Pravilno in v zadostni meri je odgovorjeno na temeljne ugovore obeh pritožnikov in pojasnjeno, zakaj so zavrnjeni. To velja tako za ugovore obeh pritožnikov o prehodu pravice uporabe na pravnega prednika prvega nasprotnega udeleženca pred lastninjenjem po ZNLDL (razlogi v točki 24), kot za vse ugovore zoper neizkazanost pogojev za določitev obsega pripadajočega zemljišča po kriterijih, ki jih določa 43. člen ZVEtL-1, vključno glede upoštevanja meril in pogojev iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do prenehanja družbene lastnine (razlogi v točki 25), pri katerih pritožnika vztrajata in jih ponavljata v pritožbah. Pomanjkljivosti v sklepu oziroma absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ni. Pritožbene trditve o storjeni kršitvi nenazadnje negirata pritožnika sama, ki razloge o spornih vprašanjih tudi vsebinsko grajata.

21. Dokazovanje z izvedenci je bilo pravilno in skladno s postopkovnimi pravili. Sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (drugi odstavek 213. člena ZPP). V postopku po ZVEtL-1 sodišče po uradni dolžnosti postavi izvedenca ustrezne stroke za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča (drugi odstavek 12. člena ZVEtL-1). Udeležencem postopka mora biti tudi v nepravdnem postopku dana možnost, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih postopka - pravica do izjave (prvi odstavek 4. člena ZNP). Navedena pravila so bila v postopku spoštovana. Pritožbeni ugovori o kršitvi načela kontradiktornosti (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) zaradi opustitve pridobitve nadaljnje dopolnitve izvedeniškega mnenja, o pomanjkljivosti sklepa (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ker naj se ne bi opredelilo do relevantnih pripomb drugega nasprotnega udeleženca zoper mnenje izvedenke urbanistične stroke in do njegovih navedb in strokovnega mnenja izven postopka pridobljene izvedenke A. A. ter o kršitvah ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in kršitvah procesnih pravil o izvajanju dokazov (213. člen ZPP) in dokaza z izvedencem (253. in 254. člen ZPP), so neutemeljeni.

22. Za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča je sodišče najprej postavilo izvedenca B. B. (sicer izvedenca geodetske stroke), z nalogo ugotovitve relevantnih dejstev za določitev pripadajočega zemljišča po merilih 7. in 30. člena tedaj veljavnega ZVEtL9. Drugi nasprotni udeleženec je mnenju nasprotoval zaradi pomanjkljivosti (ker izvedenec ni obravnaval prostorskih aktov v času družbene lastnine10). Navajal je, da so prostorski akti in urbanistični standardi, veljavni v času družbene lastnine, odločilni za določitev pripadajočega zemljišča k stavbam, zgrajenim pred drugo svetovno vojno. Opiral se je na strokovno mnenje izvedenke urbanistične stroke A. A., predlagal, naj ga sodišče upošteva kot del njegove trditvene podlage, če bi bilo sporno, pa naj postavi novega izvedenca urbanistične stroke.11 Navedenega izvensodno pridobljenega mnenja v sodnem spisu ni. Iz trditvene podlage vseh udeležencev, ki so ga povzemali, pa izhaja, da so bili z njim seznanjeni. Ne drži, da ga je sodišče prezrlo oziroma ni odgovorilo na pritožnikove trditve, ki so se opirale nanj. Obravnavalo jih je z obema izvedencema, ki ju je postavilo v postopku. Najprej je izvedencu B. B. naročilo izdelavo dopolnitve mnenja.12 Po sprejemu Novele ZVEtL-1, ko je postalo relevantnejše tudi merilo prostorskega in urbanističnega načrtovanja v času družbene lastnine, in po zaslišanju izvedenca B. B. na naroku, mu je izrecno naročilo dopolnitev mnenja s pregledom aktov od izgradnje stavb do pridobitve lastninske pravice,13 kar je izvedenec podal v izvidu z dne 25. 6. 2017.14 Zaradi odločilnega pomena, ki ga ima strokovno mnenje izvedenca urbanistične stroke za ugotovitev pripadajočega zemljišča in za odpravo dvomov pritožnikov o B. B. strokovni primernosti za izdelavo mnenja s področja urbanizma, je sodišče njegovo izvedeniško mnenje dodatno preverilo še z mnenjem izvedenke urbanistične stroke (prvi odstavek 245. člena ZPP15). Po ugotovitvi in oceni, da je mnenje obeh izvedencev skladno glede prikazanega obsega skupnega pripadajočega zemljišča znotraj naselja in glede parc. št. 312, ter da so bili obravnavani in upoštevani vsi prostorski dokumenti, na katere se je skliceval drugi nasprotni udeleženec, je predlog za nadaljevanje izvajanje dokaza z izvedenko urbanistične stroke (dopolnitev izvedeniškega mnenja) utemeljeno in obrazloženo zavrnilo (točka 17 sklepa). Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje in ne pritožnikoma, da predlagana dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenke urbanistične stroke ob skladnih ugotovitvah dveh samostojno postavljenih izvedencev (prvi odstavek 245. člena ZPP), ki sta o zastavljenih strokovnih vprašanjih neodvisno drug od drugega podala vsak svoje, a medsebojno skladno in popolno izvedeniško mnenje, ni bilo potrebno. Kršitve 213. in 254. člena ZPP ni.

23. Pripombe drugega nasprotnega udeleženca zoper mnenje izvedenke urbanistične stroke, ki jih ponavlja v pritožbi, in za katere neutemeljeno trdi, da nanje ni dobil odgovora, je sodišče zavrnilo. Po celotni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov je nanje odgovorilo v točkah 18, 24 in 25 sklepa. Iz njih dovolj jasno izhaja, zakaj jih je zavrnilo. Pritožbeno sodišče navedenim razlogom v celoti pritrjuje in očitanih absolutnih bistvenih kršitev po 8. in 14. točki 339. člena ZPP ne najde. Pojasnjuje, da izvedenec ne določa obsega pripadajočega zemljišča. Njegova naloga je odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki so pomembna pri uporabi zakonskih kriterijev po ZVEtL-1. Naloga sodišča pa je, da izvedensko mnenje oceni skupaj z drugimi dokazi in na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovi obseg pripadajočega zemljišča (8. člen ZPP), kar je sodišče tudi storilo.

24. Nestrinjanje pritožnikov s sprejeto dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, na kar merijo pritožbeni očitki obeh pritožnikov, ne predstavlja procesnih kršitev 8. člena ZPP in po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklep tudi ni obremenjen z njima, saj je dokazna ocena opravljena skladno z metodološkimi napotki 8. člena ZPP: upoštevaje celotno procesno gradivo in ne le tistega, ki je pritožnikoma v korist (npr. ugotovitvena odločba o prenosu pravice uporabe po ZRNSZ z dne 9. 5. 2072 in sodna poravnava z dne 4. 4. 1974 v zvezi z odškodnino, seznam najemnikov vrtičkov, najemne pogodbe prvega nasprotnega udeleženca za oddajanje vrtov, pogodba o upravljanju vrtov). Dejanske ugotovitve so pojasnjene v pravilnih, popolnih in logičnih razlogih glede vseh pravno relevantnih dejstev, tako da omogočajo vsebinski preizkus sprejete odločitve.

O obsegu skupnega pripadajočega zemljišča

25. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da skupno pripadajoče zemljišče vseh stavb C. naselja (stanovanjskih blokov in dveh garažnih nizov znotraj naselja) obsega zemljišče, ki obkroža celotno C. naselje, in sega na severu do današnje D. ulice, na zahodu do E. ceste, na jugu do severnega zidu stadiona ter na vzhodu do F. ceste. Obsega današnje parcele 332/4, 321/12, 321/60, 322/10, 321/62, 340/4 in za oba pritožnika sporno parc. št. 312. 26. Ugotovilo je, da je blokovsko naselje t. i. C. blokov gradil Fond za izgradnjo hiš za železničarske uslužbence na področju Direkcije državnih cest v Ljubljani, ki je zemljišča pridobil in deloval na podlagi zakona in pravilnika, objavljenega v jeseni leta 1930. Vse večstanovanjske stavbe v soseski so bile zgrajene v letih od 1922 do 1937, in sicer skladno s prostorskimi akti (regulančni načrti) in dovoljeni za gradnjo stavb. Slednja so vsebovala situacijske načrte zunanjih ureditev območja C. blokov z razdelitvijo površin med G. ulico in stadionskim zidom na vrtove, vmesne poti in niz devetih polkrožnih elementov (paviljonov). Preko območja sta bili načrtovani in izvedeni G. ulica (danes parc. št. 313) in današnja H. ulica. Odprte površine med današnjimi D. ulico, E. cesto, severnim zidom stadiona ter F. cesto so bile in so ohranile funkcionalno povezavo s stanovanjskimi stavbami kolonije Fonda od izgradnje stavb do danes. V naravi gre za dovoze, dostope, prostore za parkiranje in manevriranje, prostor za obešanje perila in stepanje preprog, prostor za smeti (znotraj kareja med stavbami) in (zlasti na parc. št. 312) prostor za vrtičke, prostor za počitek in igro. Ugotovljeno zemljišče je bilo namenjeno in nujno potrebno za normalno funkcioniranje vseh stavb v naselju. Ves čas od izgradnje do lastninjenja ter do danes je ohranilo prvotno namembnost in je v izključni rabi zgolj stanovalcev C. naselja, ne pa tretjih oseb ali v javni rabi. Planski in prostorski izvedbeni akti, sprejeti v času družbene lastnine, niso podrobneje obravnavali območja v smislu natančne opredelitve in načrtovanja zemljiških parcel kot funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele. Znotraj C. naselja sta bila v času družbene lastnine zgrajena dva niza garaž, severno od blokov G. ulica 20 in 22 pa sklop vrtnih hiš s skupnim naslovom D. ulica 6, ki obsega stavbišče (parc. št. 319/1 do 319/7). Na obravnavanem območju sta bili načrtovani in izvedeni G. ulica in H. ulica. Danes sta skupaj z D. ulico na severu soseske kategorizirani kot mestni cesti ali krajevni cesti z namenom uporabe kot javna cesta za vsa vozila. Drugih posegov v obravnavani prostor in namembnost zemljišč v času družbene lastnine ni bilo. Individualna pripadajoča zemljišča k posameznim stavbam obravnavane soseske so bila določena v upravnem oziroma v iz tega postopka izločenih postopkih.

27. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, ker imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu (mnenji obeh izvedencev, postavljenih v tem postopku, listovna dokumentacija, ogled na kraju samem), je odločitev o obsegu skupnega pripadajočega zemljišča stavbam v soseski, vključno s parc. št. 312, ki je za oba pritožnika najbolj sporna, sprejeta ob pravilni uporabi določb 42., 43. in 44. člena ZVEtL-1. 28. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prekršilo pravico pritožnikov do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, kršilo 44. člen ZVEtL-1 in poseglo v javne površine. Iz ugotovljenega skupnega pripadajočega zemljišča je namreč zaradi ugotovljenih in udejanjenih sprememb v prostoru poleg pravnomočno že določenih individualnih pripadajočih zemljišč posameznim blokom C. naselja izvzelo pripadajoče zemljišče k vrstnim hišam D. ulica 616 in vse javne površine17. V tem delu je odločba pravnomočna.

29. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so etažni lastnik večstanovanjskih hiš v naselju (v delu pa tudi lastniki garaž, ki niso etažni lastniki blokov) pridobili pravico uporabe na skupnem pripadajočem zemljišču originarno na podlagi zakonskih določb, navedenih v točki 10. obrazložitve, in akcesorno s pridobitvijo lastninske pravice (prej pravico uporabe) na stanovanjih oziroma delih stavb. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da predlagatelji niso dokazali pravne podlage za pridobitev skupnih pripadajočih zemljišč.

30. Neutemeljeni so nadalje očitki o napačni, nenamenski, retroaktivni in neustavni uporabi določb ZVEtL-1. Postopek, kot ga predvideva ZVEtL-1 je poseben postopek za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih funkcionalnih zemljišč. Namen zakonodajalca je bil ugotoviti, katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno rabi stavbe oziroma se je dejansko uporabljalo za normalno funkcioniranje stavbe, in presoditi, ali je lastnik stavbe na njem pridobil lastninsko pravico in ali jo je obdržal do trenutka izdaje sodne odločbe, na katerega se nanašajo časovne meje pravnomočnosti. Pomembno je pravno in dejansko stanje pripadajočih zemljišč na dan uveljavitve ZLNDL. Sodišče je pravilno izhajalo iz navedenih materialnopravnih izhodišč in v dejanskem pogledu pravilno ugotovilo obseg pripadajočih zemljišč na obravnavanem območju v času veljavnosti ZLNDL.

31. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje in ne nasprotno pritožbeno naziranje, da upravna odločba Občine Ljubljana - Bežigrad z dne 9. 5. 1973 (tudi v zvezi s sodno poravnavo z dne 4. 4. 1974 glede odškodnine) ne predstavlja podlage za ugotovitev, da so predlagatelji na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZVEtL-1 izgubili pravico uporabe na spornih zemljiščih znotraj kareja stanovanjskega naselja (kot trdi prvi nasprotni udeleženec) niti na parc. št. 312 (kot trdita oba pritožnika). Kot je pravilno ocenilo in ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 24., gre za deklaratorno odločbo, izdano na podlagi ZRNSZ, ki za obravnavani postopek ne more predstavljati stvarnopravne podlage za pridobitev lastninske pravice. Navedeni zakon je določil prenos pravice uporabe glede v zakonu opredeljenih nezazidanih stavbnih zemljišč, ki so jih imele v uporabi organizacije združenega dela in druge družbene pravne osebe, na občine (3. člen ZRNSZ). Določil je tudi postopek prenosa pravice uporabe, ki je vključeval določitev odškodnine v nepravdnem postopku (10. člen ZRNSZ). Ne glede na zemljiškoknjižni vpis pravice uporabe v korist pravnega prednika prvega nasprotnega udeleženca in odškodnino, ugotovitvena upravna odločba, izdana na podlagi in po postopku, predvidenem z zakonom, ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice v smislu 44. člena ZVEtL-1. Pomeni le z zakonom predvideno prerazporeditev upravljalskih upravičenj na tedanjih zemljiščih v družbeni lastnini. Prišlo je do prenosa pravice uporabe na podlagi zakona, ne pa za pravno poslovni prenos oziroma razpolaganje (prejšnjega) imetnika pravice uporabe v korist pravnega prednika prvega nasprotnega udeleženca, kot zmotno zatrjujeta pritožnika. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje torej prvi nasprotni udeleženec na podlagi navedenega prenosa pravice uporabe ni postal lastnik obravnavanih zemljišč na podlagi ZLNDL, in sicer ne na zemljiščih znotraj stanovanjske soseske ne na parc. št. 312. Glede na predpise ob gradnji v času veljavnosti družbene lastnine so ostala akcesorij etažne oziroma lastninske pravice lastnikov stavb.

32. Neutemeljene in protispisne so pritožbene navedbe drugega nasprotnega udeleženca o samostojnem pravnem prometu parc. št. 312. Kot je bilo že povedano, to zemljišče pred lastninjenjem ni bilo predmet pravnega prometa, pač pa se je pravica uporabe na njej po zakonu prenesla na pravnega prednika prvega nasprotnega udeleženca, tako kot na nepozidanih stavbnih zemljiščih znotraj stanovanjskega naselje. Pritožbene navedbe, da je bila predmet ugotovitvene upravne odločbe z dne 9. 5. 1973 le ta parcela, nimajo podlage v navedeni listini in so v nasprotju tudi s pritožbenimi navedbami prvega nasprotnega udeleženca, ki pravilno povzema, da so bila predmet navedene odločbe vsa tedaj nepozidana stavbna zemljišča v območju C. naselja.

33. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje o ničnosti pravnega posla med nasprotnima udeležencema o prenosu lastninske pravice na parc. št. 312 na drugega nasprotnega udeleženca (pogodba z dne 3. 10. 2007). Funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče stavbam se je vedno lahko prenašalo le skupaj s stavbo in ni bilo v samostojnem pravnem prometu. Razpolaganje s predmetom, ki ni v samostojnem pravnem prometu, ni dopustno. Pogodba s takšnim predmetom je nična, ne glede na morebitno dobrovernost pridobitelja.18

34. Po oceni pritožbenega sodišča zatrjevana dobrovernost drugega nasprotnega udeleženca tudi ne more biti podana. Sodišče prve stopnje se je namreč z ogledom in po izvedeniškem mnenju prepričalo, da obravnavano zemljišče v naravi predstavlja nezazidano zeleno površino, ki je na jugu fizično ločena - ograjena z zidom stadiona od površin stadiona, na severni strani pa je povezana s stavbami v soseski v enovito zaključeno celoto. Že te dejanske ugotovitve izključujejo dobrovernost drugega nasprotnega udeleženca. Po stališčih sodne prakse jo izključuje tudi poznavanje predpisov o lastninjenju oziroma preoblikovanju družbene lastnine v lastninsko pravico po ZLNDL, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti, da je obravnavano zemljišče skupno pripadajoče zemljišče stavb v soseski in ne drugih objektov.

35. Merila za določitev obsega skupnega pripadajočega zemljišča so določena v 43. členu v zvezi z 42. členom ZVEtL-1. Sodišče pri ugotovitvi pripadajočega zemljišča upošteva zlasti: 1. katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena ali opredeljena v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli; 2. katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno; 3. preteklo redno rabo zemljišča in 4. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. 36. Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 128/2018, na katero se opirata oba pritožnika, poudarilo, da zakon ne določa nobenega razmerja med zgoraj navedenimi kriteriji. Opredeljuje jih enakovredno. Od vsakega posameznega primera je odvisno, na podlagi katerih kriterijev bo sodišče lahko ugotovilo obseg pripadajočega zemljišča: ob samostojni uporabi kateregakoli kriterija ali v kombinaciji z drugimi kriteriji.

37. V obravnavanem primeru je sodišče navedena pravna izhodišča v celoti pravilno upoštevalo. Oprlo se je zlasti na kriterije iz 2. in 3. alineje prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Po presoji pritožbenega sodišča pa je zaključek o ugotovitvi obsega skupnega pripadajočega zemljišča skladen tudi z meriloma iz 1. in 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. 38. Pritožnika ne moreta omajati sprejete odločitve s sklicevanjem na izključno uporabo 4. merila19, češ da je bilo zemljišče parc. št. 312 zaradi rezervacij in planirane izgradnje javne ceste (avenije) že pred drugo svetovno vojno, nato pa tudi v času družbene lastnine, predvideno za javne površine ali kot zemljišče za druge objekte (stadion). Nasprotne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem mnenju izvedenke urbanistične stroke. Tudi v tem delu je bilo njeno mnenje povsem skladno z mnenjem izvedenca B. B., z njima pa ovržene drugačne trditve nasprotnega udeleženca, oprte na strokovno mnenje, ki ga je pridobil izven postopka. Pritožbena ocena drugega nasprotnega udeleženca, da je bila parcelna številka 312 po ugotovitvi izvedenca B. B. v času družbene lastnine predvidena za ureditev parkirnih zmogljivosti za obiskovalce stadiona, nima v navedenem mnenju nobene opore. Ravno nasprotno: Iz zaključkov izvedeniškega mnenja20 izhaja, da prostorski akti v času družbene lastnine na parcelni številki 312 niso predvideli nobenih pozidav ne v smislu širjenja C. naselja ne za potrebe stadiona in da je PUP iz leta 1987 na parcelni številki 312 dovoljeval le morebitno ureditev dodatnih parkirišč, vendar kvečjemu za obiskovalce vrtičkov na parceli, na pa za potrebe stadiona, kot protispisno trdi pritožnik. Tako kot izvedenka urbanistične stroke pa je tudi izvedenec B. B. potrdil, da v povojnem času oziroma po prostorskih aktih v času družbene lastnine območje zelenega pasu med C. naseljem in stadionom ni bilo povezano z območjem stadiona (omejitev z ograjo, živo mejo, drevoredom in grupami dreves je potekala ob zidu stadiona), medtem ko proti C. naselju taka pregrada ni bila predvidena. Oba izvedenca sta sicer potrdila, in to je ugotovilo tudi sodišče, da so za zemljišča in za ureditev načrtovanih javnih površin cest in ulic na tem območju nenehno tekla pogajanja in različne interpretacije vsebin in veljavnosti regulacijskih linij oziroma koridorjev za ulice. Vendar so ključne dejanske ugotovitve, da ne pred drugo svetovno vojno ne po njej oziroma v času družbene lastnine, na območju med stavbami stanovanjskega naselja in stadionom ni prišlo do izgradnje cest oziroma ulic v večjem obsegu, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (G. ulica na parcelni številki 313). Zemljišče parcelna številka 312 je tudi po planskih aktih v času družbene lastnine ostalo nepozidana zelena površina, ločena od površin stadiona. Funkcionalno je ostala povezana in namenjena funkcioniranju stavb v naselju. Načrti za javno rabo ali za namen drugih objektov v bližini niso bili realizirani. Zgolj naknadna sprememba prostorskega akta po stališčih sodne prakse sama po sebi še ne zadostuje za spremembo obsega pripadajočega zemljišča, če pred uveljavitvijo ZLNDL ni bila tudi udejanjena v naravi z dejanskim odvzemom zemljišča lastniku stavbe, s spremembo njegove ureditve oziroma s spremembo rabe.21 Nasprotno naziranje pritožnikov je zmotno.

39. Sodišče prve stopnje se je z izvedeniškima mnenjema in ogledom na kraju samem zanesljivo prepričalo o dejanski ureditvi obravnavanih zemljišč v naravi, vključno z dejansko ureditvijo parcelne številke 312 (druga alineja prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Ne gre zgolj za vrtičke, kot trdi drugi nasprotni udeleženec. Pravilna ugotovitev, da gre za nezazidano zeleno površino, namenjeno (tudi) prostoru za sprostitev, počitek, igro in podobno, ima oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu (izvedeniški mnenji z opisom situacijskih in katastrskih načrtov iz časa gradnje obravnavanih stavb). Vzdolž G. ulice so bili po ugotovitvah sodišča že v situacijskih načrtih stanovanjske kolonije Fonda (marec 1933) načrtovani tudi vrtni paviljoni. Prikazi paviljonov so ohranjeni v današnjih katastrskih načrtih (topografski prikazi) ter še danes vidni v naravi. Sporni vrtički so bili po mnenju obeh izvedencev v zasnovi C. naselja načrtovani upoštevaje tedanje najnaprednejše evropske urbanistične standarde. Funkcijsko so bili povezani z obravnavanimi stavbami in ne le z njihovimi prebivalci, kot brez osnove trdi drugi nasprotni udeleženec. Izvedeniško mnenje izvedenke urbanistične stroke je bilo v tem delu povsem skladno z mnenjem izvedenca B. B. Pritožnika ga s pavšalnimi navedbami, da urbanističnih standardov v tistem času ni bilo, oziroma da jih izvedenka ni pojasnila, ne moreta omajati.

40. Med stanovanjskimi stavbami v naselju in lego vrtov na parcelni številki 312 je pravilno ugotovljena očitna krajevna povezava, ki je javna pot na parcelni številki 313 ne izključuje. Zemljišče obkroža stavbe C. naselja na jugu in se nanje preko parcelne številke 313 neposredno navezuje. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi o ugotovljeni neposredni funkcionalni povezanosti zemljišča s stavbami v naselju. Ni mogoče slediti naziranju pritožnikov, da vrtički po svoji vsebini ne morejo predstavljati funkcionalnega zemljišča k stavbam v mestnem naselju. Investitor (pravni prednik predlagateljev) je z načrtovanjem naselja (Pravilnik) in njegovo izgradnjo (situacijski načrti iz leta 1934) predvidel povezavo hiš v naselju z uporabo vrtov zaradi povečanja kvalitete življenja in izboljšanja funkcionalnosti stanovanj. 28. člen Pravilnika govori o gradnji na zdravih in sončnih mestih tako, da vsakemu posamezniku po možnosti pripade vsaj 200 m2 vrta. Torej so načrtovane zelene površine vsakemu posameznemu stanovalcu lahko omogočale sprostitev, počitek, igro oziroma stik z naravo, nenazadnje tudi pridelavo lastnih povrtnin. Vse to je prispevalo h kakovosti bivanja v stanovanjih C. naselja v času, ko je šlo še za primestno naselje, in vse do danes, čeprav je zdaj to območje znotraj mestnega naselja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je sporno zemljišče ves čas ohranilo prvotno namembnost in funkcionalno povezanost s stavbami stanovanjske kolonije Fonda in je v tem delu v celoti ostalo v prvotni rabi (v nasprotju z vrtovi znotraj naselja, ki so spremenili namembnost zaradi izgradnje garaž).

41. Končno pritožbeno sodišče nima pomislekov niti o pravilnosti dokazne ocene in presoje, da je bila parcelna številka 312 v pretekli rabi stanovalcev C. naselja. Oporo ima v mnenjih obeh izvedencev o vidnih ostankih pretekle redne rabe (vrtna ureditev z ohranjeno prvotno zasnovo in opremo, ki je še vedno v uporabi – cilindrični zbiralniki vode z vodovodno napeljavo in paviljonska zasnova prostorov za sprostitev in igro z ostanki kovinske konstrukcije paviljonov), o katerih se je sodišče zanesljivo prepričalo neposredno na ogledu. Ob ugotovljenem dejstvu, da sporno zemljišče ni predstavljalo le vrtov za pridelavo povrtnin, pač pa tudi prostor za počitek, igro in sprostitev, ni relevantno, da so vrtove obdelovali le nekateri stanovalci blokov in ne vsi, kot trdi drugi nasprotni udeleženec. Zelene površine so bile funkcionalno namenjene in neposredno povezane s stavbami C. naselja. Služile so njim ter potrebam vseh njenih stanovalcev.

42. Pritožnika ne moreta omajati sprejete dokazne ocene niti s sklicevanjem na oddajanje vrtov v najem posameznim najemnikom, tudi tretjim osebam izven blokovske soseske C. blokov. Prvič zato, ker se listine, ki jih predložil prvi nasprotni udeleženec (najemne pogodbe in pogodbe o vzdrževanju vrtov), nanašajo le na obdobje po uveljavitvi ZLNDL (sklenjene od leta 2002 naprej), ki za določitev pripadajočih zemljišč ni več relevantno. In drugič zato, ker so bili vsi pravni posli o razpolaganju z zemljišči, ki niso mogla biti v pravnem prometu, nični. Listin o oddajanju in upravljanju vrtov v času družbene lastnine pa ne prvi ne drugi nasprotni udeleženec nista predložila. Na drugi strani predlagatelji v odgovoru na pritožbo upravičeno opozarjajo na tiste listine, ki so jih predložili sami in iz katerih izhaja, da so z vrtovi upravljali, jih oddajali in jih vzdrževali predlagatelji in njihovi pravni predniki. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je torej izkazana pretekla raba celotne parcelne številke 312. Pri tem ni bistveno, da so posamezne vrtičke dejansko uporabljali tudi tretje osebe, kot trdita pritožnika. Ključna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da obravnavano zemljišče vse od izgradnje stavb do lastninjenja družbene lastnine ni bilo namenjeno javni rabi niti stanovalcem sosednjih stavb zunaj C. naselja oziroma drugim objektom. Posest in raba dela parcele s strani tretjih oseb tako nima nobenega vpliva na določitev obsega skupnega pripadajočega zemljišča stavbam naselja.

43. Upoštevaje enakovredno vrednotenje kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1 v zvezi z 42. členom istega zakona je skupno pripadajoče zemljišče k obravnavanim stavbam določeno pravilno.

44. Pritožbeni razlogi niso podani. Dejansko stanje je ugotovljeno pravilno. Sklep o glavni stvari je materialnopravno pravilen in ni obremenjen z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo obe pritožbi in v izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

**O sklepu o zavarovanju z dne 9. 7. 2021**

45. Sklep izpodbijata oba nasprotna udeleženca iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata spremembo z ugoditvijo ugovoroma ali razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Očitata mu nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, nepopolno obrazložitev in napačno uporabo materialnega prava.

46. Predlagatelji v odgovoru na obe pritožbi predlagata, naj ju pritožbeno sodišče zavrže ali zavrne in zahtevajo povračilo stroškov pritožbenega postopka.

47. Pritožbi nista dovoljeni.

48. V postopku določitve pripadajočega zemljišča k stavbi je mogoče med postopkom izdati začasne odredbe, ki so urejene v ZIZ22 (267. člen ZIZ). V sklepu, s katerim izda začasno odredbo, sodišče odloči, koliko časa naj odredba traja (prvi odstavek 277. člena ZIZ). Če je čas, za katerega je bila začasna odredba izdana, potekel, začasna odredba preneha (sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja – prvi odstavek 278. člena ZIZ).

49. V obravnavanem primeru je sodišče med postopkom v zadevi N 223/2013 na predlog predlagateljev 22. 7. 2020 izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je drugemu nasprotnemu udeležencu prepovedalo vsakršno ravnanje, ki bi imelo za posledico kakršnekoli spremembe na parcelni številki 312, zlasti gradnjo, pripravljalna dela, odkopavanje in vsako drugo ravnanje, s katerim bi se spremenilo stanje te nepremičnine, in sicer za čas do pravnomočnosti sklepa o glavni stvari (točka I izreka). Predlog za daljše trajanje začasne odredbe (še trideset dni po pravnomočnosti sklepa o glavni stvari) je zavrnilo (točka II izreka). Po ugovorih obeh nasprotnih udeležencev je sodišče prve stopnje sklep o začasni odredbi najprej razveljavilo23. Po razveljavitvi sklepa24 je v ponovljenem postopku z izpodbijanim sklepom ugovore obeh nasprotnih udeležencev zavrnilo in odločilo, da ostane sklep o izdaji začasne odredbe z dne 22. 7. 2020 v veljavi z vsebino, kot izhaja iz točke I in II izreka sklepa o začasni odredbi.

50. S potrditvijo sklepa o glavni stvari v tem pritožbenem postopku, je slednji postal pravnomočen. Začasna odredba, ki jo izpodbijata pritožnika v ugovornem postopku, je s pravnomočnostjo odločbe o glavni stvari glede na čas, za katerega je bila izdana, izgubila svoj pomen. Udeleženci postopka zavarovanja za izdani sklep o začasni odredbi nimajo več pravnega interesa. S pravnomočno odločbo o glavni stvari je prenehal tudi pravni interes obeh pritožnikov za pritožbeni postopek zoper oba ugovora. Svojega pravnega položaja namreč ne moreta v ničemer več izboljšati, tudi če bi s pritožbama uspela.

51. Pritožba je nedovoljena ne le zaradi pomanjkanja pravnega interesa za pritožbo, pač pa tudi, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice (četrti odstavek 343. člena ZPP). Ker je bila začasna odredba izdana le zoper drugega nasprotnega udeleženca, prvi nasprotni udeleženec nima pravnega interesa za pritožbo tudi glede na vsebino začasne odredbe.

52. Pritožbeno sodišče je obe pritožbi zavrglo zaradi pomanjkanja pritožbenega interesa (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1). Vsebinski preizkus in odgovor na obe pritožbi torej ni potreben.

O pritožbenih stroških postopka zavarovanja

53. Odločanje o zahtevanih stroških pritožbenega postopka predlagateljev in drugega nasprotnega udeleženca je odpadlo, ker jih niso specificirali. Do povračila pritožbenih stroškov niti ne bi bili upravičeni, če bi jih konkretno uveljavljali, tako kot jih (neutemeljeno) uveljavlja prvi nasprotni udeleženec. Stroški postopka zavarovanja, ki teče v okviru nepravdnega postopka, so del stroškov nepravdnega postopka. V njem vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Ker ZVEtL-1 določa le pravila glede skupnih stroškov, je o priglašenih stroških prvega nasprotnega udeleženca odločeno po splošnem pravilu iz prvega odstavka 35. člena ZNP (tretji odstavek ZVEtL-1 v zvezi s 37. členom ZNP).

1 Ker so vsa obravnavana zemljišča v katastrski občini X, bo v nadaljevanju navedba katastrske občine opuščena. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 3 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986 s spremembami; uporaba na podlagi prvega odstavka 216. člena ZNP-1, Uradni list RS, št. 16/2019. 4 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Uradni list RS, št. 34/2017. 5 Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, Uradni list SRS, št. 27/72. 6 Zakon o lastninjenju zemljišč v družbeni lastnini, Uradni list RS, št. 44/1997. 7 Podatki spisa N 409/2019 od red. št. 362 naprej. 8 Podatki spisa N 223/2013 od red. št. 323 naprej. 9 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o odločanju pripadajočega zemljišča k stavbi, Ur. list RS, št. 59/2011. 10 Pripravljalna vloga z dne 16. 1. 2015, na red. št. 80. 11 Pripravljalna vloga z dne 9. 9. 2016, na red. št. 181. 12 Dopolnitve izvedeniškega mnenja izvedenca B. B. na red. št. 194. 13 Sklep z dne 8. 1. 2018, na red. št. 225 spisa. 14 Dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenca B. B. z dne 28. 2. 2018, na red. št. 239. 15 Razlogi sklepa III N 223/2013-244 z dne 29. 3. 2018. 16 To je današnja parc. št. 321/61, za katero so predlagatelji predlog umaknili - ugotovitve na strani 21 in v točki 27. sklepa, izrek pod točko VI. 17 Pločnik na zahodu med D. ulico in E. cesto - parc. št. 322/9, zemljišče H. in D. ulice z obcestnim svetom ter zemljišče, na katerem stoji transformatorska postaja - za katere so predlagatelji prav tako umaknili predlog - stran 24 in 27 obrazložitve ter točka IV. izreka; za parc. št. 313, ki predstavlja G. ulico, je predlog zavrnjen - obrazložitev na strani 24 in v točki 26. sklepa, izrek pod točko V. 18 VSRS II Ips 364/2009 in II Ips 420/2011. 19 Merila in pogoji prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavb in v času družbene lastnine do lastninjenja. 20 List. št. 1039 spisa N 409/2009. 21 Primerjaj VS RS II Ips 128/2018 in VS RS II Ips 132/2017. 22 Zakon o izvršilnem postopku, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami. 23 Sklep z dne 16. 10. 2020 na redni št. 354 spisa. 24 Sklep VSL I Cp 405/2021 z dne 31. 3. 2021 na redni št. 374 spisa.