Jedro

Tožniku je bila priznana t.i. „samostojna“ pokojnina na podlagi slovenske in bosanske zavarovalne dobe. Bistveno je, da je bila tudi pri odmeri upoštevana skupna zavarovalna doba in ne samo pri presoji pogojev za priznanje pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 9000824 z dne 24. 1. 2012 in št. 15 9000824 z dne 14. 6. 2011 in priznanje ter odmero starostne pokojnine za zavarovalno dobo v trajanju 24 let, 1 mesec in 21 dni. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 23. 3. 2011 dalje.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni sledilo napotkom iz razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje. Tožnik je v postopku predlagal, da se od avstrijskega nosilca zavarovanja pridobi dokazilo o tem, katero dobo in v kolikšnem trajanju je ta upošteval pri odločanju. Ker je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza, ki je ključen za zakonito in pravilno odločitev v zadevi, je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Avstrijski nosilec zavarovanja svoje dajatve ni priznal in pri odmeri pokojnine ni upošteval pokojninske dobe dopolnjene v BiH in RS. Tožnik v Avstriji ne prejema celotne starostne pokojnine, ampak le neznaten del (24 EUR) in je zato zmotno stališče, da je bila pri odmeri upoštevana zavarovalna doba, pridobljena pri drugih dveh nosilcih zavarovanja. Sodišče druge stopnje je prezrlo navedbe tožnika o tem, ali je obrazec YU/A 15 bosanski nosilec zavarovanja sploh posredoval avstrijskemu nosilcu zavarovanja. Ker se sodišče do teh trditev ni opredelilo, čeprav so ključne za pravilno odločitev, je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zaključilo, da je bil obrazec YU/A 15 posredovan avstrijskemu nosilcu zavarovanja, čeprav to iz dokumentacije spisa ne izhaja. Po prepričanju tožnika določba tretjega odstavka 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju Sporazum, Ur. l. RS, št. 37/2008) ne predstavlja pravilne materialnopravne podlage. Za uporabo citirane določbe ni izpolnjen pogoj, da je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenim med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Če bi bilo temu tako, bi tožniku v Avstriji pripadala višja pokojnina. Zato bi morala tožena stranka tožniku ponovno odmeriti pokojnino na podlagi 37. člena Sporazuma.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika in ni opravilo poizvedb pri avstrijskem nosilcu zavarovanja o tem, katero dobo ter v kolikšnem trajanju je ta upošteval pri priznanju in odmeri pravice do starostne pokojnine za tožnika in ker ni ugotavljalo, ali je bil obrazec YU/A 15 s strani bosanskega nosilca zavarovanja sploh posredovan avstrijskemu nosilcu zavarovanja. Bistvena kršitev ni podana. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP), kar pomeni, da lahko odkloni izvedbo dokazov, za katere meni, da so nepotrebni, nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali je že dokazano.

8. Sodišče prve stopnje je že na podlagi listinske dokumentacije v spisu lahko ugotovilo, na podlagi katere dobe in v kakšnem trajanju je avstrijski nosilec zavarovanja priznal svojo dajatev, ter katera doba in v kakšnem trajanju mu je bila sporočena. Poleg tega je avstrijski nosilec zavarovanja v dopisu z dne 10. 5. 2011 izrecno potrdil, da je bila javljena skupna slovenska doba in doba v BiH. Ker je sodišče ta dejstva ugotovilo tudi brez oprave poizvedb, je bil dokazni predlog tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljeno zavrnjen kot nepotreben.

9. Revident utemeljuje protispisnost z navedbo, da je sodišče ugotovilo, da je avstrijski nosilec zavarovanja razpolagal z obrazcem YU/A 15, čeprav to dejstvo iz dokumentacije ne izhaja. Kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče ugotoviti. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je avstrijski nosilec zavarovanja upošteval podatke iz obrazca YU/A 15, zato ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami.

10. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je v obravnavani zadevi pristojni nosilec zavarovanja v BiH tožniku 30. 10. 1996 izdal začasno odločbo, 11. 11. 2004 pa novo odločbo, s katero mu je priznal samostojno starostno pokojnino od 1. 12. 1995 dalje. Tožnik je do 1. 12. 1995 dopolnil 13 let, 7 mesecev in 14 dni pokojninske dobe v BiH, in v Sloveniji 24 let, 1 mesec in 23 dni, skupaj torej 38 let, 6 mesecev in 22 dni pokojninske dobe. Z upoštevanjem pokojninske dobe, dosežene v Sloveniji in BiH in pokojninske dobe 35 mesecev, dosežene v Avstriji, je avstrijski nosilec zavarovanja tožniku priznal svojo dajatev.

11. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Po tretjem odstavku 36. člena Sporazuma se po določbah tega sporazuma ne preračunajo tako imenovane samostojne pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh podpisnic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjeno med eno od pogodbenic in to tretjo državo.

12. V obravnavanem sporu je bila tožniku s strani nosilca zavarovanja v BiH pred uveljavitvijo Sporazuma (v letu 2007) že v letu 1995 priznana samostojna starostna pokojnina na podlagi seštevka zavarovalnih dob v BiH in v Sloveniji. Da je bila upoštevana tudi slovenska zavarovalna doba, je sodišče druge stopnje pravilno presodilo na podlagi obrazca YU/A 15. To pomeni, da je bila tožniku priznana t.i. „samostojna“ pokojnina (1) na podlagi slovenske in bosanske zavarovalne dobe. Bistveno je, da je bila tudi pri odmeri upoštevana skupna zavarovalna doba (kot je razvidno iz izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 14. 6. 2011) in ne samo pri presoji pogojev za priznanje pravice (2).

13. Revizija navaja, da pri odmeri pokojnine v Avstriji ni bila upoštevana pokojninska doba, pridobljena pri drugih nosilcih zavarovanja, saj tožnik v Avstriji ne prejema celotne starostne pokojnine, ampak le neznaten del. Očitek ni utemeljen, ker tožnik izenačuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine in pogoje za odmero starostne pokojnine. Nosilec pokojninskega zavarovanja v Avstriji je priznal tožniku dajatev na podlagi slovenske pokojninske dobe, dobe dopolnjene v BiH in avstrijske dobe. Tožnik v Avstriji, samo na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v tej državi (35 mesecev), niti ne bi izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. V zvezi s tem je sodišče druge stopnje pravilno pojasnilo, da se je pokojninska doba, dopolnjena v Sloveniji, v BiH in v Avstriji upošteva samo za izpolnitev pogojev za priznanje pravice. Pri odmeri višine dajatve pa se je res, kot to navaja tudi tožnik, upoštevala samo doba, dopolnjena v Avstriji. Posledično je temu ustrezna tudi višina priznane dajatve v Avstriji.

14. Po prepričanju tožnika bi moralo sodišče uporabiti določbo 37. člena Sporazuma. Ker so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih predpisuje določba tretjega odstavka 36. člena, ni mogoče uporabiti določbe 37. člena Sporazuma. Še posebej, ker določba tretjega odstavka 36. člena Sporazuma izrecno določa, da se ne preračunajo tako imenovane samostojne pokojnine in na ta način izključuje uporabo določbe 37. člena Sporazuma o ponovni odmeri pokojnin, priznanih s strani nosilca zavarovanja posamezne podpisnice v času od 8. oktobra 1991 do 1. julija 2008, na podlagi seštevka zavarovalnih dob pri obeh podpisnicah. Zato tožnik ni upravičen do preračuna oziroma odmere sorazmernega dela starostne pokojnine pri toženi stranki po določbah Sporazuma (3).

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Pokojnina, priznana v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic (Slovenije in BiH).

Op. št. (2): Tožena stranka tožniku na podlagi iste zavarovalne dobe niti ne bi mogla odmeriti sorazmernega dela starostne pokojnine.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo VIII Ips 107/2013 z dne 11. 11. 2013.