Jedro

Ker je na podlagi zavarovalnih dob tako v BiH kot v Sloveniji nosilec zavarovanja v Avstriji, kot tretji državi, priznal tožniku pravico do starostne pokojnine v Republiki Avstriji, na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Avstrijo in BiH, so podani pogoji v smislu določbe 3. odstavka 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, zaradi katerih po uveljavitvi Sporazuma tožnik ni bil upravičen do odmere sorazmernega dela starostne pokojnine na podlagi določb tega Sporazuma pri tožencu, ne glede na to, da je tožnik del zavarovalne dobe dopolnil v Sloveniji. Zato niso podani pogoji za preračun pokojnine, priznane s strani nosilca zavarovanja v BiH, po 37. členu Sporazuma.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št.... z dne 24. 1. 2012 in št. ... z dne 14. 6. 2011 in da mu toženec prizna starostno pokojnino za zavarovalno dobo v trajanju 24 let, 1 mesec in 21 dni in odmeri ustrezno pokojnino ter mu za čas od 23. 3. 2011 dalje izplača zakonske zamudne obresti pod izvršbo. Obenem je odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je naziranje prvostopenjskega sodišča napačno, razen tega pa pri odločanju ni upoštevalo vseh relevantnih listinskih dokazov. Poudarja, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo obrazec bosanskega nosilca zavarovanja YU/A 15, iz katerega naj bi izhajalo, da je bila tožniku pokojnina v Republiki Avstriji priznana tudi na podlagi slovenske zavarovalne dobe, naveden obrazec pa naj bi bil poslan avstrijskemu nosilcu zavarovanja. Sodišče je zmotno zaključilo, da je avstrijski nosilec zavarovanja razpolagal s tem obrazcem kljub temu, da je pred tem ugotovilo, da slednje iz samega obrazca avstrijskega nosilca E 001 ne izhaja. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da v Republiki Avstriji ne prejema celotne starostne pokojnine, ampak jo prejema le v deležu 23,43 EUR oziroma 24,06 EUR. Tožnik glede na navedeno v Republiki Avstriji prejema starostno pokojnino le iz naslova zavarovalne dobe, ki je bila pridobljena v Republiki Avstriji za dve leti dela, preostale starostne pokojnine, za zavarovalno dobo pridobljeno pri drugih nosilcih zavarovanja pa ne. Sklicuje se na dopis avstrijskega nosilca zavarovanja z dne 17. 3. 2005 in da jasno dokazuje, da slovenske zavarovalne dobe avstrijski nosilec ni ne ugotavljal in ne upošteval pri odmeri starostne pokojnine v Republiki Avstriji. Toženec pa je tožnikov zahtevek za izplačevanje starostne pokojnine zavrnil ravno zato, ker naj bi bila slovenska doba upoštevana pri odmeri avstrijske starostne pokojnine, priznane od 1. 12. 1995. Nadalje navaja, da prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku ni sledilo napotku pritožbenega sodišča, saj dejstva, ki bi jih moralo razčistiti, v ponovljenem postopku niso bila ugotovljena. Vztraja, da tožniku za odmero pokojnine v Avstriji ni bila upoštevana slovenska zavarovalna doba. Za razjasnitev tega vprašanja je zato predlagal, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku od avstrijskega nosilca zavarovanja pridobi dokazilo, katero dobo in v kolikšnem trajanju je sploh upošteval pri svojem odločanju. Sodišče prve stopnje pa predlaganega dokaza ni izvedlo, posledično je to dejstvo ostalo neugotovljeno. Meni, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 3. odstavka 36. člena Sporazuma. Toženec je tožniku ves čas zatrjeval, da bo lahko uveljavljal izplačilo sorazmernega dela starostne pokojnine v Republiki Sloveniji po uveljavitvi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BiH. Meni, da je toženec kršil določbe Sporazuma in sicer v tem, ko je zavrnil zahtevek tožnika za preračun pokojnine po 37. členu Sporazuma. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in navaja, da je sodišče pravilno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Potrebno je upoštevati določbo 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BiH, ki je v tožnikovem primeru specialna določba napram določbi 37. člena Sporazuma. Tako izhaja tudi iz sodne prakse, kot npr. iz judikata Psp 407/2013 z dne 23. 1. 2014. Toženec prereka tudi ostale navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo in sicer je s sodbo opr. št. XII Ps 441/2012 z dne 14. 1. 2013 odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 24. 1. 2012 in št. ... z dne 14. 6. 2011 in tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine od 23. 3. 2011 dalje ter odločilo, da bo odločbo o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine izdal toženec v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Zavrnilo pa je zahtevek tožnika za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od starostne pokojnine od 23. 3. 2011 dalje in naložilo tožencu, da tožniku povrne stroške tega postopka v znesku 712,69 EUR na račun Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 15 dni, po poteku navedenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 135/2013 z dne 9. 5. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi napotki. V citiranem sklepu je pritožbeno sodišče posebej poudarilo, da je pri dajatvah z mednarodnimi elementi izključena pravica do izbire pokojnine ter s tem tudi uporaba 2. odstavka 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in da je v konkretnem primeru pravna podlaga podana v Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/08 - MP 10/08, v nadaljevanju Sporazum). Posebej je opozorilo na določbi 20. in 22. člena ter na 36. člen Sporazuma in da je v zvezi s to določbo še nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje postopalo skladno z napotki pritožbenega sodišča in razčistilo bistvena vprašanja za odločitev in tudi pravilno odločilo ter uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v obravnavani zadevi pristojni nosilec zavarovanja v BiH tožniku 30. 10. 1996 izdal začasno odločbo, s katero mu je priznal samostojno starostno pokojnino v mesečnem znesku 1.547,26 dinarjev od 1. 12. 1995 dalje. Tožnik je do 1. 12. 1995 dopolnil skupaj 38 let, 6 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, od tega 13 let, 7 mesecev in 14 dni pokojninske dobe v BiH ter v Sloveniji 24 let, 1 mesec in 23 dni. Z upoštevanjem pokojninske dobe v takšnem trajanju dosežene v Sloveniji in BiH, ki jo je bosanski nosilec zavarovanja sporočil na obrazcu YU/A 15 z dne 29. 10. 1996, je avstrijski nosilec zavarovanja, tj. nosilec zavarovanja tretje države, tožniku priznal svojo dajatev.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da na obrazcu E 001 sicer ni izrecno navedeno, da je bila upoštevana tudi slovenska pokojninska doba, ampak to jasno izhaja iz obrazca YU/A 15 (462 mesecev predstavlja 38 let in 6 mesecev oziroma 13 let, 7 mesecev v BiH in 24 let in 1 mesec v Sloveniji). Avstrijski nosilec zavarovanja pa je poleg tega še v dopisu z dne 10. 5. 2011 potrdil, da je bila javljena skupna slovenska in doba v BiH. Brez slovenske pokojninske dobe in dobe dopolnjene v BiH tožnik v Avstriji za 35 mesecev pokojninske dobe ne bi mogel pridobiti pravice do starostne pokojnine. V vsakem primeru se je pokojninska doba dopolnjena v Sloveniji in v BiH pri tožniku v Avstriji upoštevala samo za izpolnitev pogojev, sama odmera pokojnine pa je bila opravljena na podlagi dobe dopolnjene v Avstriji, torej za 35 mesecev. Posledično je temu ustrezna višina pokojnine v Avstriji. Tožnik pa tudi v BiH na podlagi 13 let in 7 mesecev pokojninske dobe dopolnjene v BiH, ne bi izpolnjeval pogojev za priznanje starostne pokojnine brez slovenske dobe v trajanju 24 let, 1 mesec in 23 dni. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v tožnikovem primeru ni bila pri avstrijskem nosilcu zavarovanja upoštevana pokojninska doba prebita v Sloveniji (in v BiH). Sodišče prve stopnje je dovolj razčistilo vprašanje, na podlagi katere dobe in v kakšnem trajanju je nosilec tretje države, konkretno Avstrije, priznal svojo dajatev in katera doba in v kakšnem trajanju mu je bila sporočena na obrazcu YU/A. Zato izvajanje predlaganega dokaza, da se v postopku od avstrijskega nosilca pridobi dokazilo, katero dobo in v kolikšnem trajanju je upošteval pri svojem odločanju, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bilo potrebno.

V obravnavanem sporu je bila tožniku s strani nosilca zavarovanja v BiH pred uveljavitvijo Sporazuma v letu 1995 priznana starostna pokojnina na podlagi seštevka zavarovalnih dob v BiH in v Sloveniji oz. je bila tožniku priznana „samostojna“ pravica do starostne pokojnine na podlagi slovenske in bosanske pokojninske dobe, na podlagi te iste zavarovalne dobe in avstrijske zavarovalne dobe pa je tožniku nosilec pokojninskega zavarovanja v Avstriji, tj. nosilec tretje države, priznal pravico do starostne pokojnine v Avstriji na podlagi Sporazuma.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo materialno pravo. Sporazum v 37. členu sicer določa pravilo, da se pokojnine, ki jih je nosilec zavarovanja ene od pogodbenic priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve Sporazuma 1. 7. 2008 z upoštevanjem zavarovalne dobe pri drugi podpisnici Sporazuma, ponovno odmeri v smislu določb Sporazuma, s tem, da se siceršnji pogoji za pridobitev pravice do pokojnine pri drugi pogodbenici presojajo po njeni zakonodaji. Pri tem pa v 3. odstavku 36. člena Sporazum določa, da se ne preračunavajo po določbah tega Sporazuma t. i. samostojne pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem Sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjeno med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Navedeno določbo 3. odstavka 36. člena Sporazuma je potrebno šteti za specifično ureditev, ki ob pogojih iz te določbe izključuje uporabo določb 37. člena Sporazuma o ponovni odmeri pokojnin, priznanih s strani nosilca zavarovanja posamezne podpisnice v času od 8. oktobra 1991 do 1. julija 2008, na podlagi seštevka zavarovalnih dob pri obeh podpisnicah.

Ker je na podlagi zavarovalnih dob tako v BiH kot v Sloveniji nosilec zavarovanja v Avstriji, kot tretji državi, priznal tožniku pravico do starostne pokojnine v Republiki Avstriji, na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Avstrijo in BiH, so podani pogoji v smislu določbe 3. odstavka 36. člena Sporazuma, zaradi katerih po uveljavitvi Sporazuma tožnik ni bil upravičen do odmere sorazmernega dela starostne pokojnine na podlagi določb tega Sporazuma pri tožencu, ne glede na to, da je tožnik del zavarovalne dobe dopolnil v Sloveniji. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje in pri tem toženca, da niso podani pogoji za preračun pokojnine, priznane s strani nosilca zavarovanja v BiH po 37. členu Sporazuma.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.